Vanja Lokar, tržaški podjetnik, ki je obogatel s kavo

Tržačan Vanja Lokar (70) je eden najpremožnejših Slovencev. Rodil se je leta 1939 v Ajdovščini, vendar se je družina v njegovih ranih letih odselila najprej v Gorico in nato v Trst. Trgovec po poklicu in notranji vokaciji se je skoraj pol stoletja ukvarjal s prodajo kave in s spretnimi poslovnimi potezami mu je uspelo iz tržaškega podjetja ustvariti eno izmed vodilnih podjetij za prodajo kave v Italiji in v sosednjih državah. Ker je bil dober trgovec, je vedno razmišljal in deloval globalno, vendar je vseskozi zvest slovenstvu v Italiji, četudi je moral zavoljo tega na življenjski in poslovni poti premagovati ovire, na kakršne so pogosto naleteli Slovenci v povojni Italiji. Pred dvema letoma je podjetje prodal in se upokojil. Pa ne zares, opustil je le posle s kavo in se posvetil upravljanju svojega premoženja, trgovanju z nepremičninami in konjičku: zbiranju ročno izdelanega porcelana. Vanja Lokar nas je sprejel v svoji poslovni hiši v središču Trsta, sicer živi v Barkovljah, in nam v dolgem pogovoru orisal svojo življenjsko pot, namignil tudi na marsikatero poslovno skrivnost, ki je tlakovala njegovo pot k uspehu, in seveda novinarja iz matične domovine opozoril na resnico, da je Trst (tudi) naš. Njegov pa je tako ali tako vedno bil.

Lokarji so v Ajdovščini znana družina, zato bo najbolje, če za začetek pogovora seževa v spomine na vaše ajdovsko otroštvo, ki ga je zaznamovala tudi vojna.

Veliko spominov iz tistih časov nimam, saj sem bil star le nekaj let. Pomnim pa, zelo dobro, kako smo z mamo in bratom, tri leta in pol starejšim od mene, leta 1943 bežali pred grožnjo Nemcev, da bodo Ajdovščino požgali v svarilo partizanom. Odšli smo iz mesteca proti Lokavcu in v strahovitem nalivu gledali proti Ajdovščini. K sebi sem stiskal plišastega medvedka, ki sem ga odnesel od doma. Nemci grožnje niso uresničili in zjutraj smo se vrnili domov. Očeta tedaj ni bilo z nami, saj je bil lesni trgovec in je takrat deloval v Trbižu v Kanalski dolini. Naši sorodniki so sicer v Lokavcu imeli žago, vendar oče, ne vem, zakaj, ni delal zanje. Drži pa, da so bili Lokarji v Ajdovščini vedno malce elitna družina. Očetov bratranec je bil notar, drugi bratranec, Danilo Lokar, ki se je kasneje uveljavil kot pisatelj, je bil v Ajdovščini vse do konca petdesetih let zdravnik. Moj oče je imel pred vojno zastopstvo za tržaško pivo Dreher v Vipavski dolini. Spomnim se, kako sem ga vsak večer čakal pred hišo, da sem se lahko nato z njegovim tovornjakom peljal tistih nekaj deset metrov od začetka dvorišča do garaže.

Mama pa je gospodinjila? Tako je pač bilo v tistih časih.

Tako je. Je pa tudi njen rod zanimiv. Rodila se je v Kopru. Pisala se je Klodič, njen oče pa je prišel v Koper iz Nadiške doline. Njegov brat je načrtoval pri Solkanu čez Sočo gradnjo t. i. južne železnice. Njena mati, moja babica, je tudi bila iz Ajdovščine, iz družine Jochmann. Bili so potomci sudetskih Nemcev, ki so prišli v naše kraje v 19. stoletju. V Ajdovščini so imeli mlin. Mamin dedek se je pisal Bianchi, Italijan, ki je verjetno prihajal iz Lombardije ali pa iz Švice. Mamin brat je bil slikar Walter Bianchi. Pred vojno ga je upodobil Veno Pilon na sliki z naslovom Zadnji gospod. Upodobljen je z belimi rokavicami in v elegantni modri obleki. Bil je estet in tako oblečen se je sprehajal po Ajdovščini.

