Igrišča za otroke 21. stoletja

Nove usmeritve pri urejanju otroških igrišč

»Carsko je!« se dere dvanajstletnik, očitno prvič na novem igrišču v ljubljanskem živalskem vrtu. Dobro igrišče je želja vsakega otroka in vsakega od staršev, pa tudi vsakega župana, učitelja in navsezadnje trgovca. Otroška igrišča razkrivajo dušo družbe in z igrišči se zadnje čase več ukvarjamo tudi v Sloveniji. V socialistični preteklosti je bilo za igrišča poskrbljeno tako, da se jih, razen otrok in staršev, nismo posebej zavedali. Šele prehod v tržno gospodarstvo in privatizacija sta s podobo nevzdrževanih zelenic in propadajočih igral razgalila ranljivost tega in drugih javnih sistemov. Misel, da se lahko občina s privatizacijo stanovanj razbremeni stroškov za javne ureditve, se je izkazala za nedomišljeno in vsestransko škodljivo.
Urejanje otroških igrišč ostaja pri nas še vedno nedomišljeno, to je najradikalneje videti ob novi stanovanjski gradnji. Prvi primeri dobre prakse novih ureditev, kot je tista v živalskem vrtu, kažejo, da pri urejanju otroških igrišč upoštevamo sodobne usmeritve, ob novi stanovanjski gradnji pa vsi po vrsti, od projektantov do občinskih strokovnih služb, ki vodijo pripravo dokumentacije, od občinskih svetnikov, ki potrjujejo urbanistično dokumentacijo, do zaposlenih na upravnih enotah in v inšpekcijskih službah dokazujejo, da nimajo potrebnega znanja in pristojnosti za opravljanje svoje vloge pri urejanju otroških igrišč. Za neznanje namreč gre, ko na soncu izpostavljeno površino, utrjeno s stisnjenim gumijem, postavite dve na kovinsko vzmet nataknjeni živalci v kontrastnih barvah, namenjeni guganju triletnikov, in to imenujete igrišče. Sprenevedanje v zvezi z urejanjem igrišč v času tranzicije se danes kaže v načrtovanju stanovanjske gradnje za trg. Kdaj smo se v Sloveniji odrekli urbanistični politiki kot tisti izmed socialnih politik, ki v javno dobro skrbi za stabilno kakovost naših naselij, ni čisto jasno. Vsekakor pa je sedanja praksa urejanja otroških igrišč v Sloveniji precej razglašena. Nekaj lahko pomaga vpogled v tujo prakso in usmeritve. Slovenija je premajhna za unikaten razvoj igral, vendar to ne pomeni, da v svojih potrebah ni posebna. Za odpiranje poti za dobro prakso pa je potrebna kritična presoja razmer in tuje prakse.
Nekoč in danes
Zgodovina urejanja otroških igrišč je tesno povezana z razvojem industrijskega mesta. Industrijski način življenja je povzročil množično zaposlovanje žensk in ustvaril potrebo po organizirani skrbi za odraščanje. V Leipzigu je dal zdravnik Moritz Schreber leta 1865 urediti prostor za igro pod vodstvo pedagoginje. Igrišča kot prostor posebnega pomena za varno in nadzorovano odraščanje so na prelomu iz devetnajstega stoletja v dvajseto postala obvezna sestavina urejanja mest. Ameriški predsednik Roosevelt je leta 1907 javno naznanil, da so mestne ulice prenevarne za igro, ker je večina res dobrih iger na njih prepovedana, ker so poleti prevroče in ker so prepolne ljudi in kriminala, ter dodal, da tudi majhna dvorišča stanovanjskih hiš in okrasne gredice ustrezajo zgolj potrebam res majhnih otrok, zato večji otroci potrebujejo za razvoj svojih iger igrišča in ta morajo biti posebej zanje urejena tako kot šole, torej razporejena po mestu tako, da lahko vsako dekle in fant peš prideta do igrišča.
Varnost ostaja vse do danes v središču pozornosti pri urejanju otroških igrišč, pri čemer gre očitno za več vrst varnosti v razponu od higienske, fizičnorazvojne do nezgodne. Temeljna ideja igrišča izhaja iz skrbi za zdravje in razvoj otrok, ki sta bila v zgodnjeindustrijskem mestnem načinu organizacije življenja potencialno ogrožena tako, da je bilo treba otrokom zagotoviti poseben odprt javni prostor. Idealno bi bilo, če bi lahko življenje v mestu organizirali tako, da igrišč ne bi potrebovali in bi se otroci lahko v skladu s svojo naravo in potrebami igrali ves čas in vsepovsod. Treba je namreč vedeti, da otroci sami po sebi igrišč ne potrebujejo, in tudi to, da se v resnici težko igrajo na povelje. To, da se igrajo na točno določenem kraju in po možnosti še na določen način, je spreminjanje igre v nekaj, kar je v velikem nasprotju s tem, da otroci, če jim je dano, igro živijo nepretrgoma. Dejstvo, da so si igrišča izmislili odrasli, močno zaznamuje razvoj igrišč. Odrasli v igrišča predvsem preslikujejo svoja videnja otrokovih potreb in značilnosti. Enkrat jih urejajo v nekakšna prilagojena telovadišča, drugič v podobe pravljičnih gradov in dežel, enkrat jih barvajo, drugič ne in na vse možne načine skrbijo, da so čista in varna in tako dalje, vse skladno z različnimi spoznanji in z razvojem tehnologije in tudi trgovine.
