Zoran Janković, župan Ljubljane

Balkanski šerif, sončni kralj, vladar tipa Hugo Chavez. Tako opozicijski politiki opisujejo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, nekdanjega prvega moža Mercatorja in člana Foruma 21. Janković vse očitke presliši z značilnim nasmeškom na obrazu. Pisanje Financ o zemljiških špekulacijah, v katere naj bi bila vpletena njegova družina, označuje za laž in si želi, da bi mu jeseni uspelo ponoviti volilni rezultat izpred štirih let.

Ko vas ljudje ustavljajo na cesti, česa je več, kritik ali pohval?

Absolutno pohval.

Kaj pa kritike?

Te gredo v dve smeri. Eni me enostavno ne prenesejo. Moti jih moje poreklo, češ, saj ni čudno, od kod je pa prišel, naj gre nazaj. Drugi pa so osebno prizadeti zaradi nekaterih sprememb. Tako se nekaterim sicer zdi prav, da sem umaknil vrtičkarje pri Žalah, ampak zakaj ravno njihov vrtiček.

Vam tisti, ki vas hvalijo, rečejo: vi ste najboljši župan?

Ne rečejo tako. Rečejo, da se v tem mandatu dogaja več kot kadarkoli prej, odkar imamo samostojno državo. Ljudem je všeč, kako smo uredili Breg ob Ljubljanici, navdušeni so nad novim parkom v Zupančičevi jami in nad tem, da je Šmarna gora končno dobila vodovod.

Od novinarjev pa tega verjetno še niste slišali?

Tudi tisti, ki so zelo proti meni, priznavajo, da je bilo veliko narejeno, a temu vedno dodajo »ampak«. Ta zgodba se mi dogaja periodično. Leta 1998 so me novinarji Slovenskih novic žagali v Mercatorju. Ob vsaki seji nadzornega sveta so objavili bombastičen naslov. Spomnim se naslovnice: Janković krade kot svinja.

Mislite, da je šlo za lansirane zgodbe?

Stoodstotno. Član nadzornega sveta Mercatorja, ki ga je imenovala država, mi je to priznal: imel sem nalogo, da vas zamenjam. Eno leto sem poskušal, zdaj pa sem opravil. In potem res ni več hodil na seje nadzornega sveta.

Ko ste omenili, da mnoge moti vaše poreklo, sva se spomnila na izjavo Janše po referendumu o arbitražnem sporazumu, ko je dejal, da ga skrbi, da se v Ljubljani ne bo več slišala slovenska pesem.

Janez Janša je naredil veliko škode tej državi. Uničil je ceh direktorjev. To, kar bom zdaj rekel, bo slišati samovšečno, ampak trdno sem prepričan, da če bi takrat pustili izpeljati naš model privatizacije v Mercatorju ...

... bi bili zdaj tam, kjer je Merkur ...

Ne, ne. Dva tisoč zaposlenih v Mercatorju bi imelo v lasti četrtino delnic. To bi lahko bil model za slovensko privatizacijo. Vsak bi moral dati pol gotovine, pol pa bi plačal s kreditom. Še danes trdim, da je za velika podjetja dobro, če so zaposleni, srednji kader in vrh, udeleženi kot delničarji.
Toda Mercator je uspešno podjetje kljub temu, da vaš model privatizacije ni bil izveden.
Da, vendar je tam tudi strah, ker lastniška struktura ni stabilna, in to ni dobro za razvoj. Če te kupi neki Tesco, ni problema, ker bo vse ostalo doma. Če pa te kupi trgovec iz Hrvaške, se stvar drastično spremeni.

Kaj vam je v tem mandatu uspelo in kaj ne?

Reorganizacija mestne uprave in holdinga nam je uspela fenomenalno. Odnos z državo - morda nismo dosegli popolnoma vsega, kar smo si zamislili, ampak vsaj zakon o glavnem mestu ni več mrtva črka na papirju. Od konkretnih projektov so mi najbolj pri srcu urejanje nabrežij Ljubljanice, Koseški bajer, Severni park, park Žale, park Stožice ... Pokojni Peter Božič mi je rekel: predlagal bom, da Stožice poimenujejo po tebi. Pa sem mu odgovoril: ljubše bi mi bilo, če po meni poimenujejo park pri Žalah. Lepo bom sedel na klopci in gledal na zahod svoj zadnji dom. Med projekti, ki so za Ljubljano najpomembnejši, je na prvem mestu regionalni center za ravnanje z odpadki. Potem ureditev kanalizacije, ki jo izvajamo na Rakovi Jelši. Tretji in po vrednosti največji pa je projekt Stožice. Od 22 napovedanih projektov se ne izvajajo samo štirje: garažna hiša pod tržnico, plavalno-gimnastični center Ilirija, prenova Plečnikovega stadiona in obnova Roga, ki je na spisku za javno-zasebno partnerstvo in čaka na gradbeno dovoljenje.

