Za politike Jankovićevega kova ali proti njim

Raziskava Slovensko javno mnenje, ki je bila opravljena maja letos, prinaša osupljive izsledke. Kar 71 odstotkov državljank in državljanov Slovenije je nezadovoljnih z demokracijo in v njene mehanizme verjame le vsak četrti državljan. Političnim strankam ljudje najmanj zaupajo med vsemi družbenimi in političnimi ustanovami. Kriza, v kateri živimo, je le okrepila nezaupanje v sedanji politični sistem, strankokratsko razumevanje demokracije pa še poglablja krizo nezaupanja. Od tod resna razmišljanja o nečem, kar bo onkraj partitokracije, samozadostne in samoregenirajoče se vladavine političnih strank. Izhod vidijo nekateri v novem (populističnem) voditelju, drugi pa v očiščenju in pomlajenju politike in v novih instrumentih (parlamentarne) demokracije.
V času in razmerah splošnega nezadovoljstva v družbi, apatije in strahu pred tem, kaj bo prinesla prihodnost, ko vladne in opozicijske politične stranke ne zmorejo najti konsistentnih odgovorov na izzive današnjega dne, kaj šele prihodnjega, se lahko kaj hitro pojavijo ideje o hitrih rešitvah za družbene probleme in o ljudeh, ki bi jih zmogli uresničiti. Kar nekaj ljudi je v zadnjem času »razmišljalo« o rešitelju, ki bi potegnil družbeni voz iz blata, in ga našlo v sedanjem ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću. Je namreč človek dejanj, ki je v času krize spravil v življenje kar nekaj projektov, ki so jih njegovi predhodniki le načrtovali, zmanjkalo pa jim je moči in sposobnosti za realizacijo. Od dvaindvajsetih projektov, ki jih je Janković obljubil v predvolilni kampanji za ljubljanskega župana, so le štirje na »čakanju«. Garažna hiša pod tržnico, športni center Ilirija, prenova Plečnikovega stadiona in obnova Roga so tisti projekti, ki jih Jankoviću, tudi zaradi nasprotovanja civilne družbe in zapletenih birokratskih postopkov, ni uspelo zagnati. Svoj prvi županski mandat pa Janković končuje s Športnim parkom Stožice, kjer so košarkarji in nogometaši že potrdili njegovo veljavo in ga ovrednotili kot zelo ustreznega za prestolno mesto, in z nedavno dokončano večnamensko kulturno dvorano Kino Šiška, ki postaja novo kulturno središče, ki ga je potrebovala Ljubljana.

