Paolo Possamai, odgovorni urednik Il Piccola

Sedanje uredništvo zagovarja skupno iskanje prihodnosti Trsta, ta pa je po Possamaijevem mnenju v odprtosti v svet, predvsem v srednjo Evropo, ki je dala Trstu tudi bistvene značilnosti v dvestoletni zgodovini. Časopis je odločno podprl nedavni Koncert prijateljstva v Trstu in srečanje italijanskega, slovenskega in hrvaškega predsednika, ki so se skupaj poklonili spominu na fašistični požig Narodnega doma in se hkrati spomnili tudi povojnega eksodusa iz Istre, Dalmacije in z Reke. Possamai je v Il Piccolu prekrižal meč z znanim nasprotnikom slovenstva v Trstu, sicer državnim tajnikom Albertom Menio, ki je nasprotoval koncertu in srečanju predsednikov v mestu. Priporočil mu je pogled v prihodnost namesto v preteklost.
Possamaijevi pogledi na razmere v Trstu, njegovo zazrtost vase in zaprtost, na razvojno negibnost in apatičnost njegovih prebivalcev so osvežujoče pragmatični. V njegovem razmišljanju o prihodnosti Trsta ni prostora za zgodovinske zamere med Slovenci in Italijani, temveč poudarja, da je treba izkoristiti gospodarske in kulturne potenciale mesta in njegovo geostrateško lego za razvoj. Tega vidi v povezavi z zaledjem. V pogovoru je razkril te poglede in svoje videnje razmer v Trstu. In tudi v Italiji, kjer ga motita neustvarjalnost na političnem prizorišču in medijska polarizacija med taborom politične desnice in leve sredine. Sicer pa v uredništvu pripravljajo novo grafično podobo s spremenjenim formatom Il Piccola. Spet bo »il piccolo« (mali), vendar ne v manjšem formatu kot drugi dnevniki. Poleg tega bodo njegovi bralci spomladi dobili časopis v barvah na vseh straneh. Morda, vsaj nadejamo se, bo skozi njegove barvne strani mogoče videti vse sestavine Trsta, kjer ni zanemarljiva njegova večkulturnost s pomembno slovensko komponento.

Če vas kot novinarja in urednika italijanskega dnevnega časopisa, ki ima edini domicil v Trstu, hkrati pa kot človeka, ki le slabi dve leti živi v mestu, polnem posebnosti in tudi nasprotij, povprašam po bistvenih značilnostih ekonomskega in političnega utripa, kaj bi rekli?

Po moji sodbi sta dva vidika življenja in delovanja v mestu zanimiva. Oba sta povezana z mejo. Na eni strani je to mesto, to pa velja deloma tudi za širšo regijo Furlanijo - Julijsko krajino, kjer so živeli in delovali pomembni ljudje iz balkanskih držav. Nekateri so Trst le obiskali, enkrat ali večkrat, pa so zaradi njegove specifičnosti in multikulturnosti skozi njegovo zgodovino sklenili prijateljstvo z njim. Toda ta meja med državama, čeprav po vojni dokaj odprta, ni le povezovala, ampak je bila tudi meja ločevanja, včasih prepad, to pa je Trst zaznamovalo v razvojnem smislu. V spletu teh delitev in ločevanja med narodoma in državama, ki sta zanikovali stoletja zgodovine in bili obremenjeni predvsem z dogodki po 2. svetovni vojni, se je Trst znašel v posebnem položaju glede na preostalo Italijo.
Zaradi te posebnosti, ki je danes obstranska in marginalna, je celotno območje Furlanije - Julijske krajine, tukajšnja družba in gospodarstvo, zaznamovano s posebnega vidika. Vseskozi se je zdelo, da potrebuje za življenje pomoč nekoga drugega, deželne ali državne oblasti, mesto in pokrajina pa zato svojih potencialov, življenjskih energij, nista krepila, temveč sta jih izgubljala, saj nista bila sposobna sama ustvarjati in se vzdrževati, temveč sta vedno računala na pomoč od zunaj. Zato je mesto in pokrajino zapustilo veliko briljantnih umov, to pa bremeni tudi njun današnji razvoj.

Nekoč, še za časa nekdanje Jugoslavije, je bil Trst meka za jugoslovanske kupce, ti so tja trumoma drli po nakupih. V mestu se je takrat nakopičilo veliko bogastva, vendar so po velikih družbenih spremembah v Evropi, po odprtju meja za tuji kapital na Balkanu, ti posli v Trstu usahnili. Zdaj mesto deluje zaspano, prebivalstvo se zmanjšuje in stara, mladi ga zapuščajo, ker v njem ne vidijo prihodnosti.