Marsikoga skrbi, da so vsi ti projekti uspeli na račun prihodnosti in zadolženosti.

A res? Najbolj mi je všeč, da to skrbi SDS. Naj vrnejo denar, ki so nam ga na začetku mandata vzeli, pa ne bomo imeli dolgov. Še ostalo nam bo. Očitek o prezadolženosti je populistična floskula. V treh letih in pol smo izvedli za 350 milijonov evrov več projektov kot prej.

Torej se ne strinjate, da gre Ljubljana po poti Grčije, ki jo je v dolžniško krizo pahnilo tudi brezglavo financiranje športnih objektov za olimpijske igre?

Zadolženost Ljubljane ni kritična in je še daleč od meje, ki nam jo dovoljuje zakon. Problem Grčije je, da je šla mimo kriterijev. Tam nihče ni imel nadzora, dokler ni počilo. Ljubljana pa o svoji zadolženosti vsak mesec poroča ministrstvu za finance.

Kako nameravate dolg poravnati? Pričakujete povečanje prilivov v mestni proračun?

Odplačali ga bomo iz rednega delovanja.

Ali poleg zakona o glavnem mestu pričakujete še kak dodaten dogovor z državo?

Zakon o glavnem mestu nam omogoča, da lahko dodatna sredstva prejmemo tudi brez razpisov. Mariborski inštitut je izračunal, da nam zaradi dodatnih nalog, ki jih opravljamo kot glavno mesto, pripada 16 milijonov evrov na leto. S spremembo zakona o financiranju občin pa nam je bilo odvzetih skoraj 60 milijonov na leto. Z Janšo sem se o tem poskušal dogovoriti. V letu dni operativnih pogajanj smo prišli do konca, manjkal je le še Janšev podpis, ki pa ga nikoli ni bilo. Avgusta 2008, ko je vlada obravnavala proračunski rebalans, me je poklical minister Zver in mi sporočil, da so dodali deset milijonov evrov za Stožice. Po izgubljenih volitvah je tudi ta denar izginil.

Sedanja vlada se do Ljubljane ne obnaša dosti boljše od prejšnje.

Dala nam je 16 milijonov.

Kar ni prav veliko.

Boljše 16 milijonov kot nič. Pa tudi odnos te vlade do glavnega mesta je drugačen. Ko smo maja 2008 v mestni hiši gostili srečanje županov glavnih mest EU, sem predlagal Janši, da bi zbrane evropske župane pozdravil tudi Jose Manuel Barroso, ki ga je bivši predsednik vlade takrat gostil v Ljubljani. Rečeno nam je bilo, da za to ni časa, kasneje pa sta bila oba gospoda videna nekaj metrov stran, ob Ljubljanici na pivu. Sicer pa, povejte mi, kaj je Ljubljana dobila do mojega mandata?

Mariborski župan Kangler bi rekel, da je Ljubljana dobila vsa ministrstva ...

Glavno mesto je samo eno. Nestrpnost nekaterih do Ljubljane morda celo razumem, saj je čustveno obarvana. Poglejmo raje, kaj je Ljubljana dobila do mojega mandata. Klinični center, Cankarjev dom in Halo Tivoli. Nič od tega ni mlajše od štirideset let! Ampak stvari se spreminjajo. Lani se je prvič po osamosvojitvi zgodilo, da se je število prebivalcev v Ljubljani povečalo. K temu je prispevalo tudi to, da smo zagotovili dovolj stanovanj, kar je vplivalo na znižanje cen.

Priseljevanje v večja mesta ni ljubljanska posebnost. Gre za globalen trend, saj gredo ljudje pač tja, kjer lažje dobijo delo.

Posebnost je v tem, da so se pred tem iz Ljubljane odseljevali v sosednje občine. Župan Škofljice mi je dejal, da se jim je v zadnjem desetletju število prebivalcev podvojilo. Pri tem je večina še vedno zaposlena v Ljubljani, dohodnino pa nosijo v proračun Škofljice, ker imajo tam stalno prebivališče. In tudi jim ni bilo treba zgraditi nobenega vrtca, ker so ga že imeli v Ljubljani.

Gremo k Stožicam. Govorili ste, da boste takoj unovčili 25-milijonsko garancijo, če družba Grep dvorane in stadiona v Stožicah, ki ju gradi v partnerstvu z mestno občino, ne bo končala v dogovorjenem roku. Po novem ste jim rok pripravljeni podaljšati. Zakaj takšna popustljivost?

