Hinavščina

Kesanje res ni trajalo dolgo časa, pa še precej luknjasto je bilo in za mnoge žrtve tudi desetletja prepozno. Govorimo seveda o kesanju vrha rimskokatoliške cerkve (RKC) zaradi pedofilskih zločinov znotraj te ustanove. Sveti sedež jih je začel priznavati in se nanje ustrezneje odzivati (imenovanje preiskovalnih komisij, sodelovanje z državnimi organi pregona) šele takrat, ko so v Vatikanu ugotovili, da navkljub vsemu razkošju nimajo dovolj velike preproge, pod katero bi bilo še mogoče pomesti vse afere. A tudi po priznanju »grehov« so se najvišji cerkveni dostojanstveniki še naprej na škandale odzivali s svojevrstno hinavščino, za katero navsezadnje kronično obolevajo. »Protivatikanske medije« so ves čas obtoževali, da napihujejo pedofilske afere, privoščili pa so si tudi cel kup resnično neprimernih opazk na račun žrtev zlorab. Vatikanski državni tajnik Tarcisio Bertone je denimo ameriške žrtve pe-dofilije obtožil, da se želijo finančno okoristiti. »Gre za neznosen biznis, ki se je vzpostavil tu v ZDA ... je neznosen in sramoten,« je dejal. Ob tem je seveda spretno zamolčal to, da je cerkev žrtvam vsa ta leta sistematično izplačevala »odškodnine«, da jih je utišala, da sramota ne bi prišla v javnost. Prikrivanje zločinov je bila uradna politika Vatikana, ki jo je zakoličila Kongregacija za doktrino vere, to pa je vodil kardinal Joseph Ratzinger, preden je leta 2005 postal papež Benedikt XVI. In Bertone je bil že takrat njegova »desna roka«, namreč v kongregaciji je bil Ratzingerjev prvi namestnik.
Svet še vedno čaka, da bo Vatikan priznal svojo vlogo v množičnem prikrivanju pedofilije. A se to še ne bo zgodilo, kar se da razbrati iz ust najvišjih cerkvenih predstavnikov. Benedikt XVI. je denimo v pogovoru z novinarji med potjo na Portugalsko 11. maja izjavil: »Cerkev trpi zaradi napadov, grehov, ki obstajajo v njej sami, in to je resnično zastrašujoče. Kriza, ki so jo povzročile spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov, je nastala iz grehov znotraj cerkve.« Ta izjava ima veliko globlji pomen, kot so ji ga večinoma pripisovali mediji, češ da gre za zelo ostro papeževo kritiko glede škandala. Dejansko gre namreč za minimaliziranje hierarhične odgovornosti. V pedofilske zločine niso (bili) vpleteni zgolj duhovniki, kot to navaja Benedikt XVI., temveč tudi številni visoki predstavniki RKC, v prikrivanje le-teh pa je bil vpleten sam vrh cerkve.
Minimaliziranje hierarhične odgovornosti je en način »saniranja« posledic škandala. Naslednji je odvračanje pozornosti na druge tematike. Vrh Vatikana je v zadnjem času začel zelo očitno stopnjevati ofenzivo proti homoseksualnosti in istospolnim porokam. To, poudarjajo najvišji predstavniki cerkve, naj bi bila osrednja grožnja človeštvu, na katero bi se morali osredotočiti. Ob obisku najbolj znanega portugalskega romarskega središča Fatime je papež srdito udaril proti splavu in porokam istospolnih partnerjev. Oboje je označil za »zahrbtni in nevarni grožnji skupnemu dobremu«. Ne gre za osamljen primer, temveč za ponavljajoči se vzorec napadov na homoseksualnost. Ko je Benedikt XVI. pred nekaj meseci napovedal obisk Velike Britanije, je napadel spremembe britanskega zakona o enakosti, ki katoliškim agencijam za posvojitev otrok preprečujejo diskriminacijo istospolnih parov. Za spremembe je dejal, da so v nasprotju z naravnim zakonom. Papež istospolne poroke nasploh označuje za »napad na stvarstvo« in »uničevanje božjega dela«, pred časom pa je celo dejal, da se je treba proti homoseksualnosti ter transseksualnosti boriti z isto vnemo kot proti uničevanju pragozdov. Zanj oboje pomeni isto grožnjo človeštvu. Zaradi izrazito homofobnih opazk in vedno novih razkritij o njegovi osebni vpletenosti v prikrivanje pedofilije si je Benedikt XVI. prislužil proteste skupin za človekove pravice in enakost po vsem svetu. Ugledni britanski časopis The Independent je aprila v svojem vodilnem članku papežu celo svetoval, naj zaradi vsega skupaj »premisli o svojem obisku Velike Britanije« septembra letos.
In tu spet nastopi njegova desna roka, kardinal Tarcisio Bertone. Ker je teža očitkov in kritik papeža postala prevelika in ker so se tudi v katoliških teoloških krogih začeli pojavljati vse glasnejši pozivi k razmisleku o odpravi celibata, se je Bertone sredi aprila odzval z naslednjo izjavo: »Številni psihologi in psihiatri so prikazali, da ni nobene povezave med celibatom in pedofilijo. Številni drugi so medtem pojasnili, tako mi je bilo pred kratkim rečeno, da pa obstaja povezava med homoseksualnostjo in pedofilijo. To je res. To je problem.« Ne, problem (vsaj zanj) je ta, ker to ni res. Mednarodna stroka se je prijela za glavo in izjavo obsodila, kritike pa so prišle tudi iz diplomatskih krogov. Odzvalo se je še 32 katoliških škofov iz Anglije in Walesa, ki so v skupnem sporočilu zavrnili Bertonejevo stališče: »Med strokovnjaki obstaja konsenz, da spolna zloraba otrok ni povezana s seksualno usmerjenostjo, bodisi heteroseksualno bodisi homoseksualno ...« Veliko razburjenja je Bertone povzročil tudi med cerkvi sicer naklonjenimi časopisi. Belgijski La Libre Belgique je denimo njegovo izjavo označil za »en napačen korak preveč«, nemški Süddeutsche Zeitung pa je zapisal, da takšne poteze kažejo na to, kako »cerkev noče sprejeti polne odgovornosti« za pedofilske afere. Gre za ugotovitev, ki je zelo blizu temu, kar so v izjavi za javnost takoj zapisali v italijanskem združenju za pravice homoseksualcev Arcigay, in sicer, da »skuša Bertone na neroden način pozornost preusmeriti na homoseksualnost in stran od novih zločinov proti otrokom, ki vznikajo dan za dnem«.

