6. 5. 2010 | Mladina 18 | Politika
“Nesrečni” in gospodarska rast
Nenehno troši tisti, ki mu kaj manjka, tisti, ki za svoje zadovoljstvo potrebuje zunanje vzgibe. Sedanji gospodarski sistem je torej odvisen od “nesrečnih” potrošnikov.
Mag. Mojca Vendramin, ekonomistka
© Borut Peterlin
Januarja je bil v Mladini objavljen moj članek z naslovom Srečni ne trošijo. V njem sem poskušala razložiti eno samo bistvo: ekonomsko-socialni sistem je odvisen od gospodarske rasti. Če rasti ni, se zgodi to, čemur smo priča zadnje leto - brezposelnost se poveča, državni izdatki in z njimi različne državne spodbude se skrčijo, poveča se zadolženost in ne nazadnje pride do socialnih nemirov.
Pogoj za gospodarsko rast pa je trošenje; torej, kaj če nehamo trošiti?
Verjetno je le malokateri bralec odkril povezavo z naslovom: ta je napeljeval, da bo naslednja kriza (verjetno bo prej še kakšna, morda energetska) nastopila takrat, ko bomo nehali trošiti, saj je družbeni sistem odvisen od gospodarske rasti. Trošiti pa bomo nehali, ko bomo srečni oz. notranje zadovoljni. Nenehno namreč troši tisti, ki mu kaj manjka, tisti, ki za svoje zadovoljstvo potrebuje zunanje vzgibe. Sedanji sistem je torej zato, ker je odvisen od gospodarske rasti, odvisen od »nesrečnih« potrošnikov. Potrebuje ljudi, ki jih lahko uspešno bombardira z vsemi možnimi produkti, ki so potrebni za popolno srečo. Poleg tega: več ko jih kupimo, več prihranimo (akcijske prodaje). Neverjetno, vendar deluje. O tem pričajo sami trgovski centri. Tja se ljudje množično zgrinjajo, z avtom!, tudi v času recesije. Trgovski centri so tudi priljubljena destinacija za nedeljske izlete. Zato se v času recesije v Sloveniji odpira nov, megalomanski trgovsko-zabaviščni center, ki bo zaposlil kar 600 ljudi. Smo družba, katere vir razvoja so trgovski centri!
Če bomo po pokojninski reformi morali delati dlje, bomo potrebovali nova delovna mesta, sicer bodo generacije, ki bodo končale šolanje, pristale na Zavodu za zaposlovanje. In če hkrati s pokojninsko reformo razvojni politiki ne bosta uspela še tehnološki preboj in ustvarjanje delovnih mest, ki bodo temeljila na inovacijah in storitvah, se nam v deželi trgovskih centrov slabo piše. Namreč, kaj če enkrat postanemo srečni in nehamo trošiti? Potem bo spet kriza. In spet bomo nesrečni.
Znanstveno se trošenje lahko razloži s t. i. hedonsko zanko. Preprosto povedano ta teorija pravi, da se z večjim trošenjem hkrati povečujejo tudi pričakovanja in želje. Zato potrebujemo vedno več, da ostanemo na isti ravni zadovoljstva oz. sreče. Torej, več ko imamo, več potrebujemo, zato moramo tudi več ali vsaj ves čas delati. Vse to, da ostanemo na isti ravni zadovoljstva. To je tek na mestu. Lahko pa je še slabše: več delati vodi v deloholizem, odvisnost od dela, od zaslužka in v izčrpanost. In zgodi se tudi to, da eni delajo preveč, za druge pa dela ni.
Anketa prebivalcev EU (New economics foundation) o zadovoljstvu in trošenju je pokazala, da med njima ni prav nobene povezave: zadovoljstvo z življenjem je bilo v vzorcu 35.000 anketiranih praktično enako pri tistih, ki s svojim življenjskim slogom trošijo »za sedem planetov« (če bi vsi tako trošili, bi potrebovali sedem planetov), kot tistih, ki trošijo za enega. Iz tega izhaja pomembna ugotovitev: če bomo trošili manj, ne bomo manj srečni in zadovoljni. Če bi na primer v Sloveniji zmanjšali porabo energije za 20 %, bi se vrnili v leto 2000. Je bilo takrat res tako neznosno?
Iz tega pridemo do »eko« zgodbe. Za okolje gospodarska rast ni dobra, saj pomeni večjo porabo energije in surovin ter večje onesnaženje v obliki odpadkov in izpustov. Lep primer je prav ta kriza, ki je zaradi manjše gospodarske aktivnosti prinesla kar nekaj koristi okolju. V Sloveniji so se emisije toplogrednih plinov v letu 2009 zmanjšale za okrog 7 %, za 10 % sta se zmanjšala tovorni promet in poraba električne energije itd.
V Evropski uniji potekajo intenzivne razprave o strategiji unije do leta 2020. Eden od stebrov te strategije so seveda zelena rast in zelena delovna mesta. Vendar to ni »eko«, to je samo ekološko reformirani kapitalizem. Gre za kupovanje časa, za izgovor, da se lahko še naprej raste. Zelena rast pomeni, da si bomo sedaj kupili nov hladilnik, ki je energetsko varčnejši (podobno je s TEŠ), namesto nove vodovodne pipe si bomo kupili vodni filter, ali še bolj radikalno, namesto novih sončnih očal masko za dihanje zaradi onesnaženega zraka.
Razvitejša gospodarstva so res bolj zelena, saj se ob večjem bogastvu lahko odrečejo nekaterim stvarem v korist narave in okolja. Pri varstvu okolja so namreč ključne državne spodbude, te pa so odvisne od državnega proračuna. In ta je vse večji, če gospodarstvo raste. Torej je jasno, da so bogatejše države bolj »eko«. Vendar pa razvita gospodarstva tudi trošijo več, njihov okoljski odtis (poraba naravnega kapitala) je dvakrat večji od naravnih virov, s katerimi razpolagajo (po Global Footpint Network). Trošijo toliko naravnega kapitala, da bi potrebovali tri planete, če bi tako trošilo vse človeštvo. Ker pa še ne, bi na globalni ravni ob sedanji porabi bioloških zmogljivosti potrebovali 1,5 Zemlje, oz. povedano drugače, Zemlja bi potrebovala 18 mesecev, da bi proizvedla ekološke storitve, ki jih človeštvo porabi v enem letu. Še huje pa je, da ta ekološki deficit narašča že od leta 1980, in to pospešeno.
Gospodarsko rast bo torej treba ustaviti. Če bomo ob tem želeli preprečiti socialni zlom, do katerega bi prišlo zaradi brezposelnosti in neenakomerne porazdelitve bogastva, je treba delo razporediti. To pomeni, da bodo tisti, ki sedaj delo imajo, morali delati manj. Le tako bodo do zaposlitev lahko prišli tudi tisti, ki dela nimajo, ne da bi se moralo zato gospodarstvo povečati. Ne nazadnje se delovnik skrajšuje že vse od 19. stoletja. In ne nazadnje bi bile take rešitve dobrodošle tudi sedaj, v času krize in velike brezposelnosti. Fleksibilnejši delavnik poznajo sicer tudi že na Nizozemskem, Danskem, v Nemčiji.
Če bomo delali manj, bomo tudi manj zaslužili in manj trošili. Več pa bomo imeli časa zase, za svoje bližnje. Razvoj in blaginja tako ne bi več temeljila na materialnih proizvodih, ki nam olajšujejo življenje, pač pa na nematerialnih virih zadovoljstva. Ti so bili v zadnjem stoletju zanemarjeni. To pomeni, da glavni frajer v razredu ne bo tisti, ki ima najnovejši iPod, ampak tisti, ki zna na primer žonglirati. Predvsem tako bomo bolj »eko«. Veliko bolj »eko« je namreč delavec, ki zasluži minimalno plačo, kot pa kdo, ki živi v energetsko varčni hiši, kjer vestno ločuje odpadke, vendar se vsak vikend odpelje na morje ali smučat, gre vsaj enkrat na leto z letalom v tople kraje in ima velik energetsko učinkovit avto. In sindikati, ki nasprotujejo, da bi delali dalj, so skoraj »eko«. Umanjka jim drugi del ekonomske enačbe: manjše plače in pokojnine. In če te manjše sploh ne morejo biti, je edina rešitev v njihovi manjši ne-enakosti.
Zato poziv ljubiteljem narave, ki vestno ločujejo odpadke, se vozijo s kolesom, ne jedo mesa in uporabljajo varčne sijalke ter sicer dobronamerno trkajo na zavest ljudi in vlade, naj že sprevidijo, kako se uničuje narava in kako drvimo proti katastrofi, da »eko« ni samo to, da varčujemo z energijo, temveč tudi da imamo manj. Da je manj v bistvu več. In šele ko bodo o tem prepričali ljudi, bo narava rešena.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.