TEŠ 6 in JEK 2

Četudi premier Borut Pahor napoveduje, da zgodba s šestim blokom Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) še ni končana in da lahko državni zbor jeseni projektu še vedno prižge rdečo luč, je to glede na do zdaj porabljena sredstva zelo težko verjeti. Pravzaprav bi bilo to tudi izjemno neodgovorno, tako s finančnega kot tudi elektroenergetskega vidika. Luknjo v elektroenergetski oskrbi, ki bi nastala ob postopnem zapiranju ostalih blokov v Šoštanju, bi bilo namreč na kratek rok tako rekoč nemogoče zapolniti. Hkrati se na vladi vse bolj ogrevajo za pospešitev gradnje drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK 2). Po napovedih bi bil lahko zgrajen v roku 10-12 let. In bil naj bi precej velik, z nameščeno zmogljivostjo med 1200 in 1600 megavatov. S kapaciteto 1600 MW bi lahko dejansko pokrili današnje potrebe Slovenije po električni energiji. Se nam torej ob šestem bloku v Šoštanju splača graditi še drugi blok v Krškem, ki nas bo stal še nekajkrat več? Seveda bodo zelo verjetno potrebe po električni energiji, kljub upadanju v minulih letih, še posebej zaradi gospodarske krize, v prihodnosti naraščale. Vendar ali bodo res tako velike? In če ne bodo, ali je gradnja obeh elektrarn kljub temu smiselna v luči pričakovanja donosnega izvoza elektrike? Smo naredili napako, da se nismo prej začeli pripravljati na gradnjo drugega bloka v Krškem? Bi bila v tem primeru lahko šoštanjska zgodba nepotrebna? In zakaj novega bloka jedrske elektrarne ni mogoče zgraditi prej kot v 10 letih? Ta vprašanja smo zastavili trem slovenskim strokovnjakom za energetiko.

“Sem zagovornik obeh elektrarn.”

