1. 7. 2010 | Mladina 26 | Politika
Bolne družbe
Za današnje moderne družbe je že dalj časa značilno naraščanje socialnih razlik med najbogatejšimi in revnimi, to pa ima celo vrsto negativnih posledic ne le za najbolj prizadete posameznike, temveč tudi za družbe v celoti
Čeprav obstaja zelo razširjen konsenz, da je glavni povzročitelj krize ideologija »prostega« trga, se vlade vsepovsod odločajo, da bodo svoje države potegnile iz krize s še več neoliberalne politike in z njenimi še ostrejšimi oblikami; v imenu gospodarske konkurenčnosti tako spet žrtvujejo socialne in javne pravice. Krčenje pravic zavoljo konkurenčnosti tudi v Pahorjevem kabinetu upravičujejo z retoriko, da so te strukturne spremembe, kot jim pravijo, edini način, da preživimo.
Gre za ponavljanje mantre zagovornikov neoliberalnega modela, da »druge možnosti ni«. Avtorstvo te misli sociologi pripisujejo britanskemu libertarnemu mislecu Herbertu Spencerju iz 19. stoletja, sicer najvidnejšemu utemeljitelju socialnega darvinizma, ki trdi, da bodo v družbi preživeli najmočnejši in najprilagodljivejši. Spencerjeva misel o neobstoju druge možnosti je postala glavni slogan oziroma vodilo političnih zagovornikov ekonomske liberalizacije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, na čelu katerih sta bila britanska premierka Margaret Thatcher in ameriški predsednik Ronald Reagan. Zadnja tri desetletja je na svetovni ravni nastal tako globok prepad med najbogatejšimi in revnimi, kot ga še ni bilo v zgodovini. Poročilo o človeškem napredku Združenih narodov iz leta 2007 navaja: »Najbogatejših 20 odstotkov ljudi na svetu prejme tri četrtine svetovnega dohodka, 40 odstotkov najrevnejših pa ga prejme le pet odstotkov. Več kot 80 odstotkov človeštva živi v državah, kjer se razlike v dohodkih povečujejo.« Globalna kriza je uveljavljanje te usmeritve le še pospešila. Leta 2009 je zaradi krize na desetine milijonov ljudi ostalo brez služb, hkrati pa je svet postal »bogatejši« za več kot 200 milijarderjev. Lani je njihovo število naraslo s 793 na 1011, njihovo skupno bogastvo pa z 2400 milijard dolarjev na 3600 milijard. Pri tem velja omeniti, da vsi milijarderji ne razkrivajo svojega bogastva pred javnostjo, skrivajo se denimo predvsem na Kitajskem, ker tam uradno še vedno vlada komunistična partija in obstoj multimilijarderjev pač ni v skladu s predpisano komunistično doktrino.
Vse večje razlike med najbogatejšimi in revnimi niso značilne zgolj za tranzicijske države oziroma države v razvoju, kot se to prepogosto poudarja, temveč so zelo značilne tudi za najrazvitejše in najbogatejše države. David Michael Green, profesor politologije na zasebni fakulteti Hofstra University v New Yorku, je za ameriški spletni medij CommonDreams nedavno zapisal: »Od leta 1980 so se osebni dohodki najbogatejših Američanov povečali za štirikrat, dohodki preostalih 90 odstotkov Američanov pa so se dejansko zmanjšali. Upoštevaje inflacijo je povprečna plača danes nižja, kot je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav je produktivnost narasla za polovico. Leta 1950 je bilo razmerje med povprečno direktorsko in delavsko plačo 30 proti 1. Od leta 2000 pa je to razmerje od 300 do 500 proti 1.«