Prav danes (intervju smo delali v ponedeljek) NLB odloča o posojilu Grepu. Kakšen bo rezultat, ne vem, lahko pa rečem, da se NLB v tej zgodbi predolgo odloča. Ko smo objavili razpis za projekt v Stožicah, smo imeli pripravljen projekt biroja Sadar Vuga, ki je bil izbran na natečaju leta 1997. Ključni kriteriji pri izbiri partnerja so bili cena, rok izvedbe in sposobnost, da po potrebi ponudi še kaj dodatnega. Grep je za 51-odstotni delež v projektu ponudil ceno 81 milijonov evrov in rok izvedbe 30. junij 2010. Da bi se zavarovali, smo zahtevali garancijo za pogodbeni rok v višini 25 milijonov, ki jo lahko uveljavimo do 15. decembra letos. Če pogledam, kaj je bilo narejeno v petnajstih mesecih, moram odkrito priznati, da je Grep naredil več, kot sem pričakoval. Gre za vrhunski gradbeni podvig. Grep ima do 27. julija čas, da odpravi napake, ugotovljene pri tehničnem pregledu. Če bo treba ta rok podaljšati za mesec dni, bom to storil brez težav. Po pravici povedano, enomesečna razlika ni bistvena za izjemno lep projekt.

Obljubili ste, da bo slovenska nogometna reprezentanca v Stožicah odigrala trening tekmo pred odhodom na svetovno prvenstvo. Kriva naj bi bila trava, ki da se še ni prijela ...

Pravi razlog je, da stadion še nima uporabnega dovoljenja. Lahko bi
odigral tekmo z gradbinci, ne morem pa si privoščiti, da bi se kdo od reprezentantov poškodoval pred očmi javnosti. Grepu je zmanjkalo denarja, ker so po naročilu mesta naredili več od tega, kar je bilo prvotno predvideno, pri čemer so to izvedli brez bančnega kredita. Ko smo si člani projektne skupine ogledali referenčno dvorano v Helsinkih in referenčni stadion v Stavangerju, smo ugotovili, da bi bilo dobro, če bi zgradili še ogrevalno dvorano in vadbeno igrišče, ki ju v razpisu ni bilo. NLB je že 28. januarja poslala prvo ponudbo za 150-milijonski kredit, ki jo je Grep sprejel, a do realizacije še ni prišlo.

Je pogoj NLB za odobritev posojila res zagotovitev 20 milijonov iz javne blagajne?

To ne more biti pogoj, ker NLB daje kredit za zasebni del projekta, torej za gradnjo trgovskega centra. Pogodba o javno-zasebnem partnerstvu je jasna. Po pridobitvi uporabnega dovoljenja mestu pripadajo park, stadion, športna dvorana in 1300 parkirnih mest, zasebnemu investitorju pa trgovski center in 2500 parkirnih mest. Da bo razumljivo: unovčimo lahko 25-milijonsko bančno garancijo, kar pomeni, da potopimo zasebna partnerja. Mesto je v vsakem primeru na varni strani. Ljubljana lahko stadion in športno dvorano konča brez Grepa. Manjka nam približno 15 milijonov. Se mi pa ne zdi pošteno do številnih izvrstnih podjetij, da bi jih potopili. Banka je naročila dve raziskavi, da bi ugotovila, če bo denarni tok iz najemnin zadoščal za odplačilo posojila. Obe potrjujeta, da je zadeva izvedljiva.

Vračilo posojila je izvedljivo samo pod določenimi pogoji: če bo Grepu uspelo oddati vsaj polovico trgovskih površin, če bo najemnina znašala vsaj 15 evrov na kvadratni meter in če bo obrestna mera dovolj nizka.

Predstavnikom banke sem rekel, da se nimajo česa bati. Trdim, da bo prostore mogoče oddati celo boljše, kot to kažejo raziskave. Najemnine za velike površine, za katere se pogodbe podpisujejo najprej, so najnižje. Najemnine za manjše lokale pa so višje. Gibljejo se od deset do sto evrov za kvadratni meter.

Predpostavimo, da Grepu posojila ne uspe odplačati. Bo dolg bremenil občino?

Ne. Posojilo je namenjeno zasebnemu delu projekta in je močno zavarovano. Banka bi v tem primeru dobila vse najemnine. Mercator bo recimo najel prostore v tretji gradbeni fazi, se pravi, da bo moral za dokončanje pred uporabo vanje vložiti še 300 do 400 evrov za kvadratni meter. Poleg tega je posojilo zavarovano s hipoteko v razmerju ena proti 1,5 in tukaj je še poroštvo Gradisa G in Energoplana, podjetij, ki na leto ustvarita 200 milijonov evrov prihodkov. Tako dobro zavarovanih je malo bančnih posojil.

Pred petimi leti ste, takrat še kot šef Mercatorja, trdili, da Ljubljani zadostujeta dva nakupovalna centra, rudniški in BTC. S kakšnimi argumenti danes opravičujete gradnjo nakupovalnega centra v Stožicah?

Še vedno trdim, da ima Ljubljana dovolj trgovskih centrov, vendar je prav, da to prepustimo trgu. Prepričan pa sem, da bo trgovski center v Stožicah daleč najuspešnejši.

