Čas za spremembe od spodaj navzgor

Čeprav bo študentski protest izpred desetih dni ostal zapisan v kolektivnem spominu predvsem po izgredih in vandalizmu pred parlamentom, pa ni bilo zgolj nasilje krivo za to, da so se demonstracije izjalovile. Njihov glavni problem je bil že v tem, kako so bile organizirane. Profesor s Fakultete za družbene vede (FDV) Andrej Kurnik je v pogovoru za Radio Študent opozoril: »Če pogledamo zadnji protest, vidimo, da je Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) kot edini mehanizem oziroma instrument izražanja študentom in dijakom namenila jajca in piščalke. Kar bode v oči, je tudi to, da je ŠOS vložil veliko denarja v kampanjo, ki jo je organiziral na piar način, sama manifestacija pa ni potekala tako, da bi se predhodno po fakultetah in srednjih šolah organizirale potrebne diskusije.«
V tujini stvari potekajo drugače. Dva primera iz naše soseščine potrjujeta uspešnost prakse študentskega samoorganiziranja. Leta 2007 je v Beogradu prišlo do spontanih zasedb več tamkajšnjih fakultet zaradi vse bolj nevzdržnih razmer v visokem šolstvu. Študentje so po zasedbi v največjih predavalnicah vsak dan razpravljali o najbolj žgočih problemih, o njihovih rešitvah ter taktikah boja. Med drugim so zahtevali znižanje šolnin za polovico, ustanovitev neodvisnih komisij, ki bi ocenjevale kakovost predavanj, in pa komisij, ki bi preiskovale primere korupcije na izpitih. Navkljub pritiskom vodstev fakultet so pri blokadi vztrajali več tednov, svoje zahteve pa so izrazili tudi pred poslopjem vlade. Niso dosegli vsega, kar so hoteli, šolnine so se denimo znižale ''samo'' za tretjino. A ta izkušnja je odprla pot številnim samoorganiziranim iniciativam in skupinam, ki nadaljujejo boj proti socialnim stiskam študentov, podrejanju univerz potrebam trga ter kapitala in podobno.
Tako kot so se beograjski študentje učili iz izkušenj svojih grških kolegov, so se hrvaški študentje zgledovali po srbskih. Lani spomladi je v več mestih, začenši z Zagrebom, prišlo do zasedb fakultet, na katerih so bili organizirani študentski plenumi, kjer so študentje izražali svoje zahteve. Na Filozofski fakulteti v Zagrebu se je zborovanj redno udeleževalo do 800 ljudi, na njihovo povabilo pa jih je obiskala tudi delegacija beograjskih študentov, in sicer da bi si izmenjali izkušnje. Eden od njih je bil Tadej Kurepa, ki je za Mladino takrat povedal: »Več kot očitno gredo tu stvari v isto smer. Tu govorim o študentskem boju, ki je hkrati socialni boj, zato je zelo pomembno, da v Zagrebu, kot pred dvema letoma v Beogradu, študentje o svojih zahtevah in strategijah odločajo na podlagi neposredne demokracije. To je ta ključna podobnost med nami.«
Podobno kot v Srbiji tudi na Hrvaškem samoorganiziranje postaja ključni nosilec študentskega gibanja. Na mnogih fakultetah so bile ustanovljene delovne skupine za analiziranje vladnih predlogov s področja visokega šolstva, za širjenje neposredne demokracije, za logistiko in nadaljnje strategije, za »mini akcije« in tako naprej. Študentje na rednih tedenskih plenumih obravnavajo tematike, kot so položaj mladih, socialne politike, gospodarska kriza ter delavske pravice. Podobne prakse obstajajo še v drugih evropskih državah (Avstrija, Italija, Poljska, Francija, Nizozemska, Nemčija, Velika Britanija), in kot vse kaže, se postopoma razvijajo tudi pri nas.