Živimo v družbi, ki je vedno bolj nepravična, in to prinaša negativne posledice ne le za najrevnejše prebivalce, temveč za družbo v celoti. Britanska strokovnjaka za javno zdravstvo Kate Pickett (University of York) in Richard Wilkinson (University of Nottingham) sta po dolgoletnem preučevanju razvitih držav iz tako imenovanega zahodnega sveta prišla do ugotovitve, da je kakovost življenja ljudi znatno boljša ne v državah, ki so najbogatejše, temveč tam, kjer vlada pravičnejša razporeditev družbenega bogastva oziroma nacionalnega dohodka. Študijo sta objavila v knjigi Stanje duha: zakaj so enakopravnejše družbe skoraj vedno uspešnejše. V njej sta predstavila primerjave statističnih podatkov iz razvitih držav, ki se nanašajo na pričakovano življenjsko dobo, stopnjo kriminala in umorov, uporabo drog, razširjenost duševnih bolezni, smrtnost novorojenčkov in tako naprej. Ugotovila sta, da glede na te podatke ljudje najslabše živijo v ZDA in Veliki Britaniji, najbolje pa v skandinavskih državah. Študija je pomembna iz dveh razlogov. Gre za prvo znanstveno delo, ki predstavlja takšno raziskavo na mednarodni ravni. Do sedaj so se sociologi osredotočali predvsem na pojave kriminala, uporabe drog, pogostost duševnih bolezni itd. znotraj posameznih držav in vzroke zanje praviloma povezovali z revščino. Gre za vsaj omejen vidik gledanja na ta vprašanja, Pickettova in Wilkinson pa sta ga razširila s trditvijo, da višina osebnega dohodka ni tako pomembna kot sama družbena neenakost. Iz nje izhajajo tudi vidni psihološki vplivi na posameznike in splošne medčloveške odnose, ki so bili do sedaj večinoma spregledani.
»Gre za to, da v družbah, kjer je bogastvo pravičneje razdeljeno, ljudje hitreje in uspešneje razvijejo čut za sočloveka in čut za skupno dobro. Tudi medsebojno zaupanje je večje. Raziskave denimo kažejo, da v enakopravnejših državah dve tretjini prebivalcev menita, da lahko na splošno zaupata drugim ljudem, v neenakopravnih državah pa je takšnega mnenja samo 15 odstotkov ljudi. To so psihološki učinki družbene neenakosti, ki zelo vplivajo na medčloveške odnose,« je za Mladino pojasnil Wilkinson. »Če odrastete v državi, kjer je družbeno bogastvo izrazito nepravično razdeljeno, boste o soljudeh in človeški naravi nasploh razvili negativnejše mnenje. Precej velika možnost je, da boste na ljudi gledali kot na sebičneže. Hkrati boste tudi sebe presojali predvsem po tem, kje na družbeni lestvici osebno ste, in to lahko povzroči celo vrsto težav.«
Velka družbena neenakost se zrcali v duševnih boleznih in motnjah, kot so pomanjkanje samospoštovanja, občutek brezupa, stres, depresija in strah pred negotovo prihodnostjo. Nešteto primerov sovražnosti in nasilja, tudi umorov izvira iz osebnih občutkov manjvrednosti, o čemer poročajo ameriški psihiatri, ki se ukvarjajo z zaporniki. Velik del krivde za to nosi kultura potrošništva, ki je izrazito močnejša v državah, kjer vlada večja družbena ne-enakost. V teh državah je tekmovanje med posamezniki bolj prisotno in se kaže skozi kopičenje statusnih simbolov; ti prevzemajo obliko cenjenih blagovnih znamk in poosebljajo logiko: kolikor imaš, toliko veljaš.
Te stvari je že pred desetletji opazoval francoski situacionistični mislec Guy Debord in v knjigi Družba spektakla zapisal: »Prva faza ekonomske prevlade nad družbenim življenjem je v definicijo vsakršne človeške realizacije vnesla očitno degradacijo BITI v IMETI. Sedanja faza se kaže v preobremenjenosti družbenega življenja s kopičenjem gospodarskih uspehov in vodi k splošnemu prehodu od IMETI k DAJATI VIDEZ, pri čemer se mora vsak dejanski IMETI takoj videti v ugledu, ta pa postane glavni smoter.«
Tekmovanje za statusne simbole vodi v najtragičnejše primere. Medijske zgodbe o najstnikih, ki umorijo vrstnike, da bi se denimo polastili njihovih novih superg, prikazujejo le najhujšo obliko tega tekmovanja. V nepravičnejših državah je stopnja nasilja desetkrat višja kot v državah z večjo družbeno enakostjo. To kaže tudi število zapornikov, pri čemer je tu pomemben še en dejavnik. Namreč v neenakih družbah, kjer je čut za sočloveka manjši, so ljudje bolj naklonjeni represiji, to je strožjim kaznim in podobno. Večja zaporniška populacija pa navsezadnje pomeni večji strošek za celotno družbo.
