29. 7. 2010 | Mladina 30 | Svet
Udarec Srbiji
Srbi še niso spoznali, da se željam kosovskega ljudstva na dolgi rok ni mogoče upirati
Že ko so srbske oblasti pred dvema letoma in pol zaprosile Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) za svetovalno mnenje o skladnosti »enostranske razglasitve samostojnosti Kosova, za katero so se odločile začasne institucije samouprave, z mednarodnim pravom«, je bilo kot na dlani, da so se srbski politiki oprijeli poslednje bilke za vsaj formalno ohranitev celovitosti Srbije. Svetu so tedaj razlagali, da ponujajo Kosovu več kot avtonomijo, le malce manj kot neodvisnost, česar pa v nekdanji južni srbski pokrajini niti slišati niso več hoteli. Razglasitev neodvisnosti Kosova in svetovalno mnenje mednarodnega sodišča ZN sta pretrgala tudi formalno popkovino, ki je Kosovo vezala na Srbijo, kajti niti ponovno odločanje v generalni skupščini ZN ne more spremeniti razmerja med Srbijo in Kosovom, kaj šele, da bi Kosovo v kakršnikoli obliki ponovno vrnilo v sestavo srbske države.
Od februarja 2008, ko je kosovska skupščina razglasila samostojnost, je samostojno državo Kosovo priznalo 67 držav, med drugimi tudi Združene države Amerike in večina, razen petih, držav članic Evropske unije. Da bi Kosovo postalo članica ZN in se vključilo v delovanje vseh institucij te organizacije, potrebuje priznanje samostojnosti vsaj dveh tretjin članic ZN. Mnoge so s priznanjem čakale na posvetovalno mnenje sodišča v Haagu in po njegovi odločitvi so kosovske oblasti poslale prošnjo za priznanje 120 državam članicam ZN. Srbski politiki so se razbežali po svetu, da bi prepričevali vodstva držav, ki Kosova še niso priznale, naj tega ne storijo.
Srbi so pričakovali drugačen razplet na Meddržavnem sodišču ZN, saj so politično veliko investirali v ta projekt. Doživeli pa so hud udarec, to je priznal tudi predsednik Srbije Boris Tadić. Vendar smo tokrat v srbski ljudski skupščini opazili, da v razpravi o »razsodbi« in prihodnjih nalogah Srbije za ohranitev integritete in celovitosti skupaj s Kosovom ni bilo toliko nacionalističnega romantizma in sklicevanja na to, da je Kosovo »zibelka srbstva«. Pravzaprav so poslanci dokaj stoično in dostojanstveno, če odštejemo poslance Srbske radikalne stranke haaškega obtoženca Vojislava Šešlja, razpravljali o resoluciji, ki naj bi jo ponudili v sprejetje generalni skupščini ZN, ko bo septembra razpravljala o posvetovalnem mnenju sodišča. Srbski predsednik Boris Tadić je, čeprav razočaran nad »razsodbo«, na torkovem zasedanju skupščine opozoril, da za Srbijo zdaj ni čas za »veliki patriotizem, ampak za velika dejanja«. Zgovorno je tudi njegovo svarilo poslancem, da želi s položaja predsednika Srbijo rešiti konfliktov s sosedami in z velesilami, v katere je bila država vpletena minula desetletja, saj bi jo drugačna politika vodila »neposredno v propad, državljane pa v novo revščino«.
Resnici na ljubo Srbija druge možnosti kot sprijazniti se z novonastalimi razmerami in z vključevanjem v evropske integracije, kar lahko omili težave s sosedami, nima. Zato so poslanci z veliko večino sprejeli vladni predlog besedila resolucije, ki jo bodo ponudili generalni skupščini ZN v sprejetje, da država nadaljuje z dosedanjo politiko do Kosova in uporabi za obrambo suverenosti in ozemeljske celovitosti vsa razpoložljiva diplomatska in politična sredstva. Poudarek na tem, da Srbija nikoli ne bo »niti eksplicitno niti implicitno« priznala enostransko razglašene neodvisnosti Kosova, je bil potreben za umiritev domače javnosti, ki pa je, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, že odpisala Kosovo kot sestavni del Srbije, le politika si za zdaj tega še ne more privoščiti.
