29. 7. 2010 | Mladina 30 | Družba
Mali stoletnik
Kako je človeška ribica postala zanimiva pri iskanju načinov za podaljšanje človeškega življenja
Človeška ribica (Proteus Anguinus)
© Gregor Aljančič
Da lahko človeška ribica dočaka sto let, ni nova trditev. V literaturi se pojavlja že dolgo in raziskovalce je ta izjemna življenjska doba od nekdaj navduševala. Do zdaj so te trditve temeljile predvsem na anekdotičnih primerih iz živalskih vrtov, kjer so posamezni primerki živeli več kot 70 let, in predvidevanjih, saj znanstveno trdnih dokazov za to ni bilo. Prejšnji teden pa je skupina francoskih raziskovalcev v publikaciji Royal Society Biology Letters objavila rezultate statistične analize, s katero so izračunali, da naj bi človeška ribica živela tudi več kot 102 leti. Izvedbo analize so jim omogočili podatki o smrtnosti in rodnosti populacije človeških ribic v jamskem laboratoriju Moulis v francoskih Pirenejih, ki jih vestno zbirajo že več kot 40 let. Ta populacija danes šteje približno 400 primerkov in je daleč največja na svetu zunaj naravnega okolja, zato omogoča tudi najbolj reprezentativne podatke.
Ugotovitev, da lahko človeška ribica dočaka več kot sto let, s čimer je uradno najdlje živeča dvoživka, pa je prinesla tudi številna nova vprašanja, na primer kaj nas lahko nauči o skrivnostih dolgega življenja. Tudi zelo stari primerki namreč ne kažejo vidnih znakov staranja in se lahko še vedno razmnožujejo. Nekatere posebnosti življenjskega okolja človeških ribic sicer že lep čas veljajo za pogoje, ki omogočajo dolgo življenje. Živi v stabilnih razmerah, v katerih nima naravnih plenilcev in ni izpostavljena sončni svetlobi. Zanimivo je, da na splošno velja pozitivno razmerje med velikostjo živali in njeno pričakovano življenjsko dobo, vendar ta korelacija pri človeški ribici odpove, saj se nobena od precej večjih vrst dvoživk ne približa pričakovani življenjski dobi človeške ribice.
V članku francoski raziskovalci ugotavljajo, da človeška ribica v primerjavi z drugimi dvoživkami nima bistveno počasnejše presnove, kar bi lahko bil eden od razlogov za dolgo življenjsko dobo, prav tako pa naj ne bi imela izjemnih antioksidativnih sposobnosti, ki bi izničevale negativne stranske učinke presnovnih procesov. Zato, še ugotavljajo, človeška ribica predstavlja paradoks, saj se pri njej niti stopnja presnove niti antioksidativne sposobnosti, torej dva od največkrat omenjenih mehanizmov, ki naj bi omogočala dolgo življenje, ne razlikujeta bistveno od vrst s krajšo življenjsko dobo. »Dolgo življenjsko dobo ji verjetno omogoča nizka stopnja aktivnosti, nizka stopnja reprodukcije, nestresno življenjsko okolje in prilagoditvena fiziologija, ki še vedno ni zadovoljivo raziskana,« nam je povedal eden od avtorjev članka, Yann Voituron z Univerze v Lyonu.
Ker so pričakovano življenjsko dobo izračunali na osnovi podatkov o primerkih iz ujetništva, Voituron in sodelavci sklepajo, da človeške ribice v naravnem okolju ne dočakajo tako častitljive starosti. V naravi so namreč izpostavljene več stresnim situacijam, saj v ujetništvu neprestano skrbijo za primerne življenjske pogoje in zadostno zalogo hrane. Kot opozarja dr. Lilijana Bizjak Mali z Biotehniške fakultete, lahko človeško ribico v naravnem okolju doleti pomanjkanje kisika in pomanjkanje hrane. Res pa se na obe težavi izvrstno odziva, saj je med vsemi vretenčarji najbolje pripravljena na anoksične pogoje, brez hrane pa zdrži kar od 18 do 96 mesecev, brez vidnih bolezenskih sprememb. S trditvijo, da se presnova človeške ribice ne razlikuje bistveno od drugih dvoživk, se ne strinja povsem, saj dozdajšnje raziskave pričajo, da je njena presnova precej počasnejša. Glede antioksidativnih mehanizmov pa opozarja na morebitno pomembno vlogo melanina v pigmentnih celicah jeter človeške ribice, ki je skupaj z nekaterimi drugimi snovmi znan kot pomemben lovilec prostih radikalov in bi lahko imel podobno vlogo kot encimi antioksidativnega sistema.
