3. 6. 2010 | Mladina 22 | Družba
Zlati osel v Iranu
Gostovanje Gledališča Ane Monro na festivalu univerzitetnih gledališč v Teheranu
Med gledalci je tudi nosilec majice s Kurtom Cobainom
Jek ruzi ruzegari ... Nekoč, pred davnimi, davnimi časi ... S temi besedami se začne predstava Zlati osel, ki smo jo sredi Teherana v tekočem in dobro razumljivem farsiju, tako vsaj so trdili navdušeni gledalci, odigrali člani Gledališča Ane Monro. Kot posebni gostje smo se udeležili festivala univerzitetnih gledališč, na katerem so poleg precejšnjega števila gledaliških skupin, fakultet in dramskih oddelkov različnih teheranskih univerz nastopili še študentje dramskih šol iz Rusije in Turčije ter gostje iz Velike Britanije in Grčije.
Selektorica festivala je predstavo Zlati osel videla na gledališkem festivalu v Erevanu v Armeniji, kjer smo jo monrojevci odigrali v armenščini, in jo takoj, ko se je spustila zavesa, povabila v Teheran.
»Farsi, jezik, ki ga govorijo v Iranu, je precej lažji od armenščine,« je bilo splošno mnenje monrojevcev, medtem ko smo v hotelskem preddverju ob pomoči prevajalk Eli in Marjan pilili naglase in na naključnih mimoidočih preverjali, ali nas razumejo. Predstavo smo že zasnovali tako, da jo lahko igramo v kateremkoli jeziku. Na festivalih v Angliji in Nemčiji smo jo igrali v angleščini, v Španiji v španščini. Občinstvo je bilo povsod še posebej navdušeno, ko je videlo, da smo vložili trud in energijo v to, da bi mu zgodbo Apulejevega romana o Luciju, ki se spremeni v osla in doživi različne dogodivščine, tudi jezikovno čim bolj približali. Naš naslednji izziv je Zlati osel v kitajščini.
Predstava je v različnih deželah učinkovala precej različno. V Iranu je za občinstvo nosila močan politični naboj. »Ne zamerite,« je dejala Afagh, selektorica festivala, ki je sicer tudi igralka, »čeprav sem predstavo videla, bi si nekateri predstavniki festivala radi ogledali vajo, preden predstavo odigrate pred publiko.«
»Cenzura?« smo bili presenečeni
monrojevci. »Ja, cenzura,« je skomignila Afagh, »ampak drugače ne gre. To je uveljavljen postopek. Cenzor nas, medtem ko pripravljamo predstavo, obišče približno trikrat. Najprej prebere in ustrezno cenzurira besedilo ali dramsko predlogo. Nato vadimo, navadno nekaj mesecev, in pred premiero si cenzor ogleda eno zadnjih vaj. Opozori na sporna mesta, ki jih moramo spremeniti ali črtati. Lahko pa se celo zgodi, da predstavo v celoti prepove, včasih tudi zaradi po njegovem neustreznega koncepta uprizoritve. Nekajmesečno delo je vrženo proč. Tudi naši gledališki skupini se je že zgodilo in čisto nič ni mogoče narediti, cenzorjeva beseda je zakon. Poleg tega dostikrat pride preverjat na ponovitve, ali je predstava še enaka kot na premieri.«