Najnovejše usmeritve kažejo, da se tudi odraščanje in otroška igrišča vračajo k naravi. Vse bolj se uveljavljajo igralni prostori, naravne in poustvarjene krajine, v katere so razmeščena posamezna igrala. Igrala niso pomanjšane podobe živali in gradov, pač pa konstrukcije, ki podpirajo razvoj zelo različnih iger, preizkušanje spretnosti, naravnih in fizikalnih zakonov in prilagodljivo igro. Robin Moore je v svoji raziskavi Childshood Domain leta 1986 ugotovil, da je vsestranski nadzor odraslih nad podobo in delovanjem igrišč vplival na to, da številna igrišča preprosto niso več zanimiva za igro, in nakazal potrebo po bolj uravnoteženem lotevanju zagotavljanja varnosti. Lepa igrišča so začela nadomeščati zanimiva igrišča. Romantične predstave odraslih o domišljijskem in čistem svetu igre izpodrivajo podobe manj čistih, zato pa toliko zanimivejših igrišč, ki se razvijajo v sodelovanju z otroki. Absurdne usmeritve, kar zadeva varnostno ukrepanje, zaradi katerih so se igrišča spreminjala v vsestransko sterilne oaze igral na umetnih podlagah, nadomešča usmerjenost v razumno varovanje, ki si prizadeva preprečevati najhujše nezgode, pri otrocih razvijati samovarovalno vedenje in samozavest ter spodbujati starše, da spremljajo otroke pri igri in jih učijo skrbeti za varnost.
Usmeritve od blizu
Najpomembnejše vodilo pri urejanju igrišč postaja razpoloženje, ki vpliva na počutje uporabnikov. Za razpoloženje pri razvoju igre je pomemben predvsem prostor, ki vabi k igri z oblikovanostjo terena, vegetacijo in naravnimi materiali, kot so voda, pesek, blato, skale in les. Če bi vsak otrok imel na koncu svoje ulice rob gozda s potokom, igrišč skoraj ne bi potrebovali.
Dobro igrišče z razpoloženjem in opremo spodbuja razvoj različnih, ponavljajočih se, razvijajočih in enkratnih iger. Igralno vrednost mu določajo razmerja med polnim in praznim, velikim in majhnim, razkritim in zakritim, sončnim in senčnim, mokrim in suhim, ki spodbujajo domišljijo in so oder za spontan razvoj igre. Igrala pomenijo dodatno igralno vrednost igrišča. Imajo pa tudi sama igrala vse večjo igralno vrednost in postajajo zanimiva za uporabnike različnih starosti in zmožnosti. Ponudba uporabnosti igral se širi na področje integracije posebnih potreb in prav tako na posebna področja eksperimentiranja, ki jih ponujajo igra z zvoki, s peskom in z vodo na primer.
Varnost je osrednja tema urejanja. Tehnično varnost zagotavljata evropska standarda za varnost podlag in igral. Seveda pa noben standard ne more preprečiti vseh nesreč. V duhu razumne varnosti si sodobna praksa prizadeva preprečiti najhujše nesreče in se izogniti posledicam prevelike skrbi za varnost otrok, ki je v strahu pred tožbami zaradi nesreč številna igrišča po Evropi in Severni Ameriki spremenila v tako varna, da se na njih ni igral tako rekoč nihče.
Duh novega odnosa do varnosti je v navezi z drugimi družbenimi spremembami urejanje igrišč usmeril od tehnologije k naravi: več igral je lesenih, nekoliko grobo obdelanih in zaradi potrebe po recikliranju nezaščitenih, igral je manj in igro spodbujajo tudi druge ureditve, umetne podlage pod igrali nadomeščajo naravni sipki materiali, blatne luže in shojene pleše v travi pa so prepoznane kot izraz igralne vrednosti igrišča. V duhu zdrave varnosti in visoke igralne vrednosti postajajo zaradi tega najboljša nova igrišča morda res manj estetska, zato pa so vse bolj življenjska. V duhu nove življenjskosti je tudi vse večja gostoljubnost igrišč za otroke s posebnimi potrebami. V nasprotju z mislijo, da je treba igrišča zaradi njih opremiti s posebnimi igralnimi napravami, je treba v resnici poskrbeti, da bodo na igrišče lahko prišli in se tam dobro počutili. Za to pa potrebujejo tri stvari: parkirišča, stranišča in druge otroke. Vse to potrebujejo tudi drugi, zato večjih zadržkov za vključevanje pravzaprav ni več.
Ena od večjih težav pri urejanju javnega prostora je vandalizem, torej namerno uničevanje opreme in ureditev. Za vandalizem na otroških igriščih se navadno krivijo večji otroci in mladostniki. Za to se danes skrbi s posebnimi ureditvami in vključevanjem teh otrok v urejanje igrišč. Predvsem dobro so se pri opremi igrišča za večje otroke izkazala različna plezala, ki zbujajo tudi presenetljivo veliko zanimanje odraščajočih deklic. Težave z vandalizmom lahko vplivajo na zmanjševanje volje za urejanje, kar je za javni prostor in posebej za kakovost igrišč res slabo, saj sproža nove oblike vandalizma. Ograje, ključavnice in videokamere veljajo za slabe, skrajne ukrepe za zatiranje vandalizma.
Neizpodbitno je urejanje igrišč najprej načrtovalski projekt, ki se začne s konceptualno zasnovo, razvije s podrobno idejno rešitvijo in izbiro opreme, nadaljuje z izvedbo in živi z vzdrževanjem, rabo in nadzorom. Najboljši primeri dokazujejo uspešnost rešitev z vključevanjem naročnikov in uporabnikov v vse faze od načrtovanja do vzdrževanja. Tako se krepi odnos do novega igralnega prostora in vzpostavljajo možnosti za modele soupravljanja in partnerstva pri urejanju prostora. Naročnik mora ob odločanju za konceptualno novo ureditev tudi poznati in sprejeti stroške vzdrževanja in to, da je življenjska doba povprečne ureditve približno petnajst let.

Nevarnost - spregledana potreba

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči