Matej in Gregor

Odhod ministra Mateja Lahovnika iz stranke Zares (in morda tudi iz Pahorjeve vlade) ni bil nepričakovan. Lahovnika je zadnje leto z Zaresom povezovalo bolj malo. Ni hodil na sestanke stranke, ni se pojavljal na njenih srečanjih, v javnosti ni želel komentirati strankarskih vprašanj. Uradno je bil v tem času sicer še vedno član sveta stranke, a to je bilo tudi vse. Javno oznanjeni odhod je samo udejanjil tisto, kar je bilo jasno že od izbruha afere Ultra. Lahovnik se je s stranko Zares in z njenim predsednikom Gregorjem Golobičem razšel že junija lani.
Nekateri člani stranke so v svojih mnenjih o zdaj že bivšem članu zelo neposredni. »Niti ni šlo samo za Ultro. To, da bo šel, je bilo jasno že dolgo, spomladi mu je Gregor Golobič ponudil vodenje stranke, pa ga ni prevzel. Zakaj? Ker sam vseskozi igra igro, kako naj on, ne stranka, pač pa Matej Lahovnik, preživi v politični situaciji.« Že na samem začetku naj bi šlo za ideološke razlike, na eni strani naj bi bil minister, katerega politični credo je medijska prepoznavnost, »ki jo gradi, priznam, zelo uspešno, tako da reagira na dnevne dogodke, lovi aktualne teme in se pojavlja na prvih straneh, na drugi strani pa je stranka, ki bi morala delati skupaj, a je Lahovnik vseskozi delal samo zase«. Tako naj bi Zaresovi ministri želeli na začetku mandata te vlade skupaj voditi nekaj projektov zaradi strankarske prepoznavnosti, a je minister Lahovnik to zavrnil. »Njegova taktika se je sicer izkazala za zelo uspešno. Postal je eden od najbolj priljubljenih politikov. A za stranko je velik problem, če ima med svojimi člani zelo inteligentnega politika, ki pa se je odločil, da bo raje delal zgolj zase.«

Lahovnik in drugi

Lahovnikova priljubljenost je vseskozi misterij. Na terenu naj bi se člani Zaresa spraševali, zakaj so rejtingi stranke tako nizki, če pa je priljubljenost njihovega ministra tako visoka. Odgovor na to vprašanje je preprost, Lahovnika ljudje niso (več) povezovali z Zaresom, podobno kot pred nekaj leti tudi evropskega poslanca Pahorja nihče ni povezoval s SD, pa četudi se je s stranko Pahor vseskozi povezoval sam. Nazadnje je to njemu in njegovi stranki prineslo volilno zmago. Tudi Pahorju se zdi velika priljubljenost ministra za gospodarstvo v času največje gospodarske krize nenavadna. Premier se je v intervjuju za Mladino decembra pošalil, da pozna anekdoto o ministru grške vlade, ki je bil zelo priljubljen, a samo zato, ker ni nič delal. »Tudi minister Lahovnik je slišal to šalo in se ji je smejal.« Vendar je bil Pahor do Lahovnika vedno korekten, še več, njegovo delo vseskozi podpira, dva dni po Lahovnikovem odhodu iz stranke Zares pa ga je demonstrativno povabil na obisk Telekoma, čeprav minister za gospodarstvo pri podobnih obiskih - Slovenskih železnic na primer - doslej ni sodeloval.
Samo Uhan s Fakultete za družbene vede pravi, da so bile Lahovnikove politične poteze vseskozi zelo spretne. »Odločil se je za populistično metodo in hkrati za vzpostavljeno distanco do primera Ultra. Ne zato, ker bi imel tako oblikovano etično držo, ampak ker je ugotovil, da je to mogoče politično kapitalizirati. Hkrati je znal biti komunikacijsko tako spreten, da ta njegova distanca ni bila videti kot zahrbtno dejanje.« Uhan dodaja, da stranka Zares z Lahovnikovim odhodom ni izgubila veliko. »Zaresu vseskozi manjka nekaj drugega, nekaj, kar ima LDS. LDS ima bojevito predsednico, drugače od Golobiča, ki je žrtev svojih etičnih moralnih standardov, kakršni se v politiki zelo težko implementirajo. Podpora Zaresu je sicer nizka, a precej stabilna.«
Lahovnik se je po izstopu zavil v molk. Ni odgovarjal na vprašanja novinarjev, ni pojasnjeval svojih stališč. V javnost je poslal izjavo, da iz stranke odhaja, ker ima dovolj dela na ministrstvu, za strankino politiko pa nima časa. To je smešno, vsi ministri vseh vlad imajo veliko dela, pa so vseeno člani strank, nekateri izmed njih jih celo vodijo.

“Izkoristi položaj”