Palača homoseksualnosti

Homofobne izjave tandema Ratzinger-Bertone, poleg tega da so problematične že same po sebi, hkrati odsevajo hinavščino, ki vlada za zidovi Vatikana. Ni skrivnost, da je v svetem mestu homoseksualnost precej razširjena. Ameriški raziskovalni novinar Joe Rigert je preučeval pedofilijo in spolno razuzdanost med katoliškimi »dostojanstveniki« predvsem na Irskem ter ugotovitve predstavil v knjigi Zlorabe, molk in laži, ki je nedavno izšla tudi pri slovenski založbi Ciceron. Dolgotrajna preiskava primerov zlorab ga je privedla tudi do Rima, kjer je prebil dva meseca. V zvezi s tem je zapisal: »Ob obisku v Rimu sem poskušal ugotoviti, ali niso morda težave v irski cerkvi odraz kulture spolne hipokrizije, ki vlada v samem Vatikanu. Konec koncev so bile razmere v irski cerkvi v njenih najboljših časih odsev prav tiste toge morale, ki so jo vsiljevali v Vatikanu. Ali nista morda obvezni celibat in zatiranje seksualnosti kriva za nezakonite spolne prakse tako v Vatikanu kot na Irskem? Ugotovitve me niso prav nič presenetile: duhovniški celibat niti v Rimu ne more vedno zagotoviti spolne vzdržnosti, kaj šele v oddaljenih deželah, kot sta Irska ali Amerika. Da, tudi nekateri možje v Rimu, celo cerkveni 'princi', kardinali, so vpleteni v prepovedana spolna razmerja. Poleg tega so v Rimu prav zaradi kardinalov in drugih visokih duhovnikov vzpostavili mehanizme zanikanja, tajnosti in prikrivanja, ki jim sledijo škofje po vsem svetu, in prav zaradi teh prihaja še do hujših in pogostejših spolnih zlorab.«
Rigert je natančno in nazorno opisal, recimo temu, gejevsko kulturo v Vatikanu; ta obsega vse, od najvišjih prelatov do pripadnikov švicarske garde. Opisal je, kako vatikanski uradniki pobirajo moške in ženske prostitutke na bližnji železniški postaji ali pa se z njimi dobivajo v hotelih, gejevskih klubih, kopališčih in stanovanjih, ki jih najemajo posebej za svoje spolne aktivnosti. Poleg tega, piše Rigert, je »Vatikan odlagališče za visoke duhovnike, ki zaidejo v težave. Takšen je bil denimo primer kardinala Bernarda Lawa, ki je bil prisiljen k odstopu zaradi prikrivanja množičnih spolnih zlorab v bostonski cerkvi. Law si je rane celil z ugledno službo v eni od rimskih bazilik«. Ali je bil tudi Law osebno vpleten v zlorabljanje, Rigert ne pojasni, vendar njegov primer veliko pove o tem, kako visoki predstavniki cerkve drug drugemu ščitijo hrbet. V takem »vzdušju« cvetijo grehi. Vatikanski uradniki se za zmenke dogovarjajo na Trgu sv. Petra, v vatikanskih vrtovih, parkih in podobno. Veliko so jih pri tem že zalotili, včasih na res smešne načine. Monsinjora Tommasa Stenica iz Kongregacije za kler je denimo skrita kamera ujela, kako se je razglašal za geja in spolno nagovarjal mlajšega moškega. Pozneje je Stenico trdil, da se je le pretvarjal, da je homoseksualec, češ da je tako želel priti do »insajderskih« informacij o tistih, ki s svojimi grehi škodijo cerkvi. Druge so medtem zalotili kar »v akciji«, slečene s prostitutkami, moškimi ali ženskami, v avtomobilih ... Ko je bil pred leti umorjen papežev služabnik Enrico Sini, je policija na njegovem telesu našla zanesljive znake sadomazohističnih spolnih iger. In tako dalje ...
Nazadnje, marca, je policija med preiskovanjem nekaterih vatikanskih uradnikov zaradi suma korupcije ugotovila, da si papeški gentleman Angelo Balducci prek svojih podrejenih naroča moške prostitutke. Vpogled v prepise policijskih prisluškovanj telefonskih pogovorov nam pove, kako potekajo ta dogovarjanja oziroma naročila. Uradnik Lorenzo Renzi je moški prostitutki naročil, kako naj se vede do Balduccija: »Dobil boš do 2000 evrov ... Ne zlomi mu kurca! Potrebuješ ta denar. Spusti nekaj glasbe, daj ven (neslišno), požri viagro in adelante!«
Ne da vse to resno škoduje ugledu cerkve, temveč prinaša tudi druge probleme. Rigert je v svoji knjigi zapisal: »Le redki dobro obveščeni posamezniki denimo vedo, da je eden od italijanskih škofov umrl zaradi aidsa. Zadnjih nekaj mesecev je ležal na oddelku za visoke goste v znameniti kliniki Gemelli, kjer zdravijo visoke dostojanstvenike. V Vatikanu so poskrbeli za stroge varnostne ukrepe, da novice ne bi curljale v javnost. V kliniki so za škofa vedeli le po številki, dostop do njegove sobe pa je bil mogoč le s skrivno kodo. Po smrti niso opravili obdukcije. V mrliški list so zapisali, da je umrl zaradi srčne kapi.« Agencija Associated Press je januarja 2000 poročala o obsežni raziskavi med ameriškimi katoliškimi duhovniki, ki je ugotovila, da je med slednjimi smrtnost zaradi aidsa štirikrat večja kot med splošno populacijo.

