13. 5. 2010 | Mladina 19 | Politika
Za evforijo ni časa in ne potrebe
Članstvo v OECD sicer prinaša ugodnosti, vendar so lahko nekatera njena neoliberalna priporočila evropski članici socialno nevarna
Konec maja bo Slovenija, skupaj z Estonijo in Izraelom, postala članica Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), mednarodne integracije, ki združuje tako imenovane »najrazvitejše«, a dejansko tudi najbolj bogate države sveta, saj združba, ki bo po novem štela 34 članic, ustvari kar tri petine svetovnega bruto domačega proizvoda. Po besedah generalnega sekretarja OECD Angela Gurrie naj bi nove članice »pripomogle k večji pluralnosti in odprtosti OECD, ki igra vse večjo vlogo v svetovnem gospodarstvu«, hkrati pa jih je povabil k »oblikovanju standardov na področjih, kot so okolje, trgovina, inovacije in socialna vprašanja«. Poudarek najbrž ni nepomemben, saj OECD v svojih ekonomskih priporočilih po mnenju strokovnjakov v veliki meri še vedno sledi neoliberalni matrici urejanja ekonomskih razmerij, medtem ko se socialnim vprašanjem ne posveča dovolj.
OECD je eliten klub držav (najbolj gospodarsko zdrave evropske države, ZDA in Kanada) in nove članice morajo izpolnjevati celo vrsto pogojev, da lahko kandidirajo za vstop vanjo. Poleg seveda temeljnega pogoja, da je država zavezana demokraciji in tržni ekonomiji, mora biti »enako misleča«, biti mora »pomemben igralec«, »omogočati vzajemne koristi« in imeti »globalno vizijo«. Sicer pa mora »zdravje« kandidatk pred vstopom pregledati 18 odborov OECD in šele nato, če je poročilo ugodno, so države sprejete v ta elitni klub. To je veljalo tudi za Slovenijo, Estonijo in Izrael, ki so po besedah Gurrie »izpolnile priporočila OECD, pristopni pogovori so bili konstruktivni in odprti«, že sam proces pristopanja v OECD pa je »prispeval k dejanskim spremembam politik in k reformam v vseh kandidatkah«.
V primerjavi s Svetovno banko ali Mednarodnim denarnim skladom, ki imata denar, s katerim lahko prisilita državo k izpolnjevanju določenih reform v zameno za kratkoročna ali dolgoročna »razvojna« posojila, OECD denarja za te namene nima. Igra posredniško vlogo in se prek različnih mehanizmov vključuje v nadzor države članice. V tem smislu se je OECD, ki je v skoraj petdesetih letih svojega obstoja razvila rafinirane metode primerjanja gospodarskega napredka držav članic, uveljavila kot referenčna ustanova za merjenje napredka države. Zelo koristne so tudi statistične primerjave držav članic, njihovega gospodarskega napredovanja, socialne slike, okoljevarstvenih programov, znanosti, tehnologije, financ, davkov in razmerij v svetovni trgovini. Ni nujno, da države članice sprejmejo priporočila OECD, so pa zavezane k temu, da dajo na ogled svoje (ekonomske) politike drugim članicam, ki jih lahko raziščejo in kritično ocenijo njihove razvojne prednosti in slabosti. Napotki OECD so lahko koristni zato, ker omogočajo posamezni državi, da na njihovi podlagi sprejme zase najustreznejšo rešitev na področju gospodarskega razvoja, saj OECD kot posrednica relevantnih podatkov in primerjav najustrezneje identificira razvojne trende, skupne probleme držav članic in oblikuje ustrezne rešitve.
V Sloveniji so vstop naše države v OECD najbolj navdušeno sprejeli zlasti ekonomisti, ki si od te organizacije obetajo bogato bazo statističnih in drugih podatkov ekonomskega razvoja. Iz njih je moč izluščiti tudi primere najboljših praks držav članic. »Pričakovati, da bo OECD lahko pomagala kot nekakšen mednarodni sklad in sodelovala pri kakršnikoli obliki financiranja, je nesmiselno. Lahko pa nam ta organizacija veliko pomaga pri tem, da ne bomo delali napak pri vodenju ekonomskih politik in pomeni dobro referenco za potencialne vlagatelje,« je dejal dr. Bogomir Kovač. Vse skupaj seveda za primerno ceno. Do sedaj je Slovenija, ki je bila vključena v nekatere odbore OECD, prispevala za to sodelovanje milijon evrov, članice pa plačujejo članarino na podlagi ključa, ki velja v OECD, pa seveda glede na dogovor, ki ga sklenejo v pogajanjih pred vstopom, kjer sta osnovna kriterija za določitev velikost in ekonomska moč države. Tako znaša letni proračun OECD nekaj čez 300 milijonov evrov, Slovenija pa bo vanj letno vplačevala okrog dva milijona in pol evrov. V zameno za to bo dobila kot članica OECD višji rajting na evropskem in svetovnem gospodarskem prizorišču in pri agencijah, ki ocenjujejo gospodarsko stanje držav. Zagotovo bo kot članica OECD imela več možnosti za tuja vlaganja v naše gospodarstvo, vendar se bo morala povsem razgaliti pred organi OECD, ki spremljajo in nadzirajo upravljanje države.
