3. 6. 2010 | Mladina 22 | Politika
Izmikanje jasnim odgovorom
Ustavni sodniki so odločili, da je neustavno zaposliti duhovnike, ni pa neustavno, če se jim za delo plačuje
Minister Šturm in Janez Janša na obisku pri takrat še celjskem škofu Antonu Stresu
© Matej Leskovšek
Ustavno sodišče je po treh letih spisalo odločbo o zakonu o verski svobodi. Gre za zakon, ki je nastal v času Janševe vlade. Nasprotniki zakona so trdili, da so njegovi členi neustavni, velike verske skupnosti so mislile drugače, še posebej največja, saj so nekateri členi zapisani po njeni podobi. Tedanji pravosodni minister Lovro Šturm je bil na zakon seveda ponosen. Bil naj bi evropski. »Z njim se Slovenija uvršča v krog držav EU, ki imajo vprašanje verske svobode urejeno na moderen in pregleden način,« je dejal na enem izmed sprejemov. Politično prerekanje se je pred tremi leti končalo tako, da je zakon na ustavno sodišče poslal državni svet.
Kaj so torej sklenili ustavni sodniki? Ne glede na pravniška tehtanja o kolizijah ustavnih pravic so imeli ustavni sodniki že v samem izhodišču težave s temeljnimi zakonskimi izhodišči in termini. Ustavna sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je v ločenem mnenju recimo zapisala, »da so nekatere zakonske določbe same s seboj v nasprotju, zakon pa je tudi terminološko neusklajen. Takšen sklep omogoča že dejstvo, da se je ustavno sodišče pri razlagi posameznih členov prepogosto sklicevalo na zakonodajno gradivo ob sprejemu zakona«. Še več. »Brez te pomoči nekaterih določb sploh ne bi bilo mogoče razumeti.«
Pomembnejše od terminoloških spodrsljajev so seveda ustavne nedoslednosti. Ustavni sodniki so opozorili na dve. Najprej jih je zmotila predpisana registracija verskih skupnosti. Šturmov zakon je predvideval, da se lahko verska skupnost v Sloveniji registrira le, če ima najmanj 100 polnoletnih članov, slovenskih državljanov, ki živijo tukaj, ali pa tujcev, ki v Sloveniji živijo najmanj deset let. Državni svet je menil, da je takšen izločilni pogoj za registracijo v neskladju z načelom enakopravnosti, saj status registrirane verske skupnosti prinaša tej skupnosti določene pravice. Ustavno sodišče je zapisalo, da je nedopustno, če se verskim skupnostim, ki ne izpolnjujejo pogojev za registracijo, ne dopusti pridobitev pravne osebnosti, v kateri se spoštuje njihova avtonomija. Za registracijo verske skupnosti po mnenju ustavnih sodnikov ne sme biti predpisano minimalno število članov, njihovo državljanstvo itd. Kljub razveljavitvi te odločbe so ustavni sodniki zakonodajalcu predlagali nekaj nenavadnega. Zapisali so, da registracija katerekoli verske skupnosti avtomatsko še ne pomeni, da imajo vse verske skupnosti enake pravice. »Lahko bi zakonodajalec določil posebne pogoje za vsako pravico posebej.« Recimo za financiranje njihovega delovanja. »Druga možnost bi bila npr. dvostopenjska registracija: osnovna stopnja bi omogočila pridobitev pravne osebnosti, višja stopnja, ki bi terjala izpolnjevanje določenih dodatnih kriterijev, pa pridobitev dodatnih pravic.« Ustavno sodišče posredno torej pristaja na nenavadno tezo, da so verske skupnosti enake v elementarnih pravicah, v nekaterih drugih pravicah pa ne. Tovrstno večstopenjsko registracijo poznajo recimo v Avstriji, in če bo uvedena tudi v Sloveniji, bo gotovo prinesla vroče razprave o tem, kateri pogoji prinašajo katere pravice in kaj se bo potem zgodilo z enakopravnostjo.
Druga, še zanimivejša odločitev ustavnega sodišča je povezana z vprašanjem zaposlovanja duhovnikov v zaporih in bolnišnicah. Zanimiva je zaradi paradoksalne argumentacije. Namreč, ustavni sodniki so menili, da država za uresničevanje svobode veroizpovedi ni dolžna zaposliti duhovnikov, še več, takšno zaposlovanje bi podrlo zid ločitve med državo in cerkvijo. Duhovnik, zaposlen v javni ustanovi, bi bil hkrati javni in verski uslužbenec, spodjedal bi avtonomijo verske skupnosti in podrl laičnost države. »Institucionalna vključitev duhovnikov v korpus države simbolizira, da je država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvršuje versko duhovno oskrbo.« A zapisano ne pomeni, da se ustavnim sodnikom zdi avtomatsko neustavno drugačno financiranje verske oskrbe v zaporih in bolnišnicah. »Zakonodajalec lahko pri finančnem podpiranju verskega življenja posameznikov seže le do meje, ki jo zarisuje načelo ločenosti ... sprejemljiva finančna podpora lahko zaradi načina, na katerega jo država zagotavlja, preraste v ustavno nesprejemljivost.« Ustavne sodnike je očitno zmotil vtis, ne vsebina. Na ta paradoks opozarja tudi že omenjena ustavna sodnica Krisper Krambergerjeva. »Jedro ločitve med državo in verskimi skupnostmi je prav v tem, da država ne plačuje verskim skupnostim za opravljanje storitev konfesionalne dejavnosti. Plačevanje take storitve pomeni, da država neposredno spodbuja delovanje prav določene verske skupnosti z javnimi sredstvi in ji s tem z državno pomočjo omogoča pridobitev svojevrstno privilegiranega položaja, ki ji v sodobni laični državi ne more pripadati. Ali je tako plačilo posredovano verski skupnosti neposredno ali posredno v obliki zaposlitve duhovnika za opravljanje takih nalog, je sekundarnega pomena.«
Na uradu za verske skupnosti odločbe ustavnega sodišča še niso želeli komentirati, saj za preučitev argumentacije potrebujejo nekaj časa. Trenutno pripravljajo nov zakon o verski svobodi, ki bo smiselno vključeval odločitve ustavnega sodišča. A problem je nekje drugje, ustavni sodniki v odločbi niso dali jasnih odgovorov, recimo na vprašanje, kdaj, če sploh, lahko država financira konfesionalno dejavnost in kako jo ločiti od drugih »splošno koristnih dejavnosti« verske skupnosti. Tovrstne nejasnosti - tvegamo s trditvijo, da je takšna odločba posledica političnega pragmatizma dela ustavnega sodišča - znova pomenijo, da se bosta zakonodajalec in politika ob novi različici zakona spet sprla ob tem, kaj je dovoljeno cerkvi in kaj je dovoljeno državi. In jasno, odločbo ustavnega sodišča bo vsaka stran interpretirala kot svojo zmago.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.