Urša Marn

 |  Mladina 19  |  Politika

Kako bankrotira država?

Lahko država res bankrotira? Kaj to sploh pomeni? Kakšne so posledice za prebivalstvo? Kakšne za podjetja?

»Govori se, da države ne morejo bankrotirati,« je pred kratkim rekla nemška kanclerka Angela Merkel. Po krajšem premoru pa dodala: »Te govorice ne držijo.« Država bankrotira takrat, ko ne more več poravnavati svojih obveznosti. Balon državnih dolgov je zadnji balon, ki lahko poči. Posledice so boleče za celotno prebivalstvo, saj bankrotu države sledijo silovito znižanje življenjske ravni zaradi brezposelnosti in inflacije, izguba prihrankov in razvrednotenje valute.
To po najbolj črnem scenariju pomeni, da morajo državljani iz svojega žepa plačevati zdravstvene storitve in šolnine, da država ni sposobna izplačevati pokojnin, se pravi, da se upokojenci lahko zanesejo le na prihranke, da niso varne niti sicer pregovorno varne službe javnih uslužbencev, da jamstvo države za bančne in hranilne vloge ni več veliko vredno, pa tudi, da se poveča kriminal, saj država ne more zagotavljati enako kakovostnih javnih storitev kot pred bankrotom, to pa se kaže tudi pri delu policije. Ker se državljani počutijo manj varne, to lahko povzroči socialne nemire in anarhijo.
Država seveda ne bankrotira v klasičnem pomenu besede, ampak zgolj razglasi plačilno nesposobnost. To pomeni, da so kreditne linije, zlasti do javnega dolga, porušene, da torej država ne more dobiti posojil za servisiranje obresti in odplačevanje glavnice. »Bankrot države je ideološka floskula in politični populizem. S podjetniškega vidika bi dejansko lahko govorili zgolj o tem, da država skupaj z drugimi - zasebnim sektorjem, drugimi državami in mednarodnimi institucijami (Mednarodni denarni sklad) - išče modus vivendi glede refinanciranja dolgov,« pravi ekonomist Bogomir Kovač. »Stečaj države, če ga tako imenujemo v simbolnem smislu, pomeni, da država ni plačilno sposobna, torej ni sposobna servisirati svojega javnega dolga, da domače in tuje banke ne želijo kreditirati države in tudi ne zasebnega sektorja, da se kreditni sistem, ki vzdržuje normalno likvidnost gospodarstva, sesuje, da državni proračun ne deluje več oziroma deluje v skromnem obsegu dejanskih prilivov, da se občutno zniža raven plač, pokojnin, socialnih transferjev, da država doživi velik zastoj gospodarske rasti in da se poveča brezposelnost. Država zdrsne v globoko recesijo in s tem dodatno zmanjšuje možnosti svojega notranjega financiranja,« pravi Kovač. »Posledice za državo so drugačne kot za fizične ali pravne osebe, saj državi zaradi suverenosti ni mogoče zapleniti premoženja ali dohodkov,« poudarja ekonomist Jože Mencinger. Grčije iz dolžniškega brezna torej ni mogoče reševati z zaplembo otokov, še posebej ne s prebivalstvom vred, tako kot je ruski car Američanom prodal Aljasko skupaj z Indijanci. »Upnikom tako preostane 'kaznovanje' z gospodarskimi sankcijami, najbrž pa tudi odpis dela dolga. 'Bankrot' države je zato bolj nekakšna prisilna poravnava.« Podobno pojasnjuje Kovač: »Država in njeni predstečajni postopki so omejeni zgolj na problem financiranja prek tujih kreditnih mrež ali pa gre za refinanciranje, restrukturiranje dolgov, odpis dolgov ... Tu torej ne gre za zaplembo, ker ne obstajajo pravni mehanizmi in sodišča za takšne odločitve. Rešitve so političnoekonomske in ne pravne ali sodne.« Država, ki bankrotira, sama presoja, kaj bo storila s svojim premoženjem, da bo lažje odplačala dolg, se pravi, ali bo premoženje prodala ali pa ga zamenjala za dolg z bankami in podobno. »Državi podjetij ali bank v njeni lasti formalno ne more odvzeti nihče,« pravi Mencinger, »lahko pa jo upniki, na primer Mednarodni denarni sklad, s 'stand-by' dogovori prisilijo v prodajo, s katero pridobi denar za poplačilo dela dolga.«
Mednarodnega pravnega mehanizma, ki bi razglasil bankrot držav, ni. Prav tako ni prizivnih mednarodnih stečajnih sodišč, ki bi bankrote suverenih držav obravnavala ali kakorkoli reševala. Kdo torej razglasi bankrot? Razglasi ga država sama, ko upnikom pove, da ne more izpolnjevati obveznosti. »Gre za politično odločitev vlade, o kateri navadno obvesti druge ekonomsko močne države, zasebne banke in danes tudi mednarodne institucije. Tako je na primer ob mehiški krizi v osemdesetih in devetdesetih letih mehiška vlada o tem najprej obvestila vlado ZDA,« pravi Kovač. Pravzaprav bankrota niti ni treba posebej objavljati, ker zanj tako ali tako vsi vedo. »Od upnikov pa je odvisno, kaj bodo naredili. Velik dolžnik je predvsem problem upnika. Vzemite za primer Kitajsko, ki se ji, če neha financirati dolgove ZDA, ustavi gospodarska rast,« pravi Mencinger. Bankrotirano državo formalno še naprej vodi njena vlada, a najpogosteje nova, saj bankrot spremlja politična kriza, tej pa večinoma sledi zamenjava oblasti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.