Nazaj v preteklost

Slovenija naj bi bila usodno razdeljena. Na dva pola. Črnega in rdečega. Levega in desnega. Liberalnega in konservativnega. Komunističnega in kapitalističnega. Partizanskega in domobranskega. Domoljubnega in nedomoljubnega. Razdeljena je med Forum 21 in Zbor za republiko, med demokrate in republikance, homoseksualce in heteroseksualce, vernike in ateiste, Slovence in čefurje, Ljubljančane in Mariborčane ...
Zadnje tedne mantro o razklanosti, razcepljenosti, razdeljenosti, razdruženosti, razdvojenosti, neenotnosti ponavljajo desne politične stranke. Tiste, katerih vlada je 15. obletnico osamosvojitve pričakala z geslom Enotni v zmagi. Štiri leta kasneje naj bi arbitražni sporazum to zmagovito enotnost, enobitnost naroda sprevrgel v neenoten poraz. »Intenzivneje je ta koncept na zemljevidu Janševe psihopolitike vzniknil v trenutku žalovanja po tesnem referendumskem izidu - po načelu: kdor ni z nami, ni za enotnost,« Janšev odziv in odziv desnice opisuje dr. Boris Vezjak. »Vsak pozoren spremljevalec dogodkov je moral opaziti, kako Janšo po referendumu tare močna žalost, povezana prav s tem objektom in z nekakšnim občutkom usodnosti. Kot da bi žaloval za izgubljeno mitično enotnostjo slovenskega naroda. To seveda precej pove o njegovem dojemanju metafizike slovenstva.«

Boleče razdvojeni

Janša seveda ni edini, ki Slovenijo poučuje o enotnosti. »Državna politika izkazuje sočutje le enemu delu naroda,« je na predvečer dneva državnosti v parlamentu govoril France Cukjati. In zaradi delitev »dobimo boleče razdvojen narod, diskriminacija pa postane uradno legitimna«. Razdvajanje po Cukjatijevem mnenju boli, kar je morda res, a podpredsednik državnega zbora ni povedal, kje skeli ta razdvojenost in koga bolečina načenja, saj narod pač nima razvitega centra za bolečino.
Podobno je pred tedni razmišljal Gregor Virant. Po njegovem je arbitražni sporazum »razcepil« slovenski narod. Morda je cepitev res bila, a Virant ni povedal, na kakšne dele. Na slovenskega in hrvaškega, na prave in neprave, na naše in vaše? Še več, razdeljenost naroda je lahko usodna. »Slovenci smo bili tedaj, ko smo bili razdeljeni, vedno lahek plen tujcev. Enotni pa smo lahko vedno dosegli karkoli. In to enotno jedro je zdržalo natanko dve desetletji,« je v Idriji malo pred referendumom opozarjal Janez Janša. Toda Janša je posploševal. Trditev, da smo bili Slovenci pred dvajsetimi leti enotni, ni natančna. Res je velika večina volivcev podprla osamosvojitev, a to ne pomeni, da se je takrat politika strinjala o vseh stvareh, nasprotno, enoten ni bil niti zmagoviti Demos - če smo natančni, je bil Janša tisti, ki ga je razklal. Drugo Janševo posploševanje je očiten zgodovinski spodrsljaj: v času največje narodne razdeljenosti, med drugo svetovno vojno, Slovenija ni bila »lahek plen tujcev«, kot pravi Janša, prej velja nasprotno. Podobno se je pri priseganju na enotnost zmotil Lojze Peterle. »Mi ploskamo združeni Evropi, doma pa smo razdeljeni,« je v času referenduma dejal evropski poslanec, ki bi moral vedeti, da je Evropska unija zelo neenotna in heterogena, združena pravzaprav le v nekaterih institucijah. Pričakovano enako o pomenu enotnosti misli Matej Makarovič, politični komentator, ki ga s pomladnimi strankami povezuje politični pedigre. Dan po referendumu je tako dejal: »Ogromna večina strank je bila doslej enotna pri osamosvojitvi, EU, zvezi Nato, odnosu do Hrvaške, od danes pa bo dokončno drugače; čakajo nas globoke delitve, ki z vidika slovenskih interesov gotovo ne bodo dobre.« Makarovič je v svoji trditvi površen. Ogromna večina strank ni bila vedno enotna. Niti v zvezi z Natom in niti v odnosu do Hrvaške. To je za demokracijo seveda nekaj normalnega.
A temeljno vprašanje ni, kje se motijo tisti, ki govorijo o enotnosti, pač pa zakaj tako govorijo, zakaj iščejo globoke delitve. »Kaj bi se zgodilo, če bi Slovenci v velikem odstotku podprli arbitražni sporazum?« sprašuje dr. Boris Vezjak. »Odgovor je preprost: Janša ne bi opletal z enotnostjo. Ta mali miselni eksperiment nam takoj pove, da je njegova deklarativna gesta sumljiva.« Ko je Janša enkrat žalosten, pričakuje, da so takšni tudi vsi okoli njega. »Ta vidik je zelo preprost in ga lepo ponazarja Cukjatijev govor ob dnevu državnosti: enotnost je lahko magična beseda, s katero druge obtožiš razklanosti, ideoloških in drugih bojev, skratka ne-enotnosti. Težava je v tem, da ideologija stranke SDS dobesedno gradi na vnašanju takih bojev in se nato projicira navzven, na druge. Ko Janša in Cukjati govorita o enotnosti, je to večkrat videti kot gasilska himna piromana, ki bi rad gasil požar, ki ga je sam podtaknil.«

