Kdo je tu nor?

Norveška je edina evropska država, kjer se upokojencem ni treba bati revščine. Še pred nekaj desetletji je bila Norveška ena izmed revnejših držav Zahodne Evrope. Njeno gospodarstvo je temeljilo predvsem na ribolovu in gozdarstvu. Po odkritju ogromnih zalog nafte pa je v času ene generacije doživela gospodarsko revolucijo. Norveška del svojih naftnih dohodkov že od vsega začetka usmerja v javni pokojninski sklad, ki ga njegovi upravljavci plemenitijo tudi z naložbami po svetu, namenjen pa je pokojninam javnih uslužbencev in financiranju javne porabe. Zaradi globalnega kolapsa delniškega trga je sklad sicer utrpel škodo v višini 66 milijard evrov, kljub temu pa še vedno velja za tretji najbogatejši pokojninski sklad na svetu, takoj za skladoma Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije. Čeprav finančna in gospodarska kriza Norveške prav zaradi naftnega bogastva ni prizadela toliko kot druge evropske države, vseeno beleži poslabšanje javnih financ. Toda zaradi tega ji ni treba krčiti socialnih pravic in zniževati pokojnin. Proračunski primanjkljaj lahko pokrije z naftnimi dohodki.
Slovenija žal nima ogromnih zalog nafte, zato je prihodnost njenih upokojencev precej bolj mračna. Če pokojninskega sistema ne spremenimo, se bomo že čez deset let znašli v velikih težavah. Odhodki pokojninske blagajne bodo leta 2020 znašali 12,2 odstotka bruto domačega proizvoda, leta 2050 pa že 20,5 odstotka BDP-ja. Zaradi naraščanja izdatkov za pokojnine bo dolg države že leta 2021 znašal 63 odstotkov in bo tako za tri odstotke presegel maastrichtsko mejo. Za pokrivanje minusa v pokojninski blagajni smo morali lani iz proračuna nameniti 778 milijonov evrov, v letu 2020 pa bodo ti izdatki narasli še za približno 2,2 milijarde evrov. Takšnega bremena proračun ne bo prenesel. Če pokojninskega sistema ne spremenimo, sta na voljo samo dve možnosti: dvig davkov ali znižanje pokojnin. Prva bi poslabšala konkurenčnost našega gospodarstva, druga bi v revščino pahnila še več upokojencev. Ali kot pravi predsednik vlade Borut Pahor: »Z reformo bomo zagotovili bolj vzdržen, pravičen in zanesljiv sistem ter zaustavili padanje pokojnin. Če ne gremo v reformo, pa bomo morali povečati davčno obremenitev, s čimer bi znižali slovensko konkurenčnost.« Prave alternative pokojninski reformi torej ni in tisti, ki mislijo drugače, so ali naivni ali pa slepi. Ker zaradi naglega staranja prebivalstva postajamo dežela starčkov, ni druge, kot da delamo dlje. Takšna je kruta realnost. »Glavna smer ekonomske politike mora biti pokojninska reforma, pri čemer je podaljšanje delovne dobe še najmanj boleč ukrep,« pravi ekonomist Velimir Bole. Stabilnosti pokojninske blagajne ne ogroža le upokojevanje t.i. baby boom generacije, ampak tudi sama kriza. Prenova pokojninskega sistema je ključna tudi za zmanjšanje ogroženosti dolgoročnega dostopa do posojilnih skladov na trgu suverenega dolga.«
Povedano enostavneje: če pokojninska reforma pade, lahko pride do znižanja kreditne ocene, po kateri se Slovenija zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih. Podražitev kreditov bi še poglobila recesijo, kar bi terjalo še več brezposelnih. O tem, kakšne bi bile konkretne posledice, če pokojninske reforme ne izvedemo in se Sloveniji zniža kreditna ocena, je pred časom v intervjuju za Mladino govoril nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor: »Vedno večja zadolžitev pomeni plačevanje vedno večjih obresti, to pa pomeni vedno težji dostop države in podjetij do finančnih virov, ki jih potrebuje za razvoj. Čim težje podjetja prihajajo do finančnih virov, tem težje izpeljejo lastne projekte, hkrati pa so bolj ranljiva za prevzeme s strani tistih, ki imajo razmeroma poceni vire. Ker lahko prevzemnik vire nadomesti s cenejšimi, s tem poceni poslovni proces in tako pobere presežek. Iz tega sledi cela vrsta posledic, od višje brezposelnosti, nižjih plač, manjših socialnih transferjev do nižjih pokojnin, saj moraš denar namesto za pokojnine porabiti za plačilo visokih obresti posojilodajalcem in ker je zaradi manjših naložb nižji BDP.«
