Minareti: Ne hvala!

»Čokolada, ti si moja mala čokolada ...« je pred leti pela skupina Power dancers, še prej pa jasno Idoli. Če bi bil Philippe Suchard še živ, bi mu bila pesem všeč. Suchard je bil namreč eden prvih švicarskih razvijalcev čokolade. Rodil se je konec 18. stoletja in že pri dvanajstih letih sanjal o razvojnih možnostih, ki jih je po njegovem imela ta sladka radost, nato pa res razvil svojo proizvodnjo. A nadobudnega Philippa ni zanimala le čokolada, vleklo ga je tudi v tujino. Po vrnitvi s potovanja na Bližnji vzhod je, očaran nad orientalsko arhitekturo, na svojo hišo postavil minaret. Bi Švicar to storil še danes?
Devetindvajsetega novembra lani je v Švici potekal referendum o prepovedi gradnje minaretov, udeležilo pa se ga je 54 odstotkov volivcev. Zaradi uspešne propagande Švicarske ljudske stranke (SVP) se je proti minaretom izreklo 57,5 odstotka volivcev. Vsa svetovna javnost je bila zelo presenečena. Tako je marca letos ameriško zunanje ministrstvo v letnem poročilu o stanju človekovih pravic po svetu izrazilo zaskrbljenost zaradi diskriminacije muslimanov v Evropi in se obregnilo ob omenjeni švicarski madež.
Imam mošeje v Zürichu Sadaqat Ahmed pravi, da je bila predvsem dobra kampanja SVP kriva za izid, kakršnega ni nihče pričakoval. Zakaj tako odločen ne? »Lahko rečem, da so Švicarji strpni do tujcev nasploh in tudi do muslimanov. Izid referenduma ne izraža nestrpnosti Švicarjev. Referendumska odločitev ima drugačno ozadje, ki bi ga bilo treba analizirati,« pravi imam.
Nihče ni pričakoval, da bo referendum uspel, zaradi tega ga marsikdo ni jemal resno, nobena politična stranka pa ni pripravila protikampanje. »Švicarji so moderni, izobraženi in odprti ljudje,« je prepričan Ahmed, »zato ne sprejemajo diskriminatornih zakonov. Veliko ljudi ni glasovalo, ker referenduma niso jemali resno. Zamisel je bila smešna.« Smeha po izidu ni bilo kaj dosti, zbudilo pa se je zavedanje o teži glasov s podeželja. »V mestih Švicarji prihajajo v stik z muslimani, zato se jih tudi ne bojijo. Na podeželju pa muslimanskih skupnosti ni, zato je bil izid na podeželju bistveno drugačen kot v mestih,« pravi imam.

Navidezna strpnost

Švica na prvi pogled ponuja idilično podobo: že ko se po deželi voziš z vlakom, vidiš, da je trava vedno pokošena, ceste so vedno urejene, hiše natančno zgrajene, premišljeno postavljene. Prava pravljica? Vse ima točno določena pravila, švicarske ure so pojem kakovosti, banke sopomenka za zanesljivost. Država se predstavlja kot liberalna, na ulicah je tujcev vseh nacionalnosti toliko, da v Švici hitro dobiš občutek odprtosti do drugačnosti. Vendar pa se v praksi ta strpnost kar skrije.
Petindvajsetletna študentka Farzaneh v Zürichu živi že eno leto. Tam je zgolj zaradi magistrskega študija iz znanosti o energetiki in tehnologiji, zato se z vprašanjem minaretov ne ukvarja. Meni, da bi težko ostala v Švici, zato namerava možnosti poiskati drugje. »Sicer v Švici vlada demokracija, vendar ljudje ne razmišljajo demokratično.« Najhuje je bilo, ko je iskala stanovanje. »Izpolnila sem 70 prošenj za stanovanje in bila vsakič zavrnjena. Največja težava je bila, da prihajam iz Irana in da sem muslimanka. Ko sem končno našla stanovanje, sem imela občutek, da se je moral lastnik stanovanja zaradi mene precej pogajati s sosedom.«
Tudi imam Ahmed priznava, da so predsodki vedno obstajali in obstajajo še zdaj. »Lani je bila hči sprejeta za pripravništvo v neko podjetje. Ko pa so izvedeli, da bo na glavi nosila šal, so jo zavrnili. Seveda niso priznali, da je bil to razlog, ampak so rekli, da so našli drugega kandidata.«
Po izidu referenduma o minaretih so nekateri študenti po vsej državi pripravljali proteste in med drugim postavljali minarete iz kartona. Švicarji so izobraženi in odprti ..., a to ni sopomenka za strpnost. Strastna podpornica SVP je recimo 20-letna Anastasiya Ryjova, po rodu Rusinja, ki že osem let živi v Švici in ima tudi švicarsko državljanstvo. Švicarji - rojeni ali asimilirani - nad tujci v praksi ne kažejo navdušenja.

