22. 6. 2010 | Mladina 21 | Politika
Tudi uklonilni zapor je zapor
Polovica prekrškarjev, ki jih država z zaporom sili k plačilu kazni, je plačilno nesposobnih
KPD Dob
© Boban Plavevski
Pred časom je ministrstvo za pravosodje svetu za kaznovalno pravo naložilo, naj preveri upravičenost kazni uklonilnega zapora, ki ga zakon o prekrških predvideva za neplačnike denarnih kazni za prekrške. Gre za zapor, ki lahko traja največ 30 dni in naj bi spametoval plačilno sposobne prekrškarje, da bi plačali denarne kazni, svet pa je ministrstvu predlagal takojšno odpravo ukrepa, ki za neplačilo kazni za prekršek predvideva zapor.
Uklonilni zapor sicer že od uvedbe leta 2005 odpira precej pravnih vprašanj. Težave pa so se pojavile tudi v praksi. Do zadnjega zakonskega preoblikovanja tega ukrepa je recimo veljalo, da se za vsak neplačan prekršek posebej izreče do 30 dni uklonilnega zapora, in tako so nekateri uporni prekrškarji sedeli tudi po pet mesecev skupaj. In to zgolj zato, ker niso plačali kazni za prekršek. Po novem lahko sodišče ne glede na število neplačanih kazni za prekrške izreče največ en uklonilni zapor, a to ne rešuje težave, saj je še vedno večina uklonilno zaprtih oseb zaprtih po nepotrebnem in v nasprotju z duhom ukrepa. Smisel tega je namreč, da plačilno sposobne prekrškarje prisili k plačilu kazni za storjene prekrške. To poudarjajo tudi na ministrstvu za pravosodje: »Uklonilni zapor ni bil uveden zato, da bi z njim silili k plačilu tiste, ki ne morejo plačati globe, temveč tiste, ki jo lahko plačajo, vendar se temu želijo izogniti. Tisti, ki ne morejo plačati globe, lahko predlagajo sodišču, da jim določi opravljanje nalog v splošno korist, s tem pa se lahko izognejo uklonilnemu zaporu. O tej pravici so storilci prekrška poučeni med postopkom.« V praksi pa to ne drži. Lani je uklonilni zapor v celoti, torej 30 dni, presedelo 8 odstotkov od 1372 uklonilno zaprtih, uklonilo (in plačalo kazen) se jih je 42 odstotkov, vsi drugi pa so se v uklonilnem zaporu znašli, čeprav niso plačilno sposobni.
»Gre za ljudi, za katere v sodelovanju s centri za socialno delo in po pogovoru z njimi ugotovimo, da uklonilni zapor pri njih ne bi dosegel namena, saj gre za ljudi z obrobja, ki nimajo možnosti, da bi plačali kazen za prekršek,« pojasnjuje v. d. generalnega direktorja uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Dušan Valentinčič. Zakon dopušča, da sodišče na obrazložen predlog direktorja zavoda za prestajanje kazni odloči, da se izvršilni zapor ne izvrši, če okoliščine kažejo, da izvršitev uklonilnega zapora ne bi bila v skladu z njegovim namenom. Sodišča sicer v glavnem upoštevajo predloge iz zaporov, ampak osebe, ki po zakonu sploh ne bi smele v zapor, tam vseeno prebijejo tri, štiri ali tudi več dni. »Od vseh uklonilno zaprtih je torej okoli polovica takih, kar tudi za prezasedene zapore pomeni samo dodatno, nepotrebno delo. Če bi se postopek preverjanja upravičenosti uklonilnega zapora izpeljal na sodišču, jih ne bi najprej zapirali in šele potem preverjali, ali gre za ljudi, ki se sploh lahko uklonijo in plačajo kazen,« opozarja Valentinčič.
Svet za kaznovalno pravo je o upravičenosti oziroma neupravičenosti uklonilnega zapora odločal v ožji, tričlanski delovni skupini, ki so jo sestavljali predstojnica katedre za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Katja Filipčič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti dr. Dragan Petrovec in upokojena profesorica kazenskega prava dr. Alenka Šelih. Pravno mnenje so sklenili z besedami: »Uklonilni zapor je kot nesprejemljiv ukrep treba odpraviti in okrepiti ali na novo uvesti druge mehanizme za zagotavljanje učinkovitosti prava o prekrških - večje plačilne discipline storilcev.« Po domače, opozarjajo, da ljudje ne smejo v zapor zgolj zato, ker državi ne uspe iztirjati, kar ji pripada.
To utemeljujejo s številkami in z ustavnimi načeli. Izmed vseh prekrškarjev, ki jim teoretično kot zadnja možnost grozi uklonilni zapor, jih pravočasno poravna globo kar 95 odstotkov. Izmed tistih, ki jim je nazadnje dejansko določen uklonilni zapor, pa jih kazen takoj plača kar 90 odstotkov in jim ni treba na prestajanje kazni uklonilnega zapora. Po mnenju omenjenih pravnih strokovnjakov ta podatek jasno kaže, da za plačilno disciplino ni potrebna grožnja z uklonilnim zaporom, saj je »v primeru, ko storilcu ne grozi uklonilni zapor zaradi neplačila (plačilni nalog in posebni plačilni nalog), plačanih kar 95,6 odstotka glob«. Poleg tega je z uvedbo uklonilnega zapora, kot ga poznamo v Sloveniji, po njihovem mnenju kršen eden izmed temeljnih elementov pravne države, in sicer prepoved čezmernih posegov države, ki jo vsebuje načelo sorazmernosti. Zakon o prekrških med sankcijami za prekrške sploh ne predvideva odvzema prostosti. »Hkrati pa je uvedel možnost odvzema prostosti, ne zaradi storitve prekrška, ampak zaradi plačilne nediscipline storilcev prekrškov. Iz tega sledi zaključek, da je s stališča države neplačilo globe hujše in bolj zavržno ravnanje kot sama storitev prekrška.« Uklonilni zapor je zato po njihovem mnenju »tipičen primer nesorazmerja med zahtevo po varstvu človekovih pravic in učinkovitostjo represivnih ukrepov«.
Pisci mnenja še opozarjajo, da poseg v svobodo posameznika, ki ga prinaša uklonilni zapor, ne more biti rešitev za neučinkovit davčni postopek.
Na ministrstvu za pravosodje pa na to vprašanje gledajo iz obrnjene perspektive: »Dokler ne bi bil postopek davčne izterjave tako učinkovit, da bi lahko v celoti nadomestil uklonilni zapor, bi težko popolnoma ukinili uklonilni zapor, saj bi s tem storilci ostali dejansko nekaznovani, hkrati pa bi to bilo v škodo proračuna.« Ne glede na ugotovitve sveta za kaznovalno pravo do nadaljnjega ne predvidevajo odprave uklonilnega zapora.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.