Trst je lepo mesto. Ima visoko življenjsko raven. Njegova okolica z naravnim bogastvom je veličastna. V Trstu je tudi veliko kulturne ponudbe, kar drugod redko najdemo. Pravzaprav življenje v Trstu omogoča njegovim prebivalcem naraven način bivanja. V petih minutah sem peš v službi. Kaj takšnega ni mogoče v Milanu, Padovi, Bresci in morda niti v Ljubljani ne. Veliko je prednosti, ki jih mesto ponuja, vendar je vse to nekako omejeno z vsenavzočnostjo politike. Dominantnost političnega dejavnika se kaže v široki dostopnosti javnega financiranja, v številnih podjetjih, ki so v državni lasti, in tudi v režimu koncesij za podjetja. Zaradi tega je gospodarsko in siceršnje življenje v Trstu omejeno, preveč je odvisno od državnih jasli, neposredno in posredno, premalo prostora pa je za svobodno podjetništvo. Zato se ustvarjalne energije in sile umikajo iz mesta. Ne dobijo prostora in možnosti za razmah. Drugače je na oni strani meje. Koper hoče vzdolž meje, ob onesnaženem tržaškem industrijskem območju, oblikovati industrijsko cono. To počne povsem legitimno in zagotovo bo lahko privabil v to cono podjetja, ki se bodo preselila tudi iz Italije v Slovenijo. Konkurenčnost je na delu. Trst pa ni sposoben narediti potrebnega preboja v razvoju. V mestu imamo deset mednarodnih raziskovalnih centrov, ki pomenijo pravo bogastvo. Koncentracija znanja v njih je izjemna. Treba pa je najti odgovor na vprašanje, kako vse to znanje povezati z industrijo, predvsem z industrijskimi središči severne Italije. Če tega Trst ne bo storil, bosta mesto in regija postala sterilna.

Sama po sebi je konkurenca med Slovenci in Italijani na obeh straneh meje, celo med državama, lahko koristna za razvoj, čeprav tu in tam povzroči obremenjujoče odnose, ki se kažejo v obliki zavisti. Sicer pa gre za posamičen primer, če govoriva o novi industrijski coni ob meji?

Ne gre za posamičen primer, ampak za ponavljajoče se primere. Poudarjam: gre za legitimno ravnanje. Če k temu dodamo, da ima Slovenija prijaznejši davčni sistem za podjetnike in zasebnike v primerjavi z Italijo, je kakopak privlačnejša za podjetja. Povrhu je še učinkovitejša pri urejanju razmerij z industrijskimi sistemi. V tem pogledu gre za konkurenco tudi med državama in zato primer z industrijsko cono, ki sem ga navedel, ni posamezna epizoda. Sicer pa, če pogledamo na razvoj Luke Koper, pa tudi drugih dejavnosti pri vas in to primerjamo s Trstom, smo lahko zelo zaskrbljeni zaradi stagnacije Trsta.

Pobude za sodelovanje med lukama so bile. Koprska luka je najela sedmi pomol, vendar se je morala kaj kmalu posloviti od njega. Odpor v tržaških političnih krogih je bil orkestriran in premočan, da bi slovensko luško podjetje delovalo na tržaškem pomolu. Zakaj se zapleta?

Lahko rečem samo, da si to mesto zelo prizadeva, da bi se zaprlo samo vase. Ne želi se odpreti. Pri tem pa zanika svojo zgodovino in tvega svojo prihodnost. Ko so se prejšnje desetletje meje umaknile, se je to zaprtje vase pokazalo kot samokastracija. Pri zapiranju vase ne gre le za Luko Koper, ampak imamo več primerov, ki to potrjujejo. Tržaško pristanišče pa mimo vseh tržnih zakonitosti narobe ravna tudi z največjimi evropskimi pristaniškimi operaterji. Če se mesto ne bo odprlo navzven, če ne bo pisalo drugačnih in novih zgodb, bo Trst brezkrven, postal bo mesto brez življenja.

Če ima Trst znanstvene in raziskovalne potenciale, ki jih lahko izkoristi za razvoj, pa ima zdaj, ko ni več meja, tudi priložnost, da se ponovno uveljavi kot pomembno srednjeevropsko mesto, ne pa kot mesto tam nekje ob meji ...