Narodna enotnost

Teza o razdeljeni Sloveniji ni nova. Tudi ni povsem izmišljena. V 19. stoletju sta se s porajanjem demokracije in naroda v Sloveniji izoblikovala dva politična tabora, obstajale so tudi druge možnosti, druge politične stranke, vendar niso bile tako vplivne. Če spregledamo delitve med Nemci in Slovenci, je torej najpomembnejša delitev v Sloveniji potekala med liberalci in konservativci, med vernimi in tistimi, ki so bili neverni ali verni na napačen način. Delitev je bila ostra, groba, izključujoča. Liberalce so obkladali z »liberaluhi«, za Karlom Deschmanom, slovenskim politikom, ki se je odločil za nemško stran, pa so se drli »preklete grablje!«. Grablje so bile namreč znak nemškutarstva.
»Kulturni boj, razdvojenost s konca 19. stoletja, je bil k nam uvožen. Sodi v celoten srednjeevropski, večinsko germanski prostor. A te polemike so bile ponekod hitro končane, z modernizacijskim vplivom recimo v Bismarckovi Nemčiji, pri nas pa so ti tokovi zamujali. In to zamujanje modernizacije je pogoj za cvetenje takšnih razprav,« pravi zgodovinar dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino. »Če pogledamo politični zemljevid volitev v avstrijskem delu monarhije Avstro-Ogrske, se vidi, da klasični klerikalci zmagujejo najbolj na Kranjskem in na Južnem Tirolskem, še celo v katoliški Poljski ne toliko. Klerikalne stranke so zmagovale torej tam, kjer se je katolicizem delal na nacionalnih temeljih. V Sloveniji proti liberalcem in Nemcem, na Južnem Tirolskem pa proti Nemcem.«
Nekoč je bila delitev naroda na ozemlju današnje Slovenije resnično popolna. Svet je bil dvobarven, pravzaprav črno-bel. Vsa društva so obstajala v dvojini. Na eni strani so bili učitelji katoliške, na drugi stani učitelji liberalne provenience. Na eni strani so bili Orli, na drugi Sokoli. Kdor je bil član enega društva, ni mogel biti v drugem. Včasih so imele takšne delitve absurdne učinke. Ko se je pred prvo svetovno vojno v kranjskem deželnem zboru oblikovala koalicija nemških in slovenskih liberalcev, so slovenski predstavniki glasovali za nemško gledališče, da so potem Nemci za slovensko. Ljubljana je dobila dvoje gledališč in bogato kulturno ponudbo. In kaj se je zgodilo, ko so po večinskem volilnem sistemu leta 1907 oblast prevzeli klerikalci? »Ukinili so vse. Ukinili so dotacijo, nemško gledališče je ob pomoči bogatih Nemcev živelo naprej, slovensko pa ne. Slovenci so ukinili slovensko gledališče in Slovenci so ukinili prvo slovensko filharmonijo. Denar, ki ga je župan Ivan Hribar namenil za ustanovitev ljubljanske univerze, so preusmerili za pospeševanje kmetijskega zadružništva po podeželju. To so naredili Slovenci, ne Nemci, samo zato, ker naj bi vse to sodilo pod drugo, liberalno provenienco,« pravi Gabrič.