Pričakovali smo cenzorja v podobi bradatega mule s turbanom, ampak ko se je Mehdi s precejšnjo zamudo končno le prikazal na vajo, se je izkazalo, da je čisto prijeten mladenič, ki je ne samo eden od umetniških vodij festivala, pač pa tudi sam dramatik in gledališki režiser. Na pripombo, da je njegov položaj najbrž nekoliko shizofren, se je samo zasmejal in zamahnil z roko: »Niti ne. Ko pišem ali režiram, se ne cenzuriram. Seveda vem, kaj ne bo šlo skozi rešeto cenzure. Zato pa uporabljam različna gledališka sredstva, da tisto, kar hočem povedati, povem drugače. Recimo, pred kratkim sem režiral predstavo, v kateri je tudi prizor med ljubimcema. Vsakršno poljubljanje ali eksplicitna erotika na odru je seveda prepovedana. Zato sem igralko in igralca postavil tako, da sta si stala nasproti. Igralec si je počasi sezul čevlje in nogavice in noge počasi, z občutkom potopil v posodo z vodo, ki je bila med njima.«
»Ja, in?« nas je zanimalo. »Hja, prizor ni šel skozi cenzuro, očitno preveč erotike,« se je režal Mehdi. »Ampak potem sem prizor naredil tako, da sem med ljubimca postavil mizo, obloženo z ogromnimi količinami paradižnika in krompirčka. Z veliko slastjo sta jedla in se pri tem gledala v oči. To pa je šlo.«
Rouzbeh, Mehdijev kolega režiser in prav tako cenzor, je pripomnil: »Cenzura pravzaprav pripomore, da iščemo drugačne načine in poti, da z gledališkimi sredstvi izrazimo tisto, kar želimo, pa ne smemo povedati. Če to naredimo dobro, nas publika zelo dobro razume. Zgodilo se mi je, da je posamezne, čisto nedolžne replike v predstavi nagradila z aplavzom.«
Vaja za cenzorja se je lahko začela. Ker je Zlati osel ulična predstava, se seveda igra na prostem, v Teheranu smo jo igrali na stopnišču pred vhodom v Študentski kulturni center, precej veliko zgradbo z dvorano in gledališkim odrom. V majhnem parku pred poslopjem se je v času festivala vedno zadrževalo nekaj študentov in tako se je zgodilo, da je vaja postala predstava, saj si jo je poleg cenzorja Mehdija ogledalo vsaj še 30 študentov. Po vaji se je Mehdi zaskrbljeno čohal po bradi: »Tale prizor seksa med oslom in žensko mora ven. Pa tudi tisto, ko eden razbojnikov nabije oslu palico v rit, bomo morali spremeniti. Pa seveda dekleta, ki ga izberete med publiko in ga vključite v predstavo, se ne smete dotikati. Razumite me, ne gre zame, ampak festival lahko v hipu prepovejo, če gre predstava takale ven. Res mi je žal.«
V dobro festivala in ljudi, ki se kljub skromnim sredstvom, ki jim jih namenja oblast, trudijo zanj, smo se pustili cenzurirati. Seks z oslom smo nadomestili z jahanjem živali, palico v rit pa s palico v, hm, rokav. Kot je zatrdil Mehdi in kot se je dejansko izkazalo pred občinstvom, če kdo potisne človeku palico v rokav, je to enako, kot če bi mu jo v anus.
Predstava je doživela izjemen uspeh. Publika se je odzivala burno, včasih tudi na nepričakovanih mestih; recimo, ko smo se trudili, da se ne bi dotikali izbranega dekleta iz občinstva, je ta naš trud sprožil salve smeha, saj so gledalci dobro prepoznavali absurdnost situacije. Po predstavi smo bili deležni čestitk z vseh strani.