Populistični župan

Nedvomno je Janković povsem drugačen od politikov, ki se pojavljajo na slovenskem političnem prizorišču, čeprav se sam ne prišteva med politike, ampak menedžerje. In po obnašanju ni niti tip menedžerja, ki jih lahko opazujemo v različnih združenjih, s kravatami in togimi držami. Zdi se, da je ljubljanski župan v stalnem stiku z občani, posluša njihova mnenja (četudi potem naredi, zanašajoč se na svoje strokovne službe, po svoje) in vključuje se, tako da ga vsi vidijo, v različne akcije. Kot je denimo tista Očistimo Slovenijo. Podpira tudi prizadevanja tistih, ki se trudijo izboljšati položaj marginalnih skupin v družbi. Morda gre za naravni refleks, saj se mora tudi sam pogosto otepati prilastka desnih skrajnežev, da je »prišlek« z juga. Ko pravi, da je njegovo »srce na levici«, misli predvsem na liberalne postulate, prijateljuje z ljudmi na levici, ima podobne poglede glede človekovih pravic, ne spušča se v politične spore, dokler ne zadevajo njega in njegovega dela. Opazovalec lahko ob njegovem soočanju s političnimi tekmeci in kritiki z desnega političnega pola zazna, da ga besedni dvoboji, če je v njih dominanten, veselijo, saj kritike zavrača s širokim nasmehom na obrazu, ki včasih meji na posmeh. Zagotovo zna zaigrati tudi na trše strune, če se kdo z njim »heca«, če pa se kdo postavi po robu njegovim načrtom, se mu lahko zgodi, v najboljšem primeru seveda, da ga Janković ignorira. Nedvomno lahko aktualni ljubljanski župan Janković, ki ima ob sebi večinsko podporo svetnikov s svoje liste v mestnem svetu, dokaj samovoljno odloča o vsem. To mu opozicija, leva in desna, tudi očita. Toda dejstvo je, da tisto, kar ustreli, tudi pade. In na to danes »padajo« volivci.
Če pa pogledamo na slovensko državno politično sceno, na same strankarske liderje, vidimo, da so v primerjavi z Jankovićem skopljeni. Namesto operativcev tipa Janković, ki se mu sicer, a le v javnih nastopih, poskuša približati premier Borut Pahor (vendar je to njegova prva in očitno prezahtevna operativna služba), se zdi, da imamo le iskalce kompromisov za vsako ceno, ki se včasih po pomoti predstavijo v javnosti z neuresničljivimi megalomanskimi projekti novih razvojnih paradigem. Zato ni čudno, da se pojavljajo povsem resni premisleki o Zoranu Jankoviću na mestu vladnega predsednika, ki bi znal in zmogel s svojim pragmatičnim pristopom izpeljati zahtevne gospodarske in socialne reforme v državi, suspendirati za nekaj časa kulturni boj znotraj slovenske družbe in morda za povrh še nepotrebno »navlako« v demokratičnih postopkih. V ozadju te logike pa se skriva tista boljševistična teza, ki jo po tihem negujejo vse stranke, da preveč demokracije paralizira sprejemanje odločitev, ki so nujno potrebne za razvojne preboje Slovenije.
Poleg tega da je Janković »ljudski« človek, da ima »srce na levi«, pa se zmeraj predstavlja kot nestrankarski človek. Volivci so na lokalnih volitvah pred štirimi leti s svojimi glasovi nenavadno bogato honorirali nestrankarske kandidate. Tudi zato, ker jim presedajo politizacija problemov na lokalni ravni, pogosto razdiralno delovanje političnih strank v občinskih svetih, kjer ni v ospredju vsebina predloga, ampak nosilec pobude, in tudi kratki stiki med občinskimi sveti in župani v številnih občinah, ker so iz različnih političnih logov. Temu se je Zoran Janković izognil in z »Listo Zorana Jankovića« do tal porazil vse etablirane politične stranke v mestu. Janković in njegovi so se izogibali političnim temam in vse stavili na projekte, ki jih potrebuje glavno mesto Slovenije.

Politika ni d. o. o.

