O tistih, ki so srečali boga in se vrnili

Človek umira in v trenutku največje telesne pobitosti sliši zdravnika, kako ga razglaša za mrtvega. Na ušesa mu prihaja neprijeten hrup, glasno zvonjenje ali brenčanje, hkrati pa občuti, kako se z veliko hitrostjo giblje skozi dolg mračen predor. Nato nenadoma dojame, da je zunaj svojega telesa, a še vedno v okolju, v katerem je bil tudi prej. Svoje telo gleda nekako od daleč, kot gledalec. Iz tega prijetnega položaja opazuje, kako ga poskušajo oživiti, in prihaja v stanje močne čustvene vznemirjenosti. Čez nekaj časa se zbere in po malem navadi na nenavadni položaj. Opazi, da ima še vedno »telo« in da se to telo po videzu in sposobnostih zelo razlikuje od telesa, ki ga je bil pravkar zapustil. Kmalu se začne dogajati še nekaj drugega. Nasproti mu prihajajo bitja, ki mu žele pomagati. Med njimi prepoznava duhove sorodnikov in prijateljev, ki so umrli pred njim; pojavi pa se tudi »bitje iz same svetlobe« - ljubeč, blag duh, kakršnega še ni srečal nikoli prej. Brez besed, s samim prenosom misli, ga bitje sprašuje in ga nagovarja, naj premisli in pretehta svoje življenje. Pri tem mu želi pomagati in mu v slikah kaže panoramo najpomembnejših trenutkov iz njegovega življenja (vse se zgodi v hipu). Čez čas začuti, da se približuje nekakšni oviri ali meji, ki naj bi bila ločnica med zemeljskim in tistim drugim življenjem. Ugotovi, da se mora vrniti, ker še ni prišel njegov čas smrti. Toda ne želi se vrniti, saj ga je doživetje življenja po smrti že močno prevzelo. Preplavljajo ga občutki veselja, ljubezni in pomirjenosti. Kljub temu se nekako združi s svojim snovnim telesom in spet živi.
Tako je obsmrtne izkušnje že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja opisal ameriški zdravnik dr. Raymond Moody v knjižni uspešnici Življenje po življenju. Skoraj pol stoletja pozneje so obsmrtne izkušnje še vedno zavite v tančico skrivnosti. Znanost ne ve, od kod sploh ta pojav oziroma kakšni so vzroki zanj. Ker obsmrtnih izkušenj ni mogoče zadovoljivo razložiti ne s fizikalnimi ne s psihološkimi teorijami, se nekateri raziskovalci zatekajo k transcendentalnim razlagam, po katerih naj bi bile obsmrtne izkušnje dokaz za obstoj duše, posmrtnega življenja, boga in drugih mističnih bitij, nekateri pa celo trdijo, da gre za ponovno rojstvo na višji ravni bivanja, kamor naj bi sčasoma prešlo vse človeštvo.

Novo odkritje

Sporen je že sam izraz obsmrtne izkušnje, saj nihče, ki je te izkušnje doživel, ni bil dokončno mrtev. K skrivnostnosti še dodatno prispeva to, da se obsmrtne izkušnje ne pojavijo samo takrat, ko je človek blizu smrti, pač pa tudi, ko samo misli, da ji je blizu. Mogoče jih je na primer doživeti tudi, ko se znajdemo v velikem smrtnem strahu, pa nismo resneje poškodovani ali bolni. Dovolj je le, da smo sami pri sebi prepričani, da smo se znašli v smrtni nevarnosti. Znani so primeri, ko se ljudem tik pred prometno nesrečo pred očmi v hipu odvrti njihovo celotno življenje. »Obsmrtne izkušnje so mogoče pri srčnem zastoju, šoku zaradi izgube krvi ob porodu ali med operativnim posegom, pri septičnem ali anafilaktičnem šoku, udaru električnega toka, komi zaradi poškodbe možganov, možganski krvavitvi in možganskem infarktu, poskusu samomora, skorajšnji utopitvi ali zadušitvi. Doživijo pa jih lahko tudi tisti, ki zaradi bolezni in poškodbe niso v smrtni nevarnosti, in celo popolnoma zdravi ljudje pri polni zavesti. Doslej je bilo največ raziskav obsmrtnih izkušenj opravljenih na tistih, ki so doživeli srčni zastoj, kar je logično, saj se človek takrat najbolj približa dejanski smrti. Prav zdaj pa v eni od slovenskih bolnišnic poteka razi-skava, s katero želimo ugotoviti, ali te izkušnje doživljajo tudi bolniki pod splošno anestezijo. To raziskujemo, ker obstajajo poročila, da nekateri bolniki pod anestezijo slišijo in vidijo, kaj se jim dogaja med operacijo. Takšni primeri so sicer redki, a se dogajajo,« pravi dr. Zalika Klemenc - Ketiš, zdravnica družinske medicine in raziskovalka na Medicinski fakulteti v Mariboru, ki se je fenomena obsmrtnih izkušenj lotila v doktorski disertaciji pod mentorstvom prof. dr. Janka Kersnika in somentorstvom prof. dr. Štefka Grmeca. Izsledki njene raziskave, pred kratkim jih je objavila ugledna ameriška strokovna revija za urgentno medicino Critical Care, so presenetljivi: ugotovila je, da imajo bolniki, ki so med srčnim zastojem doživeli obsmrtne izkušnje, statistično značilno višjo raven ogljikovega dioksida v krvi od tistih, ki teh izkušenj med srčnim zastojem niso doživeli. »Zvišana raven ogljikovega dioksida v krvi je seveda posledica srčnega zastoja. Med srčnim zastojem se spremeni koncentracija plinov v krvi. Ko nehamo dihati, se začne ogljikov dioksid kopičiti, koncentracija kisika pa se zmanjša. Tisto, kar je zares zanimivo, je višja raven ogljikovega dioksida pri bolnikih, ki so ob srčnem zastoju doživeli obsmrtne izkušnje,« pravi Klemenc - Ketiševa. Čeprav je odkritje pomembno, z njim še ni mogoče razložiti obsmrtnih izkušenj. »Gre samo za kamenček v mozaiku razkrivanja uganke, čeprav osebno močno dvomim, da bo znanost sploh kdaj prišla do dna temu pojavu. Ni pač mogoče objektivizirati in izmeriti človeških misli. Zanesemo se lahko samo na to, kar povedo tisti, ki so obsmrtne izkušnje doživeli.« Dodatna ovira je, da medicinska znanost raziskovanju tega pojava ni naklonjena, ker se povezuje s posmrtnim življenjem. »Veliko raziskovalcev meni, da to ni znanost in naj se s tem področjem ukvarjajo spiritualisti. Posledica tega je, da se raziskovanju tega pojava namenjajo zelo skromna sredstva.«
Obstaja več teorij, ki skušajo pojasniti povezavo med obsmrtnimi izkušnjami in višjo koncentracijo ogljikovega dioksida v krvi. »Že v petdesetih letih je bilo dokazano, da inhaliranje ogljikovega dioksida sproži halucinacije, podobne obsmrtnim izkušnjam. Znano je na primer, da imajo alpinisti v visokogorju zvišano koncentracijo ogljikovega dioksida v krvi in da zato lahko doživijo izkušnje, podobne obsmrtnim. Ko se med srčnim zastojem izvajata masaža srca in predihavanje, imajo bolniki z višjo koncentracijo ogljikovega dioksida v krvi boljšo prekrvavitev možganov. Zato naše odkritje lahko govori tudi v prid teoriji, naj bi obsmrtne izkušnje doživeli vsi bolniki s srčnim zastojem, toda samo nekateri od njih se jih spominjajo; v naši raziskavi naj bi se jih tisti z višjo koncentracijo ogljikovega dioksida v krvi zaradi boljšega pretoka krvi skozi možgane bolj spominjali.«

Ali zavest lahko preživi telesno smrt?

