Mitja Čander, literarni urednik in esejist

Mitja Čander (36), literarni urednik in esejist, je v devetdesetih letih urejal študentski časopis Tribuna in bil urednik v mariborski reviji Dialogi. Od leta 1996 je urednik študentske založbe Beletrina. Za svoje literarnokritično delo in zbirke esejev, predlani je izšla že njegova tretja, je prejel Stritarjevo in Glazerjevo nagrado. Rojen je v Rušah pod Pohorjem. V mladosti je bil izvrsten šahist, pozneje pa ga je vse bolj pritegoval svet literature. Oba svetova prepleta tudi v svojih esejističnih zbirkah. »V svetu literature sem doživljal skrivnostnost, neujemljivost, lepoto in bližino eksistencialnih vprašanj, ki pa so za šahovnico vendarle manjkale. Poleg tega moraš pri šahu zbirati točke, remije in zmage, pri literaturi pa vendarle ne gre za tekmovalnost, čeprav jo nekateri doživljajo tudi na ta način«. Čandra smo za ta pogovor obiskali na morju, kjer pa namesto knjig prebira domače in tuje časopise. V pogovoru o slovenski, vzhodnoevropskih in južnoslovanskih književnostih, o prihodnosti tiskane knjige, o odrinjenosti študentske populacije in tudi o književnem trgu, na katerem se bojuje za preživetje Beletrina, se je izkazal tudi kot luciden poznavalec in kritik političnega in družbenega dogajanja v Sloveniji. Prepričan je, da je v Sloveniji mogoče (so)delovati ob preseganju ideoloških razdorov, ki bremenijo našo družbo. Tudi kot urednik založbe ravna tako, saj trdi, da je »kultura eden redkih referenčnih okvirov, ki je v današnjem času, ko je jasno, da potrebujemo novo vizijo skupnosti, sposoben konstruktivno integrirati slovensko družbo ter hkrati spodbuditi kreativnost in sodelovanje med ljudmi«

Najpogosteje pišete eseje, torej tisto literarno oziroma polliterarno zvrst, ki zahteva refleksijo, kontemplacijo in svoj mir. Refleksije je danes premalo, odrinjena je na obrobje, čeprav bi bila v sodobni družbi, v kateri dominirajo naglica ter tržni, ekonomski in medijski diskurzi, nujno potrebna. Je pisanje literature tudi nekakšno pribežališče?

Vsak se nadeja najti nekakšno svojo »domovino«. Moj temeljni hendikep je slepota, skorajda slep sem, in ko danes, pri šestintridesetih letih, pogledam nazaj, se mi zdi, da je bil tudi šah, skozi štiriinšestdeset polj, svojevrstno iskanje moje identitete, ki sem jo pozneje iskal v literaturi. Zdelo se mi je, da je literatura tisto področje, kjer je človek lahko popolnoma suveren, v katerem čutim popolno svobodo, se lahko popolnoma svobodno izražam in najdem svojo obliko, ne upora, ampak polno participacijo v svetu. Morebiti zveni ta misel paradoksno, saj je literatura v osnovi samotno dejanje, ampak sam jo doživljam kot polje svobode zase in za svojo ustvarjalnost. Filozofi in umetniki različnih teoretskih in umetniških predispozicij trdijo, da je današnji svet zaznamovan s stopnjujočimi se hitrostmi. V 20. in 21. stoletju smo priče še dodatnemu pospeševanju vsega, kar nas obkroža. Stvari, ki so se nam zdele pred desetimi leti utopične, na primer virtualna realnost ali prenos podatkov po internetu, so danes realnost. In ko berem analize, na primer v Economistu, ugotavljam, da se iz leta v leto soočamo z neverjetno povečano količino podatkov, ki krožijo po svetu. Smo v svetu, kjer se vse hitro spreminja, kar zahteva od človeka izjemno hitre miselne odzive in razmišljanje na več ravneh. Ves čas imamo odprto elektronsko pošto in razna socialna omrežja gledamo kot nekakšen video ali film. Vse to, kar hkrati zapisujemo, nas cefra na različne konce.
Literatura je, pa ne le ona, zagotovo tista oblika človekovega ustvarjanja, ki še vedno zahteva našo polno koncentracijo, polno zavzetost, polno predanost, kajti brez takšne predanosti literature ni. Literatura je odpor zoper tisto obliko hitrosti, ki sploščuje današnje življenje. Hitrost sicer ni vedno in nujno nekaj napačnega, saj lahko nove medije prikrojimo sebi in lastnim potrebam in s tem ničesar ne izgubimo. Še vedno je namreč človek sam tisti, ki prižge ali ugasne računalnik. Zato je strah in prelaganje odgovornosti na internet, ali na tisto, kar bo še prišlo, kar naj bi pokončalo umetnost, brezplodno in nesprejemljivo početje. Tudi prihod televizije in radia ni povzročil propada umetnosti. Ljudje so pač namesto zabav na sejmih in gledanja kalejdoskopskih sličic, kar so počeli v 19. stoletju, poslušali radio in gledali televizijo. Vsak čas ima svoje oblike zabave, pozabe in samopozabe. Ljudje pa, ki želijo misliti, nemirni duhovi torej, bodo zmeraj zmogli doseči koncentracijo za svoje razmišljanje in za potapljanje v domišljijske svetove.