V politični javnosti in v strokovnih krogih družboslovcev zato razčlenjujejo »fenomen Jankovića«, preizprašujejo naravo in stanje slovenske politike in družbe, saj ima Jankovićev pristop v politiki širše razsežnosti. Tudi nevarne, če prisluhnemo dr. Mladenu Dolarju s Filozofske fakultete, ki opozarja, da je bil Janković pravzaprav v procesu razpadanja LDS prva osebnost na levici, ki je slednji ohranjal kredibilnost. Zdi pa se mu »nevarno, ker je to počel za ceno menedžerske paradigme, mentalitete, ki je politično zelo nevarna. Podstat tega razmišljanja je, da ne potrebujemo politike, ampak menedžerje, neko postpolitiko in ljudi, ki bodo poskrbeli, da se bodo stvari zgodile, pri tem pa se dogovarjali levo ali desno«. V primeru Stožic se je po njegovem ta paradoks zaostril do maksimuma. Janković je zgradil, kot je obljubil, za ljubljanske razmere in potrebe neverjeten projekt, ki ga ni bilo že desetletja. Cena zanj pa je bila v političnem smislu po Dolarju (pre)visoka, saj izsiljeni ukrepi oblasti, da je pripeljal projekt do sedanje faze in ga s prvimi tekmami odprl, ne puščajo ravno dobrega vtisa. Po njegovem mnenju se je vse odvijalo na meji legalnosti, gradnja športnega centra Stožice pa le dokazuje, da je mogoče v državi z »izkoriščanjem političnega položaja, s prisiljevanjem državnih organov, da odločajo v prid projektu na hitrico in z osebnimi poznanstvi, graditi takšen objekt na kredit«.
Če po Dolarjevem mnenju Janković uteleša »neko desno populistično strukturo«, pri tem pa gre za strukturni učinek, ne pa za to, kaj si Janković sam misli o sebi, sta v jedru takšne politike privilegiran kapital in neoliberalna paradigma razvoja in v tej optiki lahko Slovenija teži k temu, da postane svetilnik - vendar le svetilnik neoliberalizma. Ta struktura je »organska«, družbo razume kot sestavljenko iz delov telesa, glava pa je menedžer. »Če to prenesemo v politiko,« nadaljuje dr. Dolar, pa lahko takoj zaznamo, kako bi morala ta družba delovati: »Kot d. o. o., ki jo vodi uspešen menedžer. S tem pa se le povečuje resentiment do tiste politike, ki razmišlja o socialnem prostoru in o tem, kaj družba je, na drugačen način«.
Povsem nedolžna pa nova razmerja, ki jih uveljavlja fenomen Jankovića na političnem prizorišču, le niso. V času, ko so ljudje zasičeni s partitokracijo, ko je parlament talec določenih političnih strank in politikov z boljševističnim refleksom in znotraj strankarskega delovanja na temelju do skrajnosti pripeljanega demokratičnega centralizma, so ljudje siti takšnih vzorcev političnega obnašanja. Ne le pri nas, ampak povsod po Evropi. Kaj hitro se lahko pojavi na politični sceni, da bi zavaroval svoje osebne interese, podjetnik Berlusconi in gnila zgradba parlamentarnih strank se sesuje kot hišica iz kart. In v tehtanju alternativ med Berlusconijem in partitokracijo v Italiji so volivci izbrali slabšo rešitev od dveh slabih: Berlusconija.
Dr. Vlado Miheljak, kolumnist in profesor na FDV, ni povsem prepričan, da so razmere na slovenski politični sceni »zrele« za odločitev po italijanskem receptu, in dvomi, da bi se Janković odločil za kandidaturo na prihodnjih parlamentarnih volitvah. »Sam bi sebe še videl kot premiera, če bi ga stranke podpirale, da pa bi vskočil kot Berlusconi, to pa ne«. Vendar pa Miheljak ne izključuje možnosti, da bi se na politični sceni pojavil tudi kakšen tehnokrat, se skliceval na minulo delo in se predstavil kot človek »onkraj« strank. Če špekuliramo, bi »pri nas to lahko bil Janković, vendar kot primer neagresivnega, nenacionalističnega populizma. Zagotovo pa bi hotel biti premier le s polnim mandatom, česar pa mu stranke zagotovo ne bi dovolile, četudi bi na ta način premagale desnico. Lahko si župan mesta, ga vodiš kot gospodarsko družbo, kar Janković počne uspešno. Dobiti polno moč na izvršni ravni države pa ni čisto običajen postopek. Zato je ta možnost le malo oziroma popolnoma nerealna«. Je pa po Miheljakovi presoji Jankovićev slog delovanja privlačen za levico. »Na levici ni človeka, ki bi bil ljudski, kot je ljudski Janković. Vidite ga povsod. Tudi smeti pobira, da bi dal zgled. Z vsakim se je pripravljen pogovarjati. Res je, da na državni ravni tako ne moreš funkcionirati, ampak malo tega pa vseeno rabiš. Pahor tega nima. Pri Janši je bilo drugače. V njegovi vladi je veljal piramidalni sistem, Janša pa je bil operativec. Tudi če so delali neumnosti, so delali neumnosti učinkovito.« Miheljak meni, da ni bistvene razlike med Pahorjem in Jankovićem. »Gre le za vprašanje imperativa učinkovitosti in koliko je ta nad imperativom solidarnosti in socialne odgovornosti.«