Stroški vzdrževanja in obratovanja športne dvorane in stadiona so ocenjeni na 2,5 milijona evrov. Poleg tega bo moralo mesto za plače novih zaposlenih v Zavodu Tivoli zagotoviti dodatnih 300 tisoč evrov. Kako boste te ogromne stroške pokrili, če je v mestnem proračunu vsako leto manj denarja za športne objekte?

Saj lahko vse skupaj tudi zapremo in nimamo nič stroškov. Ampak po isti logiki bi se lahko vprašali, ali res potrebujemo ceste, vrtce, šole, zdravstvene domove. Zagotovo da. Dvorano in stadion bo upravljal Zavod Tivoli, ki predvideva strošek približno 2,5 milijona na leto, predvideva tudi, da ga bo lahko pokril enako, kot se financira sedaj. Večji del iz lastno ustvarjenih prihodkov.

Zakaj mislite, da Ljubljančani nogometni stadion potrebujemo bolj kot na primer domove za starejše?

Saj ne gre za to, da bi ga bolj potrebovali.

Tak vtis dajete sami, ker ste Stožice povzdignili v projekt nad projekti.

A res? To pa ne bo držalo. Ne trdim, da je to najpomembnejši projekt v Ljubljani. Pravim le, da je največji po vrednosti. Zaradi stadiona ne zanemarjamo prostorske stiske v domovih. V partnerstvu s podjetjem Deos smo zgradili dom starejših v Trnovem. Gradi se nov dom starejših v Črnučah, pa tudi država je obljubila še enega. Se je pa treba zavedati, da brez novega prostorskega načrta v Ljubljani ne bo novih domov, pa tudi ne novih vrtcev ali šol. Naj vas spomnim, da je zadnji prostorski načrt naredil gospod Mušič pred četrt stoletja. Ljubljana potrebuje še tisoč postelj v domovih. In Ljubljančani imajo prav, ko rečejo, da nočejo v domove zunaj Ljubljane. Tudi moja mama tega ne bi želela. Problem je, da so se v zadnjih letih zaradi decentralizacije domovi gradili tudi v občinah, ki nimajo težav s pomanjkanjem postelj, namesto da bi se gradili v Ljubljani, kjer je stiska največja.

Zagotavljali ste, da bodo meščani Športni park Stožice dobili brez vloženega davkoplačevalskega denarja. Te obljube očitno ne morete izpolniti, saj ste vlado zaprosili za 20 milijonov.

Še enkrat bom zelo jasno povedal: do danes davkoplačevalci za Stožice niso plačali nič. Iz mestnega proračuna do danes nismo dali nič, razen zemljišča, ki je bilo kupljeno že prej. Prav tako pa tudi ni šlo nič iz državnega proračuna.

Zakaj mislite, da je država pri stadionu dolžna priskočiti na pomoč?

Preberite tole ... (Na mizo položi dopis, ki ga je minister za šolstvo in šport Igor Lukšič aprila letos poslal ministru za finance Francu Križaniču.)

Naj preberem na glas? »Od leta 1996 je bilo iz državnega proračuna za izgradnjo in posodobitev športne infrastrukture v mestni občini Maribor in Celje namenjenih več kot 60 evrov na prebivalca, v mestno občino Ljubljana pa le nekaj več kot osem evrov na prebivalca.« Ljubljana bi se lahko večkrat prijavljala na razpise ...

Ne me hecat. Saj bi uporabil kakšno močnejšo besedo, pa se bom zadržal. Minister Lukšič je v tem pismu jasen. Ministru Križaniču predlaga, naj za sofinanciranje izgradnje dvorane in stadiona v Stožicah nameni 20 milijonov evrov iz državne proračunske rezerve. Maja sem pisal predsedniku vlade in ga prosil, naj Lukšičev predlog upošteva, pa ga ni. Mogoče smo kužni.

Križanič je možnost sofinanciranja zavrnil. Mislite, da še lahko pride do preobrata in da boste 20 milijonov iz državne blagajne vendarle dobili?

Minister ni bil proti sofinanciranju. Rekel je, da za to ni pravne podlage.

Je bil pa toliko jasnejši Pahor, ko je izjavil, da za Stožice iz državnega proračuna ne bo šel niti evro.

V istem intervjuju je Pahor dejal tudi, da so Stožice izjemen projekt, ki ga lahko primerja z gradnjo Cankarjevega doma. Ni še vse končano. Ta teden pričakujemo razpis za evropska sredstva, na katerega se bomo prijavili z vlogo za približno deset milijonov evrov.

Bo stadion odprt še pred volitvami?

Prva tekma bo 10. avgusta.

Še ena prazna obljuba?

Pa saj Ljubljančani vidijo stadion in dvorano. Treba je še odpraviti pomanjkljivosti, ugotovljene na tehničnem pregledu. Vprašajte 30 tisoč obiskovalcev dneva odprtih vrat. S košarkarsko in nogometno zvezo sta pogodbi podpisani. Prva košarkarska tekma bo s Španijo pred odhodom na svetovno prvenstvo v Turčiji, prva nogometna tekma pa z Avstralijo.