Delitve duhov

Zakaj smo doživljali tako absolutno ločevanje med enimi in drugimi? Ga je spodbudila politika ali kdo drug? Dr. Marko Zajc, ki je preučeval politično zgodovino 19. stoletja, pravi, da so bile delitve v izhodišču logične, prav tako kot je bil logičen mit o nujni enotnosti. »Mit o razdvojenosti je v bistvu mit o nujni enotnosti. V grobih obrisih poteka nekako takole: velika nesreča slovenskega naroda, ki ima sicer toliko dobrih lastnosti, je ta prekleta neenotnost. Zaradi te nesreče nas je stoletja tlačila tujčeva peta. Če premagamo neenotnost, lahko dosežemo vse.« Zajc dodaja, da je iz širše zgodovinske perspektive ta mit povsem razumljiv, saj za voditelje slovenskega nacionalnega projekta položaj v 19. in na začetku 20. stoletja ni bil ravno rožnat. »Veliki konkurenčni nacionalizmi Slovencem niso priznavali enakopravnosti. Ozemlje slovenskega zamišljenega prostora je bilo politično razdrobljeno, prav tako ni bilo priznane zgodovinske državne tradicije. Mobilizacijska vrednost mita o prekletstvu razdvojenosti je bila zato še toliko pomembnejša. Neprestano sta se poudarjali sloga in enotnost. In seveda ogroženost, ki pa ni bila zgolj navidezna.« A eno je resna ogroženost, ki spodbudi homogenizacijo neke populacije, v kulturni zgodovini Slovencev torej boj za svoj narod, nekaj drugega pa je delitev na različne politične koncepte, ki vseskozi prisegajo na enotnost, zato da bi laže delili. »Mit o razdvojenosti in potrebni enotnosti, ki je bil zasnovan predvsem zaradi ogroženosti pred tujci, je postal kasneje utečeno orodje za obračunavanje znotraj slovenske politike. Bolj ko so politiki govorili o tem, kako je narod razdeljen in kako potrebuje slogo, bolj so razdvajali. Tiste, ki se niso strinjali z njihovo različico enotnosti, so preprosto razglasili za narodne odpadnike,« dodaja Zajc.
Sociolog dr. Srečo Dragoš krivde za razdvajanje ne najde samo v procesih nastajanja slovenskega naroda, ki se je pač nujno oblikoval proti drugemu, tujemu, nemškemu, napačnemu, zanj je pomembnejša ločnica med vernimi in napačno vernimi. Ta se je pojavila kasneje, tudi zaradi omahujoče modernizacije družbe. »Prvi je začel z razklanostjo Anton Mahnič, ki je najprej delil na prave in neprave katoličane. Bili so tisti, ki so apologetsko ponavljali papeževa stališča in stališča slovenskega kleriškega vrha, in oni, ki so bili do njih zadržani. Te zadnje so razglasili za protikatoličane. Ta proces se je potem iz katoliškega tabora prenesel na celotno družbo.« Tudi takrat so politiki in tisti, ki so se s politiko ukvarjali, pozivali k enotnosti, vendar z enim jasnim ciljem, s tem, da njihov pogled zmaga nad pogledom drugih. »Mahnič je recimo pozival k enotnosti, a če dobro pomislite, gre samo za drugo, zrcalno podobo iste delitve. Takrat, ko pozivate k diferenciaciji med pravimi in nepravimi idejami, v isti sapi pozivate k enotnosti. To se ni pojavljalo samo pri Mahniču, enako je bilo tudi pri komunistični partiji. Vedno je bila med partijci diferenciacija, recimo med tehnokrati in birokrati, hkrati pa so se pojavljali tudi pozivi k enotnosti. A takšna enotnost pomeni vedno ali pravi ali nepravi. Enotnost nikoli ne pomeni enotnosti, enotnost pomeni enotnost naših vrst, nas, ki isto mislimo, proti enotnosti drugih, ki nas ogrožajo. V tem smislu gre za razkol.«