Dr. Rafael Mihalič, predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani

Kaj se bo s porabo električne energije dogajalo v prihodnje, je nemogoče napovedovati in je vedno le špekulacija. Tudi te krize ni nihče pravilno napovedal, pa je obrnila ekonomski svet na glavo. Je pa smiselno v tem kontekstu omeniti naslednja dejstva. Pred krizo je bila Slovenija evropska država, takoj za Makedonijo, ki je uvažala največ električne energije glede na porabo. Slovenija ni bila sposobna pokriti svoje konice, v nasprotju z na primer Italijo, ki to tehnično lahko stori, pa čeprav je največji uvoznik električne energije v Evropi. Dosedanje krize so pokazale, da se po krizi poraba električne energije vrne na približno linearen dolgoročen trend naraščanja porabe, kot če krize ne bi bilo. Iz tega sledi, da se po krizi naraščanje porabe močno poveča in »ujame« predhodni trend. V okviru tega je treba omeniti, da se v Sloveniji poraba neindustrijskih odjemalcev ves čas veča, ne glede na krizo.
Kaj se izplača ali ne izplača, je stvar dejavnikov, ki so določeni bolj ali manj empirično. Natančna določitev tega, ali se nekaj izplača, ni mogoča per se, vedno le ob nekih okvirjih in predpostavkah, ki so spet bolj ali manj nedoločljivi ter vezani na človeške interese in predstave. Vsekakor se daleč najbolj ne izplača ne imeti virov energije, če se pozneje pokaže, da jih nujno potrebujemo. Vsi govorijo o prehodu na električne avtomobile. To vsekakor ne bo zmanjšalo porabe elektrike. Menim, da je zmanjšanje odvisnosti od nafte najpomembnejši cilj politike obnovljivih virov energije. To si je mogoče predstavljati ob prehodu na elektrifikacijo segmentov, ki jih sedaj pokriva nafta. Dolgoročno je to možno le ob zadostnih zmogljivostih proizvodnje električne energije. Ko bo krize konec in se bo poraba električne energije močno dvignila, bodo začela naročila za elektrarne deževati. Kdo, kje in za koliko bo takrat sploh še pripravljen dobaviti elektrarno Sloveniji? Odločujoči se največkrat sploh ne zavedajo, da je sodobne termoelektrarne sposobno izdelati manj podjetij na svetu, kot je prstov na eni roki. Zakaj je bil izbrani izvajalec edini ponudnik za TEŠ 6 in je ta na instaliran kW zelo draga? Ker drugih preprosto ni bilo. Ekonomisti predpostavljajo prosti trg. Vendar elektrarne niso žemljice, ki jih kupiš v Mercatorju. Število tistih, ki so sposobni izdelati elektrarne po principu »BAT« (Best Available Technology), je zelo majhno in včasih konkurenca sploh ne obstaja. Tu je treba razmišljati strateško, v smislu: »Kakšna je lahko škoda v primeru, da država izgubi kredibilnost na področju oskrbe z energijo, kar je prvi pogoj za resno delujočo državo?«
Kar se tiče morebitnega izvoza električne energije, je ta lahko zelo zelo donosen, vsekakor pa je treba izkoristiti trenutek in razmere. Kot majhni »igralci« moramo biti v tem pogledu toliko bolj prilagodljivi, da ne rečem iznajdljivi. Vsekakor je elektrika blago, ki se ga splača izvažati, ko in če si v prednosti pred ostalimi.
Kar pa se tiče dolgotrajnih postopkov za gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, pa se mi zdi še 12 let optimizem. Ali mislite, da se ne bodo pojavili okoljevarstveniki in »okoljevarstveniki« ter najrazličnejši »lokalci«, od katerih jih bo dobršen del kričal na ves glas, samo zato, da bi se jih slišalo, ali zato, da bi kaj »pokasirali«? Ministrstvo za okolje pa bo spet, kot ponavadi, nemočno hodilo po okroglih mizah in po sodiščih na obravnave pritožb na pritožbe pritožb. Ob pregovorni »hitrosti« naših sodišč hitrih rešitev ni pričakovati.
Predvsem pa odločitve za take projekte državnega pomena kreira politika in stroka je velikokrat potisnjena ob stran. Veliko odločujočih je politično nastavljenih, zaradi česar so konkretne poteze odvisne od političnih dogovorov. Dokler teh ne bo, se zadeva ne bo začela. Drug pomemben dejavnik je zasedenost zmogljivosti. Če se ne bomo podvizali, lahko na novo nuklearko čakamo zelo zelo dolgo ali pa jo krepko preplačamo.
Problem omenjenih energetskih objektov pa je, da zanje potrebujemo rezervo. Ker so zelo veliki za slovenski elektroenergetski sistem, zagotavljanje rezerve igra pomembno vlogo pri odločitvah. Načeloma je zato za sistem ugodneje zgraditi več manjših objektov, vendar je to dražje. Sem zagovornik izgradnje obeh objektov, šoštanjskega šestega bloka in drugega bloka v Krškem, ker se bo gradnja tako ali tako časovno raztegnila do te mere, da bomo takrat že potrebovali bistveno več električne energije kot sedaj, sploh če s tako imenovano nizkoogljično družbo mislimo resno. Poleg tega pa bo verjetno lastnikov drugega bloka nuklearke (tudi tujih) tako ali tako več, kar problem evakuacije energije in zagotavljanja rezerve bistveno omili.

“Tako velikega drugega bloka jedrske elektrarne Krško se nam ne splača graditi.”