Ljubljana ima skoraj tristo tisoč prebivalcev, pa samo dve mestni kopališči. Kdaj nameravate usposobiti kopališči Kolezija in Vevče?

Vevče so zasebna investicija. Lastnika ni mogoče prisiliti, da bi uredil kopališče. Želel je spremembo namembnosti, da bi gradil stanovanja, pa to ni možno. Za Kolezijo smo razpisali natečaj in dobili pravo rešitev. Ker se je eden od natečajnikov na odločitev komisije pritožil, se je zadeva zavlekla. Zdaj smo v fazi pridobitve PGD-projekta, nato gradbenega dovoljenja, in ko ga dobimo, bomo začeli prenovo. V ta namen so v mestnem proračunu zagotovljena vsa potrebna sredstva. Odkar je v tej hiši prof. Janez Koželj, so za vse projekte izvedeni javni natečaji.

To pa ne drži. Javnega arhitekturnega natečaja za stadion v Stožicah ni bilo, bil je samo urbanistični natečaj za umestitev športne dvorane in stadiona v prostor, natečaj za Plečnikov stadion pa je bil vabljen.

Tudi vabljen natečaj je primeren natečaj. Če bi za mnenje spraševali sto arhitektov, bi na koncu dobili sto mnenj. Ko prof. Koželj reče, da je nekaj lepo, je to zame lepo. Če mi reče, da je nov prostorski plan dober, bom stal za njim, pa naj pišejo, kar hočejo. Saj bi tudi za stadion v Stožicah lahko naredili nov javni arhitekturni natečaj, ampak potem bi na stadion čakali še dodatni dve leti. Meni se vabljeni natečaji ne zdijo problematični. Koliko arhitektov pri nas pa ima izkušnje s stadioni?

Po kakšnih kriterijih izbirate podjetja, ki jim predlagate plačilo donacije?

Donacijo predlagam vsem po vrsti.

Če donacijo pričakujete od vseh, zakaj potem k donaciji niste pozvali družbe Grep, ki gradi najdražji projekt v Ljubljani?

Grep meni, da je že zdaj največji donator v mestu, kajti za 51-odstotni delež v projektu javno-zasebnega partnerstva je ponudil 36 milijonov evrov več kot konkurenca.

Denar, ki ga je Grep vložil v Stožice, ni dar. Od trgovskega centra bo pobiral najemnino.

Ko bo projekt v Stožicah končan, bo tudi Grep dal donacijo. Brez skrbi.

Z novim prostorskim načrtom je predvidena sprememba namembnosti zemljišča na Barju, ki je v lasti Electe, podjetja vaših sinov. Po novem bo tam mogoča stanovanjska gradnja, kar je bistveno bolj dobičkonosno od visokošolskih objektov, čemur je bilo to zemljišče namenjeno doslej. Da je do spremembe namembnosti prišlo zdaj, ko ste župan vi, je nedvomno razlog za sum.

Fino se sliši biti Janković, ampak vam povem, da je za moja sinova izjemno težko. Pogodba o nakupu zemljišča na Barju je bila sklenjena mnogo prej, preden sem postal predsednik uprave Mercatorja, kaj šele župan.

S kakšnim namenom ste sploh kupili to zemljišče?

Leta 1994, ko sem bil še v Electi, sem se odločil, da zemljišče kupim na zalogo.

Pa ste že takrat računali, da bo v prihodnosti možno graditi stanovanja?

Ta lokacija ob obvoznici je bila po mojem mnenju takrat bolj kot za stanovanja primerna za trgovski center. Poglejte, kje so locirani obstoječi trgovski centri.

Koliko pa ste plačali za to zemljišče?

Ne vem. Malo.

Ste kupili še kakšno drugo zemljišče?

Ne. Če sem čisto iskren, mi je žal, da nisem kupil še česa.

Zakaj vztrajate pri obravnavi občinskega izvedbenega prostorskega načrta že na julijski seji mestnega sveta, če pa dokument še nima vseh potrebnih soglasij?

Postopek priprave in sprejemanja strateškega prostorskega načrta traja že tri leta. V tem času smo obiskali vse četrtne skupnosti, na vseh srečanjih sem pozval, naj lastniki ne prodajajo zemljišč, da tega ne bi pozneje obžalovali. Šele ko smo končali z obiski četrtnih skupnosti, smo začeli pridobivati soglasja. Do danes smo jih pridobili 26, čakamo pa še na soglasje ministrstva za kmetijstvo in krovno soglasje ministrstva za okolje in prostor. Od vseh pripomb sta na koncu ostali dve. Ena od teh se nanaša na kmetijsko zemljišče na območju cestne baze Smodinovec med Podutikom in Brdom. Del tega zemljišča je kupil gospod Šešok. Ministrstvo za kmetijstvo nam je dovolilo spremembo namembnosti tega zemljišča pod pogojem, da se uporabi za gradnjo javne infrastrukture za potrebe Darsa in MNZ. Širitev cestne baze po našem pomeni, da se na tem zemljišču lahko gradi poligon varne vožnje.

