10. 6. 2010 | Mladina 23 | Politika
Pohod skozi institucije
PETICIJA UKINIMO VOJSKO JE PRESTALA DRUGO SOOČENJE V PARLAMENTU IN TUDI TOKRAT JE POLITIKI NISO RAZUMELI
Mladinina peticija Ukinimo vojsko je 4. junija preživela drugo soočenje v parlamentu. Kar je seveda dobro. Ideje iz peticije so se znova prebile na dnevni red slovenskih parlamentarcev. Civilna družba je stopila v parlament. V drugo je Mladinino pobudo obravnavala parlamentarna komisija za peticije.
A to je tudi vse. Razprava na seji odbora (na kateri je sodeloval tudi avtor članka) je bila večino časa nesmiselna. In to ne zaradi državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo Uroša Kreka, ki je peticiji seveda nasprotoval, kriv ni bil niti nekdanji šef generalštaba Ladislav Lipič, ki je danes zaposlen v uradu predsednika republike. Nekdanji vojaki, policisti in drugi uslužbenci represivnih ministrstev bodo vedno zagovarjali svojo podobo sveta. Razprava je bila brez prave vsebine zaradi politikov, zaradi tistih, ki so tam bili, še bolj pa zaradi onih, ki jih tam ni bilo.
Kaj se je torej zgodilo? »Naša ideja je bila, kako bi nekako prešli ta demokratični manko, ki ga državljani občutimo, ker s svojimi pobudami ne moremo priti v vrhove odločanja. Zato smo se odločili, da svojo pobudo predstavimo kot peticijo in da poskusimo priti z njo v sam državni aparat,« je razpravo začel Robert Botteri iz Mladinine ekipe. »Naš namen je bil, da se o tem začne govoriti. Naš namen ni bil, da jutri ukinemo Slovensko vojsko. Naš namen je bil, da začnemo razmišljati, ali ne bi sredstev, ki se danes namenjajo za vojsko, v prihodnosti uporabili kako drugače.« Vendar Mladininih pozivov večina razpravljavcev ni slišala. Predstavniki ministrstva za obrambo so govorili o nerealnih in nestrokovnih zahtevah, Jožef Jerovšek je razpravljal o tem, kdo se skriva za Mladino, Majda Potrata pa je s poslancem SDS tekmovala, kateri med njima je pametnejši ... Poglobljenih razmislekov o razvoju družbe, o idejah prihodnosti ni bilo slišati.
Politika in vojska Mladini vseskozi očitata, da so njene pobude nestrokovne in neizvedljive. A gre za nesporazum. Namen civilne družbe ni, da pripravlja strategije, zakone, strokovne analize. Namen civilne družbe je, da politiki pošlje ideje, politika pa pozna mehanizme, da te ideje politično, pravno, pa tudi strokovno obdela in s sodelovanjem civilne družbe uresniči. Ali pa ne uresniči, to je njen politični hazard. Če je torej besedilo Mladinine peticije nekonsistentno, to ne pomeni, da so izhodiščne ideje slabe. Če je besedilo v nasprotju s sedanjimi strategijami razvoja vojske, to še ne pomeni, da se v prihodnosti te strategije ne morejo spremeniti. Če slovenski policisti danes niso sposobni upoštevati zahtev iz peticije, to ne pomeni, da jih jutri ne bodo.
Drug nesporazum je način dojemanja realnosti dela slovenske politike. Tudi na tej seji so se, ne prvič in ne zadnjič, pojavili očitki, da je Mladinina peticija del širše politične zarote, ki jo vodijo neznanci. Morda tisti z rdečo preteklostjo, s protinatovsko agendo, celo oni iz tujih, Sloveniji potencialno sovražnih držav. Nič od tega ne drži, Mladinina peticija je nastala v uredništvu, njeni podporniki so podpisani z imeni in priimki.
Tretji nesporazum je največji. Nesporazum zato, ker smo pri Mladini naivno upali, da med razpravo o peticiji politika ne bo govorila na pamet, da ne bo govorila brez vsebine. A je to storila. Razen Franca Bogoviča (SLS) in morda tudi Andreja Magajne (SD) se nobeden izmed tam prisotnih politikov ni poglobil v peticijo. Nobeden se pri svojem nastopu ni skliceval na podatke, na analize, na primere iz tujine. Večina razprave je potekala med Jožefom Jerovškom in Majdo Potrata o tem, kaj dovoli poslovnik in kdo je komu kaj očital. Šlo je za merjenje moči, strankarske zamere, ne pa za iskanje dobrih zamisli in konsenza. A to ni bilo najhuje. Kljub eksplicitno zapisanemu pozivu Mladine, naj vladna stran na sejo pošlje predstavnike ministrstva za delo, predstavnike službe vlade za razvoj, posameznike, ki so sodelovali pri pripravi vladne izhodne strategije, jih na sejo ni bilo. Nič nenavadnega ni, da desna opozicija v pozivu civilne družbe vidi provokacijo in išče protidržavne elemente, nerazumljivo pa je, da je vladna stran, torej tista, ki ima dovolj politične moči za spremembe, na parlamentarno izmenjavo mnenj znova poslala le predstavnike vojske in policije, pa četudi je namen peticije povečanje socialne pravičnosti. Pozivi Mladine, naj v politični razpravi ne prevladujejo vojaške analize, pač pa naj se raje govori o tem, kakšno družbo si želimo in kakšna naj bo pot do nje, tudi v drugo niso bili uslišani.
Kako naprej? Mladina ni obupala. Na njen predlog so politiki na seji predlagali sestrskemu odboru za obrambo, naj ta pripravi javno predstavitev mnenj ob obravnavi resolucije o splošnem in dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske. Na tej javni predstavitvi mnenj naj bi bilo tudi dovolj časa za razpravo o rešitvah, ki jih ponuja Mladinina peticija.
Na prvi pogled gre za poraz, tudi v tretje naj bi se o peticiji razpravljalo predvsem s stališča vojske in njene prihodnosti. Morda predvsem, a gotovo ne samo s tega stališča. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času upora nemških študentov, je Rudi Dutschke prevzel Gramscijevo idejo in zagovarjal dolg pohod skozi institucije. Po njegovem mnenju se lahko le tako radikalno spremeni družba, torej na miren način, znotraj institucij odločanja in ne zunaj njih ali celo proti njim. Mladinina peticija je svoj pohod šele začela in politiki ji bodo morali prej ali slej prisluhniti. 5
(Mladinino peticijo Ukinimo vojsko lahko še vedno podpišete na www.mladina.si/mladina_plus/peticije/ukiniti_vojsko/. Peticijo je v dobrih treh mesecih podpisalo skoraj 9000 ljudi.)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.