Vaš stric, Danilo Lokar, zdravnik in pisatelj, ki je v petdesetih letih prejel Prešernovo nagrado, je bil ekspresionist. Je bil takšen tudi kot človek?

Iz svojih zgodnjih let, torej medvojnega časa, se ga ne spomnim. Pripovedovali pa so, da mi je ob rojstvu rešil življenje, saj nisem takoj zadihal. Poklicali so Danila, malo me je natepel in nato sem zadihal. Moje ime Vanja je njegova zamisel. Menda je bil v tistem času malce rusofil, tako kot mnogi drugi na Primorskem, ki so videli v Rusiji upanje, da jih reši italijanskega jarma. Krščen sem bil kot Ivan, toda Danilo je sklenil, da me bodo klicali Vanja. In ostal sem Vanja.

Že med vojno pa je vaša družina zapustila Ajdovščino in se preselila v Trst?

Ne takoj. Slabo leto smo živeli v Gorici, nekaj mesecev leta 1943 pa v Trbižu, kjer je imel oče žago. Tam smo pričakali 8. september, kapitulacijo Italije. Spomnim se, kako so takrat ljudje na ulici kričali »armestice« (premirje). Rekli so, da je vojna končana. Imel sem štiri leta in čutil sem, da se je zgodilo nekaj velikega. A že naslednji dan so prišli Nemci. Živeli smo v hiši ob železniški postaji in dobro se spominjam vlakov, ki so vozili ljudi v živinskih vagonih iz Trsta, Vidma in od drugod v nacistična taborišča. Njihovi obrazi so se mi zarisali v spomin. Med njimi je bil tudi slikar Zoran Mušič iz Vipavske doline. Kasneje mi je pripovedoval o tem potovanju, najprej v Beljak in nato v Dachau.
Tudi iz Gorice imam nekaj spominov na vojne čase. Stanovali smo na Via Vittorio Veneto, na Šentpetrski ulici. Spomnim se četnikov na begu proti Gonarsu, ki so se ustavili v naši hiši. Spomnim se njihovih dolgih brad in smradu. Mama je rekla, da moramo biti pridni, da se ne bi znašli v težavah. Ves večer sem moral sedeti na kolenih četnika, ki je nekaj jedel in strahovito smrdel po slivovki. Ponoči so, ubogi reveži, izginili. Spomnim se tudi bombardiranja Gorice, prvega letala, ki se je spustilo nad mesto in nas začelo obstreljevati. V Gorici sem končal prvi razred osnovne šole, drugega pa že v Trstu, kjer sem obiskoval slovensko šolo.

Zakaj ste se preselili v Trst, ne pa v Slovenijo?

V Trstu je bil Dušan Hmeljak, očetov bratranec iz Lokavca. Bil je zelo narodno zaveden, a tudi strašen antikomunist. V Sloveniji je bila že nova oblast in Hmeljak je vedno govoril, da se v Slovenijo ne bo vrnil, dokler hudič ne bo vzel boljševikov. Umrl je prezgodaj. V Trstu je kupil nekaj nepremičnin in se ukvarjal s trgovino z lesom. Poznal je razmere v mestu in opozoril mojega očeta, da je v Trstu na prodaj trgovina z lesom. Nato sta skupaj z bratrancem Lukmanom iz Štandreža kupila to podjetje in začela poslovati.

V Trstu je bilo v povojnem času čutiti veliko napetost in politično ter nacionalno nestrpnost. Se spomnite tega?

