6. 5. 2010 | Mladina 18 | Družba
Slovenske basni
Novi časi ali briljantni stripovski omnibus Tomaža Lavriča na temo domovine, v kateri ni več lepo biti mlad
Najprej so bili stari časi. Tito. Partija. Bratstvo in enotnost. Samoupravni socializem. Tovariši in tovarišice. Zmage delovnega ljudstva. In bile so službe. Bila so stanovanja. Bile so brezplačne univerze in bili so krediti, ki jih je sproti goltala inflacija. Pa JLA. Beograd. Kosmet. Neuvrščeni. In druga polena, ki jih je SFRJ, ta ječa narodov, bojda zanalašč metala Sloveniji pod noge, da ne bi postala balkanska Švica. Ko bi le odšli na svoje, pa čeprav bi zato morali jesti travo! Toplo sonce, ki nas greje. Morje, ki poživlja kri. V deželi, kjer smo si ljudje kot bratu brat ... In potem so prišli. Novi časi.
Leta 1996 je Srđan Dragojević posnel film Lepe vasi lepo gorijo, bržčas najboljšo grotesko o bistvu balkanskih vojn, in jo posvetil kinematografiji države, ki ne obstaja več. Film, ki se konča v bolečini, krvi in krutih spoznanjih - tega je tudi v ostalih segmentih zgodbe v izobilju -, se začne z novo delovno zmago samoupravnega socializma, s slavnostnim odprtjem Predora bratstva in enotnosti nekje v pasji riti Bosne in Hercegovine. To, da predor nikoli ne bo služil svojemu namenu, se je vedelo že pred njegovo otvoritvijo, a gorje tistemu, ki bi to glasno izrekel. Jebeš namen, štejejo le spomeniki socialističnemu delu. Tunel s časom preraste šavje in ker leta in leta vanj ne stopi človeška noga, se med okoliškim prebivalstvom razširijo govorice, da v njem prebiva drekavac, vreščeče zlobno bitje iz slovanske mitologije, ki na koncu (ne zgolj Dragojevićevega filma) edini nosi odgovornost za vse grozote, ki so se po letu 1991 pred očmi tako imenovanega civiliziranega sveta odvijale na Balkanu. Drugih krivcev tako ali tako nikoli niso našli. Ali pa jim krivde niso mogli dokazati.
Slovenci, ki se v filmskem jeziku nikoli nismo znali kaj prida izražati, kaj šele da bi znali z njim kaj povedati, imamo vsaj to srečo, da nam stripovska govorica teče neprimerno bolje. Tragičnih poglavij iz novejše zgodovine nekdanje skupne domovine se je v svojem maestralnem slogu lotil Tomaž Lavrič in jih leta 1997 strnil v albumu Bosanske basni, definitivno najbolj pretanjenem stripovskem delu o balkanskih vojnih igrah in grozotah vojne nasploh. Bosanske basni so dve leti kasneje postale prvi slovenski stripovski album, ki je na zahtevnem, hudo izbirčnem frankofonskem področju pritegnil nemalo pozornosti ter osvojil kopico mednarodnih nagrad in priznanj. No, malce manj znano je, da je Tomaž Lavrič januarja 1994, torej dobri dve leti pred Dragojevićevim filmom in premierno predstavitvijo srhljive zgodbe Pes iz cikla Bosanskih basni, na Mladininih straneh objavil naturalistično stripovsko epizodo Sosed, ki obravnava razbohotenje šovinizma, populističnega politikantstva in nacifašističnih pojavov pod krinko domoljubja v krasni novi, samostojni, 'demokratični' in za vse 'pravični' Sloveniji. Epizoda Sosed je šest let kasneje postala prva zgodba v tretjem Lavričevem stripovskem albumu (po Bosanskih basnih in Glisti na begu) za znamenito francosko založbo Glénat. Kratke zgodbe iz časov tranzicije s skupnim naslovom Temps Nouveaux, se pravi Novi časi, so včeraj naposled izšle v albumski obliki tudi v slovenskem prevodu pri Forumu Ljubljana kot posebna izdaja revije Stripburger v zbirki Republika Strip. Deset let za Francozi smo končno dobili odgovor, kam je iz tistega lepega tunela, ki je lepo gorel v žaru balkanskih vojn, zbežal drekavac. Tako je, v Slovenijo.
»Tranzicija je bila boleča. Rezke sape novih časov so zavele po pustih prostranstvih vzhodnega bloka in povsod, od Vladivostoka do Tirane, od Talina do Ljubljane, prinesle s seboj skupaj s slepečo bleščavo kapitalističnega raja tudi niz mračnih senc, družbenih bolezni in pregreh, skoraj nepoznanih v topem sivilu socializma: opustošene ekonomije, hromečo brezposelnost, podpihovan nacionalizem, zapovedano pogoltnost in egoizem, podivjano korupcijo in kriminal, drogo, prostitucijo, vse večji prepad med tistimi, ki so si prigrabili vse, in tistimi, ki so ostali praznih rok,« je Lavrič zapisal v predgovoru k francoski izdaji omnibusa petih epizod, v katerih se nemočni ostanki svetlih idealov komunizma sprimejo z lažnim opojem kapitalistične družbe in postanejo mačkasto jutro po noči, v kateri so bile dovoljene sanje. Protagonisti, ki jih spoznamo v prologu iz starih časov, nekje v osemdesetih letih minulega stoletja, ko visoki družbeno politični delavec po partijski dolžnosti v vznesenem govoru slavi »tisoč novih stanovanjskih enot, v katerih si bo lahko naš delavni človek, občan samoupravljalec, odpočil po napornem delu«, kakih dvajset let kasneje postanejo igračke tranzicijske usode in tako ali drugače pristanejo na robu družbe. Kot mladi nasilneži ali odsluženi oficirji (Sosed). Kot obubožani pesniki ali podplačane zasanjane uslužbenke (Rop). Kot osamljeni otroci, izgubljeni v virtualnih svetovih, ali ločene matere, ki se preživljajo s prostitucijo (Maščevalec). Kot odslužene naplavine prejšnjega sistema ali nasilneži stanjšanih živcev (Izterjevalci). Kot alkosi ali narkosi, zablodele žrtve novih, brezčutnih časov (Angel). »Mnogi niso bili dovolj hitri, okretni ali brezobzirni, da bi zaplavali s tokom sprememb. Trdno so se oklepali starega. Nasedli so v plitvinah. Ali v zahrbtnih vrtincih potonili na dno. O njih govorijo Novi časi.« Preroška stripovska mojstrovina.
Novi časi so v bistvu Lavričeve slovenske basni. Zgodbe o izgubljenih ljudeh, ki so se - oziroma se niso - znašli v krutem vrtincu tranzicije. V Bosanskih basnih, kjer naslove epizod označujejo živali, je forma basni zgolj pretveza, živali pa poosebljajo človeška čustva in nagone. V Novih časih ni ne metafor ne sočutja, zgolj surova stvarnost. Živali ne najdemo v naslovih, marveč med protagonisti in statisti, ki že dolgo - ne nujno po lastni krivdi - niso več ljudje, marveč zgolj grešni kozli ali pa žrtvena jagnjeta v svetu plenilcev in mrhovinarjev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.