Opozorila ekonomistov so resna. Čas za izgovore se je iztekel. Treba je ukrepati. Osnutek posodobitve pokojninskega sistema, ki ga je vlada ta teden posredovala javnosti, morda ni idealen, a tudi ni tako slab, kot nas prepričujejo sindikati. Po mnenju ekonomista dr. Jožeta Mencingerja je osnutek primeren, pristop sindikatov, ti namreč grozijo z naknadnim zakonodajnim referendumom, pa napačen. »Čeprav sem običajno na strani sindikatov, menim, da je tokrat njihovo stališče napačno. Kljub splošnemu dvigu upokojitvene starosti je mogoče zaščititi tiste, ki več ne morejo delati. Upoštevati je treba, da živimo dlje in da je težkih del vse manj.« V Sloveniji se je delež pokojnin v zadnjem desetletju zmanjševal predvsem z zaostajanjem povprečne pokojnine za povprečno plačo. »To zaostajanje je najbrž že doseglo mejo, pri kateri bi nadaljevanje povzročilo vedno več socialnih problemov. Preostaja torej podaljševanje delovne dobe oziroma dviganje starosti ob upokojitvi. Koristi od podaljševanja so očitne; enoletno podaljšanje zaposlitve za enak čas poveča prihodke ZPIZ-a in zmanjša število let prejemanja pokojnine. Zato se zdijo predlogi vlade za splošno podaljšanje upokojitvene starosti povsem razumno, absolutno zavračanje sindikatov pa nerazumno početje. Ob splošnem dvigu starostne dobe je mogoče uveljaviti olajšave, ki omogočijo zgodnejšo upokojitev tistim, ki ne zmorejo delati dlje. Za takšne spremembe ni potrebna prav velika reforma, dovolj so majhne spremembe in spodbude za poznejše upokojevanje.« Mencinger seveda ni tako naiven, da bi v predlagani reformi videl večno rešitev problema. »Problem bo ostal, z reformami se ga ne da rešiti. V bistvu gre za prerazdelitev tekočega bruto domačega proizvoda med dvema generacijama. Gre za to, da imajo sinovi in hčere dolžnost preživljati svoje mame in očete, kar pa je težko narediti na individualni ravni, saj je znano reklo, da ena mati lahko preživlja sedem otrok, sedem otrok pa njo težko. Zato v to nujno poseže država. Edini pokojninski sistem, ki sploh lahko deluje, je takšen, kakršnega imamo, torej sistem medgeneracijskega financiranja.« Vse druge rešitve, od dviga rodnosti, migracij do privatizacije, so bistveno slabše. »Povečano število rojstev bi kar četrt stoletja povečevalo 'mladostno odvisnost' in šele nato začelo zmanjševati 'starostno'. Z migracijami je še slabše. Starostne strukture prebivalcev držav EU se le malo razlikujejo, migracije, ki naj bi zmanjševale demografske probleme v razvitih delih EU, bi jih povečevale v manj razvitih. Tudi migracije iz preostalega sveta v EU niso rešitev, če upoštevamo, da migranti niso le 'delovna sila', ampak tudi ljudje.« Usodno bi bilo tudi reševanje problema z zasebnimi pokojninskimi skladi, ki so bili do krize, tako Mencinger, pomemben vir dohodkov za ustvarjanje virtualnega premoženja in milijonskih zaslužkov prodajalcev finančne megle; oboje je kriza uničila. »Privatizacija ne bi bila nevarna le za upokojence, enako nevarna bi bila za državni proračun, saj upokojencev, ki bi izgubili pokojnine, država ne bi mogla kar pustiti umreti.« Dolgoročne vzdržnosti pokojninske blagajne ni mogoče zagotavljati samo z obdavčitvijo luksuza in finančnih transakcij, zajezitvijo dela na črno in učinkovitejšo izterjavo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Treba je narediti tudi korak v smeri podaljševanja delovne aktivnosti.

