Amazonski Černobil

Ameriško, pa tudi širšo javnost je pred dnevi razburila novica, da Tony Hayward, direktor britanske družbe BP, odgovorne za ekološko katastrofo v Mehiškem zalivu, zapušča položaj z visoko odpravnino. Formalno naj bi odšel 1. oktobra. Uprava BP, ki je v uradnem sporočilu zapisala, da odhajajoči direktor »uživa našo popolno podporo«, mu je za dolgoletno delo v podjetju zagotovila 1,23 milijona evrov odpravnine, poleg tega bo namenila še desetkrat večji znesek za njegov pokojninski sklad. Po vsej verjetnosti Hayward niti ne bo zapustil podjetja, saj naj bi bil jeseni imenovan na nižje direktorsko mesto neke podružnice BP v Rusiji. Tam bo daleč od glasnih obtožb, da je neposredno odgovoren za smrt 11 delavcev na ploščadi Deepwater Horizon, da je prikrival razsežnosti katastrofe, se slabo odzival nanjo in tako naprej. Vsaj zanj bo torej te more kmalu konec.
Tisti, ki jih je ekološka katastrofa najbolj prizadela, pa večinoma ostajajo na obalah Alabame, Misisipija, Louisiane in Floride ter z negotovostjo gledajo v prihodnost. Na javnih srečanjih s predstavniki zvezne vlade in BP objokani prebivalci in ribiči pripovedujejo o svojem strahu, da bodo izgubili domove in način življenja, ter se sprašujejo, zakaj prav oni plačujejo za ameriško žejo po nafti. Res je, da se je BP zavezal, da bo prizadetim ljudem izplačal odškodnine v vrednosti okrog 20 milijard evrov, vendar to ne odpravlja strahov. Ne ve se, kakšne bodo dolgoročne razsežnosti katastrofe. Niti največji naravovarstveni strokovnjaki ne znajo povedati, kakšne posledice za organizme bo imela nafta, ki se nalaga na morsko dno. »Skorajda nič ne vemo o ekologiji na dnu oceanov,« je priznal morski biolog Ed Overton iz Louisiane. Če umre življenje na dnu morja, kaj sledi? Koliko drugih živalskih vrst je še ogroženih? Ravno tako ljudem ne zna nihče povedati, kaj se bo zgodilo z onesnaženimi ekosistemi na kopnem, denimo v mokriščih in obalnih gozdovih. In navsezadnje, kakšne bodo dolgotrajne posledice za zdravje ljudi. Resda stroka nima jasnih odgovorov na ta vprašanja, vendar obstajajo ljudje, ki jih imajo. Ljudje, ki so vse to že doživeli in še doživljajo na svoji koži.
Pred kratkim so prestolnico Louisiane New Orleans obiskali predstavniki ekvadorskih indijanskih skupnosti, katerih življenja so intimno vezana na amazonski pragozd. Dokler na njihovem območju niso odkrili nafte, niso imeli veliko stikov z zunanjim, sodobnim svetom in so se preživljali z lovom, nabiralništvom, ribarjenjem in s poljedelstvom. S prihodom velike industrije, ki je tja prišla v maniri osvajalske vojske, je njihov, tisočletja star način življenja začel hitro izginjati, območje, na katerem še vedno prebivajo, pa je danes znano kot »amazonski Černobil«. V New Orleansu so se sestali s predstavniki tamkajšnjih ribiških skupnosti in z drugimi prebivalci ter jim poročali o svoji izkušnji z veliko naftno industrijo, ki jim je večinoma uničila kulturo in življenja. To zadnje je treba jemati dobesedno. Nekatere ekvadorske domorodne skupnosti so zdesetkane, saj je zaradi izbruhov bolezni, rakavih obolenj, levkemije in telesnih okvar ob rojstvih umrlo že več kot 1400 ljudi; k temu je treba prišteti še veliko povečanje števila spontanih splavov. Naftna družba, ki jim je to povzročila, pa prihaja prav iz Združenih držav Amerike. Gre za Texaco oziroma zdajšnji Chevron.