Za Italijane smo bili vsi Slovenci slavokomunisti. Do danes se kaj dosti to pojmovanje ni spremenilo. Je pa res, da je bil slovenski živelj vse do časa pred prvo svetovno vojno nekako sramežljiv, saj je Valvazor že v 16. stoletju pisal, da je Trst tisto mesto, kjer Kranjci nočejo govoriti po kranjsko. Od takrat so Italijani jemali Slovence kot manjvredne, sposobne za kmete in mlekarice. Pred prvo svetovno vojno pa so se Slovenci v mestu zelo uveljavili na vseh področjih gospodarskega in kulturnega življenja. Po številu prebivalcev, štirideset odstotkov je bilo Slovencev, je bil Trst največje slovensko mesto. Če ne bi bilo prve svetovne vojne, bi dobili tudi univerzo v Trstu. Po prvi svetovni vojni je Trst in velik del Primorske dobila Italija. Po drugi svetovni vojni tudi Trst in Gorico, velik del slovenskega nacionalnega ozemlja pa se je pripojil k Sloveniji in Jugoslaviji. Meja med državama je postala neprepustna. S sorodniki iz Ajdovščine smo se lahko pogovarjali le prek bodeče žice v Gorici. V Trstu se je razplamtela strahovita gonja proti Slovencem in proti Jugoslaviji. Vse, kar je bilo slovensko, je bilo slabo. Še na slovenskih šolah so ščuvali proti nam in nas zmerjali s sciavi. Tudi ko smo se na ulici igrali z italijanskimi otroki, je vedno prišlo na dan, da si Slovenec. Tisti »sciavo«. Vse to nas je zaznamovalo.

Vaš oče je bil trgovec z lesom in tudi vi ste nekaj časa delali v lesarstvu.

Po vojni, predvsem pa v petdesetih letih, se je v Trstu veliko gradilo in dalo se je dobro zaslužiti. Starejšega brata Aleša je oče poslal v slovensko šolo, jaz pa sem najprej hodil na italijansko tehnično šolo v Trstu. Morda se je zaradi pritiskov odločil, da pošlje enega sina v italijansko šolo. Bil sem slab učenec. Pri štirinajstih me je zanimalo vse drugo, le šola ne. S težavo sem dokončal prvi razred višje šole, v drugem pa - katastrofa. Vrgli so me iz šole. Dobro leto sem delal v lesnem skladišču v Trstu, nato pa so se starši odločili, da nadaljujem šolanje. Poslali so me na trgovsko akademijo v bližini Trevisa, stanoval pa sem v katoliškem internatu. V treh letih sem končal trgovsko akademijo. Tistih časov se rad spominjam, čeprav je v internatu vladal strog red. Naučil sem se učiti.

Odraščali ste v katoliški družini, številni vaši vrstniki, tudi v slovenski skupnosti, pa so se nagibali h komunističnim idejam. Je bilo to razločevanje opazno?

Naša družina je hodila k maši, vendar hudo pobožni nismo bili. Bili smo del katoliških Slovencev, kajti v Trstu so bile ločnice med komunisti in katoličani zelo jasno določene. Med komunisti so bili sprva tudi stalinisti, zvesti Stalinu in Sovjetski zvezi, ki so se srdito borili proti Jugoslaviji. Ti si za ohranitev naroda niso prizadevali, kajti prepričani so bili, da je pomembnejši internacionalizem. Svoje otroke so pošiljali v italijanske šole, kjer so jih lepo sprejeli, saj so se Italijani bolj bali Titovega kot pa sovjetskega komunizma. Za Slovence, ki so bili naklonjeni Jugoslaviji, se je uveljavil izraz titoisti in Jugoslavija jim je gospodarsko precej pomagala. V tretji tabor pa so spadali katoličani, vsi tisti torej, ki so bežali pred komunizmom, vendar nacionalno zavedni na tej ali na oni strani meje. Ker niso imeli pomoči matice, so se preživljali z različnimi deli. Niso pa bili vsi domobranci, a mnogi so vendarle bili. Zanje je bil Trst le postajališče na poti v Argentino.

Tudi v vašem širšem sorodstvu so ljudje med vojno ubrali različna pota. Stric Danilo je bil partizan.

