3. 6. 2010 | Mladina 22 | Politika
Misliti nemogoče: Ukinimo državo!
Zakaj se nam oblika države, v kateri živimo danes, zdi tako blazno samoumevna, dokončna in nespremenljiva?
Lana Zdravković, raziskovalka na Mirovnem inštitutu, politična aktivistka
© Borut Krajnc
Vojska je osnova države in zaradi tega simbol suverenosti, in zahtevati ukinitev vojske (...) kot instrumenta države potem pomeni zahtevati ukinitev države.
Janez Stanovnik
(Pop TV, 24 ur, 27. 4. 2010)
Mladinina peticija za ukinitev vojske posredno postavlja pomembno vprašanje samoumevnosti države z vsemi njenimi ideološkimi in represivnimi aparati vred. Za zahtevo po odpravi vojske se, vse prej kot utopična in neresna, skriva zahteva po premisleku o suverenosti države z vsemi njenimi nacionalnimi postulati (meje, državljanstvo, pripadnost ...). Jasno je, da kritičen premislek o smiselnosti obstoja vojske nujno implicira kritičen premislek o smiselnosti obstoja države. A nikakor ni jasno, zakaj se premislek o državi, kot jo poznamo danes, zdi tako grozno nenavaden, lunatičen in utopičen. Zakaj se nam oblika države, v kateri živimo danes, zdi tako blazno samoumevna, dokončna in nespremenljiva? Zakaj se tako bojimo premišljevanja o novih družbenopolitičnih konceptih? In predvsem, zakaj je, kljub zavesti o vlogi države pri omogočanju vladavine kapitala, divjega izkoriščanja, sistemske ne-enakosti, produciranja in ohranjanja globalnega gospostva ..., danes še vedno tako nezaslišano problematizirati to obliko skupnosti?
Čas, v katerem živimo, je izrazito antipolitičen in producira vednost, da smo v parlamentarni, predstavniški demokraciji dosegli vrhunec civilizacijskega političnega razvoja. Zavzemanje za demokracijo je postalo globalna mantra, ki, podprta s konsenzualno logiko, iz politike popolnoma izbriše resnični politični subjekt (demos oz. ljudstvo). V imenu prepričanja, da je pravilo boljše od samovolje, svoboda pa od suženjstva, je model demokracije postal imperativ in se predstavlja kot edini možni model uveljavljanja, izvajanja in premišljevanja politike. Tako se ustvarja lažna opozicija demokracija/totalitarizem, Zahod/Vzhod, civilizacija/barbarstvo kot ultimativno manihejsko soočenje dobrega in zla. Demokracija se nam v obliki suverene nacionalne države tako ponuja kot najboljša, zaključena in nespremenljiva forma političnega življenja, skupaj z raznolikimi svoboščinami, zahodno mislijo, enakimi možnostmi, človekovimi pravicami, vladavino prava, parlamentarnim zastopništvom, svo-bodno izbiro, prostim trgom ... Takšno liberalno razumevanje političnega pomeni odpoved vsakemu radikalizmu in vsakemu resnemu spraševanju o bistvu politike.
Resnica je, da je suverena nacionalna država s svojim konceptom državljanstva in meja ekskluzivni koncept. Državljanstvo je privilegij izbrancev, meja pa pogosto nepremostljiva ovira. Tako se meje, ki niso več le na prehodih med državami, selektivno zapirajo za ljudi in odpirajo za blago in kapital, se ne le fizično in finančno izrabljajo, temveč se z njimi tudi kriminalizirajo in ilegalizirajo nekatere skupnosti in nekateri ljudje, s tem pa se sistematično ustvarja in ohranja svet »treh hitrosti«. V vsako tako zastavljeno (a)politično formo so že à priori vpisani močni občutki pripadnosti in t. i. patriotizma, ki ni nič drugega kot nacionalizem, etnizem in rasizem (seksizem, šovinizem), torej gre za radikalna nasprotja idejam humanizma, enakosti in solidarnosti. Sodobna država nam na vse omenjeno ponuja liberalne obliže v obliki konceptov sprejemanja, strpnosti, tolerance, integracije, adaptacije, modifikacije in multikulturnosti - kot banalne fascinacije s kulturnimi razlikami, kar ni nič drugega kakor vzvišen in začuden pogled na Drugega. Odličen primer tega paradoksa je splošna deklaracija človekovih pravic. Ker deluje zgolj skozi prizmo nacionalne pripadnosti, velja le za državljana in ne za človeka. Tako človek brez nacionalnih in državljanskih pravic pravzaprav ostane tudi brez človekovih pravic, človek brez države pa je pravzaprav človek brez eksistence. Zato je boj za demokratizacijo koncepta državljanstva in boj za odpiranje fizičnih in tudi notranjih, nevidnih meja bistvo političnega delovanja in najpomembnejši smoter radikalne politike enakosti. Ali res hočemo živeti v državi, ki ima svoje državljane za talce lastne suverenosti in izobilja elite globalnega biznisa?
Očitno je, da je »demokratični razvoj« v obliki suverene nacionalne države in v okviru liberalne ideologije razumljen kot enosmerni proces, ki ima strogo začrtano linearno »civilizacijsko« linijo razvoja in pomeni normo, za dosego katere si je treba prizadevati v razvoju od totalitarizma nekapitalističnega tipa. Beseda demokracija kot najpomembnejši organizator konsenza predstavlja avtoritarno mnenje, ki dejansko prepove vsakršno kritično pozicijo. Tako je danes preprosto prepovedano biti nedemokratičen, spraševati se o drugih možnostih ali problematizirati in misliti red države in njene instrumente (kot je denimo vojska). A treba se je zavedati, da poistovetiti demokracijo in pravno državo, pravno državo in liberalni kapitalizem, kot to na veliko počnejo liberalnodemokratični režimi, še ne pomeni zagotoviti oblast ljudstva. Reduciranje demokracije na neko stanje družbenih razmerij pelje naravnost v izginotje politike v konceptu prava. Podreditev državnega pravnemu je tako podreditev političnega državnemu. Prava demokracija ni pravna država ali parlamentarna ureditev, ni družbeno stanje ali stanje družbe, ni vladavina individualizma ali množic, ni skupek institucij oz. tip vladavine, pač pa mora biti, kot trdi francoski filozof Jacques Ran-cière, »način biti političnega«.
Resnično politiko je torej mogoče in nujno misliti ravno zunaj tega okvira »demokratične suverene nacionalne države«, ki se nam danes ponuja kot samoumeven koncept in dokončan proces. Politika kot polje ustvarjanja novih možnosti mora ohranjati načelno distanco do države. Resen premislek o politiki (ki nujno vključuje premislek o temeljni radikalni enakosti med ljudmi) mora biti premislek o nepredstavniški, nekonsenzualni, neetatistični politiki emancipacije, ki jo zastopa militantni subjekt skozi neposredno akcijo, misel-prakso. Takšen premislek vedno in nujno problematizira obstoj države. Zahteva po odpravi vojske kot problematiziranje suverenosti države je zato dragocen nekonformističen akt zahteve po Nemogočem, ki ga sicer vsi niso znali prepoznati, vendar je ključen za razumevanje trenutka, v katerem živimo. In če je zahteva po odpravi vojske povzročila takšno zgražanje, kaj bo šele, ko bomo zahtevali odpravo države!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.