3. 6. 2010 | Mladina 22 | Družba
Instant zabava
Kako je konec prejšnjega tedna temperaturo ob Piranskem zalivu dvigoval Fatboy Slim
Norman \"Fatboy Slim\" Cook v Umagu
Pred nedavnim je do nas pricurljala vest, da kani skupina slovenskih in hrvaških koncertnih promotorjev v poletnih mesecih (množično) glasbeno dogajanje iz regijskih urbanih središč preseliti v Umag. Ker Istra julija in avgusta postane Ljubljana v malem, se zdi ta namera zelo obetavna. Priložnost za preverjanje infrastrukture in predvsem odziva potencialne publike pa se je ponudila že konec prejšnjega tedna, ko je prišel temperaturo ob Piranskem zalivu dvigovat Norman »Fatboy Slim« Cook. In kaj bi pokazalo sondiranje mnenja o arbitražnem sporazumu med obiskovalci Slimovega koncerta? Najbrž predvsem to, da nekaj štejeta le poceni zabava in pivo, malo manj pa vsebina.
Idealno koncertno prizorišče v odprti amfiteatrski teniški areni v Stella Marisu in eden najbolj znanih, najbolj veseljaških didžejev sta nedvomno obetala zabavo. Cook je s podobo zabavljača očaral že na tiskovni konferenci. Pred vhodom v najelegantnejši hotel v okolici se je bleščal spimpan, s sponzorskimi sporočili oblepljen dvajsetmetrski terenec, v avli pa zvezdnik s svojim zastrašujočim party/gangsta krujem. Kul, plejr, ki ne sodi v tisto najbolj stereotipno leglo pop primitivizma, brez licemerskih moralnih zadržkov izkorišča ugodnosti glasbene industrije. Te ugodnosti si je navsezadnje upravičeno zagotovil konec devetdesetih let, potem ko je z zanimivim in inovativnim pop-elektronskim prečenjem mnogoterih glasbenih vplivov pustošil po emtiviju in pop čartih. Tam se je kot član nekaterih čislanih britanskih zasedb sicer pojavljal že v osemdesetih letih. Z boybendovsko indie-pop skupino The Housemartins in plesno elektronsko pop zasedbo Beats International je priplezal celo povsem na vrh pop lestvic, preboj v skupinico najprepoznavnejših sodobnih glasbenikov pa je leta 1998 prišel z albumom You've Come a Long Way, Baby. Z njim je Cook na elektronsko (house) podstat domišljeno in inovativno zlepil elemente karibskih muzik, soula, funka, hiphopa in rocka ter povil neko povsem sebi lastno, svežo estetiko, ki ga je izstrelila tja do big beat prvakov, do skupine Chemical Brothers. Tisto, kar ga je ločevalo od sorodnih kreativcev, je bil predvsem njegov občutek za format pop pesmi. Znotraj njega si je odprl širok prostor za zanimive, nove, tudi prevratniške, predvsem pa zafrkljive zvočne domislice, skladbe (in videospoti) Right Here, Right Now, The Rockafeller Skunk, Praise You in Fucking in Heaven pa so postale pomemben del glasbene zgodovine.
Ustvarjalci, ki jim uspe nagovoriti oboje, mainstream in alternativo, se radi izogibajo pretirani publiciteti, pojavnosti, menda zato, da ne kompromitirajo svoje glasbe. Za Cooka pa se zdi, da se ni nikoli preveč ukvarjal s svojim statusom. Preprosto je rad zabaval množice, leta 2002 v domačem Brightonu menda kar četrtmilijonsko, kar je nedvomno še en mejnik, če govorimo o množičnih koncertnih dogodkih. Tudi zato je organizator Slimov koncert v Stella Marisu označil za »butičnega«. Ali lahko koncert pred pet tisoč pari ušes upraviči butičnost, je relativno, vendar je številka za takšne evente, kjer pomembno vlogo igra razpoloženje, ravno pravšnja.
In razpoloženje je bilo naelektreno, ko se je Cook v svoji hotelski sobi še sproščal ob pogledu na Piran. Ko pa je ob spremljavi pompoznega grmenja, najavnega videa in množičnega skandiranja »faaat-booooy-sliiiim« prižgal prenosnik, je ozračje doseglo vrelišče in se ni ohladilo vse do konca dve uri pozneje. Spektakularna osvetlitev, igra luči, velikanski videozaslon in solidno ozvočenje so Cooku zagotovili izvrsten teren za zabavljaško animiranje. Lovil je samega sebe pa muhe, razbijal molekule v zraku, zlatoribičil z usti, se praskal po glavi, preskakoval air kolebnico in si navsezadnje oblekel še majico »kockastih«. Vse to kakopak ob huronski spremljavi raje, ki je posnemala in spodbujala vsak njegov gib. Se sprašujete: »Kaj pa glasba?« Ta ni igrala pretirano pomembne vloge. Izbira skladb je bila najbrž ravno prav predvidljiva in hitovska, da je uspešno sprostila šolske travme mladostniške publike. Prostor v setu so si izborili Iggy Pop, Rolling Stones (Satisfactionu je - paradoksno - glasno pritegovala več kot očitno potešena množica), Bob Marley in podobne glasbene ikone, ni pa manjkalo niti zafrkantskih vložkov Tajči ali - še raje - kakšne Tajči-wannabe hrvaške pevke/starlete. Skoraj vse skladbe so bile priložnostno postavljene na skupni elektronski imenovalec, okoli katerega je Fatboy Slim tokrat osredinil izbiro.
Uspešnemu partiju se najbrž ne spodobi pregledovati zobovja, pa vendar je treba podrezati še v kakšno škrbino. Če nič drugega že zato, ker si je Cook v preteklosti sam postavil visoke standarde. Največji očitek leti na njegovo (namerno?) podiranje plesnega gruva. Morda se vzrok za to skriva v dejavnosti pivovarskega pokrovitelja - ko je publika plesno angažirana, se pivo pač ne prodaja. Sicer plesne skladbe je stiskal v kratko navijaško formo, zato je pettisočglava množica prej kot na haciendovsko vročico spominjala na pet tisoč Rockyjev na vrhu stopnic philadel-phijskega Muzeja umetnosti. Feni po koncertih zanimivejših didžejev navadno fanatično poizvedujemo za neznanimi skladbami iz njihovih setov, pri Slimu pa te težave tokrat ni bilo. Večino izbranih skladb so si obiskovalci med potjo na koncert najbrž zavrteli kar na svojih iPodih. V zabavljaškem kontekstu, ki je gotovo eden ključnih elementov takih eventov, se Cook znajde izvrstno, skozi prizmo kakršnegakoli glasbenega presežka pa je njegov set tokrat le izjemoma ponudil sled za tisto inovativnostjo, duhovitostjo in predvsem domišljenostjo, ki jih je standardiziral konec devetdesetih let.
Publika je bila ob koncu vidno zadovoljna. Zadovoljen je bil videti tudi Norman. Nedvomno so bili zadovoljni tudi pivovarji. Če bi šel obujat spomine na kakšen - resda nadstandarden - grški absolventski razvrat, bi bil sam verjetno prav tako potešen. Ker pa sem šel na koncert lovit predvsem zanimive glasbene trenutke, mi ni preostalo drugega, kot da si na poti domov še enkrat zavrtim Stonese in njihov (I can't get no) Satisfaction. Kontradiktorno?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.