Talci interesov vojske

Dvajsetega februarja je padla nizozemska vlada. Razlog? Podaljšanje misije v Afganistanu. Na začetku februarja je namreč Nato Nizozemsko zaprosil, da v Afganistanu ostane tudi po prvem avgustu, da njeni vojaki podaljšajo misijo, a se tedanje nizozemske vladne stranke o podaljšanju niso dogovorile. Laburistična stranka je bila proti in je izstopila iz vlade. Štiri mesece pozneje so bile na Nizozemskem volitve, 1. avgusta pa so nizozemski vojaki začeli zapuščati Afganistan. V štirih letih njihovega sodelovanja v mednarodnih silah je bilo ubitih 24 nizozemskih vojakov, Nizozemska pa je postala sploh prva članica Nata, ki je zapustila Afganistan. A ne bo edina, Kanada je že napovedala, da bo leta 2011 iz Afganistana odpoklicala 2700 svojih vojakov, leto pozneje pa naj bi to naredila tudi Poljska. Letos junija je v Afganistanu sicer umrlo največ vojakov mednarodnih sil doslej.

Manj je več

V slovenski politiki resnih razmišljanj o umiku iz Afganistana ni slišati. Še več, ko je vrhovni poveljnik Slovenske vojske Danilo Türk pred dnevi obiskal 14. kontingent, ki se pripravlja na novo jesensko misijo v Afganistanu, je dejal, da so vojaki dobro pripravljeni in da je bila odločitev o sodelovanju na mednarodnih misijah, torej tudi v Afganistanu, že sprejeta na ravni vlade. Res je, da je predsednik podprl spremembe procedure političnega odločanja napotitve slovenskih vojakov na mednarodne misije, ki jemljejo moč vladi, vendar o smiselnosti udeležbe slovenskih vojakov v Afganistanu ni želel jasneje govoriti. Morda res zato, ker nastopa v shizofreni vlogi politika in poveljnika vojske, pa vendar.
Jasno mnenje politikov je namreč pomembno. Slovenska vojska bo, v nasprotju z Nizozemsko, v jesenski rotaciji popolnoma spremenila svojo vlogo. Doslej so naši vojaki varovali logistično bazo Arena v Heratu in sodelovali pri usposabljanju afganistanske vojske, jeseni pa bodo prevzeli samostojno usposabljanje bataljona afganistanske vojske. Slovenija bo dobila lasten OMLT (t. i. Skupino za mentoriranje in povezovanje). Slovenski vojaki bodo delovali na območju Šindanda, Herata, Kaie, San Phoenixa, njihova zadolžitev pa bo tudi varovanje ceste Herat-Kabul. Glavna sprememba jeseni pa bo, da bodo slovenski vojaki skupaj z afganistansko vojsko delovali tudi na terenu. Zunaj vojašnic in varovanih območij. Kot nadzorniki bodo sodelovali pri poveljevanju in vodenju akcij, ki jih bo v prvi vrsti sicer izpeljala ANA (Afganistanska nacionalna vojska), a slovenski vojaki jo bodo med bojnim delovanjem nadzirali in ji pomagali. Kar pomeni, da bodo v neposredni bližini ali celo del bojnih operacij. Tovrstno delovanje pa še zdaleč ni mirovna misija, pač pa sodelovanje v vojni. V Iraku so Slovenci samo poučevali njihove vojake, zdaj pa bodo stopili korak dlje.