Sicer pa je bila Slovenija, tako kot druge kandidatke, nekajkrat skrbno pregledana na ključnih področjih gospodarskega in socialnega bivanja in kajpak upravljanja države. Organi OECD so najprej z mnogimi vprašalniki testirali razmere v Sloveniji, nato pa so se delegacije OECD sestajale s ključnimi ministri, ljudmi v centralni banki, domačimi strokovnjaki in za OECD relevantnimi predstavniki civilne družbe. Vzpostavili so tudi stike z enako mislečimi domačimi uradniki in tako oblikovali prvo poročilo o kandidatki. V pripravo drugega poročila so bili vključeni tudi strokovnjaki iz drugih držav članic, ki ga nato predajo Komiteju OECD. Odločilna je razprava na tem komiteju, saj na njem strokovnjaki iz države kandidatke branijo svojo državo in včasih poskušajo zavrniti kritike in priporočila organov OECD, ko posegajo v najbolj občutljiva področja. Celotna priprava poročila je v resnici tajna, daleč od oči javnosti, in šele ko je poročilo končano in se z njim strinja država kandidatka in najhujši kritiki v OECD, lahko pride v javnost.
Očitno se je v pripravi poročila Ekonomski pregled - Slovenija 2009, ki je izšlo julija lani, nekaj zalomilo, kajti javnost je bila že prej obveščena o nekaterih razhajanjih v pogajanjih. V osnutku poročila je OECD kritično ovrednotila vladne protikrizne ukrepe in med drugim predlagala zvišanje starostne meje za upokojitev, znižanje prispevkov delodajalcev za socialno varnost in znižanje minimalne plače, kar je razbesnelo sindikate. Dušan Semolič, predsednik Svobodnih sindikatov Slovenije, je takrat dejal, da sindikati nikoli ne bodo privolili v predloge OECD. »OECD se je pokazala kot nosilec vrednot, ki so pahnile svet v krizo. Njena priporočila so škandalozna. Kako si upajo predlagati znižanje minimalne plače in pokojnin, predlagati uvedbo šolnin in podobne neumnosti! ... Če je kdo potreben strukturnih sprememb, so to OECD, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad,« je dejal Semolič. Še posebej ostro je Semolič napadel priporočila OECD o pokojninski reformi: »Svoje predloge so pospremili z dramatičnimi ocenami, da se bo pokojninski sistem zlomil v roku 10 ali 20 let, če ne bomo sledili njihovim predlogom. K sreči smo se sindikati temu uprli in ohranili pokojninski sistem, ki je ob vseh problemih vendarle stabilen in tudi prevladujoč v evropskih državah«. Sindikatom se je pridružila tudi koalicijska stranka Desus, ki je celo zapisala: »Menimo, da Slovenija še ni pripravljena na članstvo v 'elitni' druščini tridesetih, zato ni treba riniti v članstvo, še manj pa izpolnjevati vse njihove pogoje, ki se jih (morda) niti sami ne držijo, na primer minimalna plača, upokojevanje pri 65 oziroma pri 67 letih.« Semolič pa je v svojem slogu še pribil: »Ti gospodje, preden pošiljajo svoje predloge, komunicirajo z nekaterimi našimi gospodi v Sloveniji, ki imajo seveda podobne poglede na reševanje nekaterih problemov.« Mag. Mitja Gaspari, minister za razvoj, pa je takrat, tako kot danes, branil OECD, češ da ni politično korektno komentirati poročila, še preden je dokončno usklajeno. In končno poročilo za Slovenijo je v priporočilih nekoliko blažje, saj zahteve o znižanju minimalne plače v njem ni bilo več.