Drži. Bil je zdravnik v partizanih. Zanimiva pa je tudi usoda njegove sestre, torej moje tete, Anice Lokar, ki je bila predvojna komunistka. Z možem Dragotinom Gustinčičem sta bila tudi v Rusiji. V spominih je opisala, kaj vse je tam pretrpela. V petdesetih letih se je vrnila v Ljubljano. Kasneje smo jo večkrat obiskali in vsa razočarana nam je pripovedovala o življenju v Sovjetski zvezi. Z možem sta bila idealista in tudi to se je končalo. Toda njeno ravnanje in držo moramo razumeti skozi predvojno dogajanje na Primorskem. Ne samo v Trstu, ampak v popolnoma slovenskih krajih so Slovenci vse težje prenašali italijanskega okupatorja. Sposobni in ustvarjalni ljudje so se izseljevali. Dušili so se. Slikar Veno Pilon je ustvaril svoja najboljša dela med letoma 1922 in 1926 v Ajdovščini, po nastopu fašizma pa tu ni več mogel ustvarjati. Preselil se je v Pariz. Slikar Lojze Špacapan z Goriškega je odšel v Turin. Odnosi med Slovenci in Italijani so bili najbolj zastrupljeni na mejnem območju, vendar je moj oče hotel ostati tukaj, četudi so ga Italijani šikanirali. Sicer pa je veljalo, da lahko imaš podjetje, obrt ali trgovino, vendar moraš pokazati željo po asimilaciji. Potem te sprejmejo. Če se upiraš, te ožigosajo.

Zdi se, da tudi toliko desetletij po drugi svetovni vojni ni premika na bolje v odnosih med narodoma v Trstu?

Z globalizacijo in odpravo meja se malce premika na bolje. Toda Slovencev v Trstu Italijani zagotovo nimajo radi. Mesto stagnira, mnogi vidni tržaški Italijani pa vlagajo ogromno energije v to, da Slovencem otežujejo bivanje v mestu. Roberto Menia (podtajnik na italijanskem ministrstvu za okolje in desni tržaški politik, op. a.) je med glavnimi pobudniki postavitve plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, ki bodo nevarni slovenskim vasem v Italiji in Sloveniji. Ta človek vso energijo vlaga v sovraštvo do Slovencev in Hrvatov, saj mu je zadnja desetletja uspelo ustaviti vse projekte, ki bi lahko bili v korist Slovencem. Na volitvah je uspešen, saj ga volijo prišleki v Trstu. Predvsem potomci 70.000 Istranov, ki so po vojni pribežali iz Jugoslavije in so jih italijanske oblasti namenoma zadržale v Trstu, da bi bili »prva straža« pred »nevarno« Jugoslavijo. To so ribiči, kmetje, vrtičkarji, skromni ljudje brez pravih ambicij. Zadovoljijo se z 800 evri pokojnine, majhno hišico ob obali, kjer preživljajo poletne mesece. Takšni ljudje volijo Menio in podobno misleče. Tako jim naroči vodstvo Istranov.

Kaj se je zgodilo s tržaškimi elitami?

V Trstu danes ni več nobene elite, vsaj ne takšne, kot je bila nekoč in je nekaj pomenila tudi v širšem prostoru. Izginile so družine z mogočnimi podjetji, ki so veliko dale tudi na kulturo. Toda nekaj se bo moralo spremeniti, nekdo bo moral dati novo energijo mestu, ki se neizogibno stara. V Trst se priseljujejo Kitajci, ne pa mladi s podjetniškimi ambicijami iz Vidma ali iz Slovenije. Mladi danes odprejo kakšen bar ali picerijo. Ne morem razumeti, zakaj priložnosti ne izkoristijo Slovenci. Ob obalni cesti iz Barkovelj proti Devinu lahko kupite vile in parcele, ki so veliko cenejše kot v Ankaranu, kaj šele v Portorožu. A ni nikogar. Zakaj ne pridejo? Ne vem. Meni se zdi tukaj idealno živeti. Imaš čudovito klimo, mesto ima lepe palače in veliko drugega. A umira ...

Verjetno se, vsaj kar zadeva Slovence, bojijo nenehnih težav, ki jih povzročajo italijanski skrajneži?

