Operacija »Terminirati terminale«

Bo Slovenija vendarle vložila tožbo proti Italiji in kakšne so možnosti za uspeh?

Slovenija v pogovorih z Italijo o gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu na prvi pogled deluje kot pes na vrvici. Lajamo, italijanska karavana pa gre dalje. Vsake toliko nam kdo še reče, naj sedemo in utihnemo. Nazadnje je to precej grobo storila italijanska ministrica za okolje Stefania Prestigiacomo, ki je na majskem sestanku v Trstu slovenskega kolega Roka Žarnića pred kamerami postavila pred dejstvo - »mi smo postopke, kar se tiče kopenskega terminala v Žavljah, končali«. Slovenska javnost nima rada, da nam kdo v obraz pove, da smo nepomembni, zato je ta novica postala precej odmevna, čeprav sploh ni bila nova. Enako sporočilo je Slovenija, samo v bolj diskretni pisni obliki, iz Rima dobila že lani jeseni. A šele javna klofuta je povzročila, da so se številni začeli spraševati, kaj sploh še čakamo s tožbo pred Evropskim sodiščem, ki jo pristojni kot možnost napovedujejo že dalj časa. Česa se bojimo? Ali znamo samo nergati, naši argumenti pa bi na sodišču gladko padli?
Marko Starman, koordinator pravniške skupine pri medresorski komisiji za plinske terminale, pravi, da je sam že pred tremi leti menil, da bi bilo treba vložiti tožbo, a je postopek precej zapleten, predvsem pa je treba pred vložitvijo tožbe izčrpati vse predhodne možnosti. Bilateralna rešitev je očitno, vsaj kar zadeva žaveljski terminal, že izključena. A preden gre Slovenija sama v tožbo, se mora za pomoč obrniti na Evropsko komisijo. »Komisija je prvi varuh evropskega prava. Države so sicer načeloma izenačene pri skrbi za spoštovanje evropskega pravnega reda, v praksi pa so subsidiarne, torej pridejo na vrsto šele takrat, ko se komisija odloči, da ne bo naredila ničesar. Zato tudi sporov med dvema državama ni veliko,« razlaga Starman. Pravzaprav so v zgodovini Evropskega sodišča znani samo trije primeri tožbe države proti državi.
Komisija najprej poskuša spor zgladiti v okviru neformalnega postopka. Ta se je v našem primeru že začel, doslej so se zgodili trije tehnični sestanki slovenske in italijanske strani s predstavniki komisije, zadnji konec januarja. Naslednji sestanek bi moral biti maja, a je baje zaradi tehničnih težav bruseljskih uradnikov odpadel, tako da je prestavljen na september. Komisija naj bi si, kot je zapisano v vladnem gradivu, sodeč po neformalnih informacijah, spor želela rešiti že v okviru neformalnega postopka. Je pa to zaradi italijanske odločenosti, da nadaljujejo postopke za gradnjo terminala in spremljajočega plinovoda do Gradeža, ter nepripravljenosti za nadaljnje pogovore malo verjetno.
Naslednji korak, ki ga ima Slovenija na voljo, je formalni postopek pred komisijo. Za ta korak mora slovenska stran v dokumentaciji natančno navesti vse očitane kršitve in kronologijo dogajanja v zvezi z njimi, komisija pa se mora v treh mesecih odločiti, ali bo izdala obrazloženo mnenje, s katerim bo Italijo pozvala k odpravi morebitnih nepravilnosti. Če tako mnenje izda, Italija pa ga ne upošteva, se lahko komisija sama odloči za tožbo pred Evropskim sodiščem. Samo če komisija obrazloženega mnenja ne izda, sme Slovenija sama vložiti tožbo proti Italiji. »Najpomembneje v teh postopkih je spodbuditi Evropsko komisijo, da se zave širšega pomena zadeve. Torej, gre primarno za pravne, toda tudi politične in diplomatske argumente,« opozarja Starman. Trenutno je po njegovih besedah komisija prevzela aktivno vlogo, saj je italijanski strani v neformalnem postopku doslej že predlagala izdelavo raziskave o nosilni zmogljivosti Tržaškega zaliva.
Dokumentacija za formalni postopek pred Evropsko komisijo naj bi bila pripravljena do konca septembra. Vlada naj bi jo nato poslala v pregled tuji odvetniški pisarni, ki naj bi objektivno ocenila trdnost slovenskih argumentov in naše možnosti za uspeh v postopku. V skladu s časovnico naj bi Slovenija, če bo zunanja revizija primera zadovoljiva, formalni postopek pred komisijo sprožila v začetku prihodnjega leta. Vsebina zahtevka, ki ga bomo morebiti poslali na Evropsko komisijo, je ključna, saj obtožb v morebitni tožbi na Evropskem sodišču ne moremo dodajati. Torej, samo tisto, kar bomo Italiji očitali v postopku pred komisijo, ji lahko očitamo tudi pred sodiščem.
Kršitev evropskega prava, ki jih je po mnenju Slovenije v postopku za izgradnjo terminalov v Tržaškem zalivu storila Italija, je veliko. Glavni argumenti Slovenije, zakaj zavrača gradnjo terminalov s pripadajočo infrastrukturo v trenutno predvideni obliki, so znani. Morje v Tržaškem zalivu je plitvo in že zdaj okoljsko zelo obremenjeno, terminali bi imeli negativen čezmejni vpliv na okolje, promet, varnost, turizem, krajino, zdravje ... Kršitve, ki jih lahko očitamo Italiji, pa so tako postopkovne kot vsebinske. Vsega skupaj Italija sodeč po dokumentu, ki ga je vlada sprejela na seji prejšnji teden, krši sedem evropskih direktiv in dve mednarodni konvenciji.
Za Slovenijo je zelo pomembno, da v okviru tožbenega postopka doseže uveljavitev začasnih ukrepov, ki bi ustavili italijanske aktivnosti v zvezi z gradnjo terminalov do končne odločitve v sporu. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bodo terminali do končne odločitve že zgrajeni. Začasne ukrepe lahko odobrita tako Evropska komisija kot Evropsko sodišče. »Zato je včasih trenutek vložitve tožbenega zahtevka zelo pomemben. Če je vložen prezgodaj, ne more biti utemeljen, ker kršitve še ni, če je vložen prepozno, pa lahko komisija ali sodišče oporekata učinkovitosti začasnih ukrepov,« pojasnjuje Starman.
Torej, ali je Slovenija v tem sporu res samo pes na vrvici? Italijani nam v obraz govorijo, da nam nimajo več česa povedati, naših pripomb ne upoštevajo, mi pa še kar pridno hodimo na sestanke in to stoično prenašamo. Če gre verjeti slovenski strani, je to del taktike. S tem Evropski komisiji kažemo, da smo pripravljeni na dialog, da naš namen ni samo nagajati in da naše nasprotovanje terminalom ni zgolj kaprica. Ob tem imamo z vsakim sestankom boljši vpogled v delovanje italijanske strani, prav tako pa se tako vztrajno širi nabor italijanskih kršitev v tej zadevi, ki jih slovenska stran skrbno dokumentira. Ko se bomo končno »strgali z verige«, bomo tako lahko iz kataloga kršitev po svoji presoji izbrali tiste, ki so najbolj očitne in ki nam omogočajo kar največjo možnost za uspeh naših argumentov v sporu. Glede končne vsebine tožbe vpleteni še nočejo govoriti, saj bi s tem lahko Italijanom prehitro izdali našo strategijo v morebitnem sodnem sporu. Starman je sicer prepričan, da Italijani grožnjo s tožbo jemljejo resno. »V rokah imamo trdne argumente, ki pa jih je treba plasirati na moder način.«
Se je pa treba zavedati, da uspeh nikakor ni zagotovljen. »Na področju okoljskih pravil EU je veliko abstraktnosti, ki jih razlagamo v skladu z načeli, ki pa imajo svoje meje. Čeprav je javnosti ves projekt na prvi pogled nezakonit in nesprejemljiv, ni nujno, da so evropska pravila in sodna praksa črno-belo skladna s tem pogledom. Treba je biti prepričljiv v argumentih, ki razlagajo pravila EU. Nacionalna slovenska pravila so v tem primeru povsem v podrejenem položaju,« opozarja dr. Rajko Knez z mariborske Pravne fakultete. Vsekakor pa meni, da Slovenija s tožbo ne omahuje predolgo. »Zavedati se je treba, da bo verjetno vložena tožba (če Evropska komisija ne bo reagirala in sama pričela tožbeni postopek) najprej pomenila korak nazaj pri pogovorih. Četudi lahko na tožbo gledamo kot na objektivno dejstvo, ko naj tretji odloči o nestrinjanju pogledov in stališč dveh držav članic, pa je takšna tožba doslej v vseh primerih za sabo potegnila negativne odzive. Tožba države članice proti državi članici s seboj namreč vedno nosi politično konotacijo. V tem smislu je vprašanje, kako hiteti s tožbo, stvar strategije.«
Zavedati pa se je treba še nečesa, in sicer da je izvršljivost sodb Evropskega sodišča precej spremenljiva, opozarja Starman. Odvisna je od odločnosti Evropske komisije. Sodba Evropskega sodišča je namreč deklaratorna. Sodniki zgolj odločijo, ali je tožena država kršila evropsko zakonodajo. V sodbo sicer lahko vključijo priporočila za ukrepe, zahtevati pa jih ne morejo. Izvršitev sodbe je v pristojnosti komisije. »Samo oni lahko prisilijo državo v spoštovanje razsodbe. Zato je vprašanje začasnega zadržanja postopkov tako pomembno. Če se namreč zadeva ustavi do končne odločitve, je to konkreten vpliv na potek postopkov v Italiji.« Če bodo recimo terminali do dokončne odločitve sodišča že stali, bo komisija od Italije težko zahtevala njihovo odstranitev. Najbolj ugodno za Slovenijo bi torej bilo, če bi problematiko prepoznala že Evropska komisija in Italijo sama, s tožbo ali brez, prisilila v spremembo načrtov in obnašanja. S tem se izognemo frontalnemu sodnemu spopadu z Italijo, ki bi zagotovo poslabšal odnose med državama, hkrati pa dobimo večje zagotovilo, da bo komisija pri morebitnem ukrepanju proti Italiji vztrajna in dosledna. Dejstvo, da je evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik, bi nam lahko šlo na roko, čeprav naši sogovorniki o tem ne želijo špekulirati.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči