Vojska Metuzalemov

Slovenija leta 2050. Število upokojencev je že pred desetimi leti preseglo število delovno aktivnih prebivalcev. Število prebivalcev, starih več kot 80 let, je enako številu otrok, starih do 14 let. Tretjina populacije je stara več kot 65 let. Število stoletnikov je z nekaj manj kot 200 leta 2010 naraslo na blizu dva tisoč. Sindikati se upirajo zvišanju upokojitvene starosti na 70 let, a premier in predsednik največje vladne stranke Desus je neomajen. Delati bo treba dlje, sicer se lahko poslovimo še od tiste borne državne pokojnine, ki nam je ostala in ki je vse bolj videti le še kot »ostanek prejšnjega režima«. Največja opozicijska stranka, Stranka mladih Slovenije, medtem opozarja, da delovno aktivno prebivalstvo preprosto ne more več podpirati upokojencev. Državljani se že zdavnaj ne delijo več na vaše in naše, ampak na stare in mlade. Ko v podnaslovu omenjamo jesensko revolucijo, torej ne govorimo o splošni stavki, ki jo sindikati javnega sektorja napovedujejo za to jesen, ampak o tem, da delež starejše populacije nezadržno narašča. Revolucija je oziroma bo počasna, a neizbežna.
Napovedi o političnih razmerah v državi v prihodnosti so resda popolna špekulacija, statistični podatki o starostni sestavi prebivalstva pa so podprti s projekcijami prebivalstva za Slovenijo. Pa sploh nismo uporabili podatkov, pri katerih so vrednosti najvišje, temveč navajamo srednjo različico verjetno precej konservativno zastavljene projekcije, ki ne upošteva morebitnih velikih znanstvenih prebojev. Slovensko, evropsko in svetovno prebivalstvo se nezadržno stara. Po podatkih Združenih narodov se bo število ljudi, starejših od 60 let, do leta 2050 podvojilo. Leta 2009 jih je bilo 11 odstotkov, do leta 2050 pa se bo njihov delež povečal na 22 odstotkov. Ali drugače, lani je bilo na svetu nekaj več kot 700 milijonov starejših od 60 let, do leta 2050 jih bo več kot dve milijardi.
Staranje prebivalstva bo vsekakor imelo daljnosežne posledice za družbo. Bodo te katastrofalne? Ne nujno. Vsekakor pa prihodnost na prvi pogled ni videti obetavna. »Svetovna zdravstvena organizacija predvideva, da bo leta 2030 prvič na svetu več starih ljudi kot otrok. To s stališča narave za nobeno vrsto ni obetavno,« pravi dr. Božidar Voljč, nekdanji minister za zdravje in vodja zdravstvene sekcije na Inštitutu za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Antona Trstenjaka.

