Špeha ni več. Šale je konec.

»Preprosto nimamo denarja, da bi se šalili. Vrag je vzel šalo. Špeha ni več.« Tako ekonomist dr. Mojmir Mrak odgovarja na vprašanje, ali naj se Novi Ljubljanski banki svež kapital zagotovi z zadolževanjem države. Javni dolg Slovenije je skupaj z jamstvi in poroštvi z 12 milijard evrov v letu 2008 narasel na 18 milijard evrov v letu 2009. Slovenija je res precej manj zadolžena kot na primer Nemčija ali Francija, a si glede na svojo gospodarsko moč, demografski položaj in omejitve gospodarstva znotraj monetarne unije tudi ne more privoščiti tako visokega deleža javnega dolga v BDP kot nekatere druge članice unije. Slovenski prag še dopustne zadolženosti je torej nižji.
Dodatno zadolževanje je tudi tvegano: zaradi njega lahko pride do znižanja kreditne ocene, po kateri se Slovenija zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih. To povzroči podražitev kreditov, slednje pa bi avtomatično še dodatno poglobilo recesijo, kar bi terjalo še več brezposelnih. To opozarja dekan ljubljanske Ekonomske fakultete in nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor. Ni torej nepomembno, kdo oziroma iz čigavega žepa se banki zagotovi svež kapital. Mramor pravi, da država mora dokapitalizirati NLB, a se v ta namen ne sme še dodatno zadolževati, pač pa mora do denarja priti z odprodajo tistega svojega premoženja, ki ga nujno ne potrebuje. Na primer: vlada bi se lahko odločila za privatizacijo Telekoma. Njegova ocenjena tržna vrednost je okrog 600 milijonov evrov, lastniški delež države pa je 52,54-odstoten. Z izkupičkom bi lahko v celoti pokrila strošek dokapitalizacije NLB. Ne bi ji bilo torej treba vabiti tujih naložbenikov, ki vstop v lastniško strukturo NLB pogojujejo z zmanjšanjem sedanjega večinskega lastniškega deleža države.

Dokapitalizacija med teorijo in prakso

NLB je torej spet pred dokapitalizacijo. Možni so trije načini dokapitalizacije. Prvi je odprta javna mednarodna ponudba delnic domačim in tujim pravnim in fizičnim osebam. Drugi je, da sredstva za dokapitalizacijo zagotovi tuji strateški partner oziroma konzorcij partnerjev. Tretji pa je, da se država zadolži, da vloži dodaten denar v NLB. Uprava NLB meni, da so tehnično izvedljive vse tri možnosti, zato nobeni ne daje prednosti.
A vprašanje je, če so vse tri možnosti tudi realne. Javna prodaja delnic bi bila ena boljših rešitev, vendar so trenutne gospodarske razmere za njeno izvedbo neugodne. Ljudje po delnicah NLB gotovo ne bi posegli v takšnem številu, kot so pred leti po delnicah NKBM, tudi zato, ker so se mnogi z nakupom delnic NKBM pošteno opekli. Tudi povpraševanje iz tujine bi bilo zaradi krize manjše kot pred leti. Poleg tega bi javna prodaja delnic zahtevala več priprav, kar bi izvedbo dokapitalizacije tudi po mnenju uprave NLB odložilo vsaj za leto dni.
Precej realnejši je vstop nekaterih mednarodnih finančnih ustanov, kot sta Evropska banka za obnovo (EBRD) in ameriška družba IFC, ki je del skupine Svetovne banke. Pri omenjenih ustanovah sicer ne gre za strateška, pač pa finančna investitorja, ki bi v NLB ostala največ pet do šest let in ki računata predvsem na hiter zaslužek. Gre torej bolj za zasilno rešitev. »NLB bi dala določen predah, ne bi pa rešila nobenega strateškega vprašanja. Če še ne vemo, kaj narediti z NLB, sta to idealna rešitelja,« meni ekonomist dr. Maks Tajnikar. Tako EBRD kot IFC sta izrazila pripravljenost za vlaganje v NLB v višini 200 do 250 milijonov evrov, njun pogoj za to pa je, da bi njuno vlaganje spodbudilo proces zmanjševanja državnega deleža v banki in tranzicijo banke na borzo. Kakšnih strateških partnerjev za zdaj ni na vidiku, sploh pa ne takšnih, ki bi bili v NLB pripravljeni vstopiti kot manjšinski delničarji. Zadnji resen strateški partner, ki je izrazil zanimanje za vstop v NLB, je bila največja španska banka Santander, ki pa naj bi že takoj dala vedeti, da jo zanima le večinski delež.