Dr. Peter Novak, dekan Visoke šole za tehnologijo in sisteme iz Novega mesta

Glede prihodnjih potreb po električni energiji je odgovor povezan z odločitvijo vlade, ali bo pospeševala javni promet, ali bo pospeševala osebni promet z električnimi vozili in ali bo kamionski promet preusmerila na (elektrificirano) železnico. Zdajšnja vlada še ni sprejela koncepta razvoja elektroenergetike in ga do konca leta tudi ne bo.
Sodobna proizvodnja sloni na avtomatizaciji in robotizaciji, ti pa na rabi elektrike. Ker je bruto domači proizvod močno odvisen od rabe elektrike (je kazalnik sodobne proizvodnje), se po mojem mnenju raba elektrike ne bo bistveno zmanjšala. Pričakujemo lahko postopno ustalitev na ravni 6,5-7,0 MWh na prebivalca na leto, kar je nad sedanji povprečjem Evropske unije in zadošča za razvoj najbolj sodobne in tehnološko visoko razvite družbe. Ker smo že zdaj blizu te številke, ni mogoče računati na bistveno večjo porabo ob zahtevah EU o devetodstotnem zmanjšanju rabe končne energije in 25-odstotnem deležu obnovljivih virov. Bistvo je v večji dodani vrednosti pri porabi elektrike. Elektrike je v Sloveniji dovolj, vendar z njo naredimo premalo novih proizvodov z veliko dodane vrednosti. Poleg šestega bloka v Šoštanju se nam druge jedrske elektrarne moči nad 1000 MW v zdajšnjih razmerah ne splača graditi. Razlogi so predvsem v tem, da še do danes nismo rešili vprašanja odlaganja nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov s sedanjim partnerjem - Hrvaško -, prav tako pa trenutno nimamo možnosti, da bi jih kamorkoli izvozili. Obremenjevanje bodočih rodov v Sloveniji s temi odpadki je visoko neodgovorno dejanje. Poleg tega nimamo sredstev ne za gradnjo TEŠ 6 niti za JEK 2. Torej bi morali z nekom v »španovijo«. Pojdimo v sodelovanje, če potrebujemo elektriko, toda na tujem terenu, kjer je problem odpadkov lažje rešljiv kot v majhni in geološko neprimerni Sloveniji. Zaslužek z izvozom bo enak, kot če bi stala v Sloveniji. Torej, poraba elektrike bo dosegla raven, ki smo ji zelo blizu, in zato ni pričakovati potrebe po novih velikih zmogljivostih zaradi domače rabe. Z lastnimi objekti pa moramo zagotoviti karseda veliko neodvisnost pri njeni proizvodnji, saj je elektrika ključna za delovanje celotne družbe, zato je neodvisnost na tem področju vredna višje cene, ki se ob težavah na svetovnem trgu hitro povrne.
Izvoz elektrike bi bil smiseln, če bi imeli lastne vire primarne energije in bi z njimi pokrivali potrebe. V našem primeru je to le premog, ki pa ima druge negativne posledice. Nakup elektrarne v tujini in uvoz goriva nista jamstvo, da bomo lahko dolgoročno poceni izvažali elektriko. Vsaka od bolj razvitih držav, ki ima vsaj eno od tehnologij doma, bo lahko konkurenčnejša od nas. Izvoz elektrike iz domačih virov da, izvoz, ki bi temeljil na tuji uvoženi tehnologiji in uvoženem gorivu, pa dolgoročno ne more biti uspešen projekt. Zato gradnja drugega bloka v Krškem za izvoz elektrike ni ekonomsko niti okoljsko utemeljen projekt.
Sama gradnja drugega bloka je možna v rokih, ki so krajši od pet let, a potem, ko doma opravimo vse postopke in pridobimo gradbeno dovoljenje. Trenutno so proizvodne zmogljivosti za posamezne dele velikih jedrskih elektrarn zasedene za približno pet let vnaprej, saj je proizvajalcev malo, gradi pa se kar nekaj novih objektov v Aziji. Glavni razlogi za dolgoročne postopke pri nas in v svetu so umeščanje v prostor, problem skladiščenja odpadkov in visoki stroški financiranja. Če s prvim delom pri nas ne bi bilo problemov (z lokacijo v Krškem), pa je drugi del za zdaj nerešljiv. Nihče v Sloveniji ne bo izdal gradbenega dovoljenja za novo jedrsko elektrarno, dokler ne bomo rešili problema odpadkov iz prve. Ni politične opcije, ki bi to lahko speljala po demokratični poti. Ker bi šlo za gradnjo s partnerji, saj sami nismo sposobni prevzeti približno 4,5 milijarde evrov kreditov, kolikor bi stal drugi blok skupaj s financiranjem, je vprašanje odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov toliko bolj žgoče. Nizko- in srednjeradioaktivni odpadki niso velik problem, čeprav tudi ta po več kot 20-letnem obratovanju elektrarne še vedno ni rešen. Slovenija ni naredila napake, da se ni prej odločila za novo jedrsko elektrarno. Trenutno potrebujemo nova delovna mesta, ne projektov, ki obstoječa delovna mesta zmanjšujejo. Šesti blok termoelektrarne Šoštanj je bil v danem trenutku dobra zamisel. Tudi danes je, saj izpolnjuje dva osnovna pogoja - imamo domače gorivo, zamenjuje dotrajane objekte ob nespremenjenih kapacitetah, poleg tega pa ohranja približno 3500 delovnih mest za naslednjih 40 let ob znanem kupcu končnega proizvoda. Cena prodaje res ni znana, toda ob vseh znanih razvojnih tendencah v svetu bo ostala konkurenčna. Trenutno stanje na trgu elektrike je samo posledica gospodarske krize. Ker pa mora EU v prihodnjih desetletjih nadomestiti za vsaj 300 GW starih elektrarn, bodo vse nove enako obremenjene s kapitalskimi stroški kot šoštanjski šesti blok.