Alternativa obstaja

V sredo, 19. maja, sta bila v Ljubljani dva študentska protesta proti Zakonu o malem delu. Prvi je bil odmeven, začel se je pompozno na Prešernovem trgu ob enih popoldan in se končal precej klavrno pred parlamentom pet ur pozneje. Vzporedno z njim pa je potekala še alternativna manifestacija, ki so jo izvedli samoorganizirani študentje z začetkom ob dvanajstih za stavbo Filozofske fakultete. Gre za študente in različna študentska društva, ki se povezujejo v tako imenovano Fronto prekercev. Prekerci oziroma prekerni delavci so tisti, ki so ujeti v neredno, negotovo, nezaščiteno in velikokrat slabo plačano delo za določen čas. To je realnost, ki vlada na trgu dela za vse več mladih ljudi.
Fronta prekercev se je oblikovala pred kratkim in pooseblja težnjo študentov po samoorganiziranju ter prepoznavanju in soočanju s širšimi družbenimi problemi. Študentje s Filozofske fakultete in FDV so oktobra lani po zgledu svojih hrvaških kolegov začeli v predavalnicah organizirati redne plenume. Luka Mesec, študent FDV in član Fronte prekercev, je o tem dejal: »Dogajanje na Hrvaškem je bilo pobuda za nas, da se tudi tu vzpostavi permanenten študentski boj, da se na naših univerzah vzpostavi praksa odločanja po principih direktne demokracije in da se spodbuja samoorganiziranje študentov. Samo tako bomo lahko artikulirali svoje zahteve. Oblikovali smo več delovnih skupin, med njimi Delovno skupino proti delu. Ime je namerno provokativno, kajti gre za nasprotovanje delu, kakršno v glavnem poznamo danes in v katero sodi tudi študentsko delo. Gre torej za boj proti prekernosti, vsem oblikam izkoriščanja in pa mezdnemu delu, ki služi zgolj interesom kapitala.«
S temi stališči Fronta prekercev ne nasprotuje le Zakonu o malem delu, temveč tudi Študentski organizaciji Slovenije. Spomnimo, ŠOS je na svoje letake, ki so vabili na Prešernov trg, pod prvo zahtevo natisnil: »Sistem študentskega dela mora ostati.« Zakaj? Ana Štromajer, študentka FDV in predstavnica Delovne skupine proti delu, je pojasnila: »Gre za sistem izkoriščanja študentov. Študentski servisi za posredovanje dela pobirajo 4,5 odstotka od naših dohodkov, ne nudijo pa nam praktično nobene realne varnosti oziroma pokritja, če nas delodajalci potem ne plačajo. Po podatkih, ki jih imamo, je v Sloveniji trenutno že 1200 primerov neplačanega študentskega dela. Eni in drugi bogatijo na naš račun. Poleg tega se velik del naših ustvarjenih dohodkov steka tudi v proračun študentske organizacije in ravno zato so slednje proti spremembam na tem področju.« Delovna skupina proti delu je januarja organizirala protest pred založbo Prešernova družba v Ljubljani in podjetje prisilila, da je poravnalo svoje obveznosti do študentov, 18. maja pa je podobno protestno manifestacijo izvedla še pred posrednikom dela M Servis v Kranju z zahtevo, naj dijakom ter študentom iz lastne blagajne založi za delo, ki so ga opravili, a jim ga delodajalec ni poplačal. Na obeh dogodkih se je »samoorganizirane izterjave«, kot temu pravijo, udeležilo okrog 30 študentov.
V Fronti prekercev se poleg razvijanja novih konceptov konfrontacij zavzemajo tudi za radikalizacijo študentskih zahtev. V sporočilu za javnost so med drugim zapisali: »Nobenega smisla nima zavzemati se za katerikoli režim izkoriščanja. Študenti smo dejansko prisiljeni, da delamo. Zato se moramo boriti za zmanjšanje teh prisil tako, da izborimo nove garancije, nove brezpogojne pravice: brezplačen prevoz, brezplačno stanovanje, brezplačno zdravstveno oskrbo ter univerzalni temeljni dohodek.« Čeprav ta izjava spominja na tisto staro anarhistično parolo »Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče,« je v njej dejansko veliko smisla. Kar zadeva bivanjsko stisko študentov, je šokanten podatek, da je v Ljubljani okrog 15.000 praznih stanovanj, na kar je nedavno javno opozoril tudi arhitekt Janez Suhadolc. (Po zadnjih uradnih podatkih iz leta 2002 je bilo v prestolnici zabeleženih 13.480 praznih stanovanj.) Avtonomni študentje na tem mestu opozarjajo na nizozemski zakon, ki legalizira skvotiranje bivanjskih prostorov, če so ti zapuščeni več kot 12 mesecev. Res ni slaba ideja. Tudi kar se tiče univerzalnega temeljnega dohodka, mesečnega dohodka v višini eksistenčnih stroškov za vsakega državljana, obstaja konsenz med številnimi strokovnjaki, da ta učinkovito rešuje vprašanje eksistenčnega strahu ter povečuje ustvarjalnost ter podjetnost posameznika. In prav na to opozarjajo v Fronti prekercev.
Samoorganiziranje študentov je pri nas še vedno v povojih, v Ljubljani jih je v tej smeri za zdaj aktivnih samo nekaj ducatov, vendar kot pravijo, se ideja postopoma širi tudi na fakultete v druga mesta, kot sta Koper in Maribor. Vprašanje je, ali bo zadnji debakel, ki ga je sproduciral ŠOS, prispeval k nadaljnji študentski samoorganizaciji. Nobena skrivnost namreč ni, da so mnogi študentje razočarani nad svojo krovno organizacijo, kar je razvidno tudi iz številnih polemik na spletu. Andraž Mali, študent Filozofske fakultete in član Fronte prekercev, je v zvezi s tem dejal: »Zadnji protest, ki ga je organiziral ŠOS, je popolnoma diskreditiral tovrstno študentsko organiziranje. Nasilje pred parlamentom je bilo očitna posledica načina, kako je bil ta protest voden, skratka zaletavo in strogo populistično. Mi se v osnovi zavzemamo za decentralizacijo teh študentskih birokratskih organizacij, ki delujejo na zelo hierarhičen način in tako vodijo tudi demonstracije. Vendar hkrati mislim, da moramo gledati širše od tega. Čas je, da se študentje in drugi mladi začnemo sami zavedati realnosti celostne situacije, v kateri smo, in se začnemo na to ustrezno odzivati. Avtonomno organiziranje je tu pravzaprav edini logičen korak naprej.«