Navidezna razklanost

Tako je bilo nekoč. Danes je drugače, danes vsakodnevne razklanosti ni več. Ni dvojnih društev, ni vaških pretepov med liberalci in konservativci, ni spopadov med verniki in neverniki. A kljub temu je misel o razdvojenosti v političnem besednjaku stalnica. »Po letu 1990 se v Sloveniji spet pojavljajo nekatere polemike na ravni klasičnega kulturnega boja. A poudariti je treba, da je zlasti katoliški konservativni blok duhovno ostal na tradicionalni ravni in je modernizacijsko v precejšnjem zaostanku. Na eni strani je torej še vedno klasični katoliški pogled, na drugi pa je primeren poligon za takšno obujanje sporov pot nazaj v najbrutalnejše obdobje primarne faze akumulacije kapitala. Razdvojenost je torej katoliški tradicionalizem na eni in nastajajoči surovi neoliberalizem na drugi strani,« razmišlja Gabrič.
Kot kažejo raziskave, pa se konflikt generira v politiki, med ljudmi ga ni. »Če pogledate javnomnenjske raziskave, ne moremo govoriti, da kulturni boj, tudi v nežni obliki, sploh obstaja. Nasprotno. Prebivalci Slovenije so poenoteni,« pravi Dragoš. »Za mojo trditvijo stojijo trdni podatki iz raziskav Slovensko javno mnenje. Slovenski narod ni razdeljen, kot je bil pred drugo svetovno vojno, na verne in protiverne. Daleč od tega. Še več, tudi velika večina tistih, ki se opredeljujejo za katoličane, večinsko nasprotuje uradnim stališčem klera.«
A politične elite o neenotnosti še vedno govorijo. Dragoš pravi, da so razlogi za tak besednjak pragmatični in otipljivi: denar, premoženje, boj za moč in vpliv. Začelo naj bi se pri odnosih med cerkvijo in državo, konflikt naj pa bi se podobno kot nekoč prenesel na celotno družbo. »Vse se je začelo z zgodbo o denacionalizaciji. Peterletova vlada je iz cerkve naredila največjega denacionalizacijskega upravičenca. Pri nas se na ravni politične argumentacije ni nikoli resneje razpravljalo o smiselnosti takšne denacionalizacije, smiselnosti ne le z materialnega, ampak tudi z moralnega vidika. Zakaj? Kdorkoli je omenil vprašanje denacionalizacije, ga je vrh katoliške cerkve obtožil, da vodi kulturni boj. Kulturni boj je torej od devetdesetih let čista nalepka za utišanje nasprotnikov, ki jo zelo učinkovito uporablja politična desnica s katoliškim klerom na vrhu. In to samo zato, da bi utišala vsakršne ugovore drugače mislečih.«
Zanimivo pa je še nekaj. Raziskave kažejo, da so Slovenci sicer socialno razslojeni, a ne socialno razcepljeni. Javno mnenje enotno zagovarja zmanjšanje socialne neenakosti. To se je lepo pokazalo v času pokopane zamisli o enotni davčni stopnji, pa tudi danes, v času napovedanih reform trga delovne sile, proti katerim sindikati za jesen napovedujejo velike demonstracije. Vsaj kar zadeva pogled na socialno pravičnost, Slovenci niso razdeljeni.
Če torej Slovenija ni razcepljena niti po ločnici med liberalci in klerikalci niti med vernike in nevernike, kaj šele med zagovornike socialne države in zagovornike surovega neoliberalizma, je morda razcepljena vsaj po politični liniji? Dragoš tudi za politično razcepljenost pravi, da gre za mit, za preverljivo neresnico. »Slovenci nismo politično razdeljeni. Volimo različne politične stranke. Imamo parlamentarizem, a enoglasno mnenje javnosti je zelo kritično do politike nasploh. Politika je po raziskavi javnega mnenja med institucijami, ki jim ljudje najbolj zaupajo, konstantno na zadnjem mestu, cerkev in kleriki pa so predzadnji. Kaj nam to pove? Večinsko mnenje je očitno zelo kritično distancirano do politike, misleč, da politika svoje vloge ne opravlja dobro. V takem profilu javnega mnenja je govor o tem, da smo Slovenci razdeljeni, zamegljevanje dejstev, skrivanje glave v pesek.«