Zdaj lahko torej z večjo gotovostjo sklepamo, da človeške ribice živijo tudi več kot sto let, ne vemo pa natančno, kateri mehanizmi jim to omogočajo. To je stalnica pri raziskovanju človeške ribice, pravi Lilijana Bizjak Mali, raziskovalka v skupini biologov, ki se pod vodstvom dr. Borisa Buloga ukvarja z raziskavami te živali. »Vsakič, ko nam uspe odgovoriti na kakšno vprašanje, se pojavijo nova.« Eden glavnih razlogov za počasno odkrivanje skrivnosti je, da človeška ribica ni eksperimentalna žival, saj je na seznamu redkih in ogroženih vrst, zato je primerno zakonsko zaščitena. »Ne moremo jih kar tako loviti in na njih izvajati poskuse. Usmerjeni smo v poskuse, pri katerih živali ni treba žrtvovati. Ko preučujemo funkcionalno-morfološke prilagoditve na življenjsko okolje, za naše delo potrebujemo tkiva, organe, zato poskuse izvajamo na organih, odvzetih več desetletij nazaj. Če pa osebek že žrtvujemo, moramo vse čim bolj izkoristiti ali pa zamrzniti za morebitno uporabo v prihodnosti.« Pri tem so francoski raziskovalci v prednosti, saj so vzgojili tako veliko populacijo primerkov, da lahko izpeljejo kakšen eksperiment, kljub temu pa tudi Yann Voituron priznava, da njihov članek postavlja več vprašanj kot daje odgovorov, in opozarja, da bo treba mehanizme, ki človeški ribici omogočajo tako dolgo življenje, odkriti brez žrtvovanja primerkov, saj jih kljub vsemu nimajo na voljo ravno veliko.
Voituron napoveduje, da se bodo za nadaljnje raziskave povezali z gerontologi, ki bi jim lahko pomagali bolje razumeti mehanizme počasnega staranja človeške ribice. Mi smo za mnenje povprašali britanskega biogerontologa dr. Aubreyja de Greya, ki se mu zdijo ugotovitve francoskih znanstvenikov zelo zanimive. »Raziskave, opisane v članku, dokazujejo, da te živali živijo nenavadno dolgo in da ni povsem jasno, kako jim to uspe.« Pri tem opozarja na vzporednice z golim peskarjem (Heterocephalus glaber), glodavcem, ki živi v podzemnih rovih v jugovzhodnem delu Afrike in za katerega je poleg rekordno dolge življenjske dobe pri glodavcih (do 28 let) značilna nizka stopnja presnove. Večina posebnosti peskarjev je posledica prilagoditev na podzemno življenje. Kot pravi de Grey, se gerontologi do pred nekaj leti skorajda niso zanimali za to žival, danes pa jo intenzivno preučujejo, med drugim si prizadevajo tudi za določitev njenega genskega zaporedja, ki naj bi dalo model za preučevanje načinov preprečevanja starostnih bolezni pri človeku. »Četudi je človeška ribica hladnokrvna žival, bi se utegnili od nje veliko naučiti,« pravi de Grey. »Prva stvar, ki bi jo preučil jaz, je njena dovzetnost za rakava obolenja. Goli peskar je prav smešno odporen na raka, za zdaj pa vemo zelo malo o mehanizmih, ki mu to omogočajo. Morda bi se lahko naučili več, če bi hkrati preučevali tudi druge dolgo živeče vretenčarje.« Na dlani je torej, da bi se lahko v Sloveniji lotili določanja genskega zaporedja človeške ribice. Glede na obete za znanost in na pomen, ki ga Slovenci pripisujemo človeški ribici, bi bil to lahko pomemben vsedržavni projekt, za katerega pa, žal, verjetno zlepa ne bo na voljo dovolj denarja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.