22. 6. 2010 | Mladina 21 | Politika
Plen stoletja
Kmetijska zemljišča so še naprej pod pritiskom investitorjev in špekulantov. Je začasen moratorij pozidave pravi odgovor?
Širjenje Ajdovščine proti sredini Vipavske doline, kjer teče primorska hitra cesta
Spreminjanje namembnosti zemljišč iz kmetijskih v zazidalna je v Sloveniji postalo nacionalni šport. Ne brez razloga, saj to takoj pomeni občuten skok cene zemljišča. Postalo je poligon za lahke zaslužke in idealen okvir za okoriščanje lokalnih funkcionarjev ter njihovih znancev, sorodnikov in »Prijateljev«. Okoljska, krajinska, kmetijska in simbolna vrednost kmetijskih zemljišč ne zanima nikogar. Vsak Slovenec še vedno sanja o lastni hiši, katere gradnja je najbolj potratna glede uporabe zemljišč. Gradnja na poplavnih območjih je sploh dvojna neumnost. Lastniki hiš na takih območjih vsakih nekaj let prosijo državo za pomoč, s postavitvijo hiše pa so uničili del najboljših kmetijskih zemljišč na poplavni ravnici. Veliki trgovinski centri in vaške industrijske cone gradbeno dovoljenje praviloma vedno dobijo na račun kmetijskih zemljišč. Mesta, ki so nastala zaradi izjemne bližine kvalitetne kmetijske zemlje, se širijo in žrejo ravno tista kmetijska zemljišča, ki so bila povod za njihov nastanek.
Ne gre kriviti samo investitorjev. Zakonodaja pač tako pozidavo omogoča. Leta 1996 je bil sprejet zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je spremembe namembnosti omogočal le izjemoma in pod strogimi pogoji, za spremembo namembnosti zemljišč pa je tudi zahteval plačilo in je tako deloval vsaj nekoliko zaviralno. To ureditev sta zakona o urejanju prostora in o graditvi objektov iz leta 2002 izničila in od takrat je lov dejansko odprt. Kmetijsko ministrstvo se sicer trudi zaščititi kmetijsko zemljo, a je zaradi neusklajenih strokovnih kriterijev z ministrstvom za okolje in prostor vse prevečkrat neuspešno. Kako zelo so se z leti povečali apetiti po pozidavi kmetijskih zemljišč, najbolje ilustrira podatek, da je bilo leta 1995 za spremembo namembnosti v celotni Sloveniji predlaganih le 150 hektarjev kmetijskih zemljišč. Leta 2003 je bilo predlaganih za 1400 hektarjev sprememb namembnosti. V minulih dveh letih pa so občine v okviru priprav občinskih prostorskih načrtov predlagale spremembo namembnosti za skoraj 14.000 hektarjev zemljišč. In med temi jih je kar 9000 hektarjev najvišje kakovosti.
Tudi država sama se pri gradnji avtocest obnaša precej nonšalantno, z risanjem tras po sredini dolin, naravnost prek najboljših kmetijskih zemljišč. In takoj ko zgradite avtocesto, to za seboj prinese željo po pozidavi zemljišč v njeni neposredni bližini. Na predvideni trasi tretje razvojne osi po sredini doline mimo Braslovč so najboljša zemljišča za pridelavo hmelja. Pred nekaj leti je država namenila precej denarja za sanacijo po razdejanju, ki ga je na zemljiščih pustil orkanski veter. »Zdaj jih bomo pa povozili,« opozarja dr. Borut Vrščaj s Kmetijskega inštituta. In to kljub temu, da je alternativnih možnosti za traso kar nekaj.
Dodatna težava je prevelika razdrobljenost kmetijskih parcel, ki jih je v Sloveniji približno 1,6 milijona, zaradi česar je kmetovanje na marsikateri majhni njivi neekonomično in je zato prepuščena zaraščanju. Marsikateri travnik počasi požira gozd. Problematična je tudi starostna struktura prebivalstva na podeželju. Posledica nepremišljenega ravnanja s kmetijskimi zemljišči in opuščanja kmečkega življenja je, da obdelovalne površine, torej njive in vrtovi, obsegajo manj kot 9 odstotkov površine celotne Slovenije oziroma le 880 kvadratnih metrov na prebivalca, kar je daleč pod povprečjem Evropske unije in daleč pod standardom, ki naj bi državi omogočal ustrezno prehransko varnost.