Celotna regija med Tržičem (Monfalcone) in Trstom bi lahko postala luška in logistična platforma velikega pomena. Da, nadnacionalnega pomena. Pristanišče bi lahko spet, tako kot je bilo nekoč, postalo pomembno za srednjo Evropo. Zato pa je potrebna sodobna železniška povezava. Slovenija se obotavlja s posodobljenjem železniške proge na petem evropskem koridorju, ki je za Trst in njegovo pristanišče življenjskega pomena. Zdaj je razprava o petem koridorju spet zastala. Nič se ne dogaja. Povsem mogoče je, da bo projekt padel v vodo, če se državi ne bosta podvizali in si zagotovili denarja za posodobljenje železnice na petem koridorju.

Pustiva na tem mestu meddržavne teme in se ozriva na italijansko medijsko prizorišče, ki je, vsaj kar zadeva časopise, tako kot drugod po svetu zaznamovano s »tabloidizacijo«. Naklada resnih medijev se zmanjšuje, tabloidni pa se krepijo. Kako se v Il Piccolu spoprijemate s tem?

Vseh razsežnosti tega pojava še nismo dojeli in ne doumeli. Hkrati se v medijskem prostoru dogaja več procesov in kakšen bo, tudi zaradi delnega premika bralstva od tiskanih medijev k spletu, profil bodočih bralcev časnikov, še ne vemo. Družba, ki ji pripada Il Piccolo, vlaga desetine milijonov evrov v novo medijsko središče, česar ne bi počela, če ne bi verjela v prihodnost časopisov. Novembra bomo predstavili nov format časopisa ...

... bo še il piccolo (mali)?

Ko je bil leta 1881 ustanovljen, je dobil to ime zato, ker je bil takrat po formatu najmanjši dnevnik v Italiji. Potem se je spremenil, kasneje je spet izhajal v manjšem, tabloidnem formatu. Z novim formatom bo še nekoliko manjši, kot je bil do zdaj, ne bo pa manjši od drugih italijanskih dnevnikov.

Za medijsko krajino v Italiji je po mnenju strokovnjakov prav zlovešč prihod Silvia Berlusconija na politično prizorišče, saj je uzurpiral tudi medijski prostor in pritisnil na liberalne in levo usmerjene medije.

Z Berlusconijevim prihodom na oblast smo priča mnogim anomalijam na medijskem prizorišču, saj je sam velik lastnik medijev. Razmere so se tako zelo poslabšale, da celo najbolj uravnotežen anglosaški časopis ne bi zmogel biti manj agresiven, kot smo bili mi. Nismo se odzvali gverilsko, a nam vendarle uspeva opravljati demokratični nadzor.

Če se pogovarjamo z mlajšimi Italijani, pa tudi z novinarji, mnogi tožijo, da so se z Berlusconijevim prihodom na oblast morali odločiti za »notranje izgnanstvo«. Banalizacija medijskega prostora, predvsem pa antiintelektualizem naj bi se zajedla v vse pore italijanske družbe. Pravijo, da bo Italija potrebovala desetletja za to, da se bo v intelektualnem smislu ponovno vrnila na mesto, ki ga je že imela.

Nedvomno gre za državo, ki nazaduje v kulturnem in političnem smislu in tudi pri gospodarskih pobudah. Italijanska družba ta čas ni ustrezno pripravljena na morebitno poslabšanje družbenih razmer. Na splošno ta teza drži, čeprav je v državi veliko življenjske energije, ki se ne zmore udejanjiti. Vloga intelektualcev je v primerjavi s tisto pred tridesetimi leti šibka. To vidimo tudi po njihovem številu v mednarodnem prostoru. Najbolj sporno pa je, da mladi ne vidijo prihodnosti, da so mlade generacije danes prepričane, da bodo živele v slabših razmerah kot njihovi starši. Zato ker bodo imele na razpolago manj ekonomskih virov in ker se slabšajo razmere tudi z ekološkega vidika. Če ni zaupanja v prihodnost, če ima družba opraviti z apatijo in nekakovostnim vladajočim razredom, stagnira. Toda Italija se je bila v najtežjih trenutkih zgodovine vedno sposobna odzvati in se reformirati. Ko smo se leta 1993 znašli v krizi, smo okrevali. Ko smo uvedli evro, nihče ni verjel, da nam bo uspelo. Pa nam je.