Zdaj že. Medtem ko je bila prvotna namera občine, da bi na teh 3,6 hektarja kmetijskih zemljišč zrasla poslovna cona.

Zdaj to ni več mogoče. Lahko se gradi samo poligon varne vožnje, če bo to dovolilo ministrstvo za kmetijstvo.

Kako razlagate to, da prejšnjemu lastniku travnika med Podutikom in Brdom kar dvajset let ni uspelo doseči spremembe namembnosti, Šešoku pa ste šli takoj na roko.

Mene Šešok prav nič ne briga. Sploh veste, koliko je takšnih, ki so desetletja čakali na spremembo namembnosti? Tudi mestni svetnik SDS na spremembo namembnosti čaka že 25 let. Šele z novim prostorskim načrtom bo na tej parceli dovoljena stanovanjska gradnja in to izključno zato, ker je strokovno upravičena. Na mizo sem dobil tisoč vlog za spremembo namembnosti in za vsako posebej sem vodjo mestnega oddelka za urbanizem vprašal, če je sprememba mogoča.

Trdite, da vi in vaša družina niste vpleteni v zemljiške špekulacije. Kako potem pojasnjujete dejstvo, da se je vaš sin Jure skupaj s Klemnom Šešokom, direktorjem Taxgroup, aprila udeležil sestanka, na katerem naj bi se dogovorili, kako bodo izpeljali nakup travnika med Podutikom in Brdom?

Od kod vam informacija, da se je Jure tega sestanka udeležil? Citirate v Financah napisano izjavo nepremičninske agentke. Je ona to izjavo podpisala?

Ne vem. Ampak glede na to, da je javno ni zanikala, ne vem, zakaj bi to bilo potrebno.

Poiščite to nepremičninsko agentko in jo vprašajte, kaj je res rekla. Sam sem sina vprašal, če se je sestanka udeležil, pa mi je rekel, da te nepremičninske agentke ni videl še nikoli v življenju. Vsi so povzemali Finance, namesto da bi sami preverili dejstva. Jaz trdim, da je to, kar je bilo zapisano, laž.

Zakaj z novim prostorskim načrtom spreminjate namembnost zemljišč na poplavno ogroženih območjih, tako da bo na njih mogoče graditi stanovanjska naselja? Je gradnja novih stanovanj res smiselna, če vemo, da je v Ljubljani že zdaj kup neprodanih stanovanj, na primer v Celovških dvorih?

Boste zdaj tudi vi eni tistih, ki se spoznajo na vse, tudi na urbanizem? Celovške dvore je mogoče prodati takoj po 2000 evrov. Ampak ljudje si zaradi razvpite zgodbe tam ne upajo kupovati, dokler ni pridobljeno uporabno dovoljenje. Je pa že zdaj v Celovških dvorih prodanih 60 odstotkov stanovanj. Zakaj z novim mestnim planom širimo pozidanost? Ker želimo, da se ljudje, ki so se preselili v Kamnik, Domžale in druge primestne občine, vrnejo. Želimo, da mladi po študiju ostanejo v Ljubljani, to pa pomeni, da jim mora mesto zagotoviti nižjo ceno stanovanj.

Največja ljubljanska sramota med spomeniško zaščitenimi objekti je Kolizej. Lastnik objekta ne vzdržuje in ne zaščiti pred nepovabljenimi gosti, čeprav je to po zakonu dolžan početi. Kako namerava ukrepati mestna uprava? Ali lahko zahtevate razlastitev?

Razlastitev lahko izvede samo država. Tudi zaradi novinarskih vprašanj sem Jožeta Anderliča poklical in pojasnil mi je, da je vse vhode zazidal, vendar vstopa nepovabljenim gostom ne more preprečiti. Sicer pa je dobil pogoje zavoda za varstvo kulturne dediščine, tako da bo verjetno že konec leta začel objekt rušiti.

Še ena sramota je Plečnikov stadion, ki so ga nedavno napadli vandali.

Za vzdrževalna dela skrbi direktor družbe Bežigrajski športni park, to je Joc Pečečnik. Kaj pa bi mestna občina lahko naredila, da bi vandalski napad preprečila? Pečečnik bo jeseni na upravno enoto vložil vlogo za gradbeno dovoljenje, na podlagi katerega bo lahko začel prenovo stadiona.

Začetek gradnje mostu ob Cukrarni ste dovolili še pred pridobitvijo pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Izjavili ste celo, da za to odločitev prevzemate vso odgovornost. Ali to pomeni, da boste sami poravnali globo inšpekcije, ki je gradnjo ustavila?