Zdi se mi, da se niste povsem otresli miselnosti šahista, saj v vaših esejih lahko kaj hitro zaznamo šahovsko kavzalnost, ki ji sledite, vsaj v prvih dveh zbirkah.

Zanimiva misel. Doslej te teze kritiki še niso zajeli. Dejansko pa me vse bolj nosi v racionalne ali kavzalne taktike pisanja o svetu, umetnosti. Borges pravi, da vedno rišemo poteze svojega obraza. In ko rišemo zemljevid tujih in daljnih dežel, vedno govorimo o sebi, o lastnem življenjskem in bivanjskem položaju. Zdi se mi, da postajam v tem izrisu vedno bolj neposreden. Vedno bolj grob do sebe in drugih. Zato je v tretji knjigi tudi več avtobiografskih prvin, več direktnih uvidov v družbeno tkivo. Prvi dve knjigi sta napisani bolj z distance, kot da bi skušal nastopati z bolj varne pozicije. Čutim, da sem se pripravljen bolj izpostaviti, bolj neposredno govoriti o sebi in o drugih ljudeh. Zato me mika neke vrste avtobiografska proza, oziroma še bolj neposreden uvid v življenje. Manj ziheraštva je v meni. In če uporabim šahovski jezik, postajam bolj potrpežljiv in hkrati strateško usmerjen igralec, ki igra za male prednosti in za morebitno zmago v končnici. Začenjam igrati bolj taktično, bolj kombinatorno, bolj domišljijsko, bolj dinamično.

Tudi to je lahko način približevanja bralcu. Po obdobju osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je v literaturi zaznamovala ameriška metafikcija, so se avtorji v devetdesetih znova skušali približati bralcu. Tudi z razmišljanjem o družbenih, duhovnih in kulturnih dilemah, s katerimi se soočamo. V slovenski družbi je bil to čas tranzicije. Je umetnost uspela reflektirati te družbene procese?

Ne v celoti in v zadostni meri. Mislim, da je slovenska literatura, govorim predvsem o prozi v devetdesetih letih in morda v začetka tega tisočletja, ki jo sam pogojno imenujem neorealistična, odziv na predhodno literaturo. Nova literatura je v devetdesetih spet vzpostavila stik z realnostjo. Pripovedovati je začela vsakdanje zgodbe, vendar se je ukvarjala predvsem z intimno sfero in v tem kontekstu najpogosteje z ljubezensko tematiko. Od zaljubljenosti do razpada zveze in vseh odtenkov, ki so možni v ljubezni. Tako je implicitno govorila tudi o časih, ki smo jih živeli in jih še živimo v tranziciji; ta nas potiska v nekakšno lupino, atomizira družbo in posameznika sili v solipsizem. Pred človekom je družba kot nekakšen nepregleden labirint, vzvodi moči v njej pa so skriti v svojevrstnem kaf-kovskem gradu. Nismo dobili večjih literarnih del, ki bi nam razjasnjevala te družbene procese in dogajanja. Nekaj romanov sicer je. Imamo na primer roman Janija Virka Zadnja Sergijeva skušnjava, ki je poskus družbene satire; pa Pasji tango Aleša Čara ... Imamo zelo zanimiv roman Maje Novak, fantastičen roman po samem žanru z naslovom Mačja kuga. Gre za poskuse globljega in panoramskega ureza v našo družbo, sicer dokaj neprizanesljivega, verjetno pa bo obdobje po tranziciji, s časovne distance, prineslo še bolj celostne ureze. Kajti tranzicijska družba je s svojim absurdom, z igro moči, igro pohlepa, ki je zadaj, z vsemi svojimi karakteristikami, idealen teren za komedijo. Gre za človeško komedijo, ki jo živimo v medijskem prostoru, v polju politike, izobraževanja, znanosti - pravzaprav v vseh družbenih porah.

Kaj je pri slovenski literaturi iz obdobja tranzicije podobno drugim tranzicijskim literaturam? Je že mogoče ovrednotiti in poiskati skupne imenovalce za to obdobje umetniškega ustvarjanja?

