17. 6. 2010 | Mladina 24 | Politika
Edina možna odločitev
Tokrat se sodniki niso delili po nazorski ali politični usmerjenosti
Mag. Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik in dolgoletni pravni zastopnik izbrisanih
Kot sem povedal že v svojem prvem javnem odzivu še isti dan, je bila odločitev sama seveda pričakovana in v pravni državi drugačna sploh biti ni mogla. Dva opoziciji izrazito naklonjena sodnika sta ji sicer nasprotovala, vendar tudi onadva ne iz nasprotovanja prejšnjim odločbam ustavnega sodišča o izbrisanih - vsaj po njunih ločenih mnenjih sodeč, razen če sta tam bistveni razlog svojega nasprotovanja iz previdnosti zamolčala. Namesto tega sta navedla skrajno neresen izgovor, da bi bilo prejšnjo odločbo US možno izvršiti že kar na podlagi nje same in da zakon za to sploh ni nujen (češ, tudi če bi bil na referendumu razveljavljen, nič zato)! Če si dva sodnika upata napisati kaj takega po tem, ko Janševa vlada štiri leta niti izrecnega ukaza v tisti odločbi, da je tistim z že pridobljenim statusom treba z dopolnilnimi odločbami priznati status še za nazaj, ni hotela izvršiti, da o zahtevani izdaji zakona za vse preostale niti ne govorim, je o njunem dojemanju (beri: sprevračanju) realnosti vse povedano.
Da tukaj ni šlo za delitev sodnikov po nazorski ali politični usmerjenosti, ampak po drugih kvalitetah, je tudi tokrat še enkrat (kot na primer že pri odločitvi o arbitražnem sporazumu) dokazal nazorsko enako usmerjeni sodnik Jan Zobec v svojem načelno brezkompromisnem in sijajno argumentiranem pritrdilnem ločenem mnenju. Samo dva citata (a priporočam branje vsega): »Zgodovinske izkušnje nas učijo, da nosi demokracija v sebi kali samouničenja. Za njeno preživetje je zato nujen imunski podsistem ... Pomemben del tega podsistema je varovalka, ki jo pomeni ustavna prepoved referenduma - če kdaj, takrat, ko je referendumska pobuda usmerjena v nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča.« In drugi: »Sprašujem se, kaj bi s tega vidika pomenila dopustitev referenduma. Mislim, da bi resno načela ne le sam obstoj omenjene odločbe, pač pa bi prek podaljšanja in posplošenja v prihodnost na koncu ogrozila celo sam obstoj Ustavnega sodišča. Kaj sploh še ostane od te institucije, če se je mogoče na njene odločbe enostavno požvižgati - če ne drugače tudi tako, da se za dosego tega cilja izkoristijo vsi mehanizmi demokratičnega odločanja.«
Tudi sama večinska odločitev je v tem delu odločna in dobro argumentirana, kar pa se žal vidi šele iz natančnega branja celotne odločbe (kar berejo zelo redki), zlasti iz 45. točke (na primer: »Predlagatelji referenduma odkrito napadajo in zavračajo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02«). Tako iz tiskovnega sporočila kot tudi iz uradne krajše verzije odločbe (»bistveni razlogi za odločitev«) pa žal stopajo v ospredje manj razveseljivi, tudi že kar mučni elementi te odločitve. Zato sem že v svojem prvem odzivu zapisal, da je ta odločba z nekaterimi svojimi (zgrešenimi) interpretacijami že doslej zelo majhni praktični pomen spornega »zakona o izbrisanih« še zmanjšala, praktično že skoraj »izvotlila«.
V tej »pravni« državi celo na levici noben od odločilnih politikov ni ne moralno ne intelektualno sposoben spoznanja in priznanja, da je storjene krivice treba ne le priznati, ampak tudi (kolikor se to zdaj sploh še da) popraviti. In ker o nujnih odškodninah (v strahu za lastne stolčke) nočejo niti slišati, je bilo doslej edino, kar bi formalno zakonsko vračanje »statusa« prizadetim še lahko omogočilo, samo še naknadno uveljavljanje raznih socialnih pravic, ki jih izbrisani niso mogli uveljavljati za čas, dokler so bili brez statusa stalnih prebivalcev, zdaj pa jim je bil (ali nekaterim redkim po tem novem zakonu še bo) ta status priznan tudi za nazaj. Da jim vsaj to nesporno pripada, je bilo jasno določeno v odločbi US leta 2003: »23. /Tisti/ ..., ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, bodo z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja.« Tudi sedanja odločba US v 26. točki to ponovi (»pomeni priznanje stalnega prebivanja za nazaj vzpostavitev pravne fikcije, ki je (bila) potrebna zaradi morebitnega uveljavljanja pravic, ki jih imajo tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji«) - toda potem pa v 44. točki na to kar »pozabi« in »pomiri« predlagatelje referenduma (nasprotnike pravic izbrisanih!) z diametralno nasprotnim stališčem, da »se s priznavanjem stalnega prebivanja za nazaj ne vzpostavljajo nove pravice (??) navedenih oseb oziroma se z njim ne vzpostavljajo za nazaj pravna razmerja, ker to seveda ni mogoče«!! Po 26. točki je mogoče, po 44. točki pa ni mogoče??
Zgoraj opisana ustavnosodna »nadgraditev« zakona z »interpretacijo«, da prizadeti niti izgubljenih pravic za nazaj ne bi smeli več uveljavljati - v vpijočem nasprotju s prejšnjimi odločbami ustavnega sodišča -, je samo še dodaten dokaz za nujnost takojšnje razbremenitve ustavnega sodišča sedanje obupne preobremenjenosti. Da bodo imeli čas vsaj pazljivo prebrati svoje lastne odločbe in opaziti, da na začetku odločbe trdijo nekaj povsem nasprotnega kot na koncu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.