Nove paradigme

Kako spremeniti politično prizorišče, ga posodobiti z novimi bolj demokratičnimi sestavinami, da bi bila politika zares v službi ljudstva in družbenega razvoja, si ob znanih pomanjkljivostih parlamentarnega sistema že dolgo belijo glave teoretiki in politiki. Doma in v svetu ni na obzorju za zdaj še nič novega. Seveda se lahko zgodijo tudi tektonski premiki znotraj klasične angleške parlamentarne demokracije, da se prebijejo na oblast nove stranke, kot v Veliki Britaniji liberalci, ki so temeljito spremenili parametre političnega delovanja in razmišljanja. Prej sta se izmenjevali na oblasti le dve stranki, torijci in laburisti, nikogar nista pustili zraven. Vstop liberalcev v vlado s torijci pa je bil pravi šok za britansko politiko. Toda bistveno se razmerja ne bodo spremenila, čeprav je ugledna britanska političarka takoj po volitvah izjavila, da je postala britanska »politika pragmatična, inovativna, sumničava do državne moči, in se raje drži vrednot kot pa dogem«.
V Evropi pa se stvari sučejo drugače. Nastala je peščica tako imenovanih postmodernih strank, ki prebijajo polarnost »modernih« strank. Te nove stranke so po vsebini in kadrovsko heterogene, nastopajo pa z močno dozo populizma. Takšna je na primer stranka Zelenih v Nemčiji, ki se je pred tridesetimi leti zasnovala kot kritika tedanjega etabliranega strankarskega sistema. Po Miheljakovem mnenju bi bil v Sloveniji prostor za zeleno stranko, vendar so njeni člani doslej s svojo »personalno tektoniko uničili kakršnokoli misel, da bi človek še imel opravka z zelenimi. Zdaj ne morejo niti v parlament. Toda zelena paradigma v osnovi je takšna, ki bi lahko združevala tudi onkraj stroge polarizacije. Nemčiji je to uspelo. Seveda so tam večinoma levo liberalni ljudje, a med njimi najdemo tudi takšne, ki so zelo tradicionalni, pa imajo v sebi zavest o skrbi za okolje. Sicer pa si tudi klasične stranke postajajo vse bolj podobne in svoje volivce nagovarjajo s podobnimi programi«. To je značilno za postmoderni čas. Vsi govorijo o ekologiji, človekovih pravicah, o socialni državi. Vse imajo zelo podobne programe. Zato lahko stranke in njihovo delovanje ocenjujemo šele takrat, ko materializirajo svoje premisleke. Zato je le malo možnosti za ustanovitev še kakšne nove stranke na Slovenskem, kaj šele, da bi se lahko povzpela na takšno raven, kot jo je dosegla na volitvah Golobičeva stranka Zares. Miheljak skeptično opazuje stranko Zares, kajti pripeljali so le nekaj novih ljudi, jedro stranke pa je ostalo staro. Le blagovno znamko nekdanje Drnovškove LDS so zamenjali.
Po Miheljaku je Slovenija prešteta: imamo levo in desno polarizacijo, ne glede na to, kako se kdo imenuje. Je pa nevarno, če bi prišlo do hude averzije do strank. »Onkraj strank je samo mnogo manj kontrolirani populizem, ki predstavlja nevarnost anarho-populističnega koktajla. To je najbolj eksplozivna mešanica. Ko država postane vse manj učinkovita, ker ne verjameš sodiščem, ne verjameš policiji, ne verjameš v pravosodni sistem, eni tolčejo populizem, drugi anarhijo ... Zdaj je pat pozicija. Proporcionalni volilni sistem s strankami je brozga, laguna, ki smrdi, a je vendarle najboljša situacija, saj obstaja v njem visoka kontrola,« pravi Miheljak.