Tudi drugje so bili podobni trendi kot pri nas, na primer v izrazih, ki jih avtorji uporabljajo za poimenovanje posameznih družbenih pojavov. Povsod gre za refleks na postmodernizem in na metafikcijo, kar se kaže v iskanju stika z realnostjo, v pogosti uporabi slenga, torej živega govora v pripovedovanju zgodb, in tudi v uvajanju na videz bizarnih tematik, ki pa so povezane s človekovo eksistencialno izkušnjo. Vzhodna zgodba je zelo zanimiva. Jaz sem »fen« Vzhoda, če rečem malo pretenciozno, ker se mi zdi, da je Zahod popolnoma ohromel, Vzhod pa prinaša svežino, pogosto brutalno in nasilno, vendar ima zaradi vseh turbulenc, ki jih je doživel po padcu berlinskega zidu, veliko zelo zanimivih osebnih zgodb in hkrati zelo zanimivih zgodb na ravni kolektivnega, kar se kaže v soočanju z zgodovino, z novimi idejami in s številnimi trendi ter modami, ki so se nenadoma pojavili v tem prostoru. Ta prostor je zelo zanimiv in na svoj način hecen, ker se je po letu 1989 zdelo, da je tu vse možno. Kot da je možno začeti iz nič. Izkazalo pa se je, da to sploh ni res, da preteklost še vedno obstaja in da obstajajo številni polaščevalni apetiti Zahoda. Najbolj pa je zanimivo, kako so se nekateri ljudje naenkrat preoblekli. Kot v burki so iz Gogoljev postali pogumni Lermontovi. Ali obrnjeno. Tu se vedno spomnim na Hrabalov spis Totalni strah. V njem zelo človeško opisuje dogajanje v času prejšnjega režima in govori o tem, kako so ga predstavniki tajne službe vseskozi zasliševali in kako je sam na neki način sodeloval z njimi, da bi jim povedal čim manj, a vseeno dobil vizo za potovanje z ženo na počitnice v Grčijo. Če je hotel dobiti potni list, je moral na kavo s predstavnikom tajne službe. Spraševali so ga, kdo je človek, ki mu je v samizdatu objavil knjigo. Odvrnil jim je, da je bil to Tiger in da ga pozna le po vzdevku. Ko je leta 1990, ko se je vse to spremenilo, srečal bivšega zasliševalca, zdaj strokovnjaka za odnose z javnostjo, mu ta reče: »Joj, gospod Hrabal. Vi ste se toliko vznemirjali, mi pa smo ves čas vedeli, kdo je ta Tiger. A so vas seveda držali v šahu.« Vsi ti ljudje so se pač preoblekli. Normalno. Življenje gre naprej. Saj ne živimo iz ničle. Živimo s svojo dediščino in z novimi idejami.

Pa zdaj še nastaja literatura, ki bi jo lahko poimenovali tranzicijska?

Jaz mislim, da smo še vedno v tranziciji, saj smo zmeraj v nekakšnem prehodu in vedno čakamo, da se bo nekaj spremenilo, potem pa bo nastopil idealen čas. Slovenci, ali ljudje, ki živimo na območju Slovenije, moramo razmišljati v več identitetnih krogih. Kot pač povsod po svetu. Nismo zgolj del ene zgodbe. Smo del srednjeevropske zgodbe, smo del slovanske zgodbe, smo del zgodbe nekdanje Jugoslavije, smo del vzhodnoevropske zgodbe in smo del globalne zgodbe. In verjetno še kakšne. Zato moramo o sebi razmišljati v vseh teh identitetah, ne pa iskati zgolj eno, fiksno istovetnost. Znano je, da ta lahko pripelje do totalitarizma, do nasilja nad posamezniki.

S podobnimi dilemami se ukvarjajo tudi v drugih predelih nekdanje Jugoslavije. Katere so značilnosti tamkajšnje literature?