Daljše življenje, počasnejše staranje

Svoj delež k staranju prebivalstva seveda prispeva upadanje rodnosti, sploh v razvitih državah, a velik vpliv na opažane in pričakovane spremembe v demografski sestavi ima tudi podaljševanje pričakovane življenjske dobe. Starejša populacija narašča po deležu v celotni populaciji in po absolutnem številu. »Zadnjih 160 let se pričakovana življenjska doba podaljšuje v povprečju za tri mesece na leto. In ne vidimo razloga, da se ta usmeritev ne bi nadaljevala,« poudarja geriater dr. Gregor Veninšek, vodja Centra za vojne veterane ljubljanskega Kliničnega centra. Razlogov za podaljševanje življenjske dobe je več. Veliko je k temu pripomogel napredek v medicini. »Z medicinskega vidika je k podaljšanju povprečne življenjske dobe veliko pripomoglo cepljenje, ki je izkoreninilo otroške bolezni. Včasih so imeli ljudje ogromno otrok, a jih je veliko zgodaj umrlo zaradi nalezljivih bolezni. Predvsem smrtnost otrok je zelo skrajševala pričakovano povprečno življenjsko dobo,« pravi dr. Voljč. Sledijo odkritje antibiotikov, izboljšano odkrivanje in zdravljenje večine bolezni, možnost presaditve organov. Vse to je podaljšalo povprečno pričakovano življenjsko dobo. A vsi ti prispevki so malenkostni v primerjavi z učinkom izboljšanja javnega zdravstva in splošne higiene. »Še v mojih otroških letih so prevladovala stranišča ''na štrbunk''. Angleško stranišče je pomenilo visok standard. Danes je to nepojmljivo. Voda je zaprla prehod bakterij iz fekalij v okolje. Včasih je imelo meso številne parazite, na primer trakulje,« našteva Voljč. Ko bo izdelano umetno srce in bo delovalo brez velikih tveganj, bodo rešeni tako rekoč vsi bolniki, ki danes umrejo zaradi odpovedi srca. Obeta se preboj pri zdravljenju raka. Nadaljnji napredek v medicini, zviševanje povprečne življenjske ravni svetovnega prebivalstva, ugotovitve, da se verjetnost za smrt pri zelo starih ljudeh ne povečuje, temveč v nekaterih primerih celo zmanjšuje, so poleg že omenjenega linearnega trenda naraščanja pričakovane življenjske dobe v minulih 160 letih razlog, da lahko podaljševanje povprečne življenjske dobe pričakujemo še naprej. Ta trditev sicer ni tako preprosta. Avtorji nekaterih študij ugotavljajo, da bi morali za podaljšanje pričakovane življenjske dobe nad 100 let tako rekoč izničiti vse vzroke smrti pred 85. letom, torej vse umore, samomore in avtomobilske nesreče, pa seveda raka in aids. Posebna ovira je tudi epidemija debelosti, ki je seveda najočitnejša v ZDA in ki bi utegnila dodobra izničiti pričakovani napredek na drugih področjih. Za novo resno podaljšanje pričakovane življenjske dobe bi tako, sklenejo avtorji študij, morali odkriti načine za upočasnitev procesa staranja ... To vprašanje pa ostaja nerešeno.
A kaj sploh povzroča staranje? »Čas,« je kratek in jedrnat dr. Veninšek. »Najkorektnejši odgovor je, da tega v resnici ne vemo. Teorij pa je ogromno. Niti ne teorij, bolj idej.« In na podlagi teh idej si po svetu precej prizadevajo za ustavitev staranja. Na glistah in miših so dosegli nekatere občudovanja vredne uspehe. Najstarejša zamisel, ki je do zdaj obrodila tudi najobetavnejše sadove, je zamisel o zmanjšanju vnosa kalorij za približno 30 odstotkov pod priporočeni dnevni odmerek. Po domače - stradanje. Miši so pri taki prehrani živele tudi do 50 odstotkov dlje. Da pa bi tak način prehranjevanja dejansko učinkoval pri ljudeh, za zdaj ni dokazov. Najobetavnejši so izsledki raziskav na opicah. Opice makak, ki so jih začeli hraniti manj, ko so bile stare 10 let, so po 20 letih imele občutno večjo možnost za preživetje kot kontrolna skupina, ki je jedla normalno kalorične obroke. Poskus z zmanjšanjem dnevnega vnosa kalorij poteka tudi na ljudeh. Zasluge za to ima skupina nekaj sto »pionirjev«, ki so se v 90. letih odločili, da bodo še sami poskusili »stradalno« dieto. Pri tako imenovanih CRONijih (angl. Calorie Restiction with Optimal Nutrition) sicer še ni prepričljivih rezultatov, saj so najstarejši med njimi stari šele okoli 70 let, naj bi pa bil organizem pri njih v precej boljšem stanju od organizma povprečnega Američana. Ker je težko verjeti, da bi se ljudem ljubilo dolgo živeti, medtem ko bi jim krulilo v želodcu, si znanstveniki prizadevajo za izdelavo zdravila, ki bi posnemalo zmanjšanje vnosa kalorij v telo. Uspehe pri podaljševanju življenjske dobe miši so dosegli tudi z zmanjšanjem njihove velikosti, torej z zaviranjem rasti. »Torej naj bi najdlje živeli lačni pritlikavci, ki jedo veliko sadja in zelenjave (antioksidanti)?« se sprašuje dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Nekatere novejše študije sicer namigujejo, da je pri podaljšanju življenja s strogo dieto ključen zmanjšan vnos nekaterih beljakovin, ki jih dobimo s hrano, ne pa samih kalorij. To daje slutiti, da je morda pomembnejša pravilno uravnotežena prehrana kot pa količina zaužitih kalorij, kar se sliši precej logično.