Četrta pot

Po mnenju dr. Andreja Lukšiča, politologa s FDV, pa je v nasprotju z mnenjem Miheljaka veliko upanja s progresivnimi premisleki dajala stranka Zares, ki je pod terminom »nova politika«, vsaj na teoretični ravni, sledila t. i. četrti poti, da bi slovensko družbo usposobila za soočanje s procesi evropeizacije slovenske politike in tudi za izzive, ki jih prinaša predvsem politična globalizacija. Zares po njegovem mnenju še ni izgubil potenciala, ki ga nosi v sebi, vendar »zdaj njihov program v politični in javni predstavi ne pride do izraza, saj je predstava javnosti zgrajena na čisto drugih točkah. Ko bodo v predstavi začela prevladovati dejanja, odločitve in videnja, ki jih stranka prinaša, bo morda pridobila veljavo«, pravi Lukšič.
In če se že pojavlja »četrta pot«, ki ni pot populističnega političnega angažmaja in ne klasične predstavniške parlamentarne demokracije, jo Lukšič vidi predvsem v »poglabljanju institutov demokracije tako, da bi imelo dostop do sprejemanja političnih odločitev čim večje število ljudi ali skupin, ki jih posamezna tematika zadeva«. Lukšič ob tem zanimivo interpretira problem menedžiranja države in s tem posredno tudi možnosti za delovanje Zorana Jankovića, če bi se odločil za premierski položaj. »Bistveno vprašanje je, kako priti do odločitve in kakšen pravni in politični nadzor je potreben v procesu odločanja«. Zanj Janković ni odgovor za potrebno pot »demokratizacije demokracije«, ki bo tudi odpravila »sistemske blokade ter preprečila omalovaževanje emancipatoričnih potencialov v naši družbi, pa naj gre za zaščito delavcev iz tujine, za homoseksualne pare, za vprašanja degradacije okolja, enakosti spolov pri zaposlovanju ...«.
»Ne zatiskajmo si oči,« pravi dr. Lev Kreft s Filozofske fakultete, »razmere v Sloveniji so godne za vzpon populistov. Gre za čisto življenjske, socialne in ekonomske vzroke. Ljudje se sprašujejo, kaj imajo od te države, ali jih kakorkoli ščiti. Ljudje si želijo politiko in razmere, kjer bodo našli varnost ter socialno, ekonomsko in finančno perspektivo. Ljudje si želijo države, ki družbo negotovosti spreminja v družbo gotovosti in varnosti. To pa je težko pričakovati od obstoječe strukture.« Zagotovo prihajajo iz takšnih, za večino ljudi nič kaj prijaznih razmer, zahteve po velikih spremembah, kar napovedujejo tudi sindikati z demonstracijami na jesen.
Kreft opozarja, da ni nujno, da je čas, ki je pred nami, le čas nemira in demonstracij, ampak lahko to pomeni tudi »ustvarjati vstop v spremembo politike same, ki pa se začne s tem, da se mora temeljno nezaupanje do politike - da je politika svinjarija, s katero se pošten človek ne ukvarja - spremeniti v stališče, da je politika nekaj, s čimer se mora ukvarjati vsakdo«. Dvomimo, da je slovenska politična srenja sposobna takšnega premisleka, in zato se lahko zgodi, da bo ta »populistični vzgon, ki sovraži politiko in želi na tron spraviti populistične nepolitike, verjetnejša posledica sedanjega nezadovoljstva s politiko in strankami«, pravi Kreft.
Zaradi nevarnosti zdrsa v politični populizem, ki naj bi se pokazal kot rešitev v sili, bi morali vsi družbeni dejavniki odpreti politično polje. To je možno zlasti s civilnodružbenimi gibanji, ki segajo v političnost. Še prej pa se morajo med seboj uskladiti, zato da preprečijo oblastno politiko »deli in vladaj«. Gre za politizacijo civilne družbe, kar pomeni njen vstop v polje politike, kjer lahko z močnim pritiskom prisilijo vladajoče, da se prilagodi. Nekaterim v civilni družbi je zoprn vstop v politično polje, celo sindikati imajo strah pred tem korakom, vendar bo potreben ta korak ob demonstracijah, zbiranju podpisov in pogajanji, če naj politika postane zadeva, s katero se mora vsakdo ukvarjati. V takšnem razumevanju politike se ne bo postavljalo vprašanje, za politike Jankovićevega kalibra ali proti njim, ampak kaj politika s celovitim upravljanjem javnih zadev omogoča ljudem, ki so ji to zaupali.