Tretja možnost je, da bi država kot največja lastnica NLB denar za dokapitalizacijo zagotovila z zadolževanjem. To ne bi bil kak svetovni unikum, saj so se zaradi aktualne krize za pomoč svojim bankam odločile tudi mnoge druge evropske države. Tako je državno pomoč dobila tudi belgijska bančna skupina KBC, ki je sicer tretjinska lastnica NLB. Od belgijske države je prejela sedem milijard evrov! Evropska komisija je državno pomoč odobrila pod pogojem, da KBC z odprodajo svojega premoženja uresniči načrt prestrukturiranja. Skrčiti se mora zato, da ne bi z državno podporo pridobila neenakopravnega položaja na trgu. Po mnenju poznavalcev je prav to glavni razlog za napovedani umik KBC iz lastništva NLB. Skratka, tudi naša vlada se lahko odloči, da bo NLB okrepila z javnim denarjem, vprašanje pa je, če je to z vidika naraščajočega javnega dolga smiselno.
V vladi so mnenja glede tega različna. Še najmanj zadržkov do državne pomoči ima finančni minister Franc Križanič. Pred časom je celo izjavil, da dokapitalizacija NLB ne bo vplivala na davkoplačevalce, tudi če bo država banko dokapitalizirala s pomočjo B-bilance državnega proračuna. Ta njegova trditev je zavajajoča. »Dejansko je B-bilanca del javnega finančnega sistema, premoženja in javnih finančnih tokov. Zato je vsaka dokapitalizacija z bilance B posredno tudi del javnih financ in ima vpliv na razmerje do davkoplačevalcev, če ne neposredno in kratkoročno, pa posredno in dolgoročno,« opozarja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Dokapitalizaciji z javnim zadolževanjem sta izrazito nenaklonjena minister za gospodarstvo Matej Lahovnik in minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari. »Denar davkoplačevalcev bi bilo smotrneje vložiti v šolstvo, zdravstvo, razvoj infrastrukture, kar je tudi vloga države, ne pa v naložbo dodatnih sredstev v konkretno banko. Z ekonomskega vidika se namreč pojavlja vprašanje, ali je to zadnja dokapitalizacija NLB, ali bodo v prihodnje potrebne še nove, pa tudi vprašanje, ali niso obresti na javni dolg višje od morebitne pričakovane dividendne donosnosti, ki jo zagotavljajo delnice banke,« meni Lahovnik, ki se mu zdi najbolj smiselna javna prodaja delnic. Da je država trenutno za dokapitalizacijo NLB prezadolžena, meni tudi prvi nadzornik banke Marko Simoneti. Za primerjavo povejmo, da bi država za dokapitalizacijo NLB porabila vsaj toliko denarja, kot ga namerava prihraniti z varčevalnimi ukrepi v javnem sektorju. Pri čemer točen znesek dokapitalizacije še vedno ni znan. NLB je sicer že konec lanskega leta potrdila dokapitalizacijo v višini 250 milijonov evrov, ker pa se v kriznih časih tudi dobri krediti lahko hitro spremenijo v slabe, se neuradno govori, da je v načrtu kar polmilijardna dokapitalizacija.