Slovenci imajo čuden odnos do Trsta. Ga sploh ne poznajo. Ne razumejo nas, da hočemo ohraniti svoje slovenstvo. Sestrična v Ljubljani, sicer profesorica, mi vedno pravi, naj neham s svojimi pravljicami o slovenstvu v Trstu. Naj otroci hodijo v italijanske šole, zakaj se tako matrate, mi pravi. Ampak zakaj bi moral postati Italijan, če nočem?
Ljudje v Ljubljani ne vedo, kaj se dogaja na drugi strani meje, ki je zdaj ni več. Zato je tako malo podjetniških povezav. Pa bi bili slovenski podjetniki v Trstu lahko uspešni. Na Ponte Rossu je odprl trgovino podjeten Postojnčan. Na istem mestu, kjer je imel oče Borisa Pahorja prodajalno masla, prodaja kruh. Dobro dela. Več takšnih bi potrebovali.

Takšen Trst, kot ga opisujete, je vam, ki imate podjetniško žilico, zagotovo tuj. Kako pa ste se sami lotili poslov s kavo?

Pravzaprav povsem po družinski liniji. Leta 1958, leto po očetovi smrti, sem prevzel vodenje njegovega lesnega podjetja. Četudi se je v povojni Italiji veliko gradilo, ni bilo lahko. Poleg tega so bila našemu podjetju, ker je bilo v lasti katoliške družine, mnoga vrata v Jugoslavijo zaprta. Les smo zato kupovali v Avstriji, ga skladiščili v Trstu in prodajali po Italiji. V tistem času sem spoznal Sonjo, hčerko trgovca s kavo, Libera Polojaza. Leta 1963 sva se poročila in tast me je zvabil v svoje podjetje Transcoloniale. Sprva sem delal dopoldne v podjetju z lesom, popoldne pa s kavo. Da se posvetim samo trgovanju s kavo, sem se seveda odločil zaradi večjega zaslužka s kavo. Da pripravite tovornjak lesa za prevoz, se pravi okrog 40 kubičnih metrov lesa, porabite vsaj pol dneva. S kavo pa je drugače. Vreče enostavno naložite v majhen tovornjak in blago je pripravljeno za prevoz. Leta 1966 sem prodal svoj delež v lesnem podjetju partnerju in se povsem posvetil trgovini s kavo. Temu poslu sem ostal zvest 40 let. Za trgovce s kavo je bilo to izredno uspešno obdobje.

Trst je bil vseskozi znan kot mesto trgovine s kavo?

Trst je imel v tem veliko tradicijo. Že pod staro Avstrijo je prihajalo v Trst milijon in pol vreč surove kave iz tropskih držav. Posli so bili utečeni. Prodaja kave je zelo specializiran posel, za katerega je potrebna posebna organizacijska infrastruktura. In Trst jo je imel. Tukaj so se razvili vsi tisti operaterji, ki so potrebni za trgovino s kavo. Bistven ni trgovec, ampak špediter, se pravi podjetje, ki kavo v pristanišču fizično prevzame, jo skladišči in nato poskrbi za prevoz do kupca. Prek Trsta je šlo kar 70 odstotkov kave, namenjene za italijanski trg. Poleg tega je imel Trst zaradi obmejnega položaja poseben privilegij, ki mu ga je dodelila italijanska država. Med drugim si plačal carino šest mesecev po uvozu surove kave. To je bilo zelo pomembno. Trgovec je seveda moral plačati proizvajalcu kave takoj, carino, ki je včasih znašala dvakrat več, kot je bila vrednost kave, pa šele čez nekaj mesecev. Obresti so bile malenkostne. To je bila za tržaške trgovce s kavo velika prednost. Zdaj tega ni več in Trst izgublja svojo pozicijo. Četudi ima strateško dober položaj, ladje s kavo ne prihajajo več.

Najprej ste bili le trgovec s kavo?