Vodja pravne skupine Srbije na Meddržavnem sodišču v Haagu, Dušan T. Bataković, je za časopis Danas dejal, da je na zasedanju generalne skupščine ZN »s posvetovalnim mnenjem ICJ manevrski prostor zožen, boj pa bo težji. Sodišče je med drugim priporočilo, da morajo pri političnih vprašanjih, ko gre za varovanje suverenosti, v tem primeru Srbije, in pravice do odcepitve in samoodločbe, v tem primeru kosovskih Albancev, odločati Združeni narodi, predvsem pa generalna skupščina ... Naša politična strategija mora biti bolj dodelana in večslojna, da bi lahko našli za obe strani sprejemljive rešitve, to pa ni mogoče brez dodatnih pogajanj.« Za pogajanja o statusu Kosova znotraj Srbije pa tako rekoč ni možnosti, saj kosovske oblasti za nobeno ceno nočejo privoliti vanje. Velik korak naprej bi bil že, če bi se državi lotili pogajanj o številnih praktičnih vprašanjih medsebojnih odnosov. Državi se bosta morali naučiti sodelovati. Na to je opozorila Catherine Ashton, zunanja ministrica EU, z besedami: »Evropska unija je pripravljena pomagati v dialogu med Prištino in Beogradom. Namen dialoga je spodbuditi sodelovanje, napredovati na poti v Evropo in izboljšati življenje ljudi.« Besede zunanje ministrice pa je treba po mnenju poznavalcev brati tudi med vrsticami, saj je dala Kosovu vedeti, naj se neha opirati le na pomoč Washingtona, Srbiji pa hkrati, naj se ne zanaša na ruske pomisleke o neodvisnosti Kosova. EU bo vsekakor morala utišati Moskvo in Washington, ki imata različna pogleda na iskanje kompromisne rešitve za srbski enklavi na Kosovu in območje severnega Kosova z Mitrovico, ki je zunaj dejanske pristojnosti Prištine. Ureditev položaja srbskih enklav na Kosovu bo eno izmed težjih vprašanj v pogajanjih med Beogradom in Prištino. O tem bo govor tudi na zasedanju generalne skupščine ZN. Dobro znamenje je že prišlo s Kosova, saj je predsednik Fatmir Sejdiu dejal, da so se pripravljeni pogajati o avtonomiji severne enklave in tam živečim ponuditi status manjšine, kakršnega ima nemška manjšina v Južni Tirolski v severni Italiji.
Toda v srbski politični javnosti in med strokovnjaki se je po odločitvi Meddržavnega sodišča ZN že vnela razprava o slabi pripravljenosti strategije nastopa Srbije na sodišču. O tem se polemike zagotovo ne bodo hitro stišale, kajti srbska opozicija očita oblasti, da je zaradi napačno formuliranega vprašanja za sodišče povzročila neuspeh. Na to je v pogovoru za Blic opozoril tudi ugledni mednarodni pravnik dr. Vojin Dimitrijević. Sodišče je odločalo zgolj o deklaraciji o neodvisnosti Kosova in o organu, ki jo je sprejel, ni pa »se lotilo zapletenih vprašanj, ki jih poudarjajo teoretiki mednarodnega prava, vprašanja o tem, ali je pravica do samoodločbe močnejša od pravice države, da brani ozemeljsko celovitost. Poleg tega mnenje sodišča v prvem delu namenja veliko pozornosti zagovarjanju stališča, da se ravna po mednarodnem, ne pa po notranjem pravu. Večina sodnikov je zato sklenila, da mednarodno pravo ne prepoveduje razglasitve neodvisnosti.« Po Dimitrijevićevih besedah je imelo sodišče več dela z argumentom srbske vlade, da je deklaracijo o neodvisnosti sprejel začasni organ oblasti Kosova, ki je zasnovan skladno z resolucijo VS ZN 1244. »To vprašanje je sodišče zaobšlo tako, da za avtorja deklaracije ni štelo skupščine Kosova, ampak vse prisotne v dvorani, skupaj s predsednikom Sejdiujem, ki seveda ni bil poslanec. Pri tem se je sklicevalo na zgodnejše deklaracije neodvisnosti, skupaj z deklaracijo Združenih držav Amerike, kar je bilo Američanom zagotovo simpatično.«