Enako je z duševnimi boleznimi; te so v nepravičnih družbah celo do trikrat bolj razširjene kot v pravičnejših. »S tem je povezana tudi višja smrtnost novorojenčkov,« je pojasnil Wilkinson. »V neenakih družbah nasploh opažamo porast števila otrok, rojenih s premajhno težo, kar ni posledica nezadostne prehrane mater, temveč stresa med nosečnostjo. Duševnost je po svoje prav tako pomembna kot vitamini, stres med nosečnostjo bo zaznamoval dojenčka za vse njegovo kasnejše življenje. Preprosto za to gre. Družbe, v katerih vlada izrazita socialna neenakost, postajajo bolne družbe v številnih pogledih.«
Kako je s Slovenijo? Pri nas nimamo raziskav, ki bi pokazale, ali se družbene razlike povečujejo ali ne; med podatke so recimo zajeti dohodki in socialni transferji, ne pa tudi osebna lastnina. Vendar je že brez tega dovolj jasno, v katero smer se premikajo stvari. Matjaž Hanžek iz Urada za makroekonomske analize in razvoj pojasnjuje: »Vidimo, da so socialne razlike danes precej večje kot včasih. In tudi pri nas je večji problem od neenakosti ali materialne revščine ta, da se je spremenil vrednotni sistem. Včasih ni bila posebna sramota imeti manj denarja, danes pa je denar merilo uspešnosti in samospoštovanja. Za prizadete posameznike ni težava le to, da ne morejo preživeti iz meseca v mesec, temveč tudi stigmatizacija zaradi nesposobnosti in revščine, ki pade nanje. Da se je to zgodilo, so precej krivi moji kolegi raziskovalci, sociologi, pa tudi novinarji, ki so se prejšnje desetletje posvečali identificiranju družbenih elit. Takrat se je elita začela enačiti z materialnim bogastvom in pozabilo se je, da smo že ves čas imeli svoje elite: športne, znanstvene, literarne. Danes ne šteje več toliko, če napišeš vrhunsko knjigo, veljal boš za elitneža, če voziš drag avto ali pa imaš jahto. Hkrati ogromno drugih ljudi trpi zaradi pomanjkanja občutka socialne varnosti, ki se širi znotraj naše družbe. In seveda predsednik vlade tu ne pomaga, ko vedno išče neke 'zmagovalce' in tako naprej, potem pa se čudi, ko mu poraženci mečejo kocke v parlament.«
Wilkinson je prepričan, da alternativa temu sistemu obstaja: »Postati moramo odgovornejša družba in onemogočati sebičnost ter pohlep. Namesto vzpostavljanja toge socialnoekonomske hierarhije bi morali v vse pore družbe uvesti čim več demokracije, začenši denimo z delovnimi okolji. Podjetja bi morala biti v dovoljšnji lasti delavcev, da bi ti lahko odločali o svojih direktorjih, razporeditvi dobička in podobno. Na splošno bi morali ljudje imeti več besede pri razporeditvi družbenega bogastva.« Takšne stvari dandanes zvenijo kot herezija. Brazilski nadškof Dom Helder Camara je zelo dobro povzel: »Ko dajem hrano revnim, me kličejo svetnik. Toda ko vprašam, zakaj revni nimajo hrane, me označijo za komunista.«
Obstaja tudi druga, manj všečna možnost, in to je nasilni družbeni preobrat, kakršnih zgodovina ne pozna malo. Vprašanje je, do kdaj bodo poraženci še hoteli biti poraženci oziroma kdaj se bo strah prelevil v bes. Debord je pred časom zapisal: »Tej družbi so dnevi šteti. Razloge zanjo in njene zasluge so stehtali in ugotovili, da so skoraj brez teže, njeno prebivalstvo pa je razdeljeno na dve polovici. In ena hoče, da ta družba izgine.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.