Apokalipto

Texaco je leta 1964 odkril nafto v odročnem severnem delu ekvadorskega pragozda. Gre za regijo Oriente, v kateri prebivajo domorodna plemena Cofan, Kečua, Huaoran, Siona in Sekoja. Ta plemena niso imela nobene predstave o tem, kaj jih čaka v prihodnosti, potem ko je ekvadorska vlada Texacu na široko odprla vrata v pragozd, pri čemer se je zanašala na to, da gre za znano ameriško podjetje z dolgoletnimi izkušnjami. Texaco je v pragozdu najprej zgradil mesto Lago Agrio. Gre za v španščino prevedeno ime mesta Sour Lake iz Teksasa, ki je rojstni kraj korporacije. Prevedeno v slovenščino se ime mesta glasi Kislo jezero in, roko na srce, gre za precej primerno ime, če pod besedo »kislo« razumemo »zastrupljeno«. »Texaco je vrtal v tla in miniral zemljo zraven hiš naših ljudi; to je bil za nas popolnoma nov svet. Začeli smo živeti v svetu, zelo drugačnem od prej, s hrupom, z velikimi stroji, izlivi nafte in odpadnim materialom,« je kasneje pričal Ricardo Piaguaje, predsednik Federacije Sekojev. Njegovo pričevanje je skupaj s številnimi drugimi objavljeno na spletni strani www.chevrontoxico.com, ki jo ureja organizacija Amazon Watch z namenom, da bi glas indijanskih skupnosti in dokaze o njihovi tragediji razširila v svet.
Texaco je zlorabil zaupanje ekvadorske vlade in poteptal številne naravovarstvene zakone ter zaradi znižanja stroškov za črpanje nafte uporabljal ceneno, zastarelo tehnologijo, na milijone ton odpadnega materiala pa odlagal neposredno v pragozd. Šlo je za zavestno in sistematično početje, ki je trajalo 28 let in privedlo do največje ekološke katastrofe, povezane z nafto, na svetu. Na območju Orienta je Texaco navrtal 350 vrtin in po odhodu iz države leta 1992 za seboj pustil blizu 1000 odprtih jam, polnih odpadne in neuporabne nafte, ki imajo videz manjših črnih jezer sredi zelenega pragozda, obkrožajo pa jih okostnjaki domačih ter divjih živali. Ta nafta še posebej ob tropskih nalivih uhaja v pragozd in tudi sicer pronica v tla ter tako zastruplja podtalnico. Poleg tega je po mnenju ekvadorskih in tujih strokovnjakov, ki so dolga leta spremljali dejavnosti Texaca, v amazonski pragozd in reke zaradi različnih nesreč in čiste malomarnosti izteklo približno 1300 milijonov litrov surove nafte. Za primerjavo, v Mehiški zaliv naj bi je izteklo nekako od 340 do 660 milijonov litrov.
Korporacija je v Orientu zgradila tudi več cest in da bi zmanjšala količino prahu, ki se je dvigoval ob prevozu težkih strojev in tovornjakov, je te ceste polivala z nafto. Po pričevanju tamkajšnjih prebivalcev se je nafta zaradi visoke temperature zraka močno segrela, ceste so razpadale in ob prvem nalivu je črni strup odplaknilo v jarke. Onesnaženje je prihajalo tudi iz zraka. Nad številnimi vrtinami se je redno dvigoval gost dim zaradi izgorevanja plina in ob deževnih dnevih je na pragozd in vasi v njem padal črn dež. Daleč največje onesnaženje Orienta pa je Texaco povzročil s spuščanjem tako imenovane odpadne vode naravnost v reke in potoke. Odpadna voda je stranski proizvod pri črpanju nafte. Naftna najdišča praviloma vsebujejo velike količine vode in skupaj z drugimi primesmi jo je treba odstraniti iz nafte; to je prva faza predelave. Ker je odpadna voda zelo strupena, je odlaganje v naravo prepovedano že desetletja, v Teksasu, denimo, že od leta 1967. Texaco je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja razpolagal s takrat najsodobnejšo tehnologijo potiskanja odpadne vode nazaj v globoke plasti zemlje, iz katerih je tudi črpal nafto. Vendar tega ni storil, spet zaradi znižanja stroškov je v 28 letih v tamkajšnje rečne sisteme spustil okrog 65 milijard litrov te strupene vode. Številne vrste rib, ki so bile eden poglavitnih virov prehrane ekvadorskih Indijancev, so izginile, vzporedno s tem pa so začeli zbolevati in umirati tudi ljudje. Ko so lokalni prebivalci s svojimi skrbmi prvič seznanili predstavnike podjetja, so jim ti odvrnili, da so bolni zaradi slabe osebne higiene. Po izračunih strokovnjakov iz organizacije Amazon Watch je uspelo Texacu s takšnimi in drugačnimi metodami nižanja stroškov pridobiti tri dodatne dolarje na sod načrpane nafte. Zaslužil je bogastvo, in ko je leta 2001 korporacija Chevron iz Kalifornije kupila Texaco, je morala zanj odšteti 36 milijard dolarjev. Ker je pri tem poslu dejansko šlo za združitev teh dveh podjetij, je Chevron nase prevzel tudi vse morebitne dolgove in obveznosti Texaca.