Da, če bi globa bila, vendar je ni bilo, saj smo imeli gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo dokončno in pravnomočno. Graditi smo začeli, ker smo želeli ujeti poletne mesece, ko je v mestu manj ljudi in bi bilo pri prekopu Zaloške ceste ob Kliničnem centru manj težav zaradi prometa. Problem je bil, da je bilo na javno razpravo o tem projektu vabljenih 221 zainteresiranih, med drugim vsi lastniki bližnje garažne hiše. Inšpektor nam je gradnjo res ustavil in nam določil 60-dnevni rok, v katerem bi morali zadevo vrniti v prvotno stanje. Vendar je ministrstvo za okolje in prostor po petnajstih dneh vse pritožbe zavrglo kot strokovno neutemeljene. S tem je bila zadeva z inšpektorjem končana. 21. junija smo pridobili dokončno gradbeno dovoljenje, ki pa še ni pravnomočno, ker nas toži župnija Sv. Peter.

S kakšnim argumentom pa?

K nam so prišli na pogovor in nas prosili, naj bomo posebej pozorni na statično varnost. Čeprav smo jim to zagotovili, so šli vseeno na sodišče. Zdaj imamo dve možnosti: da gradnjo nadaljujemo na lastno odgovornost ali pa počakamo, da sodišče tožbo zavrže in da tožimo župnijo za povzročeno škodo.

V Zupančičevi jami imate civilno iniciativo, ki nasprotuje gradnji stanovanjskega bloka v že zdaj prenatrpani soseski. Investitor bloka, podjetje Immorent, je mestu podaril 170 tisoč evrov za prizidek k vrtcu, v zameno pa je mesto ugodilo njegovi prošnji za spremembo namembnosti zemljišča, ki mu omogoča gradnjo bloka.

Če bi bilo tako preprosto, bi bilo z donacijo mogoče doseči tudi gradnjo bloka v Tivoliju. Ali vi veste, da je bilo na tej parceli, kjer bo gradil Immorent, še pred letom dni smetišče? Investitor je sprejel strokovne pogoje, da se stolpnica zniža. Poleg tega bo pod stolpnico garaža, s čimer se bodo soseski zagotovila dodatna parkirišča. Stanovalci bi tam imeli park namesto bloka. Vendar je v neposredni bližini bloka nov Severni park, kakršnega nima veliko mest. Prof. Koželj govori o zgoščevanju mesta in glede tega mu zaupam.

V Ljubljani so zasebna podjetja pokupila zelene javne površine. Kaj boste ukrenili, da bodo ta podjetja zelenice prisiljena prodati nazaj občini?

Kaj pa lahko naredim? Nič. Edina rešitev je dogovor. Ljubljana petnajst let nima urejene zemljiške evidence. Arhiv bivše občine Bežigrad je celo pogorel. Vemo sicer, katere so naše stavbe, ne pa tudi, katere so naše parcele. Zgodilo se je že, da nam je nekdo hotel prodati parcelo, za katero smo šele v zadnjem hipu po čistem naključju ugotovili, da je že v lasti mesta. Ko sem postal župan, je k meni prišel Ivan Zidar iz SCT in mi rekel: Pol Dunajske ceste je moje. Predlagal je odkup, pa smo se na koncu dogovorili, da jo je brezplačno prenesel na MOL.

Praviloma se komentarjev o politiki Pahorjeve vlade vzdržite. Zakaj?

Če se le da, tistega, o čemer nimam zadosti informacij, ne komentiram.

Po referendumu o arbitražnem sporazumu ste šli v buržoazno restavracijo As, medtem ko sta Bush in Putin po srečanju na Brdu odšla v restavracijo s hitro prehrano. Se vam ne zdi, da s tem ustvarjate napačen vtis?

Koliko mislite, da me je stala večerja za 25 ljudi v restavraciji, ki ji pravite buržoazna? 900 evrov. Eden od gostov je jedel testenine, vsi ostali pa županov krožnik z ocvrtimi perutničkami. Zakaj sem častil? Ker sem šel stavit, da bo 60 odstotkov volivcev za arbitražni sporazum. Nisem pa dodal, da to velja le za Ljubljano.

Ministrica Katarina Kresal je maja izjavila, da je kriminalistična preiskava zoper vas zaradi suma oškodovanja Mercatorja v zaključni fazi. Potem ko ste ji plačali večerjo, pa je bila ovadba zavržena. Kako naj si razlagamo ta nenadni obrat?