“Jedrska elektrarna je optimalen vir”

Martin Novšak, direktor družbe GEN-Energija, lastnice slovenskega dela Jedrske elektrarne Krško

JEK 2 je ekonomsko zelo učinkovit projekt in pomeni pomemben korak v smeri nizkoogljične družbe in ekonomije. Slovenija je del EU in širšega prostora energetskih povezav Evrope, zlasti srednje Evrope in Balkana. Energetski sistem Slovenije ni in ne more biti energetski otok. Za ta prostor bo značilno, da bodo trgovanja na prostem trgu vedno bolj sledila cenovno in okoljsko ugodnejšim virom. Med vsemi tehnologijami, ki bodo krojile energetsko podobo prihodnjih 30-50 let, je jedrska tista, ki omogoča okoljsko najodgovornejšo energijo ob izjemno ugodni ceni. Povpraševanje po taki energiji pod predpostavko racionalne finančne konstrukcije ni vprašljivo. Glede projekcij porabe pa: zaradi številnih okoljskih in ekonomskih prednosti elektrike se bo njena poraba povečevala tudi v prihodnjih desetletjih, četudi se bo skupna raba energije zaradi učinkovite rabe energije zmanjševala. Dejansko ravno številne nove tehnologije za učinkovitejšo rabo energije pomenijo večjo rabo elektrike. Že samo resnejši prihod električnih avtomobilov na evropske trge bo pomenil resen premik porabe s fosilnih virov na električne. Tudi brez scenarijev gospodarskega okrevanja ta prehod jasno govori o okoljski, tržni in energetski nuji po postavitvi drugega bloka jedrske elektrarne.
Izvoz električne energije je odvisen od okoljske in cenovne učinkovitosti vira. In JEK 2 bo cenovno in okoljsko optimalen vir. Že danes pomeni elektrika iz Krškega cenovno izjemno konkurenčen vir, in to kljub temu, da je to edini energetski objekt v Sloveniji, ki ima v ceno vračunane vse posredne stroške, vključno s stroški razgradnje objekta in hranjenja nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov.
Če pogledamo, kako so se na spremenjene razmere pripravile nekatere evropske države, ki pospešeno gradijo ali se pripravljajo na gradnjo novih jedrskih objektov, je jasno, da je Slovenija naredila napako, da ni bolj jasno in odločno vključila gradnje drugega bloka v svoje strateške načrte. Odgovor na vprašanje, kako hitro je mogoče zgraditi novo jedrsko elektrarno, pa je v celoti odvisen od postopkov odločanja. Če bi bilo vse odvisno od odločanj na ravni GEN-a, potem bi ga lahko zgradili oziroma bi bil v obratovanju najpozneje v osmih letih. Ta ocena temelji tudi na dejanskih rokih, ki so bili doseženi ob gradnji obstoječe jedrske elektrarne. Pripravljeno imamo vse, da začnemo postopke, ki so potrebni za pripravo novega bloka tretje generacije.