V nasprotju s splošnim prepričanjem smrt ni specifičen trenutek, ampak proces, ki se začne, ko preneha biti srce, ko prenehajo delovati pljuča in nato možgani. Temu stanju se uradno reče srčni zastoj. Sledi mu obdobje, ki lahko traja od nekaj sekund do ure in več, v katerem je mogoče z metodami urgentne medicine znova zagnati srce in človeka obuditi nazaj v življenje. Ker so možgani med srčnim zastojem popolnoma neaktivni, se postavlja vprašanje, kaj v tem času proizvaja slike, ki jih vidijo in o katerih poročajo bolniki. So te slike zgolj iluzija ali pa človeška zavest dejansko lahko preživi telesno smrt? »Na to ni mogoče odgovoriti. Ne ve se niti, kdaj točno ljudje obsmrtne izkušnje sploh doživljajo. Predvideva se, da med zastojem srca, ko je človek klinično mrtev, ko torej ni dihanja, kroženja krvi in ko poteka oživljanje. Vendar tega ne vemo zagotovo. Možno je tudi, da se to zgodi tik pred srčnim zastojem ali tik po njem, ko se že vzpostavi cirkulacija. Nekateri te slike pojasnjujejo s porušenim delovanjem možganov. Nasprotniki te teorije pa pravijo, da to ni mogoče, saj bi bile sicer slike veliko bolj popačene, difuzne, se pravi, da se jih bolniki ne bi spominjali tako natančno, kot se jih. Prav tako je na majavih nogah teorija, da gre pri obsmrtnih izkušnjah za sanje. Če namreč ni možganske aktivnosti, tudi sanjati ni mogoče.«
Da bi ugotovili, ali človek brez srčnega utripa in možganske aktivnosti res lahko stopi iz svojega telesa, so jeseni 2008 v 25 britanskih in ameriških bolnišnicah začeli obsežno, tri leta trajajočo raziskavo na 1500 bolnikih s srčnim zastojem. Raziskava med drugim vključuje namestitev slik nad posteljo, kjer bolnika oživljajo. Bolnik te slike lahko vidi samo, če ima med oživljanjem zunajtelesno doživetje, se pravi, da se dvigne nad svoje telo. Raziskovalci skušajo tako ugotoviti, ali zavest res lahko obstaja ločeno od telesa. »Če bodo bolniki, ki bodo preživeli srčni zastoj, znali povedati, kaj so videli na teh slikah, bodo raziskovalci to verjetno razlagali kot dokaz za obstoj duše,« pravi Klemenc - Ketiševa.
Seveda obsmrtnih izkušenj ne doživijo vsi ljudje, ki se znajdejo v življenjsko nevarni situaciji, ki so blizu smrti ali so celo klinično mrtvi. Po ameriških raziskavah naj bi takšne izkušnje doživela tretjina ljudi, mogoče pa je, da je številka veliko večja, saj si mnogi o teh izkušnjah ne upajo javno govoriti. »Zaradi strahu pred posmehovanjem in obsojanjem okolice in strahu pred tem, da bi jih okolica, pa tudi zdravniki razglasili za duševno bolne, mnogi o teh izkušnjah nočejo govoriti. Eden od bolnikov, ki so bili vključeni v mojo raziskavo, mi je na primer dejal, da si o obsmrtnih izkušnjah ne upa povedati niti svoji ženi,« pravi Klemenc - Ketiševa. »Med bolniki, ki preživijo srčni zastoj, je takšnih, ki doživijo obsmrtne izkušnje, 10 do 20 odstotkov. V našo raziskavo je bilo vključenih 52 bolnikov, ki so preživeli srčni zastoj, od tega jih je 11 doživelo obsmrtne izkušnje. Zanimivo je, da imajo tisti, ki so bliže smrti, več obsmrtnih izkušenj, kar nekateri tolmačijo kot posreden dokaz posmrtnega življenja. Poleg tega je dokazano, da tisti, ki so obsmrtne izkušnje enkrat že doživeli, te med ponovnim srčnim zastojem pogosteje doživijo znova.«
Pomenljivo je, da so obsmrtne izkušnje pogostejše pri mlajših kot pri starejših. Tako naj bi po eni od raziskav obsmrtne izkušnje doživelo kar 85 odstotkov otrok. Kako to razložiti? »Najverjetnejša razlaga je, da imajo mlajši boljši spomin in si zato obsmrtne izkušnje bolj zapomnijo. Ni torej rečeno, da se pri starejših pojavijo redkeje, pač pa da si jih starejši težje zapomnijo. Izsledki raziskav pojava obsmrtnih izkušenj pri otrocih so še posebej pomembni, ker otroci o teh izkušnjah nimajo predhodnih informacij in so tako lahko objektivnejši poročevalci.«
Obsmrtne izkušnje so pri vseh zelo podobne in niso odvisne od spola, starosti, izobrazbe, etničnega izvora, verovanja in drugih značilnosti. Tako je obsmrtna izkušnja Slovenca skoraj identična obsmrtni izkušnji Kitajca. Edina pomembnejša razlika je v videnju religioznih bitij. »Tako na primer katolik vidi Jezusa, budist pa Budo.« Se pa zato obsmrtne izkušnje razlikujejo po globini doživljanja. »Pri nekaterih je doživljanje bolj površinsko, pri drugih pa globoko, se pravi, da doživijo vseh pet stopenj, kot jih je opredelil ameriški raziskovalec dr. Kenneth Ring, torej od občutka popolnega spokoja in ugodja, ločitve od fizičnega telesa, vstopa v območje teme, videnja bleščeče svetlobe do vstopa v drugo sfero, kjer se srečajo z že umrlimi sorodniki ali spiritualnimi bitji. Nekateri celo pravijo, da so videli mesta, kjer prebivajo mrtve duše. Zanimivo je, da se tisti, ki so obsmrtne izkušnje doživeli, tudi 20 let pozneje natančno spominjajo vseh podrobnosti, celo natančneje od dogodkov, ki so stari le dan ali dva.« Čeprav so obsmrtne izkušnje praviloma pozitivne, so lahko v redkih primerih tudi negativne. Namesto ugodja, veselja in sreče človek občuti strah in paniko. »Nekateri imajo poleg tega tudi občutek, kot da so naenkrat nehali obstajati ali da so se znašli sredi niča. Luč na koncu predora opisujejo kot zlo ali hudiča, nekateri pa celo pripovedujejo, da so vstopili v območje pekla.« Ker doslej negativnih izkušenj niso intenzivneje raziskovali, ni mogoče reči, ali je pri tistih, ki so poskušali narediti samomor, verjetneje, da bodo obsmrtne izkušnje negativne. »Je pa res, da tisti, ki so med poskusom samomora imeli obsmrtne izkušnje, pozneje manjkrat poskušajo ponoviti dejanje.«