Kot natolcevanje. Policija je tožilstvu že dan pred najino večerjo sporočila, da ni našla nič. Sam sem to informacijo pridobil dva dni kasneje od novinarke, ki je na to temo želela izjavo. Ovaden sem bil anonimno januarja 2007. Kdo je bil takrat predsednik vlade in kdo notranji minister, mi verjetno ni treba razlagati. Na voljo so imeli leto in pol, da bi zadevo končali. Če bi imeli kaj v rokah, bi me že utopili. Imam svojo razlago, zakaj ovadba ni bila zavržena že v času prejšnje vlade. Zato ker jim je ustrezalo, da se potem, ko so ugotovili, da mi nimajo kaj očitati, vse skupaj paca še naprej. Ministrico Kresalovo sem na večerjo povabil, da ji sporočim mnenje naše liste, da gremo na volitve sami in ne s koalicijo. Glede ovadbe nisva spregovorila niti besede. Ona je jedla šparglje z jajci, jaz testenine. Račun je bil 42 evrov.

Kako gledate na zadnje vladne ukrepe, ki pravice zaposlenim zmanjšujejo?

Uspešna je lahko samo tista vlada, ki najde pravo presečišče med konkurenčno in socialno državo. To je ključno. Vse ostalo je brez veze. Nočem biti kritičen do te vlade. Zame je bil največji uspeh podpis sporazuma s Hrvaško. To je ogromen napredek, ki bo še dal rezultate. Gojiti sovraštvo je nedopustno.

Pa si ta vlada zasluži takšno lojalnost? Ne nazadnje vam je z zakonom o glavnem mestu namenila pičlih 16 milijonov, za stadion pa vam noče dati nič.

Ni bilo politika iz strank leve koalicije, ki ne bi bil pri meni in mi obljubljal, da bodo uredili odnose med mestom in državo in da bodo Ljubljani vrnili denar. Edini, ki tega ni izrecno obljubil, je bil Borut Pahor. Razumem, da je prišla kriza. Ampak vseeno.

Malo ste pa vendarle razočarani ...

Ja. Janša je Ljubljani vzel 60 milijonov in jih ni želel vrniti, ker me pač ne mara. Pahorjeva vlada pa jih noče dati, ker meni, da s tem kaže, da je nevtralna in do vseh enaka. Pa tudi zaradi strahu pred morebitnimi očitki, da gre za vračilo za mojo podporo v času parlamentarnih volitev.

Tako kot Ljubljana se lahko tudi delavci počutijo rahlo razočarane. Zamisel o višji obdavčitvi bogatejših je propadla, pod vprašajem je udeležba delavcev pri dobičku, vlada pa sprejema zakonodajo, ki bo omogočala lažje odpuščanje. Delavci so od levih strank pričakovali več.

Seveda se delavci lahko počutijo razočarane. Ampak enako tudi upokojenci ali študenti. Posameznih vladnih ukrepov ne morem komentirati. Treba je upoštevati tudi produktivnost in inovativnost našega gospodarstva, pa tudi to, s kom tekmujemo.

Kakšen je vaš recept za gospodarski uspeh Slovenije? Vlada hoče tekmovati s Kitajsko?

Sem proti temu. S Kitajci ne moremo tekmovati. Dobro delo je treba nagraditi. Predvsem pa nam manjka ceh dobrih direktorjev. Slovenija je eno tako hudo krizo že preživela po osamosvojitvi, ko smo izgubili 60 odstotkov trga. Manjkajo nam Goslarji, Kovačiči, Koreliči, Staniči, Kosmine, Rigelniki in vsi drugi direktorji, ki so naše gospodarstvo reševali po izstopu iz Jugoslavije. Kako dober je direktor, se pokaže šele v krizi.

Vlada je postavila ultimat: ali se javnim uslužbencem za enajst odstotkov znižajo plače ali pa se jih enajst odstotkov odpusti. Kakšno alternativo bi izbrali vi - bi odpuščali ali znižali plače?

Najboljše uslužbence bi še boljše nagradil. Problem javne uprave je, da je težko odpuščati. Ampak še večji problem je, da so najboljši ljudje premalo nagrajeni.

Novega volilnega programa še niste predstavili. Se da izvedeti kakšna konkretna obljuba?

Še ne. Po 20. avgustu, zdaj za to ni časa. Program je lahko napisati. Sicer pa so se volitve že začele. Saj spremljate medije.

Mislite, da boste volilni rezultat izpred štirih letih ponovili?

Vsekakor si to želim.

Vi s svojo plačo lahko preživite ali si pomagate s prihranki?

Zase imam zadosti. Nimam veliko potreb. Star sem 57 let. Z ženo imava hišo in okrog nje sedem tisoč kvadratnih metrov velik gozd. Hišo sva zgradila na kredit pred več kot dvajsetimi leti. Na dopust ne hodim, razen teden dni poleti. Nimam jaht in ne igram golfa.

Kaj pa malo lastne samokritike: ste v tem mandatu naredili tudi kakšno napako, bi kaj lahko naredili boljše?

Tega vam ne znam povedati. To naj povedo drugi. Se lahko pri 57 letih spremenim? Ni govora. Seveda se da teoretično vse narediti še boljše, ampak to je treba dokazati z dejanji, ne samo z besedami.