Revolt sindikatov je bil razumljiv, kajti OECD je predlagala zelo pragmatične ukrepe, ki zelo spominjajo na neoliberalne vzorce družbenega razvoja. To pravzaprav niti ni čudno, saj kar precej pomembnih strokovnjakov v svetu vidi OECD kot misijonarja neoliberalistične opcije družbenega razvoja. Prav ta vprašanja so zanimala sodelujoče v lanskem zborniku OECD in transnacionalno upravljanje, ki sta ga uredila Rianne Mahon in Stephen McBride. Že v uvodu zbornika sta zapisala, da goji predvsem ekonomski odbor OECD »trdo neoliberalno perspektivo«, poročila, ki so namenjena posameznim državam pa označila z ekonomsko ortodoksijo. Po njunem mnenju je v OECD viden močan vpliv angloameriške neokonservativne ekonomske misli. Pri tem se sklicujeta na besede Roberta O. Keohana, ki je leta 1978 za ekonomska poročila OECD dejal, da »ne prinašajo nobene dodane vrednosti, nimajo namena vrednotiti določenega fenomena ali vsaj reflektirati, kaj pomeni njegov obstoj. Zadovoljijo se s tem, da izberejo ustrezne spremenljivke na udoben, ad hoc način, po matrici ... Vsebujejo veliko mero ideologije, ki pa ni nikjer niti eksplicitno ubranjena niti zanikana.« Takšna poročila, dodajata avtorja, »vstopajo v nacionalne razprave, pogosto s privilegiranih pozicij, kot so ministrstva za finance, kjer je prisotna avra ekspertize, ki spremlja OECD, in jih uporabljajo nacionalni in subnacionalni akterji, ki želijo napredek neoliberalne agende ... Socialni partnerji se jim le težko ubranijo.« Po drugi strani pa avtorja poudarjata, da se je nekaterim odborom znotraj OECD uspelo odlepiti od neoliberalne agende. Po njunem je to predvsem odbor za zaposlovanje, delo in socialne zadeve (DELSA), kar je vidno tudi iz njegovih poročil, vendar tem naprednim premislekom v OECD ne uspeva »izpodriniti neoliberalne agende v drugih sektorjih OECD, posebej pa ne v ekonomskem odboru«. Dovolj zgovorno je že dejstvo, da so v OECD šele pred kratkim vključili med razvojne indekse tudi kazalce kakovosti življenja. V zborniku lahko zaznamo skepso avtorjev nad prihodnjim razvojem OECD, če bo trdovratno zaznamovana z neoliberalistično agendo.
Pravzaprav se znotraj OECD, ki ima sedež v Parizu, spopadata za vpliv angloameriška in evropska paradigma družbenega razvoja. Ta spopad je sicer navzoč skozi celotno zgodovino. Njena predhodnica je bila Organizacija za evropsko sodelovanje (OEEC), ki je delovala med letoma 1948 in 1958, ustanovljena pa je bila, da bi nadzorovala uresničevanje Marshallovega načrta v povojni Evropi. Bistvenega vpliva ni imela, uspelo pa ji je odstranjevati ovire za svobodno trgovanje v Evropi. Lahko rečemo, da je bila eden izmed temeljev Evropske ekonomske skupnosti, ki je pozneje prerasla v Evropsko skupnost in nato v Evropsko unijo. Z ustanovitvijo OECD leta 1961 pa se je na evropskem prizorišču prek te organizacije okrepil vpliv ZDA in Kanade. ZDA danes ne prispevajo le četrtino proračuna za OECD, ampak je dobršen del zaposlenih v njej Američanov. Leta 2004 je bilo v OECD 858 strokovnjakov, večinoma ekonomistov, od tega je bilo 133 Američanov, več je bilo samo Francozov, 182. Večina ekonomistov, ki delujejo v OECD, je izurjenih v neoklasični ekonomiji, ki se je razvila na ameriških tleh. Sicer pa so meje delovanja OECD pogosto postavljali Američani. Avtorji zbornika, ki smo ga omenili, dokazujejo, da je Busheva gospodarska politika nizkih davkov pomembno vplivala na projekte OECD, čeprav je imela le malo podpore v drugih članicah. Te so opozarjale, da je ameriški socialni model, ki so ga tudi prek OECD poskušali uvoziti in našli med neoliberalci v posameznih evropskih državah glasne zagovornike, nevaren za Evropo. Za zdaj se njihovi računi niso izšli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.