Zaznamovana je z razpadom države, na svojstven način z degradacijo prostora, ki se je zgodila, in z bolečino, ki jo je povzročila ta degradacija. Nekdanja Jugoslavija je bila vendarle prizorišče najbolj krvave vojne v Evropi. In ves Balkan je tisto območje, ki ga Evropa - čeprav se je po letu 1945 skušala demokratizirati, razčistiti z nacizmom, vsemi genocidnimi taktikami in ideologijami ter se kot takšna prepoznati po letu 1989, ko je propadel komunizem - doživlja kot svojega Drugega. Toda Evropa, ki se predstavlja in vzpostavlja kot demokratična skupnost, kot skupnost, ki spoštuje človeka, njegovo ustvarjalnost, njegovo različnost, in govori o multikulturalizmu, je bila presunjena, ko se ji je spet zgodil Balkan s svojimi vojnami. Bila je šokirana in se ni znala odzvati. Balkan je najprej hotela potisniti ven iz Evrope, prikazati njegove ljudi kot barbare, kot neljudi. Vsi pa vemo, da ni nečloveškega. Je samo človeško. Tudi holokavst je bil delo ljudi. Primo Levi piše o ljudeh v taboriščih, ki so bili povsem izčrpani, že čisto na koncu in po obnašanju že zunaj običajnih kodov skupnostnega vedenja, pa so jih nacisti prikazali kot nečloveške, češ da so po svojem vedenju živali. A vse to je človeško. Ne moremo zamejiti človeškega. In Evropa ni prepoznala Balkana kot svojega sestavnega dela, ampak ga je želela izločiti iz svojega tkiva. Kar pa se ji je vrnilo kot pljunek v obraz lastne demokratičnosti. Mi smo del te zgodbe, nismo pa bili vanjo vključeni na tako krvav način kot drugi narodi. Nismo doživeli usode Bosne, Hrvaške, Srbije in Kosova.
Sam sem se veliko ukvarjal s tem okoljem, brez vsakršnega občutka večvrednosti, značilnega za Zahodnjake, ki prihajajo na Balkan. Tudi če so v mirovnih ali kakšnih drugih misijah na Balkanu, imajo vedno občutek, da so prišli na eksotično prizorišče, kjer ljudje ne uporabljajo jedilnega pribora, če malo parafraziram stare poglede na Balkan.

S temi zgodbami pa se je težko prebiti na svetovno literarno sceno, kajti na globalnem književnem trgu obstaja pravilo: odprti teksti plus mikrokozmos in ne več nacionalna skupnost.

Res je. Gre za izrazito univerzalen jezik, ampak z močnim in prepoznavnim lokalnim priokusom. Od kitajskega umetnika pričakujejo, da je kitajski, da se nanaša na kaligrafijo, da obravnava njihove travme, njihove probleme, in to tiste, ki jih globalno lociramo kot kitajske. Ali pa od kubanskega, da ima kubanski priokus. V literarnem delu se mora pojaviti Castro, četudi v ironični obliki. Mora biti Castro. Sodobna umetnost je v bistvu le metafora umetnosti v celoti. Tudi v glasbi je podobno. Etno mora biti narejen na pravi način. Sicer je v umetnosti pač tako, da imajo prepričljive in avtentične zgodbe in dela svojo moč, tisto, kar je blef, pa prinaša avtorjem in posrednikom precej denarja in javnega ugleda. Tako je bilo vedno. Čas bo presodil. Mi pa si lahko z ostrenjem lastnih meril ustvarimo aparat, s katerim bomo znali ločevati dobro od slabega.

V tretji knjigi esejev razčlenjujete problematične vidike sodobne družbe. Med njimi, tako se zdi, dajete posebno težo svetohlinstvu?

Svetohlinstvo je tista človeška lastnost, ki je zmeraj aktualna. Zato je zmeraj aktualen tudi Mollierov Tartuffe. Z njim sem se ukvarjal tudi kot dramaturg v predstavi Dušana Jovanoviča, ki je bila pred nekaj leti v ljubljanski Drami. Toda svetohlinstva ne smemo razumeti le na moralični osnovi, saj vsak misli o sebi, da je poštenjak, in za marsikoga drugega, da je svetohlinec. Svetohlinstvo je treba razumeti kot neavtentičnost, kot neprekinjeno ukvarjanje z zunaj postavljenimi ideali, ali pa z zunanjimi slikami, ki bi se jim moral jaz kot človek prilagoditi. Kaj drugega so vse te reklame, ki poudarjajo idealno telo in videz perfektnega človeka, vsi napotki, da moramo potovati, če hočemo postati kozmopolitski, da moramo na ta in ta koncert, če hočemo biti »in«. Da moramo prebrati te in te knjige, če hočemo biti obveščeni in pravi intelektualci. Da moram jesti določeno hrano in se obnašati na eko način. Ta pritisk na nas je jedro svetohlinstva. Da se moramo ves čas pretvarjati, da smo del svojega časa, da smo del vseh teh masovnih zahtev, ki pa so v resnici zgolj zunanji odraz neoliberalne družbe, ki pač želi, da denar kroži in zahteva od nas, da čim več trošimo. Narekujejo nam, da nismo zadovoljni s sabo in nas prepričujejo, da nismo takšni, kot smo. Človek bi moral predvsem razmišljati o tem, kaj ga dejansko zanima, in se čim manj ukvarjati s prilagajanjem nekakšnim abstraktnim vrednotam. Prav zato, ker ne razmišljamo o svoji avtentični podobi, je naša družba problematična.