Fiziološke in psihološke teorije

Točen vzrok za obsmrtne izkušnje še ni znan, obstaja pa veliko teorij, ki poskušajo ta pojav razložiti. Fiziološke teorije ga razlagajo kot del fizioloških procesov, ki spremljajo proces umiranja. »V končni fazi umiranja nastopi cerebralna anoksija. Gre za stanje, pri katerem celice in tkiva ne dobijo potrebne količine kisika. Anoksija je posledica napredujoče hipoksije, ki poteka med zastojem srca in povzroči spremembe zaznavanja in vedenja umirajočega, kot so občutek dobrega počutja in moči, izguba kritične presoje in halucinacije. Zato se domneva, da so obsmrtne izkušnje plod anoksičnih možganov. To deloma pojasnjuje tudi dejstvo, da so ljudje, ki so bivali na zelo visokih nadmorskih višinah, poročali o občutkih prisotnosti in videnjih mističnih bitij, o svetlobi in občutkih strahu. Hipoksija možganov lahko povzroči halucinacije in zunajtelesne izkušnje tudi v situacijah, ki niso življenjsko ogrožajoče, na primer pri pilotih, pri katerih so zaradi nenadne spremembe položaja letala možgani prehodno slabše prekrvavljeni. Prav hipoksija je kriva za tako imenovani tunelski vid. Ker najprej zmanjka krvi v celicah na zunanjem robu očesa, nato pa celice odmirajo koncentrično, proti središču očesa, se zaradi tega zoži vid. Toda tudi če tunelski vid lahko pojasnimo s fiziološkimi razlogi, še naprej ostaja nepojasnjeno srečevanje božanskih bitij in mrtvih sorodnikov,« pravi Klemenc - Ketiševa. Težava te teorije je, da se obsmrtne izkušnje pojavljajo tudi v situacijah, ko ni hipoksije in zaradi tega anoksije možganov. Poleg tega je bolnik med hipoksijo zmeden in nesposoben jasnega mišljenja, to pa je v nasprotju z naravo obsmrtnih izkušenj, saj človek te doživlja povsem jasno. Največji dvom o tej teoriji pa je zbudila raziskava, ki je ugotovila, da se obsmrtne izkušnje pogosteje pojavljajo pri bolnikih, ki imajo višjo raven kisika v krvi.
Nekateri raziskovalci kot možen vzrok za obsmrtne izkušnje navajajo endorfine, ki se sproščajo v stanju strahu. Njihovi učinki so zmanjšanje občutka bolečine in zvečanje občutkov dobrega počutja, pozitivnih čustev in prijetnega stanja telesa. Zato naj bi bili odgovorni za pozitiven občutek, ki se pojavi pri večini obsmrtnih izkušenj. To teorijo podpirajo tudi podatki o nenadni spremembi prijetnih obsmrtnih izkušenj v neprijetne po dajanju zaviralcev endorfinskih receptorjev, na primer naloksona. Vendar Klemenc - Ketiševa opozarja, da ta teorija ne razloži pojava negativnih obsmrtnih izkušenj, prav tako pa ne razloži vseh elementov obsmrtnih izkušenj. Kot možen vzrok se omenja tudi serotonin, ki naj bi bil po nekaterih raziskavah celo pomembnejši od endorfinov in naj bi povzročal mistične halucinacije in zunajtelesna doživetja. »Med možnimi vzroki se omenja tudi zdravilo ketamin, ki je v nekaterih raziskavah povzročilo videnja luči in občutek premikanja skozi temen predor. Toda tudi ta teorija stoji na bolj trhlih nogah, saj obstajajo precejšnje razlike med obsmrtnimi izkušnjami in ketaminskimi doživetji. Slednja so bolj neprijetna, bolniki pa jih doživljajo kot neresnična.« Skoraj zanesljivo je v nastanek obsmrtnih izkušenj vključen del možganov, ki se mu reče temporalni lobus oz. limbični sistem. Znano je, da poškodba ali neposredna stimulacija možganske skorje tega področja povzroči izkušnje, podobne obsmrtnim, kot so zunajtelesno doživetje, halucinacije in predvajanje slik iz preteklosti. »Epileptični bolniki z napadi, lokaliziranimi v temporalnem lobusu, pogosto poročajo o občutkih sreče in doživljanju mističnih izkušenj med napadi,« pravi Ketiševa. Ker s fiziološkimi vzroki pojava ni mogoče v celoti pojasniti, se mnogi zatekajo k psihološkim teorijam. Po teh naj bi obsmrtne izkušnje nastale takrat, ko je človek v stanju ekstremnega strahu pred smrtjo. Obsmrtne izkušnje naj bi bile torej oblika depersonalizacije ali pa disociacije. »Naše telo naj bi se skozi proces disociacije prilagajalo na stres, da se ne bi počutili ogrožene. Človek se na ekstremno nevarnost odzove tako, da se postavi v situacijo, ki ni del realnosti, da se s tem izogne bolečini.«
Po eni od psiholoških teorij gre za reaktivacijo rojstnih spominov v stanju zvečane pozornosti pri tem, ko se človek znajde v smrtno nevarni situaciji. »Tako naj bi temen predor in luč na njegovem koncu predstavljala porodni kanal, bitje iz svetlobe pa babico, porodničarja ali očeta. Vendar je ta teorija najmanj verjetna, saj obsmrtne izkušnje opisujejo tudi tisti, ki so bili rojeni s carskim rezom, poleg tega naj bi bil novorojenček fiziološko nesposoben ustvarjati takšne spomine.«