Na večerji, kamor je po predstavi monrojevce povabila odpravnica poslov na slovenskem veleposlaništvu, gospa Kristina Radej, je pogovor nanesel tudi na politične razmere v deželi. Alan, ki je v Teheranu predstavnik nekega evropskega podjetja in poslovno deluje v Iranu in sosednjih deželah, zadnje mesece opaža občutno stopnjevanje pritiska oblasti: »Izgnani so bili vsi tuji dopisniki, razen dopisnikov Al Džazire. Povečuje se celo pritisk na diplomate, predvsem na tiste iz držav EU. Veleposlanika ene od evropskih držav je tajna policija snela kar z ulice, ga zaprla in nekaj ur je trajalo, preden so 'spoznali zmoto' in ga izpustili.« Občutek smo imeli, da Alan v Teheranu uživa, in videti je bilo, da je v kratkem času, kar je bival v mestu, spoznal tudi značajske lastnosti natakarjev in lastnikov restavracije, v kateri smo večerjali, saj je dobro vedel, katero taktiko je treba ubrati, da smo bili postreženi, kot se spodobi. Razpoloženje v odlični restavraciji, kamor domačini, pa tudi v Teheranu živeči tujci hodijo praznovat družinske praznike, je bilo tisti večer zelo brezskrbno in veselo. Povezovalec s šalami in kar nekaj bendov s tradicionalno glasbo so poskrbeli, da so se gostje razživeli in bili navkljub prepovedi vsakršne uporabe alkoholnih pijač zelo dobro razpoloženi. Brezalkoholno pivo z okusom limone je bilo hit večera, je pa res, da so se kadilci lahko sproščeno prepuščali pljučnim užitkom kar v restavraciji, tudi vodne pipe s popularnim imenom »hubble bubble« so zakrožile med mizami.
Čeprav je alkohol strogo prepovedan, je na žurih, ki potekajo po hišah in v stanovanjih, popolnoma vsakdanja zadeva. »Ponavadi se pije uvožena vodka, včasih tudi vino, ki ga dobimo od armenske skupnosti v Iranu. Armenci so kristjani in se ga lahko legalno nasekajo in legalno pridelujejo vino zase,« je povedala naša Marjan. »Moj sosed, musliman, sam prideluje vino zase in za družino,« je dodala Eli. »Na bazarju nakupi grozdje, v kleti ima majhno stiskalnico in ga pridela nekaj litrov. Ne skriva kaj dosti, vsi vedo za to.«
O alkoholu smo se pogovarjali v prijetnem hladu čajnice pod vznožjem visokih gora, ki na severu zamejujejo Teheran in med katerimi je tudi skoraj štiri tisoč metrov visoki Tochal, priljubljena izletniška točka teheranskih planincev. Ob srkanju čaja na takhtu, pokritem z mehkimi perzijskimi preprogami, in spuščanju oblačkov dima iz vodne pipe alkohola pravzaprav sploh nismo pogrešali.
»To je kot z glasbo,« se je v pogovor vključila Marjan, medtem ko nam je s svojega telefona predvajala neki komad, »so pesmi, ki so prepovedane, ampak ljudje jih poslušajo na telefonih, vokmanih, slišati jih je iz mimovozečih taksijev. In nikomur se nič ne zgodi.«
Da pa je igranje nekaterih zvrsti glasbe lahko povezano s policijskim nasiljem in še čim precej hujšim, je pripovedoval Hamed, simpatičen mladenič, medtem ko smo na njegovem empetriju poslušali glasbo njegovega benda Aircondition. »Koncerte imamo napol v ilegali, rocka pač režim ne obožuje. Zgodilo se nam je, da so nam policaji po koncertu zaplenili instrumente. Saj so jih čez kakšen mesec vrnili, ampak nikoli ne veš, ali se bo to res zgodilo.« Potem se je previdno ozrl čez ramo in tiše dodal: »Znanca, bobnarja pri heavymetalskem bendu, so obtožili satanizma in ga usmrtili. Kitaristu v istem bendu se je nato utrgalo in mislim, da je zdaj v norišnici. Glasba ubija!« Hamed namerava vztrajati pri igranju v bendu. Oblečen je bil v majico s podobo Kurta Cobaina in na vprašanje, ali ni to nevarno, se je zasmejal: »Saj policaji nimajo pojma, kdo je Cobain!« To nas je spomnilo na čase, ko med služenjem vojaškega roka v JLA ni bilo prav nič nevarno zviti džojnt ali dva, saj večina oficirjev ni ločila trave od hercegovske škije, domačega tobaka za zvijanje.