Vzvišeno sprenevedanje

Zadnje čase se z veliko zaskrbljenostjo nad stanjem v cerkvi oglašajo številni vplivni teologi. Eden izmed njih, Nemec Dr. Hans Küng, je v javnem pismu vsem škofom slednje pozval: »Če boste tiho ob tako resnih težavah, se boste umazali s krivdo. Če menite, da so nekateri zakoni, uredbe in ukrepi nekoristni, morate to povedati v javnosti. Rimu ne pošiljajte izpovedi svoje predanosti, temveč pozive k reformi!« Drugi vplivni nemški teolog Wunibald Müller je pozval k odpravi celibata in duhovniški službi za ženske.
Vrh Vatikana o tem noče slišati nič. Sveti sedež vodi ultrakonservativna struja, ki jo najbolj poosebljata Benedikt XVI. in Tarcisio Bertone. Po poročanju ameriške revije Time ti dve osebi skupno sprejemata vse večje odločitve. In njima ni do liberalnih sprememb znotraj Vatikana in zunaj njega. Prej nasprotno. Rešitev trenutne situacije v cerkvi ne vidita v resničnem priznanju »mea culpa« za vse storjene napake, kesanju zanje ter sprejemanju več kot potrebnih reform, brez katerih se stvari ne bodo popravile. Ne, raje napadata geje, sejeta sovraštvo in se zavzemata za novo evangelizacijo, ki naj bi pod okrilje papeževe pastirske palice spet pripeljala vse tiste »ovce«, ki so se v zadnjih letih razbežale. Ene so bolj zaželene kot druge. Kot se je na sestanku s portugalskimi škofi izrazil papež, mora cerkev k sebi pritegniti »politike, intelektualce, profesionalce za komuniciranje ...«. Kar se ljudske raje tiče, njej je naloženo, da poživi svoje versko življenje, kajti potrebna je duhovna prenova. Del te prenove bo tudi Slovenski evharistični kongres, ki bo v Celju 13. junija. Radio Ognjišče je poročal: »S tem, za Cerkev pomembnim dogodkom, želimo omiliti duhovno krizo, v kateri živimo.« In kdo bo častni gost? Kardinal Tarcisio Bertone. Govoriti o tem človeku in pa duhovni prenovi v enem stavku zveni kot slaba šala. Na čigav račun, to pa je že drugo vprašanje.