Nekateri raziskovalci procesa staranja se osredotočajo na telomere, dele DNK na koncih kromosomov, ki se s številnimi delitvami kromosomov skrajšujejo in po nekaj deset delitvah dosežejo kritično dolžino, ki kromosomom in s tem celicam ne omogoča več delitve. To kritično dolžino imenujemo Hayflickova limita, po ameriškem gerontologu dr. Leonardu Hayflicku, ki je svoje ugotovitve v zvezi s telomero predstavil že daljnega leta 1961. Če bi nam torej uspelo obnavljati telomere v kromosomih, bi teoretično lahko zagotovili, da bi se celice še naprej delile. A tudi tu ni vse tako preprosto. »Kaj pa je rak? Nenadzorovana delitev celic. In rakave celice praviloma imajo telomerazo, encim, ki obnavlja telomere. Je torej neskončna delitev celic res nekaj pozitivnega?« se sprašuje dr. Veninšek. Če neprestano obnavljate telomere, se verjetnost za nastanek raka povečuje. Uporabljanje telomeraze za obnavljanje telomer bi tako prišlo v poštev šele takrat, ko bi znali učinkovito zdraviti raka. Skrajševanje telomere naj bi bilo pravzaprav eden od zaščitnih mehanizmov telesa pred rakom, saj je po približno sto ciklih celičnih delitev stopnja verjetnosti za mutacije DNK že tako visoka, da zelo hitro pripelje do raka. Kar se tiče povzročiteljev staranja, so tu še na primer teorija prostih radikalov pa membranska teorija, mitohondrijska teorija, vendar se ne bomo spuščali v podrobnosti. Glede na to, da naj bi nekatere rastline in živali dejansko imele sposobnost samopomlajevanja, verjetnost za odkritje načina za vsaj upočasnitev procesa staranja tudi pri ljudeh vsekakor obstaja.
Radikalne spremembe, morda celo na bolje
Preden sklenemo, da bo staranje prebivalstva povzročilo zlom javnih financ in pokojninskih sistemov, se je treba vprašati, kakšna bo starejša populacija jutrišnjega dne. Se bo podaljšala samo pričakovana življenjska doba ali se bo podaljševalo tudi pričakovano obdobje zdravega življenja, v katerem bodo ljudje lahko dejavno vključeni v družbo? Vprašanje za prihodnost torej ni, kako stari bodo ljudje, ampak kako pri močeh bodo ti stari ljudje, pravi dr. Veninšek. »Jutrišnji 70-letniki bodo morda primerljivi z današnjimi 50-letniki. Za zdaj kaže, da se navzgor pomika vse, obolevnost in smrtnost.« Po njegovem staranje prebivalstva vsekakor ne bo imelo tako groznih posledic, kot je videti zdaj, saj bodo starejši v prihodnosti v bistveno boljši kondiciji. Ljudje bodo sicer delali dlje, a bodo to tudi zmogli. Vsekakor pa je podaljševanje delovne dobe neizogibno. »Če bom živel 120 let, ne bom šel s 65 leti v pokoj,« pravi dr. Voljč. Po Veninškovem mnenju je z zdravniškega vidika podaljševanje delovne dobe celo koristno. »Ljudje živimo v več aspektih in eden od teh je tudi socialni aspekt. Dokler ste v službi, ste vključeni v družbo, ste aktivni in produktivni. Saj obstajajo tudi starejši ljudje, ki pravijo, da imajo po upokojitvi manj časa kot kadarkoli prej, vendar pa veliko ljudi začne enostavno počasi ugašati. Seveda vedno obstaja pomislek, da nekdo v Muri ne more za strojem delati do ne vem kdaj. Seveda ne na enak način. Lahko dela krajši čas, prav tako pa dela z napredkom postajajo vse preprostejša. Življenje se bo zaradi razvoja tehnologije poenostavilo, to pa bo poenostavilo tudi pot naprej.«