Dolgotrajne posledice

Posledice doživetja obsmrtne izkušnje so pogosto trdne in trajne spremembe stališč, vrednot, prepričanj in načel. Te spremembe so večje, če je bolnik verjel, da je bil blizu smrti. Pojavijo se lahko večja želja po znanju, bolj izostren občutek za duhovnost, večja ekološka osveščenost, večja empatija do bližnjih, nekateri pa poročajo tudi o večji občutljivosti za svetlobo, alkohol in droge. »Zelo pogosto se spremeni človekov odnos do okolice, na primer, da lažje kaže čustva, bolj sprejema druge, se bolj vključuje v družino, je bolj razumevajoč in manj obsoja. Poleg tega se spremeni tudi njegov odnos do duhovnosti in vere, pri čemer je zanimivo, da so takšni ljudje strpnejši do drugih verstev in odklonilni do organiziranih oblik religije. Značilno je na primer, da se prej redni obiskovalci verskih obredov teh ne udeležujejo več, da torej nočejo več hoditi k maši.« Obsmrtne izkušnje spremenijo tudi človekov odnos do smrti: manj se boji smrti, veruje v posmrtno življenje in bolj sprejema umiranje. Pri nekaterih pa je posledica zanikanje materializma. Res je sicer, da lahko takšne življenjske spremembe nastanejo tudi pri bolnikih, ki med srčnim zastojem niso doživeli obsmrtnih izkušenj, toda znanstveno je dokazano, da so pri bolnikih, ki so obsmrtne izkušnje doživeli, te spremembe pogostejše, trdnejše in trajnejše.
Čeprav so obsmrtne izkušnje mistične in mejne in so šele zadnje čase predmet znanstvenih raziskav, je pomembno, da zdravstveni delavci in prav tako širša javnost te izkušnje poznajo in vejo, da jih doživljajo tudi njihovi prijatelji, sorodniki, sodelavci ... »Ljudje, ki doživijo obsmrtne izkušnje, imajo lahko veliko psihičnih težav in osebnih stisk, ki jih povzroči tako korenita sprememba njihovih stališč in vrednot. Zato je še posebej pomembno, da to vedo zdravniki, ki se veliko ukvarjajo s takšnimi bolniki, da jim bodo znali prisluhniti in jim pomagati, pri tem pa jih ne obsojati,« pravi Klemenc - Ketiševa.