»Ko je Nato predstavil koncept OMLT-ja, nekatere države niso bile dovolj pozorne, kaj to pomeni. To dejansko pomeni prestop iz ''peace enforcement'' v ''military operation''. Ko se je na ravni Nata začela razprava o OMLT-jih, marsikatera država ni želela sodelovati, Slovenija se je pač očitno želela pokazati, kako pomemben člen mednarodne skupnosti naj bi bila. Na splošno se mi sicer zdi, da se nove članice Nata želijo dokazovati in so pripravljene narediti veliko samo zato, da bi jih mednarodna skupnost sprejela,« pravi strokovnjakinja za mednarodne operacije dr. Maja Garb. »Ideja, kako usposobiti afganistansko vojsko, je načeloma dobra, vojska je namreč povezovalni element države. A poveljstvo mednarodnih sil bi moralo imeti boljši nadzor nad domačo vojsko, v ANO pridejo posamezniki samo zato, da dobijo plačilo, ko je treba oditi v boj, pa pobegnejo. Vanjo se infiltrirajo talibani, da poiščejo somišljenike in si pridobijo vojaško znanje, ki ga potem prenesejo v svoje vrste. ANA naj bi služila kot element povezovanja, da bi dejansko dvigovala državljansko zavest v državi brez državotvorne tradicije. A to ji žal ne uspeva.« Garbova pravi, da bi se morale bojne operacije organizirati drugače, spopadi s talibani bi morali biti stvar domače vojske, ne pa tujih inštruktorjev. »Če je treba poraziti talibane, mednarodna skupnost pa je o tem prepričana, potem mora afganistanska vlada poslati v boj svoje vojake. Mednarodne sile so lahko v pomoč, vendar ne na terenu, ne med bojem in ne v vojaških akcijah.«
Slovenija bi lahko, če že želi aktivneje sodelovati v Afganistanu, ravnala drugače. Namesto da smo privolili v OMLT, namesto da smo se neposredno vključili v vojno, bi lahko aktivneje sodelovali s t. i. PRT-i (Skupinami za obnovo provinc). Slovenija bi civilistom, uradnikom, strokovnjakom z vojaki zagotavljala varnost, lahko pa bi celo sama prispevala več ljudi, ki bi znotraj teh ustanov poskušali zgraditi porušeno politično, gospodarsko, socialno skupnost v nekem okolju. V Afganistanu je trenutno 26 PRT-ov, enega med njimi recimo vodijo Čehi, drugega Madžari. A Slovenija se je raje odločila povečati vojaške aktivnosti.
Različni strateški dokumenti razvoja Slovenske vojske v prihodnosti predvidevajo okrepitev mednarodnih misij. »Deset odstotkov kopenske komponente bo namenjenih zagotavljanju in ohranjanju prispevka za mednarodne operacije in misije,« je zapisano v Resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske. Po mnenju Garbove z mednarodnimi misijami načeloma ni nič narobe. »Sodelovanje v mednarodnih operacijah ni problematično, bolj problematično je, da razvojni dokumenti ne določajo, v katerih in v kakšnih. Sedaj so napisani tako, da omogočajo sodelovanje v vsakršnih operacijah. Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi sprejeli dokument, ki bi prepovedoval sodelovanje v bojnih operacijah, vsaj politiki bi bilo lažje,« pravi Garbova. Dogaja se ravno nasprotno. Slovenska vojska se bo jeseni odpovedala nacionalnim omejitvam, ki določajo, v kakšne akcije lahko gredo pripadniki različnih nacionalnih sil. »Kanadčani se recimo vseskozi sklicujejo na nacionalne omejitve, da bi se upoštevalo, da ne sodelujejo v nekaterih vrstah operacij. Gre za določila, v kakšnih nalogah lahko sodeluje neki nacionalni kontingent. Če je recimo v ustavi kakšne države ali drugih pravnih aktih zapisano, da se vojakov ne pošilja v bojne operacije v mednarodnem okolju, jih tja pač ne pošiljajo. Slovenija nekoč ni smela sodelovati v bojnih operacijah, od leta 2004 pa Nato pritiska, da se te omejitve odpravijo.«