Najzanimiveje pa je, tako se zdi opazovalcu od zunaj, da ob Berlusconijevi stranki Ljudstvo svoboščin ni videti drugih političnih strank in njihovih voditeljev. Kje je tista »druga Italija«, Italija povojnih komunistov pa socialnodemokratska stranka Romana Prodija? So utišani? Je sploh mogoče, da se v ospredje prebije novo politično gibanje, ki bo izražalo interese sodobnega delavstva in intelektualcev?

Oba politična bloka, levi in desni, obstajata. Levi je malce razpršen in nima čvrste organizacijske zgradbe. Bojim pa se nečesa drugega, kar bi lahko bilo usodno. Če ne bo resne prenove v politiki, če ne bodo prišli na površje novi, mladi politiki, generacija politikov, starih trideset in štirideset let, potem smo obsojeni na pantomimo, komedijo politike. V njej se sedemdeset- in osemdesetletni ljudje oklepajo svojih stolčkov, ohranjajo vzvode politične moči, ki jo imajo že desetletja, spremembam pa se upirajo. Vodilni sloj v italijanski politiki pomeni težavo. In dokler predsednik Berlusconi legitimira sloj sedemdeset- in osemdesetletnikov in njihove položaje v politiki, bo tako, kot je.

Če pod pojmom »berlusconizacija« razumemo poplitvenje in banaliziranje razmerij v italijanski družbi, žrtev tega procesa pa je celotna percepcija življenja, se zdi neverjetno, kako hitro se je fenomen berlusconizacije prijel.

Berlusconi je v komunikaciji pravi genij. Poleg tega ima za svoje delovanje na voljo izjemno velik komunikacijski sistem. Gospodari petim televizijskim postajam, množici časopisov in drugih medijev. Vsi sicer niso v njegovi lasti, vendar ima nanje velik vpliv. Tudi na Corriere della Sera, pa ni njegov lastnik. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je zasnoval in vzpostavil nov kulturni model, danes mu pravijo berlusconizacija, vendar se sprva tega ni niti zavedal. Ko je začel s prvo komercialno televizijo, ni razmišljal o poti v politiko. Naprej je razvijal poplitveni kulturni model v svojih medijih, in ko se je odločil za politiko, je bila italijanska družba že pripravljena sprejeti njegov model, ki je bil v sozvočju z njegovim političnim profilom.

V tej agresivni »berlusconizaciji« medijskega prostora in politike v Italiji so potemtakem še tako močne osebnosti s politične levice že vnaprej odpisane, saj ne morejo premagati sedanjega premiera?

Berlusconi zna izkoristiti medije za svoje politične cilje. Ko mu denimo v raziskavah javnega mnenja kaže slabo, je sposoben to v javnosti prikazati kot svojo prednost. Če bi imela sredinska levica dobre kandidate, vendar ti ne bi bili sposobni komuniciranja z javnostjo, bi samodejno izpadli. Gre za zlobno zanko v politiki in medijih. In če te zanke, ki jo je naredil genij Berlusconi, v družbi ne bomo razvozlali, se na političnem prizorišču ne bodo mogle pojaviti nove sile in osebnosti.

Pa se mediji liberalne ali levosredinske usmeritve, denimo La Repubblica, trudijo razvozlati to zanko? Namenjajo dovolj pozornosti »drugi«, progresivni Italiji?

Delitev v politiki odseva tudi v družbi in medijih. Italijanski časopisi pridigajo že prepričanim, z drugimi besedami, ni osmotičnega procesa, ni komunikacije med mojim svetom in svetom drugega. La Repubblico berejo levosredinsko usmerjeni volivci in levičarji. Desnosredinski bralci vam bodo rekli, da so vse, kar pišejo v La Repubblici, preprosto laži. Enako bodo trdili za desnosredinske časnike, recimo Il Libero ali pa Giornale, levo usmerjeni bralci. Še preden jih vzamejo v roke, bodo že trdili, da je laž, kar je zapisano. Dežela je razdeljena.

Il Piccolo, ki ga urejate, je bil pred dvema desetletjema precej nenaklonjen Slovencem v Italiji. Ko je postal sestavni del italijanske skupine L''espresso, je postal »prijaznejši« in tudi sicer bolj socialno in liberalno naravnan. Je danes težko voditi Il Piccolo v mestu, kakršno je Trst?