Dvom o nujnosti dokapitalizacije

V NLB si želijo, da bi bila dokapitalizacija izvedena čim prej. Predsednik uprave NLB Božo Jašovič naj bi celo napovedal odhod s čela banke, če do dokapitalizacije ne bo prišlo. »NLB ima premalo kapitala, če se primerjamo s srednje velikimi evropskimi bankami, in še posebej ima premalo kvalitetnega kapitala. Večina bank po svetu se je v teh zaostrenih razmerah že dokapitalizirala, bodisi sama bodisi z državno pomočjo. Zato so kapitalsko okrepljene, lahko nastopajo na trgih in pridobivajo vire za svoje poslovanje. Tudi NLB mora biti dokapitalizirana,« je nedvoumen Jašovič. Kapitalska ustreznost NLB je trenutno sicer nad zakonsko zahtevano ravnijo desetih odstotkov, a obstaja tveganje, da bi se še letos spustila pod to raven. Bonitetne agencije in vlagatelji zaradi finančne krize večjo pozornost namenjajo kazalcu Core Tier 1, ki temelji le na najkakovostnejši obliki kapitala. Če je vrednost tega kazalca prenizka, je banka v očeh tujih investitorjev manj varna, cena denarja na mednarodnem trgu pa razmeroma visoka. NLB ima ta kazalec razmeroma slab, z dokapitalizacijo pa bi njegovo vrednost precej zvišala. S svežim denarjem bi kapitalsko ustreznost banke postavili na višjo raven, zato da bi lahko bila banka bolj stabilna in bi se lažje upirala morebitnim šokom. Po mnenju Jašoviča mora NLB v dokapitalizacijo, tudi če se država odloči, da pri tem ne bo sodelovala. V najslabšem primeru to pomeni, da bi morala NLB skrčiti obseg svojih naložb, začenši s tistimi, ki jih najmanj potrebuje. Tako bi verjetno morala po hitrem postopku prodati delnice, ki jih je dobila z zasegi, na primer delnice Mercatorja, v katerem NLB ne namerava ostati dolgoročni lastnik. Jašovič je sicer nedavno dejal, da se bo banka teh delnic znebila, a da mora pri tem zagotoviti maksimalni iztržek. Neuradno se kot možnost omenja tudi prodaja celjske banke. To ne bi bila pametna poteza, saj je to trenutno ena redkih slovenskih bank, ki posluje z dobičkom, poleg tega pa je v času krize gotovo ne bi bilo mogoče prodati po optimalni ceni.
»Načeloma vse banke v krizi potrebujejo svež kapital za zapolnitev odpisov, rezervacije, odplačila obveznosti in predvsem za nove posle. NLB potrebuje sredstva zaradi slabih naložb, bilančnih slabitev, pa tudi nekaterih težav svojih odvisnih družb, zlasti frankfurtske LHB. Zagotovo so v ozadju tudi razvojni cilji, kot so povečanje poslovanja in možna širitev banke, vendar so ti po mojem sekundarne narave. Primarna je finančna stabilizacija banke, šele potem sledi razvoj,« pravi Kovač in dodaja: »Očitno sta uprava in nadzorni svet NLB predvidevala dokapitalizacijo kot nujni del poslovne politike, in to je treba spoštovati, če vodstvu banke in nadzornikom zaupamo. V nasprotnem primeru je vrstni red jasen - zamenjava vodstva in načina vodenja banke.«
Očitno pa je prav zaupanje v vodstvo NLB pod vprašajem, saj vlada o nujnosti dokapitalizacije ni povsem prepričana. Minister Križanič pravi, da čaka na rezultate stresnega testa, ki bodo pokazali, ali je dokapitalizacija NLB nujna. Po sklepu evropskega sveta je treba stresne teste za evropske banke objaviti najpozneje sredi julija. Rezultati znajo biti zanimivi, saj bodo razkrili, kako se v bilanci NLB odražajo sporni menedžerski odkupi, politično delegirana posojila posameznim gospodarskim družbam, pa tudi problemi gradbenega sektorja. Pri čemer ni nujno, da bomo davkoplačevalci za rezultate izvedeli, saj si Banka Slovenije sklep evropskega sveta lahko razlaga tudi tako, da je treba objaviti zgolj stresne teste o izpostavljenosti bank do grških posojil.