Lovljenje rokov

Odločitev za OMLT je politična. Lani decembra jo je predlagala vlada in z njo se je seznanil tudi parlamentarni odbor za obrambo. Vseskozi sta jo zagovarjala minister Samuel Žbogar in ministrica Ljubica Jelušič. Vlada je odločitev o OMLT sprejela neposredno po sestanku zunanjih ministrov Nata v Bruslju, kjer je generalni sekretar Nata Anders
Fogh Rasmussen napovedal, da bo najmanj 25 držav na misijo napotilo dodatnih 7000 vojakov. Povečanje števila vojakov je bilo odziv na odločitev predsednik ZDA Baracka Obame, ki je v Afganistan poslal dodatnih 30.000 mož. Še nekaj dni pred odločitvijo o slovenskem OMLT-ju je minister Žbogar govoril o drugačnih možnostih. Slovenija je razmišljala o civilnem in policijskem delovanju v Afganistanu, Žbogar je govoril tudi o konkretni razvojni pomoči različnim projektom. Kanada recimo vodi šest OMLT-jev, eden izmed njih je namenjen samo policistom. Takšnih policijskih (P)OMLT-jev je v Afganistanu 19, slovenskega ni med njimi.
Vlada lahko kadarkoli sprejme odločitev, da svoje vojake umakne iz Afganistana. Premier Borut Pahor je večkrat dejal, da lahko samo dvigne telefon, pokliče na poveljstvo Nata in odpokliče slovenske vojake. Pa se bo to zgodilo? »To težko verjamem, ko poslušam predvsem ministrico in njene vojake, pa ne nazadnje tudi predsednika vlade,« pravi Anton Anderlič, član parlamentarnega odbora za obrambo. »Na vsak način si želijo pred Američani in drugimi dokazati, da so kredibilni partnerji. Kar je malo smešno. Ne gre samo za OMLT, v zraku je še priprava helikopterske enote, ki naj bi čez leto ali malo več odletela v Afganistan. Upam, da bo prišlo do resne politične diskusije in do ponovnega premisleka, kaj v Afganistanu sploh počnemo.« Podobno razmišlja tudi Franco Juri. »V naši poslanski skupini smo skoraj enotni, da bo treba verificirati OMLT v državnem zboru. Osebno menim, da je treba zapustiti tisto vojno, saj je dokazano umazana in ne samo negotova. In nov slovenski OMLT pomeni novo vpletanje. Po WikiLeaksovi objavi zaupnih dokumentov je odhod iz Afganistana še bolj smiseln. Sicer pa se sprašujem, zakaj naše ministrstvo že prej ni razkrilo stvari iz teh zaupnih dokumentov, stanje v Afganistanu bi morali poznati.«
Vendar stvar ni tako preprosta. Parlamentarno potrjevanje mednarodnih vojaških misij za zdaj zakonsko ni urejeno. Odločitve o napotitvi vojakov v tujino sprejema vlada, parlament se z njimi seznani. Predlog zakonske spremembe ni nov. Podobnega je leta 2006 vložila LDS, vendar v tedanjem parlamentu ni dobil podpore. To je bilo v času, ko je Janševa vlada brez iskanja političnega konsenza v Irak poslala prve slovenske vojake.
Vprašanje je, ali bo zakonska sprememba, ki bi vladnim odločitvam dala večjo legitimnost, sploh sprejeta pred novo rotacijo vojakov v Afganistanu. Zanjo je potrebna tudi dvotretjinska večina poslancev. A sprejemanje zakona bo gotovo ustvarilo političen pritisk. V državni zbor je pismo poslal tudi predsednik Danilo Türk in v njem zapisal, da bi dobro premišljena in razvita pristojnost državnega zbora zagotovila pravočasno odločanje in potrebno pripravo, »kar bi prispevalo k večjemu zaupanju javnosti v sprejete odločitve v zvezi s sodelovanjem slovenskih vojakov v mednarodnih mirovnih operacijah«. Danilo Türk je že leta 2006, ko je Janševa vlada v Irak poslala inštruktorje, izjavil, »da v Iraku ni nobenih mirovnih operacij«.
Zaradi Afganistana je padla nizozemska vlada, odstopil je tudi nemški predsednik. Kaj takšnega se v Sloveniji verjetno ne bo zgodilo. A z OMLT-jem se bomo aktivno vključili v vojno, ki jo drugi zapuščajo. Po vilenski izjavi je nesmiselna odločitev o razširitvi aktivnosti v Afganistanu novo uklanjanje pritiskom ZDA. In to brez prave javne razprave in brez pravega političnega odločanja. Nihče z vladne strani še ni odgovoril na preprosto vprašanje, zakaj Slovenija povečuje svojo vlogo v Afganistanu v trenutku, ko se tam varnostne razmere slabšajo in ko dokumenti razkrivajo, da je celotna vojaška misija obsojena na neuspeh. Ali se to dogaja zato, ker se slovenska politika rada priklanja velikim? Ali je pravi razlog, da sta politika in ministrica za obrambo talki vojaških interesov? Ali pa so vzroki drugje?
Ena odprava slovenskih vojakov v Afganistanu sicer stane približno 2,3 milijona evrov. Na leto pa se v Afganistanu zamenjata dve.