Kaj pa je danes sploh še avtentičnega?

Zagotovo ne tisto, kar bi lahko postavili na piedestal kot vrednoto in trdili, da je to avtentično. Obstaja skrivnost življenja, ki jo v sebi nosi vsak človek. Ta skrivnost ni ubesedljiva, ni opisljiva na popolnoma razumski način in ne moremo je dati v izložbo. Boga ne moremo opisati v obliki priročnika. Za vsakogar je nekaj drugega. Nekdo tej človekovi skrivnosti pravi bog, drugi jo imenuje z globino lastnega jaza, tretji vidi v tem naravo, četrti bo rekel temu bit. Kakorkoli že to prepoznamo in poimenujemo, obstaja v nas skrivnost, o kateri moramo razmišljati, ker nas postavlja v dialog s samim seboj. Če tega dialoga ne opravimo, če ves čas tekamo naokrog za raznimi pripomočki, z ideološkimi berglami ali pa z berglami v obliki trendov in oglasov, ki jih videvamo, potem pač ne moremo ustvariti dialoga s samim seboj in ostajamo pozunanjeni. Vedno bomo hoteli ugajati nečemu in se na koncu popolnoma izpraznjeni zazrli v steno.

Morda bi bil to recept za odpravo blokovske delitve slovenske družbe, vkopane na ideoloških okopih kulturnega boja in še posebej zbiranja zaslug za, denimo, osamosvojitev. Mlajša generacija se ob tem počuti kot tepec, ker je pač ni bilo zraven. Pravite, da smo tepci vsi, ki se spuščamo v razprave o tem, kdo je najbolj zaslužen za kaj. Ali si lahko mlada generacija v imenu izzivov prihodnosti ta čas privošči biti ignorantska?

Mlajša ali pa morda danes že srednja generacija, mislim na tiste od dvajsetega do petinštiridesetega leta, že deluje na novih osnovah. Marsikdaj sedim skupaj z ljudmi, ki imajo desne ali leve preference, ki volijo različne stranke, vendar to ni nikakršna ovira, da se ne bi normalno pogovarjali. Dovolj so tolerantni, pa čeprav hkrati na ognjevit način razpravljajo o družbeni realnosti. V marsičem se strinjajo kljub različnim političnim preferencam. Pri nas se je zaradi želje po obvladovanju družbe leta 1989 zgodila delitev, ki je na čuden način posnetek stare medvojne delitve, tako tragične za slovenski narod. Nikakršne zveze pa nima s sodobno realnostjo, tudi ne s človekovimi pravicami in ne z demokratičnimi standardi. Z ničemer. Je pa velik zaviralni element v družbenem razvoju.
Staro in mlado so avtorji teh scenarijev delitve želeli spremeniti v klakerje, v navijače. V 19. stoletju so bili klakerji plačani ploskači v teatru, ampak takrat se je vedelo, da so to plačani ploskači. Avtorji projekta delitve so poskušali novinarje in intelektualce, pa tudi povsem preproste ljudi, po letu 1989 narediti za ploskače, jih vključiti v enega izmed političnih taborov, ki sta si stala nasproti in vpila drug na drugega, se zmerjala z barabami. Na ta način je politika hotela hegemonizirati svoje polje. Želela je nadzorovati pripadnike predvsem intelektualne elite in jih prisiliti, da se nekam uvrstijo. Za tiste, ki hočejo nadzorovati družbo na različnih ravneh, gospodarski, politični, medijski, so vedno problematični zlasti tisti posamezniki, ki jih ni mogoče uvrstiti in nočejo biti ploskači. Toda ljudje vse bolj razmišljajo s svojo glavo, znajo tudi ločevati aktualne politične boje in intrige od zgodovine. Kaj pa imajo navsezadnje poboji po 2. svetovni vojni z današnjo politično situacijo in s tem, kako se bom odločal na volitvah? Povojni poboji, ki sodijo v domeno soočanja z narodovo preteklostjo, nimajo nikakršne zveze z življenjem današnjih generacij, vendar je politiki to tragedijo uspelo instrumentalizirati in od časa do časa jo uporabi v aktualnih političnih razmerjih in spopadih. To počne tudi z drugimi zadevami, kot so človekove pravice, poroke istospolnih partnerjev ... Zato zdajšnji čas zahteva naš premislek o tem ravnanju.

Verjetno pa na politični sceni potrebujemo nove ljudi, morda novo politično opcijo, ki se bo sposobna otresti starih navad in delitev?