Križanič ni edini, ki ni stoodstotno prepričan o nujnosti dokapitalizacije. V dvomih je tudi nekdanji sodelavec na EIPF, ekonomist dr. Jože Mencinger. Opozarja namreč, da je NLB po mnenju centralne banke kapitalsko ustrezna. O nujnosti dokapitalizacije dvomijo tudi v opozicijskih SDS in SLS. »Na podlagi meni dostopnih informacij NLB ne potrebuje dokapitalizacije. Če želi NLB pridobiti svež denar za pokritje zavoženih poslov iz preteklosti, naj to jasno prizna in sproži ustrezne postopke zoper odgovorne,« pravi nekdanji gospodarski minister, zdaj poslanec SDS Andrej Vizjak. »Pripravljena ni bila nikakršna analiza s strani pristojnih o upravičenosti dokapitalizacije, še posebno ne v takšnem obsegu, kot ga navajajo mediji,« opozarja predsednik SLS Radovan Žerjav. »Prav gotovo razlog ne morejo biti posli gradbenih podjetij v tujini, kot je pred časom dejal minister Križanič. Ta podjetja, če imajo dobre projekte, lahko posojila dobijo na odprtem bančnem trgu in ne potrebujejo posojila iz naslova državnih sredstev za dokapitalizacijo NLB.« Po mnenju Žerjava morajo v NLB dobro argumentirati, zakaj potrebujejo dokapitalizacijo in za kakšen namen bodo porabili svež denar. »Država pa se bo določila, ali bo takšen projekt podprla in kako si bo zagotovila tudi ustrezen donos na vložek. Vsekakor ne s takšnimi pritiski politike na kreditiranje slabih projektov, kot je bila praksa doslej.« Pravi pa tudi: »Trenutno se ustvarja dramatično ozračje, kot da bi bila NLB tik pred propadom, in je ukrepanje nujno, kar pa zagotovo ne drži v celoti. Kajti še lani je nekdanji predsednik uprave prejel neverjeten milijon evrov nagrade za uspešno vodenje NLB! Torej, ali nam hočejo dopovedati, da je prejel milijon evrov nagrade za to, da je NLB pripeljal tik pred propad?!« Po mnenju Žerjava se NLB podcenjuje. »Če bi bila res tako slaba in v tako nezavidljivem položaju, se prav gotovo ne bi pojavljali kupci na vsakem koraku. Po poročanju nekaterih medijev se za delež zanimajo tudi nekatere velike bančne korporacije. Konec koncev gre pri NLB za pomembnega bančnega igralca v jugovzhodni Evropi.«

Dokapitalizacija ali kapitulacija

Argument, da banka potrebuje dokapitalizacijo, je priročen izgovor za vse, ki jo hočejo prodati, opozarja Mencinger. Da to drži, kažejo tudi izjave predsednika vlade Boruta Pahorja. Ta je namreč iz naftalina potegnil staro idejo o zmanjšanju sedanjega večinskega lastniškega deleža države v NLB na kontrolni delež 25 odstotkov plus eno delnico. Zaradi tega je zavrelo v največji vladni stranki SD. Minister Križanič, odločen nasprotnik prodaje t. i. državne srebrnine, naj bi celo protestno zapustil kolegij ožjega vodstva stranke, pozneje pa sta oba s Pahorjem hitela zagotavljati, da so mediji njun spor napihnili. Pahor je pojasnil, da je razpravo o tem, ali bo država ostala večinska lastnica NLB, sprožil zato, ker je želel, da se začne prej, preden bi tekla voda v grlo. Hkrati pa je zagotovil, da država ne bo prodala niti ene delnice NLB.
Država danes skupaj s paradržavnima skladoma Kad in Sod obvladuje 46 odstotkov kapitala NLB. Zmanjšanje državnega deleža na 25 odstotkov plus eno delnico je že v času Janševe vlade zagovarjal tedanji minister za razvoj dr. Jože P. Damijan, vendar do izvedbe privatizacije po tej formuli ni prišlo, saj ji je med drugimi odločno nasprotoval tudi tedanji finančni minister Andrej Bajuk. Po njegovem mnenju naj bi slovensko podjetništvo samo tako imelo ustanovo, ki bi podpirala slovenska podjetja. Nekaj let pozneje je po zaslugi Pahorja ista formula spet v igri.