Bilo pa bi smiselno razmisliti o korenitejši spremembi življenjskega cikla, kot je preprosto podaljševanje delovne dobe. Kakor v letos objavljenem članku v reviji Nature opozarja dr. James Waupel z Demografskega inštituta Maxa Plancka, bi mlad človek, če bi vedel, da bo najverjetneje doživel sto let in bo 90 let svojega življenja preživel v razmeroma dobri psihofizični kondiciji, verjetno raje izbral drugačen življenjski ritem. »V številnih državah, sploh tistih z dolgo pričakovano življenjsko dobo, ljudje garajo v letih, ko bi lahko imeli otroke in z njimi preživljali čas, upokojijo pa se takrat, ko otroci ne potrebujejo več njihove oskrbe. Posvetiti dve desetletji izobrazbi, naslednja štiri desetletja prizadevanju za ravnotežje med delom in družino, potem pa verjetna prihodnja štiri desetletja uživati v prostem času, se bo morda zdelo manj privlačno kot razporeditev in združevanje izobraževanja, dela, vzgoje otrok in prostega časa v daljšem časovnem obdobju.« S tem, ko bi mladim s skrajševanjem delovnega časa zagotovili več časa za družino, bi po svoje kompenzirali neizogibno podaljševanje delovne dobe, in to brez velike škode za gospodarstvo. »Dvajseto stoletje je bilo stoletje redistribucije bogastva; enaindvajseto stoletje bo verjetno stoletje redistribucije dela,« je še zapisal Waupel.
V podobni smeri, a manj radikalno razmišlja tudi Peter Pogačar, direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo, »oče« najnovejše pokojninske reforme. »Pri staranju prebivalstva se v Sloveniji preveč osredotočamo samo na vzdržnost pokojninskega sistema. Staranju prebivalstva je treba prilagoditi celoten trg dela. Eden glavnih ciljev reforme zakona o delovnih razmerjih, ki jo pripravljamo, je prilagoditev zakonodaje staranju delovne sile, na primer s fleksibilnostjo delovnega časa.«

Gašenje požara

A kaj dejansko čaka današnjo mlado generacijo? Bo res treba kmalu voliti stranko mladih, zato da stranka upokojencev ne bi imela popolne oblasti? Za Slovenijo so podatki precej neizprosni. »Tudi če bo sprejet vladni predlog pokojninske reforme, bo Slovenija zaradi neugodne demografske sestave gotovo povečala izdatke za pokojnine. Vsekakor bomo do leta 2020 morali najti najmanj dodatno milijardo evrov za financiranje pokojnin. Vsako popuščanje pa bi pomenilo, da bi bilo teh sredstev treba zagotoviti več,« pravi Pogačar. Po letu 2030 pa starejšega prebivalstva preprosto ne bo več mogoče financirati enako kot sedaj. »Morali bomo najti nov koncept, novo komponento. Odgovornost za varno starost pa bodo deloma morali prevzeti tudi posamezniki sami.« To lahko pomeni, da bodo morali odprodajati premoženje, ki so si ga pridobili v življenju. Ena od možnosti, ki jih bodo banke prej ali slej verjetno začele ponujati, so tudi obratne hipoteke. Star človek bi na primer z banko sklenil pogodbo, po kateri bi mu ta do konca življenja plačevala rento, po smrti pa bi njegova nepremičnina prešla v last banke. »Takšne možnosti seveda so, vendar se kot socialna država ne smemo zanašati samo nanje. Naš cilj je iz prvega stebra oziroma obveznega pokojninskega zavarovanja vsem zavarovancem zagotoviti dostojne pokojnine, za kaj več pa bodo morali poskrbeti zavarovanci sami. Država jih bo pri tem ustrezno stimulirala,« je pomirjujoč Pogačar.