Ubija pa tudi še kaj drugega, recimo sodelovanje na demonstracijah. Ko smo se peljali čez trg znamenitega perzijskega pesnika Ferdosija (Firduzija), je Fariba pripovedovala o demonstracijah: »Tukaj nekje sem bila prvi dan protestov, ki so se začeli okrog trga Vanak. Potem ko so objavili izide volitev in se je izkazalo, da je zmagal 'predsednik' (Fariba se je med pripovedjo dosledno izogibala imenom; čeprav taksist ni govoril angleško, bi lahko iz imen razbral, o čem teče beseda), nisem mogla več zdržati doma. Odšla sem ven, na ulico, in izkazalo se je, da podobno občuti še kar nekaj ljudi, nekaj sto tisoč se nas je zbralo. Nismo vzklikali parol, hodili smo v popolni tišini. Nor občutek, še zdaj se vsa naježim.« Gledali smo skozi okna taksija na ulico Valiasr, večdesetkilometrsko avenijo, ki povezuje južni, revnejši del Teherana s severnim, bogatejšim, kjer je tudi ena od številnih palač šaha Reze Pahlavija, vladarja, ki ga je islamska revolucija odplaknila leta 1979, in si skušali predstavljati stotisočglavo množico, kako v tišini koraka po bulvarjih, kjer si sicer avtomobili, avtobusi, taksiji in motorji skušajo izboriti prostor v kaotičnem prometu.
Pogovor smo nadaljevali v restavraciji, kjer smo postali stalni gostje in ki je kot skoraj vse teheranske restavracije v kleti. Pridružil se nam je Faribin mož in beseda je znova nanesla na demonstracije.
»Prvi dan so policaji ustrelili več kot deset ljudi. Oblasti so nam zagrozile, da nam ne bodo prizanašali, če se znova pojavimo na ulicah. Nismo jih ubogali.«
Kot je znano, so demonstranti plačali krvav davek za izražanje nestrinjanja s po njihovem mnenju ponarejenim volilnim izidom, ki je za iranskega predsednika ustoličil Ahmadinedžada. Demonstracije in nemiri pa so se naslednje tedne še kar vrstili.
»Celo v svetem mesecu muharramu, ki je v islamu takoj za ramadanom najsvetejši mesec, saj takrat verni muslimani izražajo svojo žalost zaradi smrti imama Hosseina in so ta mesec prepovedani vsakršni boji, so nas tolkli. Ranjenih in izginulih demonstrantov je bilo ogromno. Tudi mojega moža so aretirali. Več kot 40 dni sploh nisem vedela, kje je. Našli smo ga ob pomoči prijateljev in uspelo nam ga je rešiti iz zapora.«
Faribin mož, ki se nam je pridružil v restavraciji, je spremenil temo, saj je dejal, da se Fariba ob takšnih pogovorih vedno preveč razburi in potem preveč govori, a ona se ni dala motiti: »Ugotovili smo, da prisluškujejo pogovorom po mobilnih telefonih, razširil se je glas, da je Nokia oblastem dala programsko opremo za prisluškovanje telefonom. Ne vem, ali je to res, ampak od takrat nokie bojkotiramo. Kaj pa vem, mogoče pa je ta glas razširila konkurenca,« se je zasmejala Fariba.
Jek ruzi ruzegari ...Tako se začne in konča predstava Gledališča Ane
Monro. Nekoč, pred davnimi, davnimi časi ... so bile dežele na tistem ozemlju v neprestanih vojnah, tam so zrasli in padli trije svetovni imperiji. Danes pa je Teheran videti kot najbolj navadno velemesto, v katerem se ne dogaja nič posebnega. Na cestah ni vojske, še policije ni, razen nekaj prometnikov na večjih križiščih. »Ampak junija bo obletnica demonstracij, takrat bomo spet na ulicah. Naj se kar pripravijo!« se je zresnila Fariba.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.