Najprej moram povedati, da kot novinar, ki se ukvarja s političnimi in z gospodarskimi temami, od vodstva skupine L''espresso nikoli nisem dobil ukaza, kako naj pišem. Mojih tekstov uredniki niso nikoli cenzurirali in ne zahtevali, da bi spremenil poglede. Marsikje to ni tako samoumevno. Tudi sam na položaju urednika ravnam skladno s prakso v naši medijski skupini. Moj cilj v Il Piccolu je vzpostaviti takšna razmerja v uredništvu, da bo časopis v službi modernizacije Trsta in dežele. Skupaj s sodelavci in z drugimi ljudmi dobre volje želimo ustvariti odprt medij in zagotoviti, da bo deloval v navzven odprtem mestu in deželi, ki bo sposobna izkoristiti vse zgodovinske in sedanje potenciale za razvoj.

Toda premike v tej smeri bi morala narediti predvsem in najprej politika. Se je tega mogoče nadejati?

Za zdaj ne pričakujem, da bo politika sposobna izražati pričakovanja državljanov in vzpostaviti vzvode za premike v tej smeri. Po svoje časopis pripada vodilnemu sloju politike, vendar v smislu izražanja realnosti, tega, da interpretira dogajanje in ponuja možnost za razpravo. V tem smislu deluje tudi v imenu prihodnosti državljanov. Verjamem torej, da je moja odgovornost in odgovornost našega časopisa med drugim v tem, da pokaže poti razvoja. Tudi tisto možno pot, ki ji morda vsi nasprotujejo.

A kako je, v kontekstu, o katerem govorite, biti novinar Il Piccola v Trstu? Kaj pravzaprav pomeni Il Piccolo za Trst?

Il Piccolo je ena izmed institucij tega mesta. Morda tudi zato, ker je bil ustanovljen pred 130 leti. In tudi zato, ker so zanj delali in delajo ugledni ljudje iz tega mesta. Ustanovitelj Il Piccola je bil genij v novinarskem smislu in kot podjetnik. Il Piccolo je zelo spoštovan. Velja za družinsko srebrnino Trsta. Včasih mu nasprotujejo, vendar ga cenijo in spoštujejo.

Na straneh vašega časopisa zaznamo, da ste naklonjeni gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, čeprav ekološke organizacije in številni strokovnjaki opozarjajo na nevarnost takšnih projektov za okolje.

Nisem tehnik in ne inženir. Čakam na to, da pristojni in za to usposobljeni ljudje povedo svoje mnenje. Če bodo ti menili, da plinski terminali niso okoljsko kompatibilni, sem prepričan, da bosta mesto in dežela namesto njih ponudila druge energetske možnosti. Malce pa sem zbegan, ko na slovenski strani tako nasprotujete plinskim terminalom, a menda - tako pravi podtajnik v Rimu Roberto Menia - obstajajo načrti za plinski terminal v Kopru.

Za zdaj najbrž iz te moke v Kopru ne bo kruha ... Sicer pa ste se menda kar hudo spopadli z Menio, ki izhaja iz Trsta in je kot tajnik pristojen za okolje v italijanski vladi, in sicer zaradi njegovega nasprotovanja nedavnemu Koncertu prijateljstva v Trstu. Menia velja za najhujšega nasprotnika pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji. Simbolizira protislovensko razpoloženje.

Moramo biti iskreni. To mesto je po 2. svetovni vojni sprejelo več deset tisoč beguncev iz Istre. Tudi Menia je sin beguncev iz Istre. Ta ezulski del Trsta ima zagotovo politično težo. Ezuli izražajo to, kar mislijo, in verjetno so prepričani, da se jim je zgodila krivica. Menia predstavlja ta del skupnosti. Pa ne le on. So v glavnem sestavni del desnosredinskega političnega miljeja mesta. Še vedno žalujejo za tem, kar so izgubili, in da bi sprejeli to izgubo, je potreben čas.

Ali ni tudi zaradi tega očiten protislovanski in protislovenski sentiment med italijanskim prebivalstvom, ki zaradi strahu pred Slovani, nekaj časa pa še pred komunizmom z Vzhoda, Trst vseskozi zapira vase pred svetom? Trst tako rekoč nima italijanskega naravnega zaledja in z odklanjanjem slovenstva kot zgodovinskega in zdajšnjega dejavnika v družbenem življenju si zapira pot do odprtega mesta. Saj se odnosi do slovenske skupnosti spreminjajo. A boleče počasi.