Slovenska politična elita je, z nekaterimi izjemami, izrazito utrujena. Na sceni so ljudje, ki so v minulih dvajsetih letih vendarle realizirali svoje koncepte, nas pripeljali v Evropsko unijo, v Nato, v evroobmočje, nas umestili tja, kjer danes smo. Ne živimo v najslabši od vseh možnih držav, vendar slovenski politični prostor zahteva nove energije in verodostojne politične subjekte z novimi koncepti razvoja. Naši zdajšnji politiki so zelo cinični, kar se človeku zmeraj zgodi takrat, ko uresniči svoje vizije in svoje koncepte, vendar pa še naprej vztraja na svojem položaju. Če se ne odmakne, navadno postane ciničen. In to je mogoče nazorno videti na slovenski politični sceni. Priče smo iztrošenosti, benevolenci in cinizmu do vsakogar, ki prihaja na dan z novimi premisleki. Zato smo se znašli na nevarnem pragu vsesplošnega nezaupanja v politiko in tudi v intelektualne elite. Prišlo bo do obrata.

In kaj se lahko izcimi iz tega?

Imamo dve možnosti. Zaradi apolitičnosti in nezaupanja v politiko so tla godna za vzpon populističnih idej in populističnih voditeljev, ki bodo obljubljali rešitve za družbene zagate čez noč. Če se bo to zgodilo, bomo postali izrazito zatohla družba, kjer bo individuum še bolj na udaru, ljudje se bodo odločali za notranji eksil, kjer se bo znašlo še več intelektualcev, umetnikov, novinarjev in drugih razmišljujočih ljudi. Bojim se tega in vem, da kaj takšnega ni nemogoče. Proti temu ni cepljena nobena družba in zgodovina je glede tega poučna. Ne slepimo se, kajti to je ena od možnosti. Populistični voditelj, ki nam bo dal vetra, pa bo nekdo, ki ga danes pravzaprav ne poznamo in ga ne vidimo na politični sceni. Ni del predvidljive igre. Tak se pojavi naenkrat, na krilih »poštenosti«, »samoumevnosti« in »nujnosti«, ljudstvo pa vidi v njem rešitelja.
Druga alternativa, ki si jo seveda želim sam, pa je možnost, da se najde dovolj močna kritična masa novih, zaupanja vrednih ljudi, ki bodo pripravljeni vstopiti v politiko in je ne bodo razumeli kot polje plenilstva in preigravanja, ampak kot polje sodelovanja pri urejanju družbe, pri iskanju novih konceptov družbenega življenja. Mislim na takšne ljudi, ki bodo pripravljeni zastaviti svoje ime in z njim tvegati v tem podjetju. Ta čas je namreč ukvarjanje s politiko pri nas v percepciji javnega mnenja izrazito nečastno. Resni in častni ljudje ne želijo v politiko. Vsakemu je jasno, da bo z vstopom v to blato prišel iz njega obrizgan, umazan, in se bo težko vrnil v svojo stroko. Nadejam se, da se bo našlo dovolj dobrih ljudi, ki se bodo odločili za politiko, vendar ne kot poklic za vse življenje, ampak z željo, da s svojo verodostojno držo in ravnanjem prispevajo svoj delež k družbenemu pospešku v pozitivno smer.

Kot urednik študentske založbe Beletrina ste v stiku z mlajšo generacijo. Veste, kako razmišljajo mladi intelektualci. Družbene procese spremljajo apatično in presojajo, da tako ali tako ni mogoče ničesar spremeniti. Mar niso nedavne študentske demonstracije, pustimo, v kaj so se sprevrgle, pravzaprav neartikuliran krik nemoči ...

Današnja mlada generacija je v primerjavi s tisto iz leta 1968, ki je demonstrirala na ulicah vseh evropskih mest, ali s tisto iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je soustvarjala nova družbena gibanja, drugačna. Nebulozno pa je trditi, da jo zanima le materialno in le diskurz o obvladovanju družbe. Ta generacija se bo šele izkazala, če se bo, in pokazala, česa je zmožna. Sam sem ponosen, da lahko delam v Beletrini, kjer se srečujemo ljudje zelo različnih pogledov. Vseskozi je bilo tako. Za isto mizo so sedeli teologi in skrajni levičarji, se normalno pogovarjali in skupaj tudi kaj popili. To je model, ki lahko vodi naprej.

Če spremljamo diskurz mladih, se zdi, da nimajo ničesar povedati. Morda pa nimajo možnosti, da bi povedali svoje mnenje o aktualnih družbenih vprašanjih?