Je to dobro ali slabo? Mnogim uglednim ekonomistom se zdi zmanjšanje deleža države sicer sprejemljivo, a samo, če bi bilo lastništvo NLB razpršeno. Tako Mrak nima nič proti temu, da se delež države zmanjša na 25 odstotkov plus eno delnico, »a pod pogojem, da dobimo pametne investitorje«. Po njegovem so najbolj zaželeni portfeljski naložbeniki, ne želi pa si, da bi kateri posamični lastnik pridobil večinski nadzor, saj bi v tem primeru NLB lahko postala le nekakšna podružnica tiste druge večje tuje banke. Da se NLB ne sme spremeniti v podružnico, meni tudi dr. Ivan Ribnikar, član sveta Banke Slovenije. »Za našo največjo banko in zavarovalnico ne bi bilo dobro, če bi postali le podružnici nekoga iz tujine. Drugo pa je, če postane delnica teh institucij ustrezna in vabljiva portfeljska naložba za velike tuje sklade in finančne institucije, ki morajo nekam naložiti denar.« Ekonomist dr. Janez Šušteršič pa opozarja: »Če država ne bo zmanjšala svojega lastniškega deleža v NLB, za banko nikoli ne bo dobila dobrega kupca. O prodaji NLB se govori že dvajset let in nikoli ni pravi trenutek. Kdaj bo potem sploh nastopil pravi trenutek?« Ne strinja se s tistimi, ki pravijo, da bi se z zmanjšanjem sedanjega večinskega deleža države v NLB dokončno odpovedali lastni gospodarski strategiji, saj ne bi imeli denarja za njeno uresničevanje. »Ni treba, da za nacionalni interes skrbi NLB. To nalogo naj opravlja SID banka, saj je bila ta ustanovljena prav z namenom, da kreditira za državo strateško pomembne projekte in da pomaga podjetjem. Tudi strahovi, da NLB, če bo v tuji lasti, ne bo več kreditirala slovenskih podjetij, so neupravičeni. NLB jih bo še naprej kreditirala, če bo šlo za dobre naložbe.«
Toda vsi ekonomisti se s tem ne strinjajo.
»Naravnost na bruhanje mi gre, ko spremljam, kako slovenske politične stranke, tj. razni poslovni lobiji in mafije, ki z njimi upravljajo, med seboj naravnost tekmujejo v prodajanju vsega, kar je v Sloveniji še kaj vredno, vključno z našim zemljepisnim položajem tujcem. Eni bi radi noter spravili Nemce, drugi Ruse, tretji Kitajce in Libijce. Sedaj, ko se ni več mogoče brezmejno zadolževati v breme davkoplačevalcev, bodo prodajali to podedovano, od nekih drugih, prejšnjih, boljših ljudi ustvarjeno premoženje zato, da bodo dobili denar, ki ga rabijo za svoje Stožice in Šoštanje in kaj vem kaj še vse,« je obuditev ideje o zmanjšanju lastniškega deleža države komentiral znani slovenski bankir, ki želi ostati anonimen. Tudi Mramorju se zmanjšanje deleža države ne zdi pametno. »Država mora obdržati svoj delež v NLB. Morala bi jo dokapitalizirati v skladu s svojim deležem, hkrati pa pridobiti še druge za sodelovanje.« Prodaji državnega deleža tujcem nasprotuje tudi Mencinger. »V veliki večini zahodnoevropskih držav so banke večinsko v domači lasti. Ta delež je pri bankah mnogo višji kot v drugih delih gospodarstva. Najbrž ne brez razloga.« Tranzicijske države, ki so domače banke prodale tujcem, so zaradi tega v celoti izgubile svojo ekonomsko suverenost. Poleg tega tuje lastništvo vodilnih bank v državi ni pravi način za izboljšanje njihove dobičkonosnosti niti za izboljšanje stroškovne učinkovitosti, kar je že pred leti dokazoval pravnik in ekonomist dr. Franjo Štiblar. Opozicijska SLS je zaradi Pahorjeve napovedi o zmanjšanju državnega deleža v NLB zahtevala celo nujno sejo parlamentarnega odbora za finance. »Vztrajamo, da država ohrani celoten državni delež v NLB. Torej, da ga ne proda ne domačim ne tujim kupcem, ampak da kot država zadrži ta svoj delež, saj gre za steber našega bančnega sistema. Veliko slabše se zdaj godi državam, ki so celoten bančni sektor razprodale, saj se v kriznih situacijah te banke obnašajo po navodilih svojih lastnikov, pri čemer pa interesa države, v kateri ima banka svoj matični sedež, in njenega nacionalnega gospodarstva kot celote ne postavlja na prvo mesto. Pri nas ni problem državno lastništvo samo po sebi, pač pa premalo učinkovitosti v poslovanju bank. Rešitev tega problema ni prodaja državnega deleža.«