Rekel bi, da je proces uveljavljanja dobrih odnosov med slovensko in italijansko narodno skupnostjo v Trstu zadnja leta pospešen in ne vidim razlogov za ustvarjanje nasprotij. Morda je nekakšna nejevolja, ne pa sovraštvo, še prisotna med starejšimi ljudmi, ne pa med mladimi. Tu in tam se zgodijo kakšni ekscesi, vendar resnih demonstracij sovraštva med ljudmi ni. Sicer pa sodim, da je integracija Slovencev, Hrvatov, Srbov in pripadnikov drugih narodov za Trst le zaželena, ker ga bogati in ohranja njegovo tradicijo večkulturnosti.

Vendar večina Tržačanov zagotovo ne bi podprla močnejšega prodora slovenskega kapitala v Trst ob domnevi, da bi bili česa takega slovenski podjetniki seveda sposobni?

Odvisno. Če bi bile takšne slovenske naložbe posledica političnih odločitev in špekulacij, podjetniku, ki bi se odločil za naložbo, ne bi bilo lahko. Če pa bi bile naložbe plod svobodnega podjetništva, mislim, da ne bi bilo težav. Za to imamo kar precej dokazov. Med njimi tudi pomembna slovenska podjetnika, ki sta pred nekaj meseci postavila svoje podjetje v Tržiču (Monfalcone). Tja sta prinesla kapital. Omogočila sta ljudem zaposlitev in mestu ponudila svoje dragocene poslovne in tehnološke sposobnosti. Ta investitor je bil lepo sprejet in dobrodošel.

Če se vrneva k Il Piccolu, ki izhaja le v italijanščini, bi morda lahko pokazali svojo širino tudi tako, da bi uvedli posebno rubriko za slovensko narodno skupnost in morebiti celo tiskali te članke tudi v slovenščini?

Kaj takšnega ni mogoče, saj bi morali v časopisu imeti kaj podobnega tudi za pripadnike drugih narodov. V Trstu živi okrog 10.000 Srbov, potem so tu Hrvati, Romuni ... Če bi bila na voljo finančna sredstva, pa bi kazalo razmišljati o širšem medijskem projektu, ki bi spodbujal integracijo različnih skupnosti v mestu.

Če bi hoteli nekako obuditi srednje-evropskega duha Trsta in ohraniti tiste njegove kulturne in druge sestavine, s katerimi se uvršča tudi v tradicijo nekdanje Avstro-Ogrske, ki je pospešila razvoj mesta, na kaj pomislite pri tem?

Da je avstro-ogrska tradicija kot kraška reka. Preživi v zelo različnih oblikah. Tukaj v Trstu je posebnost, ki je ne boste našli v nobenem drugem italijanskem mestu, da veliko premožnih Tržačanov po smrti zapusti svoje premoženje mestu. Ali vsaj del premoženja. To pač ni italijansko. Tu je tudi posebno ozračje, razpoloženje, ki ga ni mogoče konkretizirati ali mu pripisati resne dimenzije. Ko govorimo o Trstu s srednjeevropskimi značilnostmi, lahko to ponazorimo s tem, da se človek iz Torina počuti bolj povezanega s Parizom, marsikdo v Trstu pa z Dunajem. Toda vse to je lahko dobro za Trst. Ni pa dobro, da je mesto negibno in dopušča, da gre življenje mimo njega.

Pa upate, da bo Trst spet postal svetovljanski in odprt?

Verjamem, da lahko postane. Odgovornost za to pa imamo vsi, ki v njem živimo. Obisk treh predsednikov, Italije, Slovenije in Hrvaške, 13. julija v Trstu je pomemben dogodek za mesto in njegove ljudi. Vsaka stran je ob tem dogodku prepoznala dostojanstvo in zgodovinski spomin sosednjega naroda, s koncertom pa je bil problem zelo kompleksne zgodovine odnosov med temi tremi narodi umaknjen iz političnih razprav in pogajanj. To je velik napredek, ki se ga še ne zavedamo povsem.

Temu koncertu ste bili zelo naklonjeni. So bili tudi kakšni slabi odzivi na vaše stališče?

Da, bili so. Nekatere odzive smo objavili na naših straneh v pismih bralcev. Toda ti odzivi so s psihološkega vidika popolnoma razumljivi in zato zaradi njih nisem bil presenečen. V uredništvu smo vseskozi podpirali Koncert prijateljstva v Trstu in pozvali smo tudi urednike večjih časnikov, naj nam pomagajo, bralce pa smo povabili, naj razumejo koncert in srečanje predsednikov kot resno priložnost za spravo med narodi. Tisti, ki so mu nasprotovali, pa so še vedno tam, kjer so bili, zagotovo ne v Trstu, če se izrazim v prenesenem pomenu, kakršnega hočemo v prihodnosti.