O možnostih večnega življenja

Britanec dr. Aubrey de Grey je najvidnejši svetovni predstavnik regenerativne znanosti, ki v ne tako daljni prihodnosti računa, da bo z naborom inovativnih terapij lahko vsaj večidel ustavila proces staranja pri ljudeh. Nekdanji raziskovalec na Oddelku za genetiko Univerze v Cambridgeu je ustanovitelj in znanstveni vodja Fundacije SENS (Strategies for Engineered Negligible Senescence), neprofitne organizacije, usmerjene v raziskovanje tehnologij za zaviranje in morebitno ustavitev staranja. Financira se večinoma iz prispevkov premožnih posameznikov, največji donator je Peter Thiel, eden od ustanoviteljev PayPala (sistema za plačevanje prek spleta). Letni proračun zdaj znaša približno 1,5 milijona dolarjev, de Grey pa pravi, da bi za uresničitev vseh načrtov potreboval vsaj sto milijonov dolarjev.
Glede na njegovo pojavo bi težko uganili, da se ukvarja z raziskovanjem regenerativnih tehnologij. Nekateri mu ta videz zamerijo, saj naj bi z njim zmanjševal kredibilnost resne znanosti o staranju. Med znanstvenimi kolegi je tudi sicer precej kritikov njegovega dela in (ne)dosežkov, primerjajo jih na primer z napovedovanjem teleportacije, sam pa vztraja, da so te kritike predvsem posledica nevednosti. Ne glede na vse de Greyeve zamisli in napovedi zbujajo veliko zanimanja, to dokazujejo tudi intervjuji v tako uglednih časnikih, kot sta New York Times in Washington Post, ter na televizijah, kot sta BBC in CNN.

Dr. de Grey, kaj povzroča staranje?

> Življenje je staranje. Staranje je vseživljenjsko kopičenje stranskih učinkov življenjsko pomembnih presnovnih procesov v telesu. Nekateri od teh stranskih učinkov se kopičijo zelo počasi, in ti so ključni, ker evolucija ni ustvarila primernih mehanizmov, ki bi jih odpravljali. Sčasoma se ti stranski učinki tako nakopičijo, da začnejo ovirati presnovne procese in povzročajo poslabšanje zdravja v starosti.

Kako lahko ustavimo proces?

> To je še vedno veliko vprašanje. Za zdaj bolj ali manj z ničimer, ker je večina škode, ki je posledica kopičenja stranskih učinkov, takšne, da nimamo tehnologije, ki bi nam omogočala upočasnitev, kaj šele ustavitev teh procesov. A ravno s tem se ukvarjam. Zanima me razvoj zdravil, ki bi naredila točno to, ki bi toliko popravila različne vrste škode na molekularni in celični ravni, da raven škode nikoli ne bi dosegla stopnje, ki bi ovirala normalno delovanje presnovnih procesov in povzročala poslabšanje zdravja. In temu se že precej približujemo. Nekatere od terapij so že zelo napredovale. Dober primer je terapija z matičnimi celicami.

Kaj v tem primeru omogočajo matične celice?

> Terapija z matičnimi celicami je namenjena nadomestitvi celic v posameznem delu telesa, ki jih telo ne nadomešča samodejno. V večini tkiv se s celično delitvijo samodejno nadomeščajo iztrošene celice, obstaja pa nekaj primerov, kjer se to ne dogaja, zaradi česar se število celic neprestano zmanjšuje, to pa sčasoma povzroči slabo delovanje in odpoved organa. Parkinsonova bolezen je zelo dober primer. Progresivna izguba celic je ena od sedmih kategorij škode, s katero se je treba spoprijeti.

Kaj je to življenjska ubežna hitrost (angl. longevity escape velocity), ki jo večkrat omenjate?

> To je stopnja, s katero moramo izboljševati kakovost teh regenerativnih terapij, da bi ostali korak pred problemom. Ubežna hitrost ta trenutek dejansko nima pomena. V poštev bo prišla v trenutku, ko bomo dosegli prvi večji uspeh pri razvoju regenerativnih terapij, s katerimi bomo sposobni popraviti škodo, ki se v organizmu kopiči s staranjem. V 25 letih imamo po mojem 50 odstotkov možnosti za to, da bomo te terapije toliko razvili, da bomo lahko povprečno življenjsko dobo podaljšali za 30 let. Če bo kdo teh terapij deležen pri 60 letih, bo biološko spet star 60 let šele takrat, ko bo kronološko star že 90 let. Takrat bo moral biti vnovič deležen regenerativnih terapij, ker pa bodo obstajale težave, ki jih prvotne terapije ne bodo sposobne odpraviti, bo naloga drugič težja. Da bi bile terapije tudi drugič enako učinkovite, jih moramo torej izboljšati. Ubežna hitrost je preprosto hitrost, s katero moramo izboljševati regenerativne terapije, da bomo z njimi vsakič znova sposobni doseči enake regenerativne učinke.

V bistvu gre za večno življenje.

> Gre za stopnjo napredka, ki bi jo morali doseči, da bi v nedogled lahko preprečevali starostne bolezni, da.

Menite, da si ljudje sploh želijo živeti večno?

> To ni pravi način razmišljanja o tej temi. Ljudem ni treba imeti nikakršnega mnenja o tem, kako dolgo želijo živeti. Tudi sam ga nimam. Vse, kar potrebujete, je mnenje o tem, ali želite živeti naslednjih deset let in ali želite v tem času ostati zdravi. Če želite ostati zdravi, si želite teh terapij. In če boste čez deset let še vedno zdravi, si boste verjetno želeli ostati zdravi še naslednjih deset let. Na nobeni točki se vam ni treba odločati o stoletni ali daljši življenjski dobi.