Da, kajti vedeti morate, da so v poslih s kavo trije različni tipi podjetij. Prva skrbijo za dobavo kave v skladišča, druga so trgovska podjetja, tretja so pražarne. Podjetje, ki sem ga vodil, je bilo tipično trgovsko podjetje. Kavo smo kupovali v več kot 50 državah. Tam, kjer so bile cene najugodnejše in kjer so imeli kavo, ki je ustrezala okusu kupca. Pri nakupu kave smo morali upoštevati tudi najustreznejši čas glede na ceno surove kave in že mesece prej organizirati prevoz v pristanišče. Kavo, ki je bila na voljo pražarnam v Italiji ali Evropi, je bilo treba kupiti že junija. Nihanja cen kave so odvisna od dogajanja na terminski borzi, to pomeni, da se njena cena spreminja glede na mesec v letu. Tveganje seveda je, ker moraš kupiti kavo za nekaj mesecev vnaprej in se moraš te cene potem tudi držati. Vedno gre tudi za špekulacijo. Če zdaj kupiš kavo za januar prihodnje leto, jo kupiš zato, ker pričakuješ, da jo boš takrat lahko prodal. Nikoli pa ne veš, ali si naredil dober posel, koliko bo takrat povpraševanja in ali bo kava prihodnje mesece dražja ali cenejša. Gre za »hedge«, kot pravijo Američani, a če si vsaj soliden, je to lahko dober posel.

Surovo kavo ste kupovali neposredno od proizvajalcev?

Seveda. Drugače ni marže. Trgovec mora nekje zaslužiti. Služi s tem, da kupi dobro. Dobro pa v trgovini s kavo pomeni, da poiščeš pravega izvoznika v Indiji, Indoneziji, Braziliji, Kostariki, Gvatemali in drugod in da kupiš pravi trenutek. Poleg tega moraš ohraniti vrednost kave, ki jo kupiš, ki pa še ni prodana. Ne smeš je držati pri sebi predolgo. Prodajalci surove kave so bili zanesljivi partnerji. Štirideset let sem bil v tem poslu in samo dvakrat se je zgodilo, da nam niso dostavili blaga. Enkrat se nam je zapletlo s Filipinci, ko nam niso dostavili 150 ton že plačane kave, in drugič, za neko malenkost, v Kostariki. Poslovni svet v industriji kave je izredno korekten. Med seboj se poznamo, srečujemo se na kongresih, in če se začneš obnašati neodgovorno, se takoj znajdeš na črni listi.
Večkrat se zapleta s kupci kave. Naše podjetje je imelo celo po dva tisoč kupcev v Italiji. Med njimi so bile tudi majhne pražarne, ki smo jim dostavljali po deset vreč na mesec. Nekateri so se poskušali izmuzniti plačilu, podjetja so propadala in davek je plačal trgovec. Toda večino poslov nam je uspelo dogovorno urediti.

Podjetje sta gradila skupaj s tastom. Iskala pa sta tudi zmeraj nove tržne niše. Kako?

Podjetje Transcoloniale je takoj po vojni ustanovil moj tast Polojaz. Po rodu je bil Hrvat, Istran iz Lupoglave. Pred vojno je imel nekaj časa trgovino z jestvinami v Postojni, in ko je videl, kako se po vojni stvari obračajo v Jugoslaviji, se je preselil v Trst in skupaj z bratom in s svakom odprl podjetje za trgovino s kavo. Nato so iz njega naredili vsak svoje podjetje. Takrat je bilo v Italiji petnajst trgovcev s kavo in od tega štirje ali pet v Trstu. Tast je ustanovil podjetje Coloniale, vendar afriškim partnerjem beseda Coloniale ni ravno dišala, zato smo leta 1976 podjetje preimenovali v Cogeco (Commerce generale caffe). Takrat sem sam postal polovični lastnik tega podjetja.
Zaznal sem kar nekaj priložnosti za razvoj. Med drugim tudi sodelovanje z Brazilci. V petdesetih letih je Instituto Brasileiro do Café (IBC) odprl v Trstu svoje skladišče kave. Kave je vedno več, kot je povpraševanja, in očitno jim je kdo svetoval, naj odprejo svoje trgovine v Trstu. Po posebni formuli so prodajali staro kavo, namenjeno skromnejšim mešanicam: če si kupil v Braziliji 1000 vreč dobre kave, si dobil iz njihovega skladišča v Trstu še 500 vreč kave po izredni, »politični« ceni. Takšen popust je veljal samo za italijanski trg, ne pa za trge drugod po Evropi. Izkoristil sem zveze v Avstriji in Nemčiji, ki sem jih vzpostavil še pri prodaji lesa, in jim ponudil kavo po formuli, ki je veljala za italijanski trg. Nič nezakonitega ni bilo, vsak bi se tega lahko lotil in imeti je bilo treba dobre stike v drugih državah in ustrezno pripraviti dokumente. Tako smo kovali dobre dobičke. To je bilo naše Kolumbovo jajce. Dejavnost smo razširili tudi drugod po Italiji, zlasti v Milanu in Bologni. Posli so šli dobro in jaz sem se lotil zraven še študija in pri 40 letih diplomiral iz političnih ved na tržaški univerzi.