Kmetijsko ministrstvo je lani v začetku jeseni predstavilo osnutek sprememb zakona o kmetijskih zemljiščih, ki naj bi ta trend obrnil. Takratni minister Milan Pogačnik si je zadal cilj, da obseg obdelovalnih površin na prebivalca do konca mandata dvigne na tisoč kvadratnih metrov. V zakonu je med drugim predvideno usmerjanje gradnje na nekmetijska območja, obvezno nadomeščanje pozidanih kmetijskih zemljišč z zagotovitvijo nadomestnih površin ali celo »takso« za pozidavo v vrednosti izgubljenega proizvodnega potenciala. Prav tako bo lahko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov na podlagi inšpekcijske odločbe začasno »zasegel« kmetijska zemljišča, ki jih bodo lastniki zanemarjali, kupci kmetijskih zemljišč pa teh zemljišč ne bodo smeli prodati najmanj 10 let, s čimer naj bi preprečili zemljiščne špekulacije, ki so se pojavljale na primer ob gradnji avtocest. Sprejetje zakona v državnem zboru so napovedovali za konec lanskega leta, a ga ni od nikoder. Nekajmesečno »brezvladje« na ministrstvu je k temu zagotovo precej pripomoglo. K sreči je pri varovanju kmetijskih zemljišč novi minister Dejan Židan prav tako zagrizen kot njegov predhodnik. Cilj, ki si ga je postavil, pa je kljub temu nekoliko manj ambiciozen. Zadovoljen bo, če se obseg kmetijskih površin do konca njegovega mandata ne bo zmanjšal.
V zadnjem času se je zbudila tudi stroka in začela aktivneje opozarjati na problem. In medtem ko politika načelno podpira zaščito kmetijskih zemljišč, se je posveta na to temo, ki ga je v državnem zboru organiziral Svet za varstvo okolja, udeležil zgolj eden izmed vseh vabljenih poslancev - predsednik državnega zbora Pavel Gantar. Prav na področju zaščite kmetijskih zemljišč se spet jasno kaže nezdružljivost poslanske in županske funkcije. »Skrb za naravne vire, kar kmetijska zemljišča so, je zagotovo bolj v pristojnosti države, ta pa ima v tem primeru drugačen odnos kot lokalne skupnosti. O isti stvari ne morejo isti ljudje razpravljati na dva različna načina,« pravi dr. Marina Pintar z ljubljanske Biotehniške fakultete. »Če na ravni lokalne skupnosti ni varovanja kmetijskih zemljišč, kakor bi po načelih trajnostnega razvoja moralo biti, mora za to poskrbeti država. Če pa na obeh ravneh odločajo isti ljudje, na višjo raven prenesejo enak odnos.« V trenutnem ozračju so pozivi k varovanju zemljišč po mnenju agrarnega ekonomista dr. Emila Erjavca le glas vpijočega v puščavi, ki ne spremeni dnevne prakse in ne splošnega zanemarjanja zemlje.
Kmetijska stroka se je večinoma poenotila celo v zahtevi po moratoriju pozidave kmetijskih zemljišč do sprejetja ustrezne zaščitne zakonodaje. Po mnenju dr. Pintarjeve bi bil več kot potreben. »Smo v situaciji, ko investitorji pritiskajo na kmetijska zemljišča, zdi se jim, da zamujajo poslovne priložnosti, mi pa v krču, v strahu za zemljišča, svoje argumente postavljamo zelo ostro. Dialog v taki situaciji je naporen. Moratorij bi potrebovali za sprostitev dialoga brez časovnega pritiska.« Kmetijski minister Dejan Židan sicer meni, da je ostro stališče ministrstva do pozidave skoraj nekakšen moratorij, ob tem pa poudarja zavedanje, da kljub vsemu ne želijo v celoti zavreti prostorskega razvoja.
V javnosti je problem izgubljanja kmetijskih zemljišč še vedno obroben. In verjetno bo treba počakati, da cena nafte spet zrase na raven iz poletja 2008, da nas bo pridelava hrane v luči prehranske varnosti spet začela skrbeti. Tudi nedavni izbruh vulkana na Islandiji je nazorno pokazal ranljivost sodobnega načina preskrbe s hrano in pomembnost lastnih »zmogljivosti«. Glede na to, da je lokalno pridelana hrana ena od ključnih sestavin trajnostnega razvoja, je pravzaprav čudno, kako malo so se v razpravo o pozidavi kmetijskih zemljišč doslej vključevale nevladne organizacije. Seveda pa je potrebna tudi sprememba miselnosti trgovcev in potrošnikov. Predsednik Sveta za varstvo okolja dr. Franc Lobnik je minuli teden na novinarski konferenci na Biotehniški fakulteti omenil zanimiv primer. »Pisal mi je pridelovalec čebule iz vzhodne Slovenije. Pridelal je je 50 ton. 15 ton mu jo je uspelo prodati, ostalo je zgnilo. Mi pa smo v trgovinah kupovali čebulo iz Nove Zelandije, ki je 17 tisoč kilometrov stran.«
Kar se tiče javne ozaveščenosti, se dr. Marini Pintar niti ne zdi tako zelo pomembna oziroma se ji zdijo pričakovanja glede tega prevelika. Za to je pač odgovorna politika. Podobno kot v primeru vode. »Če politika ne bi sama močno stopila v bran vode - celoten sistem je postavljen z namenom zagotavljanja zadostnih količin neoporečne vode - potem bi tudi z vodo vsak počel, kar bi hotel. Sistem varuje javno dobrino, ki je javno dobro. Kmetijska zemljišča pa so pač zasebna lastnina, in tukaj je zato zadeva bistveno bolj zapletena.« A ta zemljišča so kljub temu posebej omenjena v 71. členu ustave, ki govori o posebnem varstvu kmetijskih zemljišč.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.