Artikulacija misli, pa tudi interesov, ni nekaj, kar pride čez noč. Ta proces je treba spodbujati, mu dati pravi prostor. Toda resnici na ljubo so slovenski mediji v glavnem antiintelektualno naravnani. Kar poglejte, kaj se dogaja. Na sceni je skupina tako imenovanih političnih analitikov, ki naj bi predstavljali sodobno intelektualno misel v medijskem prostoru! Zares smo v bizarni situaciji, saj ta mala skupina ljudi govori o vsem, so strokovnjaki za vse. Naš medijski prostor ni odprt za ljudi različnih kontekstov, ki bi lahko predstavljali svoje, tudi radikalne ideje. V zadnjih letih le Mladina daje možnost nastopa ljudem, ki v drugih medijih ne dobijo prostora. Sicer pa je v naši družbi premalo resnih debatnih okolij, in tega internet ne more nadomestiti. Zamisli in premisleki sicer so, vendar razpršeno krožijo v prostoru. Če bo medijski prostor odprt za vse, bomo dobili artikulirano misel, sicer pa se bomo soočili s svojevrstnim gverilstvom, kar ni dobro za družbo.

Kakšno vlogo ima v procesih artikulacije misli Beletrina?

Na ravni založniške dejavnosti spodbujamo to razpravo. To velja tako za leposlovje kot za humanistično knjižno produkcijo. Ponosen sem, ker nam je uspelo oblikovati odprto založniško strukturo in zajeti v humanistične izdaje avtorje in misli, ki reflektirajo zelo različne poglede na svet. V našem programu sodelujejo avtorji in avtorice zelo različnih generacijskih in estetskih provenienc, prihajajo iz zelo različnih koncev sveta, iz različnih kulturnih in jezikovnih miljejev. Tudi krog slovenskih književnikov, ki sodelujejo z nami, je širok, ker znam prisluhniti zgodbam različnih intelektualcev in se do njih vedem brez predsodkov.
Res pa je, da imajo knjige omejen prostor nagovora, kljub temu da se ob njih sproža nekakšen globinski vpliv, ki deluje na intelektualce in druge bralce knjig. Prepričan sem, da je štirinajstletno delovanje študentske založbe in Beletrine kot njenega manjšega dela vplivalo na intelektualno življenje v naši družbi. Nastali smo kot hibridna institucija, brez patronata kapitala, brez podpore ene ali druge politične opcije, in vseskozi smo se morali boriti za denar na zelo različnih koncih. Tudi sam sem se moral poleg uredniškega dela ukvarjati s financami. Smo neodvisna institucija, ki pa morda prav zato ne zmore zbrati dovolj denarja, da bi naredila svoj medij in prek njega nagovorila širši krog ljudi.

Po katerih merilih kot urednik izberete leposlovno knjigo za objavo?

Po intuiciji. In sicer zato, ker na ta način lahko ovržem izločevalne dejavnike, kot so generacija, literarna smer, trend itd. Na dolge proge se intuicija pokaže kot najboljši kriterij za odločitev o izdaji knjige, pa še v trendovski komplot ne padeš. Zdaj je namreč trend realistična literatura, a Emil Filipčič piše ludistično prozo, menda nekaj, kar je skregano z aktualnimi smernicami. Vem, da ne bo dosegel takšnega odziva kot kakšna druga knjiga, vendar se zanašam na intuicijo, ker sem prepričan, da je njegova knjiga dobra. Sicer se zavzemam za globoko liberalnost, vendar ne tako, da bi trdil, da je vse dobro. V tem labirintu različnih pogledov, različnih estetik, je zame pomembno, da je avtorjevo delo kakovostno v vseh pogledih. Se pa lahko kaj hitro zgodi, da je neko delo prepoznano kot uspešno in za njim nastane na kupe epigonske literature. Zato bomo imeli kar lepo število Vojnovićev. Nekaj podobnega se je zgodilo ob uveljavitvi slenga v literaturi. Človek si je tedaj kar zaželel, da bi pisci začeli pisati tudi v knjižni slovenščini.

Knjižnih založb na Slovenskem je lepo število, vendar pa večina izdaja knjige v nizkih nakladah. Kako komentirate to razpršenost založništva?

