Katastrofa na Horizontu

Družba British Petroleum se je leta 2001 odločila, da se mora njena podoba zaradi spreminjajočih se časov posodobiti. Postala je BP in si izbrala slogan »beyond petroleum«, kar naj bi nakazovalo novo usmeritev družbe v alternativna goriva. Kar se je 20. aprila zgodilo v Mehiškem zalivu, je jasen opomin, da gre pri tem za prazno floskulo. BP je bil preostanek svetovnih zalog nafte pripravljen iskati tudi več kot kilometer pod morsko gladino, varnost pa je bila pri tem očitno drugotnega pomena. Eksplozija na naftni ploščadi Deepwater Horizon je nazorno pokazala, da je svet kljub govoru o postogljični družbi še vedno hud naftni odvisnik, ki je pripravljen nov odmerek iskati tudi v najbolj nevarnih okoljih.
Nenadni izbruh plina iz vrtine 1500 metrov pod morsko gladino in posledična eksplozija sta ubila 11 delavcev na ploščadi, ploščad, ki jo je zajel ogenj, pa je 36 ur zatem potonila. Iz vrtine, ki je povzročila tragedijo, pa vse od takrat bruha nafta. Po grobih ocenah naj bi v morje na dan izteklo od 2 do 4 milijonov litrov nafte, in ker se iztekanje ne ustavi že več kot mesec in pol, se je nesreča počasi, a vztrajno spremenila v najhujše naftno onesnaženje v zgodovini ZDA.
Kot je za CNN povedalo pet preživelih delavcev s ploščadi, sta se 20. aprila zjutraj, pred nesrečo, predstavnika BP-ja, najemnika ploščadi, in družbe Transocean, lastnika ploščadi, prepirala o nadaljnjih postopkih. Predstavnik BP-ja naj bi zahteval pospešitev del. Seveda na račun varnosti. Zaposleni so opisali korporativno kulturo zniževanja stroškov in obvodov varnostnih postopkov. Svoje delodajalce zdaj tožijo zaradi malomarnosti. Problem je samo eden. Prizorišče »zločina« je 1500 metrov pod morjem.
Predsednik uprave BP Tony Hayward je medtem po poročanju ameriških medijev že postal najbolj osovražen človek v ZDA. Kroži šala, da ga ima rad en sam Američan - predsednik uprave banke Goldman Sachs Lloyd Blakfein, saj ga je Hayward izrinil s prvega mesta na lestvici najbolj osovraženih. Ko še ameriški predsednik Barack Obama pristavi svoj lonček, češ »če bi bil v službi pri meni, bi ga že odpustil«, potem veste, da niste najbolj cenjeni. Hayward si je sicer za tak ugled v veliki meri kriv tudi sam. Izjave, da onesnaženje zaradi velikosti oceana ni tako hudo in da si samo želi nazaj svoje mirno življenje predsednika uprave naftne družbe, pač niso ravno dober PR.