Mnenju, da so Srbi z napačnim vprašanjem morda zamudili zadnjo priložnost, pritrjuje tudi dr. Bojko Bučar, strokovnjak za mednarodno pravo s FDV. Vendar pravi: »Vprašanje je, kolikšen vpliv je imela Srbija na formulacijo vprašanja, ki ga je postavila Meddržavnemu sodišču Združenih narodov,« saj ga je očitno sodišče samo zožilo le na akt deklaracije. Kar pa zadeva upoštevanje notranjega prava Srbije, dr. Bučar odgovarja: »Če bi kdorkoli želel presojati ta vprašanja tudi z vidika notranjega prava, bi se znašel v težavah, saj bi moral upoštevati notranje pravo Srbije in Kosova in še mednarodno pravo. To bi bila zgodba o jari kači, kakršni smo bili priča ob razpadanju Jugoslavije, ko je neodvisnost razglasila Slovenija. Eno od vprašanj, ki so se takrat postavljala, je bilo, ali ima republika pravico do odcepitve. Slovenija je trdila, da jo ima, ker je tudi v Jugoslavijo vstopila na podlagi samoodločbe, nasprotniki so trdili, da te pravice nima, saj je tisto, kar je nastalo, nastalo na podlagi samoodločbe. Tukaj potem igrajo vlogo druga načela, jasno pa je, da o tem nihče ni tako presojal, ker tudi ni pravnega telesa za takšno razsojanje.«
Seveda se postavlja vprašanje, kako bo odločitev sodišča o Kosovu vplivala na podobne poskuse secesije in odločanje o samostojnosti v svetu. Čeprav je za sodišče Kosovo »poseben« primer, so njegovo mnenje radostno pričakali v Južni Osetiji in Abhaziji, Pridnestrovju, Gorskem Karabahu, Severnem Cipru, Palestini, Tibetu, Kašmirju, Baskiji, Škotski, Korziki, pa tudi v Somalilendu, deželi, katere separatističnega gibanja ni sicer priznal še nihče na svetu. Kako na podlagi te presoje sodišča naprej, preračunavajo tudi krimski Tatari in Kurdi v Turčiji. Že bežen pregled sodobnih separatističnih gibanj razkrije, da jih je po svetu več kot sto! Tudi predsednik vlade Republike srbske Milorad Dodik je spet dvignil svoj glas z besedami, da »če odcepitev Kosova od Srbije ni v nasprotju z mednarodnim pravom, potem bi morali enaki standardi veljati tudi za entiteto bosanskih Srbov, ki si želijo zapustiti BiH. Že dolgo Republika srbska ni zadovoljna v BiH. Spoštujemo daytonski sporazum, toda odločitev mednarodnega sodišča je za nas vodilo v boju za naš status in našo prihodnost.«
Toda velesile in tudi EU za zdaj nočejo nič slišati o možnosti za razglasitev neodvisnosti entitet drugod po svetu. Zato je povsem upravičeno vprašanje, zakaj za Kosovo veljajo drugačna merila kot za druge podobne primere. Kosovu je bila zagotovo najbolj v pomoč podpora ZDA in EU, ki ji je zaradi »slabe vesti« in tudi zaradi povsem pragmatičnih interesov veliko do tega, da se splet balkanskih nacionalizmov umakne z njenega dnevnega reda. Argument za drugačen odnos do Kosova, ker naj bi bili kosovski Albanci konec devetdesetih let žrtev poskusa genocida, pa ni pravi. Tudi za posebnost »kosovskega primera« ni pravih argumentov. Dr. Bučar meni, da je govoriti o »Kosovu kot o posebnem primeru politična floskula. Vprašanje je tudi, ali je šlo res za poskus genocida. Če bi bil to argument za priznanje držav, bi bilo to morda celo dobro, vendar ni tako. So še hujši primeri, kjer je bila kršitev človekovih pravic še hujša, pa mednarodna skupnost zato ne bo priznala neodvisnosti države. Ko gre za vprašanje legitimnosti, bi ta argument vzdržal, ampak pri tem mednarodna skupnost zagotovo ni dosledna.« Poznavalci opozarjajo, da je haaško sodišče iskalo kompromis, da bi zadovoljilo albansko skupnost na Kosovu in se hkrati izognilo globalnim implikacijam svojega mnenja. Tudi zato, da ne bi tega mnenja uporabila druga separatistična gibanja in da se v svetu ne bi sprožil učinek domin, v mnenju sodišča ni omenjeno Kosovo kot samostojna država. Zemljevid sveta se torej zaradi Kosova zagotovo ne bo spremenil čez noč. Po besedah dr. Bojka Bučarja pa bodo »razsodbo« iz Haaga separatisti po svetu izkoriščali v prizadevanjih za samostojnost svojih entitet. »Toda treba je opozoriti, da odločitev sodišča ne govori o pravici do samoodločbe, četudi jo bodo tisti, ki jo podpirajo, navajali kot argument. Vsi bodo naleteli na protiargument, da mnenje govori o neki drugi zadevi. Poleg tega to mnenje ne bo bistveno vplivalo na stališča mednarodne skupnosti, saj je vsaka od teh entitet v posebnem položaju. Zato tudi ni mogoče pričakovati, da bi države, znotraj katerih so te entitete, za milimeter spremenile svoja stališča. Tu smo pač na področju politike in ne prava,« pravi dr. Bučar.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.