Zagotovo bi bili, vsaj na začetku, teh terapij deležni le premožni posamezniki. Ne bi to pomenilo dodatne diskriminacije manj premožnih?

> Menim, da se to nikakor ne bo zgodilo. Velika razlika med terapijami, o katerih govorim, in terapijami, ki obstajajo zdaj, v obliki dragih zdravil, je v tem, da dandanašnja draga zdravila niso preveč učinkovita. Starim ljudem je mogoče z njimi podaljšati življenje za nekaj let, vendar kmalu spet zbolijo. Ohranjanje bolnih ljudi pri življenju pa je zelo drago. Ta zdravila so samo strošek, z dejansko učinkovitimi zdravili pa bo drugače. Preprečila bodo, da bi ljudje sploh prišli v stanje, ko bi potrebovali draga zdravila. Z drugimi besedami, ta zdravila bodo dobra naložba. Nekako v smislu, da je preventiva boljša od kurative. Res je, da bo zagotavljanje teh zdravil za populacijo drago, a bo to hkrati prihranilo veliko več denarja s tem, ko bo ljudi ohranjalo zdrave in sposobne dejavnega delovanja v družbi. Sčasoma bo odrekanje tem terapijam na ravni celotne populacije za katerokoli državo pomenilo ekonomski samomor. V bistvu gre za podoben princip kot pri javnem izobraževanju. Katerakoli država, ki bi odpravila brezplačno osnovno izobraževanje, bi bila po 20 letih zaradi neizobraženega prebivalstva gospodarsko hendikepirana.

Kako dolgo življenje lahko pričakuje današnji povprečni 30-letnik?

> To je vsekakor odvisno od tega, ali se bodo moje napovedi uresničile v časovnem okviru, ki sem ga opisal. Kot sem rekel, imamo 50 odstotkov možnosti za razvoj potrebnih terapij v 25 letih. Zagotovo pa imamo vsaj 10 odstotkov možnosti za to, da nam jih ne bo uspelo razviti niti v sto letih. Tako da je napovedovanje zelo špekulativno. Če pa bomo potrebne terapije dejansko razvili, potem bo tveganje za smrt enako tveganju, ki danes velja za mlade ljudi. Kolikšno bo to tveganje, ne moremo napovedati. Lahko pogledamo, kakšna so ta tveganja danes, in izračunamo, kako dolgo bi ljudje v povprečju živeli, če bi tveganje za smrt s staranjem ostalo nespremenjeno. Če to izračunamo, pridemo do povprečne življenjske dobe okoli tisoč let. Seveda pa ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, kaj bo prinesel razvoj novih tehnologij. Nekatere od njih utegnejo še zmanjšati tveganje za smrt, druge pa ga povečati. Zato tega dejansko ne moremo napovedati. Sploh pa to niti ni pomembno. Pomembno je ohranjati ljudi zdrave.

Kaj je danes, ta trenutek, najboljši način za zagotovitev čim daljšega življenja?

> Žal moram reči, da je to usmerjanje čim več truda v pospeševanje razvijanja terapij, o katerih govorim. Terapije, ki so na voljo zdaj, preprosto ne delujejo.

Imate precej kritikov, ki vam očitajo, da ste zelo dobri v trženju svojih zamisli, manj dobri pa v dokazovanju njihove relevantnosti.

> Vaše informacije so nekoliko zastarele. Pred nekaj leti sem res imel nekaj kritikov, ki so mi očitali to, o čemer govorite. A uspelo mi je pokazati, da vem o tej problematiki precej več kot oni in da so njihovi očitki plod nevednosti. Danes me skoraj nihče več ne kritizira na ta način. Ljudje, ki so izrekali te kritike, so znanstveniki, ki so osredotočeni na dokazovanje stvari. Jaz pa sem tehnolog, zanima me uporaba tehnologij, izraba znanja v korist človeštva. V tehnologiji ni dokazov. Preprosto vzameš znanje, ki ga imaš, in ga uporabiš za izdelavo naprave, ki bo koristna, kot je na primer letalo. Brata Wright nista imela dokaza, da bo njuno letalo letelo, dokler ga nista izdelala in preizkusila.

Ste že opravili kakšne klinične raziskave na ljudeh?

> Tega ne počnemo. Ukvarjamo se z razvojem zgodnjih faz teh raziskav, opravljamo pa jih na celičnih kulturah in miših. Po mojem bodo preboji v laboratoriju, s poskusi na miših, tisti, ki bodo povzročili spremembo javnega mnenja. V manj kot desetih letih nam bo po mojem na miših uspelo demonstrirati učinkovite regenerativne terapije, ki jih opisujem. To pa bo vse prepričalo, da je naš postopek lahko uspešen. Veliko več ljudi bo svoja raziskovalna prizadevanja usmerilo na to področje in človeške regenerativne terapije se bodo hitro razvile.

Kako smo lahko prepričani, da bodo terapije, ki bodo uspešne na miših, delovale tudi pri ljudeh?

> Vemo, da ne bodo imele popolnoma enakega učinka. A tu gre za dokazovanje relevantnosti koncepta. Miši so dovolj podobne ljudem, da bomo lahko, če nam pri njih uspe, z veliko verjetnostjo trdili, da nam bo uspelo tudi pri ljudeh.