Vrsta napak

Kaj točno je šlo narobe? Ne samo ena stvar. »Katastrofo je povzročila vrsta človeških napak v kombinaciji z vrsto odpovedi na opremi,« poudarja nekdanji uslužbenec naftne družbe Shell Ken Arnold, danes samostojni svetovalec s sedežem v Houstonu. Kaj vse je šlo narobe in v kakšnem vrstnem redu, verjetno nikoli ne bomo natančno izvedeli. Zagotovo je k razpletu pripomoglo omahovanje odgovornih na ploščadi, da bi ukrepali. Znaki, da bi utegnilo iti kaj narobe, so bili namreč precej očitni, a je prevladovala želja po hitrem napredovanju dragih del. Ena usodnejših napak pa je bila vsekakor odpoved tako imenovanega preventerja, naprave ob ustju vrtine na morskem dnu, ki naj bi v primeru nenadnih izbruhov zamašila cev in preprečila iztekanje iz vrtine. »Če pravočasno, v začetnem trenutku, ne zaprete vrtine, potem na koncu namesto vrtine zaradi erozije dobite navadno luknjo, iz katere bruha nafta in jo je mnogo težje zapreti,« pravi Marijan Kraljič, tehnični direktor družbe Nafta Geoterm. Prav tako so očitno storili napako pri začasnem zapiranju vrtine, med katerim se je nesreča zgodila. Ta postopek zahteva ulitje več cementnih čepov v vrtino, erupcija pa se je zgodila pri polaganju zadnjega od serije teh čepov. »V tem času bi morala biti vrtina popolnoma neaktivna, predhodni čepi bi morali preprečiti kakršnokoli iztekanje. Izvajalec čepov očitno ni korektno izvedel predhodnih zapiralnih del,« še opaža Kraljič. Na vprašanje, ali se je podobna nesreča, seveda na kopnem, že zgodila tudi v Sloveniji, Kraljič odgovarja, da je nekaj primerov bilo, a so iztekanje vedno hitro ustavili, ali pa se je hitro ustavilo samo, ker je takoj zmanjkalo nafte.
Kot opozarja Miyoko Sakashita iz okoljevarstvene organizacije Center for Biological Diversity, pa so se težave začele že precej pred eksplozijo. »Nadzorne ustanove so popolnoma odpovedale. Vlada je bila preveč prijazna do naftne industrije, dovoljevala je samoregulacijo in izogibanje osnovnim zakonom s področja okolja.« Ta projekt je namreč zgolj eden od mnogih, ki so od pristojnih dobili potrdilo o neznatnem tveganju za okolje in bili s tem oproščeni kakršnegakoli resnega nadzora.
BP se vse od eksplozije trudi ustaviti iztekanje nafte, a doslej precej neuspešno. Glavni razlog, da se je celotna zadeva tako zapletla, je seveda dejstvo, da so razmere 1500 metrov pod morjem precej neprijazne, podobne razmeram v vesolju. Veliko pove to, da podmornice ameriške mornarice zdržijo pritisk le do 900 metrov globine. Dosežek je že samo spraviti opremo na dno, kaj šele učinkovito jo upravljati. Izkazalo se je, da so bili na možnost nesreče povsem nepripravljeni, da se pri različnih poskusih ustavitve iztekanja sproti učijo. Ta teden so sporočili, da jim s kupolo, ki so jo postavili nad vrtino, uspe zajemati 11 tisoč sodov nafte na dan. Ker pa nihče natančno ne ve, koliko nafte zares izteka, je za optimizem precej prezgodaj. Opozoriti je treba, da je BP-ju še kako v interesu, da so številke o iztekli nafti čim manjše, saj je količina nafte ena od osnovnih meril za odmero odškodnine, ki jo bodo morali plačati. Dokončno bodo iztekanje verjetno ustavili šele, ko bodo končali dve vzporedni vrtini, prek katerih naj bi kakih 4000 metrov pod morskim dnom navrtali poškodovano vrtino ter ustavili iztekanje in jo varno zacementirali. Vrtati so začeli dva tedna po nesreči, vrtini pa naj bi dokončali v nekaj mesecih. BP je doslej za poskuse reševanja porabil več kot milijardo evrov. Tržna vrednost BP-ja na borzi je v tem času zaradi padca delnic manjša za 58 milijard dolarjev.