Kaj se obeta

Poglejmo, kaj predlaga vlada. Po novem bi bili pogoji za starostno pokojnino za moške in ženske izenačeni, in sicer na 65 let in 15 let zavarovalne dobe. Pri starosti 60 let bi se lahko pod ugodnejšimi pogoji upokojili tisti moški, ki so začeli delati zgodaj in bodo hkrati brez odkupljenih let imeli 43 let pokojninske dobe. Pri starosti 58 let pa se bodo lahko pod blažjimi pogoji upokojile tiste ženske, ki so začele delati zgodaj in bodo hkrati brez odkupljenih let imele 41 let pokojninske dobe. Še vedno bodo veljali t. i. malusi. Tako se bodo lahko moški z malusi predčasno upokojili pri starosti 60 let in z dopolnjenimi 40 leti pokojninske dobe, ženske pa z 38 leti pokojninske dobe. Sistem na pobudo sindikatov ohranja t. i. časovni bonus za otroke, na račun katerega bo mogoče upokojitveno starost za pridobitev starostne pokojnine znižati do dveh let, in sicer po osem mesecev za vsakega otroka. Poleg tega so predvideni bonusi za tiste, ki bi se odločili, da ostanejo v službi, čeprav že izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Ti bi za vsako leto delovne aktivnosti po izpolnitvi minimalnih pogojev za upokojitev, mesečno, ob plači, na svoj račun prejeli še dvajset odstotkov predčasne pokojnine. Pri čemer bodo za vse tiste, ki danes izpolnjujejo pogoje za upokojitev, a so se odločili, da bodo z delom nadaljevali, ob upokojitvi veljali stari pogoji upokojevanja, kljub uveljavitvi novega pokojninskega zakona. Obdobje za odmero pokojnin bi se podaljšalo s sedanjih najugodnejših 18 na najugodnejših zaporednih 34 let zavarovanja, vendar bi bil prehod postopen in bi se vsako leto do leta 2036 podaljšal za eno leto. Padanje pokojnin naj bi vlada zaustavila z vzpostavitvijo odmernega odstotka na višini 80 odstotkov za 40 let pokojninske dobe za moške in 38 let pokojninske dobe za ženske. Nekoliko bolj ugoden od prvotnih zamisli naj bi bil tudi nov način usklajevanja pokojnin. Švicarska formula, po kateri se rast pokojnin v 50 odstotkih veže na rast plač, v 50 odstotkih pa na inflacijo, je spremenjena v vezavo rasti pokojnin na 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov rasti inflacije. S tem se ne strinjajo v koalicijski stranki DeSUS. Zahtevajo namreč, da se pokojnine v vsaj 70 odstotkih vežejo na rast plač. Prav tako pa nasprotujejo podaljšanju obdobja za izračun pokojninske osnove na 34 let, češ da je to preveč radikalno in da bi zadoščalo dvajset let.
Čeprav bi se spremembe uvajale bolj postopno, kot je bilo prvotno zamišljeno, sindikati z osnutkom pokojninske reforme niso zadovoljni, vladi pa očitajo ignoriranje socialnega naloga, zaradi česar so se prisiljeni zateči tudi k takšnim oblikam pritiska, kot je zbiranje podpisov za naknadni zakonodajni referendum. »Res je sicer, da je bil od predloga v marcu narejen določen napredek, na primer glede podaljšanja prehodnega obdobja, vendar pa kljub vsemu obstaja še kar precejšnje razhajanje zlasti pri ključnem vprašanju in naši zahtevi upravičenosti do polne pokojnine pri pokojninski dobi 40 let za moške in 38 let za ženske. V tem delu je reforma po našem mnenju zastavljena preostro. Delavec si po 40 letih dela zasluži polno pokojnino,« meni pravni svetovalec KSS Pergam Jakob Počivavšek. »Cilj potrebe po dvigu dejanske upokojitvene starosti povsem razumemo in se zavedamo, da ga je treba doseči. Menimo pa, da prisila ne bo dala želenih učinkov, temveč utegne povzročiti še druge negativne stranske učinke - od povečanja težav s psihičnim in fizičnim zdravjem in s tem povezanih invalidnosti do slabšanja stanja na področju strukturne brezposelnosti. Za preprečitev tega pa so potrebni tudi drugi ukrepi, o katerih je ob razpravah o pokojninski reformi premalo govora.« Počivavšek dvomi, da bo predlagana reforma dolgoročno reševala problem pokojninske blagajne, še zlasti, če ne bo sprememb tudi na drugih področjih, ki vplivajo na delovno aktivnost, dolgoročno pa tudi na demografskem področju. »Ne smemo pozabiti, da se prehodna obdobja trenutno veljavnega zakona, torej zadnje pokojninske reforme, niso še niti do konca iztekla in da torej niso bili doseženi cilji, ki so bili takrat zastavljeni z enakim namenom, kot se sprejema trenutna pokojninska reforma.«
