3. 6. 2010 | Mladina 22
”Tujega nočemo, svojega ne damo!”
Nasprotniki arbitražnega sporazuma so lahko mirni, teh besed ni prvi izrekel Tito
Ukradeni slogan
Prejšnji teden so nas vodstva strank, ki nasprotujejo arbitražnemu sporazumu (SDS, SLS, NSi, Koper je naš, Zeleni Slovenije), in kajpak »nestrankarski« Zbor za republiko v svojem propagandnem gradivu poučili o razlogih, zakaj moramo na nedeljskem referendumu glasovati proti. V lični brošurici najdemo podpisnike spomenice Zbora za republiko in zemljevida, ki »dokazujeta«, da nas bo arbitražno sodišče opetnajstilo in ne bomo dobili teritorialnega stika z odprtim morjem, to pa bo ogrozilo vitalne interese slovenskega naroda. O tem nas prepričujejo pod naslovom zloženke »Tujega nočemo, svojega ne damo!«, kar je njega dni, predvsem pa takoj po 2. svetovni vojni, rad rekel tudi Josip Broz Tito, dosmrtni predsednik rajnke Jugoslavije.
Geslo je lepo. Skorajda svetopisemsko. Menda ga je tovariš Tito prvič uporabil leta 1944 na Visu, ko je bila pred njim postrojena 1. dalmatinska brigada. V resnici je šlo takrat za Titov zagovor, ker je na pobudo britanskega premiera Winstona Churchilla privolil v sodelovanje s kraljevo vlado, ki jo je vodil nekdanji hrvaški ban Šubašić. Ker je bilo takrat jugoslovansko ozemlje še zasedeno, velik del hrvaškega in slovenskega primorja pa ni bil vključen niti v kraljevino Jugoslavijo in ker so že rasli apetiti sosedov, predvsem Italijanov, da bi še naprej obdržali pod svojo oblastjo nekatera ozemlja, je Tito njim in svetu dejal: »Tuđe nećemo, svoje ne damo.« To izjavo je pozneje komunistična hagiografija na vse pretege poudarjala kot eno izmed njegovih najznamenitejših izjav.
Dobra politična izjava. Prav gotovo so jo tudi zato prevzeli predstavniki politične opcije, ki najbolj nasprotuje Titu, komunizmu in vsemu, kar spada zraven, da bi prepričali ljudi o škodljivosti arbitražnega sporazuma. Zagotovo jim ni bilo lahko, saj poznajo avtorja tega gesla, sicer znanega tudi ljudem.
Lahko pa jih pomirimo. Menda avtor gesla »Tujega nočemo, svojega ne damo« ni Tito. Po hrvaških virih je to verz iz pesmi Vladka Mačka, znamenitega voditelja Hrvaške kmečke stranke. Če kdo, bi moral to vedeti Radovan Žerjav, saj je Maček vodil pred vojno današnji SLS sestrsko stranko na Hrvaškem. Po vojni je sicer zbežal na tuje, čeprav si menda ni umazal rok. Ostala pa je njegova knjiga Vođa govori in v njej inkriminirani verz v pesmi Seljaci Hrvati iz leta 1933.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.