Vsekakor so ukrepi bolj podobni gašenju požara kot postopnemu prilagajanju. »Pred nami je revolucija, ki pa poteka počasi in na katero morda nismo bili pripravljeni. Slovenska politika zagotovo ni bila,« meni dr. Božidar Voljč. Zato je danes čutiti precejšnjo paniko. »Če ne sprejmemo ustreznih strukturnih reform, bo mlada generacija v Sloveniji plačala ves zapitek. Plačala bo posledice tega, da smo se in se še navkljub izrazito neugodnim demografskim razmeram v Sloveniji upokojujemo dve leti prej, kot je povprečje Evropske unije - nismo pa tako bogata država, da bi si to lahko privoščili. Na trgu dela imajo vsi prekarne oblike zaposlitve ali zaposlitve za določen čas, ker je starejša generacija zaposlena za nedoločen čas in ne popušča pri fleksibilnosti zaposlovanja, ceno za to pa plačuje mlada generacija. Če se o tem ne začnemo pogovarjati, nam grozi konflikt generacij,« je jasen Pogačar. Kot pravi, so nekatere države ravnale pametno, ko so že pred desetletji začele vzpostavljati demografski rezervni sklad, v katerega so vsako leto namenile delež BDP. Norveška, Nizozemska, Irska so tako na staranje prebivalstva pripravljene, na to se pripravljajo že 20 let. »V Sloveniji pa je tudi čas krize pokazal, da za financiranje pokojnin, razen z dodatnim zadolževanjem države, nimamo nobenega rezervnega vira. V času konjunkture na primer nismo v ta namen prihranili prav nič.«
Kaj nam še preostane? Lahko se gremo aktivno politiko spodbujanja rojstev, a vsi, ki bodo v prihodnjih 25 letih vstopili na trg delovne sile, so že rojeni, tako da tudi povečanje rodnosti ne bi spremenilo ničesar, meni Pogačar. »Še posebej, če pri tem upoštevamo, da vse analize kažejo, da je vpliv državnih ukrepov na zvišanje rodnosti zanemarljiv.« Lahko začnemo spodbujati migracije in si tako zagotovimo dodatno delovno silo. A migracije so se spremenile. »Včasih so se ljudje v državah naselili, tja pripeljali družine ... Danes je 80 odstotkov migracij ekonomskih migrantov, ki se po nekaj letih vrnejo v domovino in tako ne ustvarjajo novega prebivalstva. Po mojem je to posledica nekoliko zgrešene politike EU. To bo treba spremeniti. Paradoks Evropejca je v tem, da ima premalo otrok, hkrati pa ne mara priseljencev.« Slovenija že tako ali tako ni ravno Meka za priseljence, z zmanjševanjem razvojnih razlik med državami pa bo verjetno migracij vse manj. Lahko pa seveda tudi upamo, da se bodo uresničile optimistične napovedi glede podaljševanja obdobja, v katerem bodo ljudje zdravi in sposobni za delo ter da bo kdo poslušal tiste, ki se zavzemajo za radikalno vseživljenjsko redistribucijo delovnega časa. V tem primeru bi se iz vsega skupaj lahko izcimilo celo kaj pozitivnega.