Škoda velikih voditeljev

Po razglasitvi izida referenduma je libijski voditelj Moamer Gadafi muslimane pozval k sveti vojni, džihadu, zoper Švico. Na nerazumevanje vere je opozoril iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad, v svojem slogu je dejal, da je med evropskimi politiki »eden bolj neumen od drugega«. Turški minister za evropske zadeve Egemen Bagis je muslimane pozval k bojkotu švicarskih bank. Vse to so izjave, ki jih pograbijo mediji, na podlagi tega pa se v družbi razširi neko mnenje, ki se ne nanaša le na voditelje, temveč na širšo okolico, ki jo zastopajo. Sedemindvajsetletni Sedat iz Makedonije v Zürichu dela doktorat na Inštitutu za visoko napetost. Meni, da težava ni v tem, da bi evropski mediji o muslimanih poročali samo slabo, težave povzročajo predvsem voditelji muslimanskih držav: »Nanje sem bolj jezen. Večina daje neumne izjave, ki ljudi prestrašijo. Voditelji ne razmišljajo o posledicah svojih besed.« Enakega mnenje je Farzaneh: »Ko ljudje slišijo izjave voditeljev, si mislijo - ne želimo spodbujati islama tukaj.« Po njenih izkušnjah so Švicarji prepričani, da so vsi muslimani talibani, »ko pa jim povem, da so muslimani tudi recimo Malezijci, je marsikdo presenečen.«
Po mnenju imama Ahmeda je Gadafijeva napoved džihada absurdna, temeljila pa naj bi na Gadafijevih osebnih zamerah do Švice: »Gadafi je v sporu s številnimi državami. A za muslimane ni nobena avtoriteta, poleg tega vemo, da ima zaradi svojega sina osebne zamere do Švice.« Hanibal Gadafi je bil namreč skupaj z ženo julija 2008 aretiran v tej državi, to pa je povzročilo libijsko-švicarski diplomatski spor. Položaj se je še zaostril, ko so bile septembra 2009 v ženevskem časopisu Tribune de Geneve objavljene fotografije aretacije. »Vse njegove izjave so posledica teh zamer. Tudi druge države recimo sprejemajo diskriminatorne ukrepe proti muslimanom, pa se v zvezi s tem ne oglaša. Zakaj torej džihad zoper Švico? Proti Gadafijevim izjavam so v Švici nekateri muslimani pripravili celo demonstracije,« poudarja Ahmed. Hanibal Gadafi je časopis tožil in zahteval, da mu plača odškodnino. Ravno v začetku aprila je sodišče razglasilo sodbo, s katero je sicer potrdilo, da fotografije ne bi smele biti objavljene, vendar časopisu ni naložilo plačila odškodnine. Moral pa je objaviti sodbo. Po tej odločitvi so se napetosti med Libijo in Švico začele umirjati.

Kaj po prepovedi?

»Če bodo imeli ljudje več informacij o islamu, se ga tudi ne bodo bali. Če bodo videli, kaj ta vera je, se bodo otresli predsodkov,« pravi Sadaqat Ahmed. Po njegovem je glavna naloga, s katero se muslimani prav zdaj spoprijemajo, razbijanje stereotipov. Ti so obstajali tudi pred referendumom, niso njegova neposredna posledica. Imama moti, da o odpravljanju stereotipov razmišlja premalo muslimanskih organizacij. Po referendumu je bilo slišati veliko obljub o dejavnostih za povečanje ugleda islama, vendar teh obljub nato ni nihče izpolnil.
Mošeja v Zürichu sicer pripravlja odprte dneve, s cerkvami drugih verskih skupnosti bo pripravila programe predstavitev verstev. »Predstavili bomo, kaj islam je in kaj ni. Skušali se bomo približati ljudem,« pravi Ahmed. V Švici po njegovih besedah obstajajo le štiri mošeje z minareti. Zakaj so torej ti tako pomembni? Zakaj se muslimani ne morejo zadovoljiti z dosedanjimi verskimi objekti, ki naj bi jih bilo okoli 250? Makedonec Sedat, po veroizpovedi musliman, se glede vprašanja minaretov ne želi opredeljevati. Meni pa, da z njimi kot s simbolom ni nič narobe, vendar »je treba upoštevati, da s pretiranim poudarjanjem nekaterih verskih simbolov lahko pri domačem prebivalstvu zbudiš čustva, zaradi katerih se počuti ogroženo. Včasih bi verniki morali upoštevati, da je manj lahko tudi več.«
Imam pa poudarja, da je minaret del mošeje, del muslimanske arhitekture. Če ima mošeja minaret, se opazi že na daleč. Tako se loči od drugih stavb, zato je minaret pomemben. V Švici sta bili že v izhodišču z minareti zgrajeni le dve mošeji - ena v Zürichu in druga v Ženevi. Dva minareta sta bila dograjena kasneje. »Mošej z minareti ni, ker je to stvar financ - to je prva težava. Drugi pomemben dejavnik pa je, da so bile stavbe, ki jih muslimani uporabljajo, sprva najete, na takšni posesti pa ne moreš kar tako dograjevati.«
Ali bodo sprejeto prepoved Švicarji preklicali, bomo še videli. Utegne pa pri tem pomagati Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, na katerega je bilo zaradi referendumske odločitve vloženih več tožb.