»Vlada slepo sledi navodilom Mednarodnega denarnega sklada, OECD-ja, bruseljskim birokratom in neoliberalnim idejam, ki zahtevajo, da se bremena proračunskega primanjkljaja in javnega dolga prevalijo tudi na pokojninsko blagajno. Torej, bremena, ki so nastala predvsem zaradi reševanja bančnega sektorja in za kar je naša država brez velikih problemov dala milijarde evrov, naj plačajo zaposleni in upokojenci s spremembami pokojninskega sistema, ki so do večine ljudi izrazito neprijazne. Tega naši ljudje ne potrebujejo in ne zaslužijo. Edina blagajna, ki je kljub krizi in velikemu številu brezposelnih pokazala relativno stabilnost, je prav pokojninska blagajna. Očitno gre to nekaterim še posebej v nos,« pravi Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Vladi očita, da je k pogajanjem pristopila zelo nestrpno, nervozno in s stalnimi grožnjami, namesto da bi postopek vodila tolerantno in z zaupanjem v socialne partnerje. »Vladni predlogi, ki pogojujejo pridobitev pravice do polne pokojnine s 43 leti pokojninske dobe, so nepravični. Načelo pravičnosti, na kateri sloji pokojninski sistem, pomeni, da morajo biti temeljni pogoji dosegljivi za večino ljudi. 43 let pokojninske dobe je krivičen pogoj, to pa zato, ker ne upošteva razmer na trgu dela in zdravstvenega stanja večine ljudi, ki dopolnijo 55 ali 60 let.« Semolič opozarja, da že danes tretjina brezposelnih, starih nad 50 let, komaj doseže do zdaj veljavne prve upokojitvene pogoje, kaj šele, da bi lahko dosegli upokojitvene pogoje, ki jih predvideva reforma. »Delodajalci danes nimajo in tudi jutri ne bodo imeli delovnih mest, primernih za starejše delavce. Vprašajmo se, koliko delavcev nad 55 ali 60 leti je letos dobilo delo za nedoločen čas, pa bi morali, če postavimo pogoj 43 let pokojninske dobe ali 65 let starosti. Ta pogoj za večino delavcev ne bo dosegljiv, tudi zato ne, ker bo večina delavcev še nekaj časa brezposelnih.« Delavci, ki tega pogoja ne bodo dosegli, bodo po njegovem mnenju deležni »ali izjemno nizkih pokojnin, ki bodo posledica malusov, ali bodo na zavodih kot brezposelni, ali se bodo invalidsko upokojevali, ali bodo na bolniški, v večini pa bodo socialni podpiranci«. Predlogi sindikatov gredo v drugo smer. »Tisti, ki dopolni 40 let pokojninske dobe in je star 60 let, ima pravico do polne pokojnine. Potem pa dajmo tistim, ki so relativno zdravi, ki bi želeli še naprej delati in jih delodajalci potrebujejo, s spodbudami omogočiti, da to storijo.« Pa še to se zdi Semoliču premalo. »Vlada bi morala ustvariti možnosti, da bi lahko mladi, po končanju šolanja, dobili čim prej kvalitetna in razmeroma varna delovna mesta. Skrbeti bi jo moralo, da mladi sploh ne poznajo zaposlovanja za določen čas. Brezposelnost bi morali odločno zmanjšati, da bi lahko ti plačevali prispevke.« Poleg tega bi morali delodajalcem dvigniti prispevno stopnjo za pokojninsko zavarovanje. »Od leta 1996 delodajalci plačujejo le 8,85 odstotka, delavci pa 15,5 odstotka. V tem smo edinstveni v Evropi. Načela Mednarodne organizacije dela temeljijo na zahtevi enake obremenitve delavcev in delodajalcev. Ko je država leta 1996 znižala prispevno stopnjo delodajalcem, je hkrati prevzela tudi obvezo, da to razliko krije iz proračuna, sedaj pa jamra, da se podirajo javne finance. Naj vzpostavi prvotno stanje. Takoj bi dobili 800 milijonov evrov in iz proračuna za pokojnine ne bi bilo treba dati niti evra, razen 450 milijonov evrov, kolikor gre iz proračuna za tiste pokojnine, ki so odmerjene ugodneje po posebnih predpisih. Poleg tega bi morali dodatno obdavčiti kapital in še kaj, ne pa vsega bremena prevaliti na zaposlene. Toda tega naša vlada ne bo storila, ker je takšno ravnanje v temeljnem nasprotju z njenimi vrednotami,« je kritičen Semolič.
Za zdaj kaže, da vlada sindikatom ne bo popustila, vsaj ne v ključnih točkah reforme. Pahor namreč pravi, da gre za »končni osnutek zakona«. Če socialni partnerji k njemu do konca avgusta ne bodo dali »predlogov z dodano vrednostjo«, bo vlada prevzela odgovornost in osnutek sprejela kot zakon ter ga septembra poslala v parlamentarno proceduro. Za padec pokojninske reforme je tako še najbolj nevaren morebitni referendum. A tudi ta vlade pretirano ne skrbi, ker da ima »argumente na svoji strani«. Upajmo, da res. Če bo namreč do referenduma prišlo, bo ta skoraj zagotovo pokopal reformo. »Poglejte referendum o vračanju denarja za telefonske napeljave ali pa zdaj množično podpisovanje plemenite Pezdir-Matozove pobude za varstvo pravne države v elektrogospodarstvu, ki jo je zakrivil preveč vnet varuh konkurence,« opozarja Mencinger.