Brazilska kava je osnova vseh mešanic kav. Zakaj pravzaprav delajo mešanice?

Če pijete kavo v državah proizvajalkah kave, se vam bo zdelo, da je brez okusa oziroma ima le en okus. Kenijska kava, ki je med najboljšimi na svetu, je tako nežna, da ne veste, ali pijete čaj ali kavo. Pri pripravi kave se je uveljavilo pravilo, da je 40 odstotkov brazilske kave osnova za vsako kavno mešanico, ki vam jo postrežejo za pitje. Nekateri bodo dodali brazilski kavi deset odstotkov kostarike ali mexica in po nekaj odstotkov guatemale ali kenije, za malo več moči pa se doda indonezijska ali indijska kava. To se dogaja v pražarnah. Če imaš majhno pražarno, lahko eksperimentiraš in optimiziraš okuse, če pa si velik koncern, kot je na primer Lavazza v Italiji, tega ne moreš. Ne morejo pač naročiti 2000 vreč kave iz Papue Nove Gvineje, ne glede na to, kako bi ustrezala njihovi kavi, ker je na trgu tisti trenutek največ 50 vreč. Sicer pa vsaka pražarna ustvarja svoj okus in snuje kavne mešanice za trg. Vsak potres, cunami lahko spremeni okus kave, ki jo dobite v baru ali restavraciji, če neke sorte kave tisti čas ni na trgu. Navadno pa dobite v baru kavo, s katero ima gostilničar največji zaslužek in najmanj skrbi z dobavo. Med trgovci in kupci se ustvarjajo omrežja zaupanja, ki so glavna vrednost poslov s kavo.

Vi pa ste, ob dobrih poslih s kavo, naredili še korak naprej in oblikovali finančno družbo v okviru Cogeca, ki je finančno servisirala vaše partnerje.

Jedro našega podjetja je ostalo trgovanje s surovo kavo, vendar smo hoteli svojim tedanjim in potencialnim kupcem pomagati s finančnimi sredstvi pri razvoju. Ne gre za altruizem, saj so morali kupovati našo kavo. Zato smo ustanovili finančno družbo. Prek nje smo posojali pražarnam denar ceneje, kot bi ga dobile v banki. Tega smo se lotili leta 1982 in uspeli. Majhna pražarna ni prišla do kreditov v banki, mi pa smo ji jih lahko dali. Tveganje je bilo seveda v tem, da nismo imeli zagotovil za poplačilo menic. Zato smo bili pri posojilih previdni. In kasneje smo, da bi se še bolj utrdili na trgu in se približali potrošnikom, začeli kupovati pražarne.

Odprli ste jo tudi v Sežani. Kako uspešen je bil vaš vstop na slovenski trg?

V Trstu smo leta 1989 kupili pražarno Cremcaffe, ki je delala v glavnem za slovenski trg. Zraven smo imeli v samem središču mesta tudi trgovino, kjer je bilo zaposlenih 28 ljudi. Super smo prodajali, četudi naše stranke, ki smo jim dobavljali surovo kavo, niso prijazno gledale na ta korak, saj smo jim postali konkurenti.
S kavo Cremcaffe smo se hoteli razširiti po celotni Jugoslaviji. Prek Bruna Miliča smo vstopili na slovenski trg, nato pa prek sorodnikov iz Istre še na Hrvaško. Na srbskem trgu je bil Cremcaffe dobro zapisan, saj je prejšnji lastnik sponzoriral košarkarski klub Crvena zvezda. Toda na Balkanu se je začel kaos in načrtov nam ni uspelo uresničiti. V Sloveniji in na Hrvaškem smo leta 2001 odprli pražarni zato, ker je bil uvoz surove kave v ti dve državi brez carine, pražena pa je bila ocarinjena. Toda potem je Evropska unija vse to minirala in Cremcaffe smo prodali dunajskemu podjetniku.