Mali ljudje proti Veliki nafti

Indijanske skupnosti so se povezale v Koalicijo za obrambo Amazonije in leta 1993 vložile tožbo proti Texacu v New Yorku, pristojni sodnik pa je leta 2001 odločil, da mora sojenje potekati v Ekvadorju. Na to razsodbo je vplivalo tudi 14 zapriseženih izjav pravnih strokovnjakov o pravičnosti ekvadorskih sodišč, ki so jih predložili odvetniki Texaca. Pravda, ki še vedno ni končana, zdaj je tožena stranka sicer Chevron, poteka na sodišču v mestu, kjer se je vse skupaj začelo: Lago Agrio. Danes je že precej jasno, da so odvetniki naftnega koncerna želeli preseliti tožbo v Ekvador, ker so verjeli, da bodo tam laže sabotirali celoten sodni proces. Chevron je uporabil več taktik sabotaže: sodišče je zasul z neprebavljivimi količinami papirnega gradiva in se trudil zavlačevati s postopki, za kar je bil tudi kaznovan. Dva njegova odvetnika sta bila leta 2008 obtožena prirejanja dokazov. Chevron je poleg tega uporabil zunajsodne strategije, kot je politično lobiranje za zamenjavo sodnika, in sodeloval s podkupljivimi vojaškimi enotami, ki so najbolj onesnažena območja zaprle za sodne izvedence.
Nič od tega ni uspelo. Leta 2008 je neodvisni strokovnjak Richard Cabrera, ki ga je imenovalo sodišče, pripravil dokončno mnenje o odškodnini, ki bi jo moral Chevron nameniti za očiščenje pragozda in izplačati njegovim prebivalcem; odškodnina naj bi znašala 27 milijard dolarjev. Družba je morala lani delničarjem prvič priznati, da je plačilo odškodnine »možno«, hkrati pa je v ozadju še stopnjevala lobiranje v ameriškem kongresu, naj omeji gospodarsko sodelovanje z Ekvadorjem. Spet ji je spodletelo. Chevronovo lobiranje, ki je usmerjeno v zastraševanje ekvadorske vlade, sta 8. julija letos obsodili tudi ameriška naravovarstvena organizacija The Sierra Club in Ameriška škofovska konferenca. Režiser Joe Berlinger pa je lani posnel dokumentarni film o ekološki apokalipsi v Orientu z naslovom Crude in zanj prejel priznanja z vsega sveta.
Resnični preboj v ameriških medijih pa so indijanske skupnosti doživele ob kataklizmi v Mehiškem zalivu. Vodilni mediji so povezali obe tragični zgodbi in s tem prišli do jasnih zaključkov, kako naftne družbe delujejo doma in v tujini. Članek, objavljen 4. junija v časopisu The New York Times, je povedal naravnost: »Naftnim podjetjem je vseeno. Ta podjetja se pretvarjajo, da izlivov ne bo. Vedno trdijo, da so njihovi postopki vrtanja varni. To so zatrjevala pred vrtanjem pri Santa Barbari in v Ekvadorju in v Mehiškem zalivu in kjerkoli že vrtajo. Njihova zagotovila ne pomenijo nič. (...) Domorodni prebivalci iz Ekvadorja trpijo (so v veliko slabšem položaju kot ljudje ob Mehiškem zalivu), toda ekipa Chevron-Texaca se lahko počuti dobro. Zaslužila je veliko denarja in smeti pustila za seboj.«
Odkar je BP napovedal ustanovitev milijardnega odškodninskega sklada, se stopnjujejo tudi javni pritiski na Chevron, naj ravna enako. Vendar ne gre zgolj za korporacijski denar, življenja so uničena in narava opustošena, zato gre tu tudi za osebno odgovornost. Tako kot je Hayward vedel za težave na vrtini, preden je ta eksplodirala, je tudi nekdanji direktor Chevrona Dave O'Reilly ves čas vedel, kaj se je dogajalo v Ekvadorju. In tudi on je ob odhodu iz podjetja pred nekaj meseci odnesel večmilijonsko odpravnino. Edina resnična kazen, ki sta jo oba doživela, je bila, da sta morala pred odhodom javno prenašati obtožbe na svoj račun. Takrat jima je bilo sila nerodno, to je bila kazen. O'Reilly je mečkal, da ima že vsega dovolj, Hayward pa je v nekakšnem obupu maja dejal: »Hočem nazaj svoje življenje.«