V sredo je urad predsednika vlade objavil Lahovnikovo pismo, kjer je minister Pahorja opozoril, da podjetja skupine Ultra sodelujejo na razpisih različnih državnih institucij in da to sodelovanje kaže na konflikt interesov. Konkretneje recimo podjetje Margenta R & D, ki je v posrednem solastništvu Gregorja Golobiča. Lahovnik v pismu priznava, da to podjetje ne sodeluje na razpisih Golobičevega ministrstva, vendar se po njegovem konflikt interesov kaže tudi, kadar ta družba sodeluje na razpisih drugih ministrstev ali celo s podjetji v državni lasti. »Težko je namreč verjeti, da omenjena podjetja ali z njimi povezana podjetja ne poskušajo izkoristiti položaja svojega pomembnega lastnika v vladi,« je o podjetjih v Golobičevem solastništvu zapisal minister Lahovnik, a hkrati za te trditve ni ponudil nikakršnega dokaza.
Lahovnikove obtožbe so seveda hude, politično izstreljene predvsem zato, da bi škodile Golobiču. Nekateri člani vlade znajo povedati, da se Lahovnik z Golobičevim lastništvom v Ultri ni nikoli sprijaznil in da ga je to vseskozi »žrlo in žrlo«. Kljub teži očitkov pa ni nujno, da so ti točni. Gotovo bi šlo za konflikt interesov, če bi Ultra sodelovala z Golobičevim ministrstvom, malo drugače pa je, če sodeluje z drugim, recimo z ministrstvom za gospodarstvo, kjer bi lahko imel morebiten vpliv na komisije bolj Lahovnik kot pa Golobič. Prav tako se zdi popolna prepoved poslovanja »spornih« podjetij z državo absurdna, saj imajo tudi politiki pravico do lastnine in njihova podjetja pravico do poslovanja. Ker so v solastništvu kakšnega funkcionarja, ne bi smela biti že v izhodišču diskriminirana. Seveda pod pogojem, da je postopek izbire transparenten in zakonit in da ne poraja dvomov o političnih vplivih.
Neprepričljiv pa je tudi drug Lahovnikov očitek o sodelovanju s podjetji v javni lasti. V njih ima država svoje predstavnike v nadzornih svetih in Lahovnik opozarja na vpliv politikov na izbiro posameznega poslovnega partnerja. Glede tega ima prav: a to lobiranje poteka vsak dan, za najrazličnejša podjetja. V resnici imajo Ultrina prav zaradi Golobiča pri tem veliko več omejitev od drugih. Še najbolj nenavaden pa je del pisma, kjer Lahovnik priznava, da je neko Ultrino podjetje z razpisa odstopilo šele takrat, ko se je sam pogovoril z ministrskim kolegom. Minister je torej neposredno vplival na položaj nekega podjetja, četudi pri tem ne bi smel imeti nikakršnega vpliva.
Upravičenost Lahovnikovih obtožb bo preverila komisija za preprečevanje korupcije. To je seveda prav. A bolje bi bilo, če bi se Lahovnik, ko se je zaradi Golobiča znašel v dilemi, najprej obrnil na komisijo, jo vprašal za mnenje in šele kasneje deloval politično. Tudi zaradi vrstnega reda ima Lahovnikov boj za pravno državo kisel političen priokus.

Konec Ultre in Zaresa?

Golobič je kakršne koli nepravilnosti zavrnil, na izbiro na razpisih in poslovanje Ultrinih podružnic naj ne bi imel vpliva. Enako pravijo tudi v Ultri, kjer podrobnih podatkov o poslovanju sicer niso želeli razkriti. Pravijo le, da trenutno ne poslujejo z državo, da se sicer prijavljajo na razpise, kar je njihova pravica, in njihova pravica je tudi, da se pritožijo. V Ultri še dodajo, da je zelo težko delati v takem okolju, kot je Slovenija. »Tukaj vlada goebbelsko razpoloženje. Ultro je zadnje leto zapustilo 200 ljudi, v Sloveniji je konec, tukaj ne moremo več delati, odhajamo v tujino.«
A prerekanje zaradi Ultre je pravzaprav krinka za druga, vsebinska in osebnostna neskladja med Golobičem (stranko) in Lahovnikom. Ni nepomembno, da se je Lahovnik za dokončno slovo odločil ravno v času, ko je Golobič napovedal, da se bo še enkrat potegoval za položaj predsednika Zaresa. Kje se kažejo te razlike? V stranki so recimo razmišljali o obvezni delitvi dobička, a jih je tedaj še njihov minister Lahovnik prepričal o nasprotnem. Lahovnik, ki je Šalečan, tudi odločno podpira gradnjo šestega bloka šoštanjske termoelektrarne, Golobiču pa se rešitev ne zdi najboljša. Lahovnik ima težave z možnostjo, da bi istospolni pari posvojili otroke, v stranki jih nimajo. In nazadnje - z Lahovnikom so nezadovoljni tudi poslanci Zaresa. Eden izmed njih pravi, da je bila »komunikacija med nami zelo slaba, včasih je prišel v poslansko skupino, a razen cinizma nismo slišali nič konkretnega. Sicer pa, če bi hotel kaj spremeniti v stranki, bi o teh vprašanjih lahko govoril v organih stranke. A tam ga ni bilo.«
Lahovnika politični sopotniki opisujejo kot politika, ki ne upošteva avtoritete, ki ni vernik, ki ni prvoborec, ki je individualist, ki težko dela v timu in se vseskozi odloča pragmatično. Lahovnikov odhod iz Zaresa gotovo ne pomeni njegovega političnega konca, za stranko je morda olajšanje, a hkrati nov udarec ugašajoči moči »nove politike«. Zato so se v stranki že pojavila razmišljanja, ali ni nahrbtnik Ultre tako težak, da ga predsednik stranke ne bi smel več nositi.
In Ultra ter korupcija? »Morda bi bilo bolje, če bi v Sloveniji vsak politik zamrznil svoje premoženje, preden se odpravi v politiko, da bi lastnino začasno prenesel na kakšno fundacijo,« je o primeru razmišljal neki pravnik. Morda ima prav. A skrajno nenavadno je, da zgodbe o nekem zagorskem podjetju slovensko politiko vedno znova in znova bolj pretresejo, kot jo pretresejo redna poročila računskega sodišča o napakah pri vodenju javnih razpisov, o dogovorih, o lobiranju, ki proračun bistveno bolj oškodujejo, kot pa naj bi ga Gregor Golobič s svojo Ultro - pa če bi bilo res čisto vse, česar ga obtožujejo.