Prodali ste podjetje, se pred dvema letoma upokojili, kajti očitno vaši otroci niso hoteli nadaljevati kavnih poslov?

Če bi, podjetja zagotovo ne bi prodal. Mlajša hčerka je psihologinja, starejša pa je končala trgovsko akademijo in nekaj časa je tudi delala v našem podjetju. Potem je začela hoditi po slovenskih gorah in spoznala je sedanjega moža. Zdaj živita s tremi otroki v Mirni na Dolenjskem in se ukvarjata tudi z ekološkim kmetijstvom. Imel sem že dva infarkta, dobil sem srčno zaklopko. Tudi zato sem se odločil, da izprežem. Obdržal sem samo finančno družbo, prek katere upravljam družinsko premoženje, se ukvarjam še malce z nepremičninami in borzo. Lahko pa povem, da nobeden izmed nekaj več kot sto zaposlenih ni ostal na cesti.

Je bilo težko prenehati, zapustiti podjetje, ki je bilo vendarle vaš otrok?

Težko. Če pa vidiš, da ne moreš več, pač ne moreš. Podjetje potrebuje nekoga, ki ga vodi, sicer gre k vragu. Če ga vodiš, si pod nenehnim pritiskom. Moraš odločati. Kaj narediš narobe, vendar se moraš odločiti in iti naprej. Sicer ti bodo drugi pojedli tvoj denar. Moraš začutiti, kdaj je treba vstopiti v avtobus, ki prihaja. Če ga zamudiš, lahko izgubiš vse. Predvsem pa je treba solidno graditi na svojem dobrem imenu. Brez dobrega imena ni kreditov, a tudi preveč jih ne smeš zahtevati. V poslu si ne smeš privoščiti avantur, saj lahko ostaneš brez denarja za plače zaposlenih. Delati moraš posel za poslom, izkoristiti vsako priložnost, vendar obdržati v podjetju in v sebi potrebno ravnovesje. Če ne ravnaš tako, zajameš veter, ki te nosi proti prepadu.

Se pa zdaj v pokoju lahko bolj posvečate zbiranju izdelkov iz ročno izdelanega porcelana, ki je veljal v 18. stoletju za belo zlato.

Življenje je polno naključij. Vsak dan ste na razpotju in se odločate za pravo smer, med levo in desno, nazadnje pa greste po tretji poti. Ko sva se s Sonjo poročila, sva dobila polno daril, manjkal pa nama je servis krožnikov. V trgovini mi je neki star Jud razložil, da je novi porcelan sicer dober, vendar se ne more primerjati s starim, ročno izdelanim porcelanom. Tako lep je, mi je pripovedoval stari trgovec, pa še redek povrhu, da človeka presune. Ker sem veliko potoval, star sem bil 26 let, sem v vsakem mestu odšel tudi v antikvariat in pogledal za porcelanastimi izdelki iz 18. stoletja. Tako je nastajala moja zbirka, ki zdaj šteje 300 dragocenih porcelanastih izdelkov. Svojo zbirko sem že razstavljal v Trstu, v Narodnem muzeju v Ljubljani, prav zdaj pa je osem eksponatov na razstavi v Berlinu, ki je posvečena jubileju - 300. obletnici nastanka prvega evropskega porcelana. Zamikajo pa me tudi druge starine. Pred leti sem v neki tržaški starinarnici kupil Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. Ko sem čez nekaj mesecev obiskal grad Bogenšperk in ugotovil, da nimajo originalnega izvoda te knjige, sva se z ženo odločila, da jim podariva svojo Slavo.