Onesnaženje

Glede na to, da nafta še vedno izteka iz vrtine in da naj bi iztekanje popolnoma ustavili šele čez nekaj mesecev, je o celotni okoljski škodi še nemogoče govoriti. Vsekakor pa gre za veliko katastrofo, je prepričan dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete. »Problem tega izlitja je v tem, da je nafta razpršena na zelo velikem območju, po obalah praktično štirih zveznih držav. Dodaten problem pa je v tem, da so obala in ekosistemi na tem območju takega tipa, da je onesnaženje bistveno večje, kot če bi bila obala strma in izpostavljena zelo močnemu delovanju valov in hladnejši vodi, kakor je bilo to pri nesreči tankerja Exxon Valdez na Aljaski.«
V primeru Mehiškega zaliva je obala močvirnata in nizka, onesnaženje pa lahko seže globoko v notranjost. Ocenjuje, da bo posledice razlitja čutiti še vsaj 30 do 50 let. Miyoko Sakashita opozarja, da vseh razsežnosti negativnih učinkov razlitja verjetno nikoli ne bomo v celoti poznali, saj veliko nafte ostaja pod morskim površjem. Vsekakor bo razlitje katastrofalno vplivalo na lokalno gospodarstvo, ki je odvisno predvsem od ribolova in lova na rakce. Tudi turizem nekaj let ne bo ravno cvetel. Vplivi pa ne bodo samo lokalni. »Mehiški zaliv je na primer edino drstišče atlantskega modroplavutega tuna, ki je zaradi pretiranega ribolova že tako ogrožen,« pravi Sakashitova.
Z okoljskega vidika so, paradoksalno, vprašljive tudi metode za zmanjševanje onesnaženja. V prvi vrsti je problematična uporaba emulgatorjev, detergentov za razbitje naftnih madežev, ki se utegne izkazati za kontraproduktivno. »Tako sicer zmanjšaš lokalno onesnaženje, ga pa razširiš na večjo površino. Kapljice lahko raznaša tudi veter,« opozarja dr. Turk. In glede na to, da se v Mehiškem zalivu začenja sezona orkanov, to ni najboljši obet. Sakashitova ob tem opozarja, da so dolgoročni učinki uporabljenih kemičnih sredstev na morsko okolje neraziskani. V Veliki Britaniji je njihova uporaba prepovedana. Ta sredstva naj bi nafto zadržala pod površjem in tako preprečila onesnaženje obalnih območij, zato pa lahko toliko bolj škodljivo delujejo na podvodno življenje. Ken Arnold kljub temu meni, da je na podlagi dozdajšnjih izkušenj uporaba kemičnih sredstev za zmanjšanje onesnaženja obalnih območij upravičena. Je pa BP naročil pol milijarde dolarjev vredno študijo, ki naj bi v prihodnjih petih letih to upravičenost podrobneje raziskala.
Dodaten cilj razbijanja madežev je omogočiti mikroorganizmom lažji dostop. V končni fazi bodo namreč prav mikroorganizmi tisti, ki bodo počasi »prežvečili« nafto, ki ne bo izhlapela ali je ne bo mogoče sežgati. A v Mehiškem zalivu se bo to verjetno zgodilo precej počasneje kot na Aljaski. »Večino nafte mikroorganizmi lahko prežvečijo, vendar poleg časa za to potrebujejo tudi ustrezna hranila in veliko kisika. V močvirskih sistemih pa tega ni,« pravi Turk. Pravzaprav je celotno območje razlitja nafte znano kot »mrtva cona«, območje morja, kjer pomanjkanje kisika večkrat pomori večino morskega življa. Razlog za to je spiranje gnojil na osnovi dušika s polj na porečju Misisipija. Obilica dušika pomeni obilico hrane za alge in fitoplankton, ki se razmnožijo do te mere, da morje »zacveti«, in porabijo vso razpoložljivo količino kisika v vodi. Lahko pa se zgodi, da bo prisotnost nitratov koristila tudi rasti mikroorganizmov, ki so »zadolženi« za razkrajanje nafte. Kakšen bo končni rezultat mešanja različnih snovi v vodi, tako še ni jasno.
Kljub katastrofalnemu učinku na okolje si bo Mehiški zaliv sčasoma opomogel. Veliki ekosistemi imajo vendarle določeno stabilnost, ki je podprta z dinamičnim ravnovesjem, pravi dr. Mihael J. Toman z Biotehniške fakultete. »Večji, ko je ekosistem, težje ga je vreči iz dinamičnega ravnovesja. Če pa se to enkrat zgodi, poti nazaj ni. V tem primeru ne gre za kaj takega. Izginotje vrst za krajši čas seveda ni izključeno, sukcesija pa omogoča vzpostavitev starega ravnovesja.«

Prihodnost vrtanja

Katastrofa je vnovič oživila razpravo o varnosti in upravičenosti iskanja nafte v morskih globinah. »Vrtanje na morju je preveč tvegano, pa naj gre za vrtanje v manjših ali večjih globinah. Dogodek je lekcija, da ni nikakršnih zagotovil za preprečitev katastrofalnega izlitja nafte,« je prepričana Miyoko Sakashita. Nasprotno pa Ken Arnold meni, da je treba tveganje pač vzeti v zakup. »Edini način za popolno izognitev tveganju je, da se skrijete v temno jamo. Zagotovo nihče ne bi smel poskusiti izkoriščati energetskih virov, ki zahtevajo rudarjenje, vrtanje, izkoriščanje visokotlačne pare, gradnjo jezov, ki se lahko porušijo ... Žal pa si želi večina od nas potovati še na kakšen drugačen način kot z lastno ali konjsko močjo, všeč so nam sodobna medicina in naprave iz plastike, želimo pa si tudi kmetijske pridelke, ki potrebujejo gnojenje.« Kot poudarja, je bilo ob obali ZDA do danes izvrtanih približno 50 tisoč vrtin, do zdaj edini incident pa se je zgodil pred 41 leti. Popolno prepoved globokomorskega vrtanja je nerealno pričakovati, številnim se zdi problematičen celo šestmesečni moratorij za raziskovanje naftnih nahajališč v globokem morju, ki ga je uvedla administracija predsednika Obame. Zakaj? Zato ker ogroža še dodatna delovna mesta. Naftne družbe se utegnejo hitro preseliti na druga potencialna nahajališča na drugih koncih sveta. Tako je nastala na videz paradoksalna situacija, ko politični predstavniki zvezne države Louisiana, ki jo je razlitje najbolj prizadelo, tudi za ceno tveganja nove podobne nesreče predsednika pozivajo k odpravi moratorija za vrtanje.
Četudi vrtanja ne bo konec, pa bodo varnostni ukrepi odslej, vsaj dokler nas bo onesnaženje spominjalo na potencialne posledice nesreče, zagotovo vsaj nekoliko bolj poostreni in spoštovani, odzivanje na morebitne incidente pa bolj premišljeno, z manj improvizacije. Tako kot pri večini katastrof gre pač tudi tokrat za zelo drago šolo za prihodnje ravnanje.