Črno-belo

Zakaj potem politika vseskozi opozarja na enotnost in fantomsko razdeljenost naroda? Razlog je povsem preprost, ko politika prisega na delitve, skuša ustvariti črno-beli svet, kjer se rešitve zdijo povsem preproste, sovražniki in prijatelji pa tudi. Politično-tehnokratska izpeljava ideološke zahteve po enotnosti je želja po večinskem volilnem sistemu, želja, ki se vedno znova pojavlja med odrešilnimi zamislimi slovenske politične desnice.
Zahteva po enotnosti je v samem izhodišču pravzaprav nedemokratična, ne preddemokratična, pač pa totalitarna, omejujoča, absolutistična. Kjer vsi mislijo enako, nihče ne misli veliko. Tako za Gabriča razdvojenost ni rakasta rana slovenskega naroda, pač pa normalno stanje. »Najbolj se bojim tistih, ki zahtevajo enotno mišljenje vseh. V imenu enotnosti so včasih ljudi metali v jame, sežigali na grmadah, pribijali na križe ali pa pošiljali v koncentracijska taborišča. Različnost mišljenj je normalno stanje. Demokracija se začne pri 51 odstotkih glasov, zbranih na volitvah.«
Politika torej danes ne govori o enotnosti, pač pa o naši enotnosti. In naša enotnost po mnenju desnice ni prava pri arbitražnem sporazumu, ni prava pri družinskem zakoniku, ni prava pri izbrisanih, ni prava pri pogledu na osamosvojitev, ni prava pri odnosu do druge svetovne vojne. Vprašanje enotnosti je utemeljeno na načelu, ali naši ali vaši, ali državljanska vojna ali osvobodilni boj. »Ko sta o enotnosti slovenskega naroda govorila vodja političnega katolicizma Anton Korošec in komunistični lider Edvard Kardelj, sta imela v mislih prav takšno, 'pravo' enotnost. Današnji politiki se zgolj držijo slovenske politične tradicije. V Orwellovem romanu 1984 totalitarna država propagira slogan 'vojna je enako mir'. Slovenski politični zgodovini pa bi čudovito pristajalo geslo 'enotnost je enako razdvajanje',« pravi Zajc.
Ivan Oman, nekdanji predsednik SLS, ki se je iz politike umaknil že pred leti, je maja na proslavi ob 20. obletnici zmage Demosa nekaj besed namenil tudi enotnosti, v kateri naj bi se bila Slovenija združila v času boja za osamosvojitev. To je bilo leta 1991. A Oman je dodal misel, ki je množica njegovih političnih sopotnikov ne sliši rada. »Bog ne daj, da bi bilo še kdaj tako, da bi bilo treba biti tako enoten, kot smo bili leta '91.« Kdo ve, kaj pa če bi tisti, ki prisegajo na enotnost, radi, da se čas zavrti spet nazaj, najprej v leto 1991, potem v leto 1945 pa vse tja do 19. stoletja?