Samo po sebi ni nič narobe, če imamo veliko število založb. Bolj slabo je, ker v tej družbi ne znamo prepoznati prioritet v založništvu. V državi lahko masovno izdajamo knjige po številu naslovov, vendar bodo vsaka zase nagovorile zelo malo ljudi. Povrh tega pa ni vseeno, v kakšnih okoliščinah so te knjige nastale. So uredniško servisirane, tako kot morajo biti, so ustrezno opremljene, lektorirane, ni pa vedno poskrbljeno za promocijo in za dostojno predstavitev avtorja, kaj šele da bi merili realen učinek neke knjige.
Na številna vprašanja ni odgovorov. Zato ne, ker je slovenska država po osamosvojitvi prepustila tedanje velike državne založbe v zasebne roke in s tem omogočila tudi privatizacijo izjemno pomembne infrastrukture za knjigo, predvsem verige poslovnih prostorov v najožjih središčih mest, ki jim pravimo knjigarne. Takrat so bili gospodje na oblasti prepričani, da ni pomembno, kdo izda knjigo - da le izide. Ta kulturnopolitična logika je kadrovsko povsem osiromašila založniška podjetja, zato prihajajo na trg dela mimo profesionalnega okolja, ki skrbi za knjigo in zna prepoznati, kaj je dobro knjižno delo. Avtorji preobrata v založništvu v devetdesetih so namreč menili, da bo založnik, ki bo ustvarjal dobiček zaradi svojega ugleda, poskrbel za kakovostno knjižno produkcijo. Njihova smešna, če ne kar bizarna logika je povzročila kopico negativnih posledic za knjigo, kajti napovedi o kakovostnih izdajah zaradi založnikovega ugleda se niso uresničile. No, v zadnjih letih se je vendarle nekaj spremenilo na bolje. Če drugega ne, imamo zaposleni zaradi triletnih programskih razpisov malce večjo socialno varnost. So pa subvencije za knjigo nominalno enake, kot so bile konec devetdesetih let. Devalvirale so zaradi razpršitve založništva in slovenske kulturne politike, ki je zagovarjala cvetenje tisoč cvetov. To se lepo sliši in je lahko lepo, dokler je dovolj denarja, če ga zmanjkuje, pa vsi vegetirajo, nihče ne more normalno delati, kar se odraža v kakovosti.

Ste tudi član nacionalnega sveta za kulturo, ki sooblikuje državno politiko za vsa področja kulturnega izražanja. Do zdaj iz njegovih rok še nismo dobili česa pretresljivega.

Člane imenuje parlament za obdobje petih let. V prvem mandatu se je svet ukvarjal predvsem z različnimi pogledi na kulturno politiko in s polemičnimi razmišljanji o odprtosti kulturnega prostora, kar je bilo koristno, saj so se v tej razpravi našli vsi akterji, ki dotlej niso mogli najti skupnega jezika o razvoju kulture. Slovenska kultura ima danes podobno strukturo, kot jo je imela pred dvajsetimi leti, saj v njej prevladuje javni sektor, nevladni sektor pa je kljub novim pobudam in produkcijam hudo podhranjen, čeprav sta z zakonom o uresničevanju javnega interesa na področju kulture načelno izenačena. Čas je, da prenovimo ves sistem ter javni sektor na področju kulture posodobimo in ga približamo evropskim modelom, kjer bo v ospredju kakovost produkcije in dostopnost ljudem. Prenova pa najprej pomeni spopad s socialnimi pravicami zaposlenih in s fevdi v kulturi, česar zagotovo ne bo mogoče narediti brez širokega političnega soglasja. Vendar bo nujno zarezati, saj bo šel sicer ves denar na področju kulture le za plače, živa produkcija pa bo osiromašena oziroma bo propadla.

Saj gre vendar za kulturo, ki nas je ohranila kot narod ...

Po osamosvojitvi smo jo zato slavili in ji pripisali pomembno vlogo pri demokratizaciji in nacionalni emancipaciji. Dali smo jo na piedestal, dali smo ji ministrstvo, kar ni samoumevno za vsako državo, in dali smo ji praznik, dela prost dan, česar ni nikjer na svetu. Hkrati pa ta družba ves čas prezira kulturnike in jih zmerja s paraziti. Na tihem se marsikdo strinja z Mrkaićem, ki je trdil, da je kultura pravzaprav parazitska in da so v njej sami lenuhi. Sicer pa nam povzdigovanje kulture na državni piedestal ne pomaga, če v njej ne bomo uvideli enega izmed redkih ustvarjalnih referenčnih okvirov, kjer se lahko ljudje združujejo, kjer lahko sobivajo različni pogledi in produkcije. Vendar to ni skupnost spektakla, ni skupnost navijanja, ampak je lahko ustvarjalna skupnost. V tem vidim tudi perspektivo takšnih projektov, kot sta Evropsko mesto kulture ali Evropska prestolnica knjige, ki ne smeta biti le še en spektakel več. Ljudi je seveda treba pripraviti na to, jih vzgojiti, kar pa ni enostavno. To je lahko strategija, morda tudi le utopičen moment, vendar ne butast in naiven. Sicer pa nam še zmeraj ostane na voljo misel Šimona Pereza, da pesimist in optimist na koncu umreta na enak način, le živita drugače. Zakaj torej ne bi bil optimist?