19. 8. 2010 | Mladina 33 | Družba
Gradnja Hiše nasprot' sonca
Kako je na Krasu brez državnih subvencij nastal prvi slovenski visokoproračunski film za odrasle in zakaj bi si državne subvencije vendarle zaslužil
Prva klapa v svinger klubu Sun Garden v Majcnih pri Sežani
© Tomaž Šlemic
Za film Vlak smrti - v originalu Death train - verjetno še niste slišali. Kaj šele da bi ga videli, če seveda v zlatih časih VHS piraterije niste spadali med serijske požiralce vsega, kar je količkaj vonjalo po nizkobudžetnem akcijskem šodru. Morda ste nanj kasneje naleteli med DVD robo ali na kakšnem torentu, vendar ga niste prepoznali, ker tam tiho ždi pod naslovom Detonator, na ovitku pa se repenči bivši agent 007 Pierce Brosnan, ki je bil ob izidu Vlaka smrti še 'niko i ništa', zato mu je na olupku videokasete šov ukradel zimzeleni negativec Christopher Lee v vlogi ruskega generala Konstantina Benina.
No, v Vlaku smrti, zgodbi o ukradeni ruski jedrski konici in vlaku, ki jo pelje najboljšemu ponudniku naproti, leta 1992 ohlapno posneti po literaturi bestselerista Alistaira MacLeana, poleg omenjene dvojice zvezdnikov nastopata tudi Patrick Stewart, kapitan Jean Luc Picard iz kultne sage Zvezdne steze, ter Ted Levine, mesarski Buffalo Bill iz trilerja Ko jagenjčki obmolknejo. Ampak najzanimivejši so stranski igralci. Ne, niste se zmotili; in da, res so oni: Borut Veselko, Jožef Ropoša, Niko Goršič, Brane Grubar, Tone Gogala in še koga bi se našlo. Skratka, slovenski prvoligaški dramski umetniki. Ko potem malce bolje pogledate, se vam sumljivo znana zazdi tudi scenografija. Hej, vlak z ukradeno jedrsko glavo v resnici drvi čez Slovenijo! Celo lokomotiva je slovenska. Da o helikopterju, ki se tu pa tam pojavi v kadru in pripada slovenski policiji, niti ne govorimo.
Tisti, ki pri filmih gledate tudi odjavne špice, na koncu razjasnite vse dvome. Tam namreč piše: »V celoti posneto na ozemlju Slovenije.« Drži, Vlak smrti, ki je luč videotek uradno ugledal leta 1993, je prvi tuji film, ki je priznal samostojno Slovenijo.
Hej, zakaj se s tem nihče ni hvalil, zakaj našteti dramski umetniki nikoli ne omenijo, da so nastopali v istem filmu s tajnim agentom Jamesom Bondom in s poveljnikom vesoljske ladje Enterprise? Zato ker se vsi, ki so pri projektu sodelovali pred ali za kamero, trudijo ta film pozabiti. Vlak smrti je namreč tako katastrofalno zanič, da so ga poslali direktno na video in ga tam na vekomaj veke pustili. Vlak smrti je očitno pustil vtis samo pri slovenskih filmskih ustvarjalcih, ki se jim je kar naenkrat zazdelo, da je Slovenija obljubljena dežela za produciranje žanrskih izdelkov, in so nažajfali filmske skladovnike ter aparatčike kulturnih ministrstev, da njihovo vizijo finančno podprejo. In so jo. Podprli namreč. Mastno. Iz proračuna.
Leta 1993 je žanr postal drugo ime za izhodno strategijo v sferi zavoženosti slovenskega filma. Žanr kot šifra nacionalnega pomena. Leta 1993 smo dobili kar štiri žanrske preboje: politični triler (Ko zaprem oči), akcijsko kriminalko (Oko za oko), pustolovski horor (Morana) in odštekano komedijo (Zrakoplov). To pa še ni vse. Sledili so angažirana drama (Carmen, 1995), obmorska grozljivka (Rabljeva freska, 1995), vojno psihološka drama (Felix, 1995), vaška srhljivka (Brezno, 1997) in vohunski akcioner (Patriot, 1998). Trend se nadaljuje tudi v novem tisočletju: preverite denimo psihološko krimi dramo Prehod. Skratka filmi, v primerjavi s katerimi je Vlak smrti oskarjevski material. Filmi, ki so v imenu nacionalne filmske umetnosti požrli milijarde nekdanjih davkoplačevalskih tolarjev, njihova kontinuiteta pa še zmeraj golta milijone proračunskih evrov, pa čeprav si jih je skupaj ogledalo manj gledalcev, kot je bilo downloadov porniča La Toya.
Evo, pa smo ga našli. Žanr namreč, ki se ga z državnim denarjem v obliki celovečerca še nihče ni lotil. Okej, niso se ga lotili pri nas, so ga pa zato zapakirali na Švedskem. Omnibus Dirty Diaries (Umazani dnevniki), izdelek režiserke Mie Engberg z za slovenske filmske umetnike naravnost smešnim proračunom 70.000 evrov, se je vpisal v zgodovino kot prvi pornografski film, v celoti financiran s proračunskim denarjem, ob tem pa je postal še nepričakovana uspešnica. Premiera je bila v hipu razprodana, istega dne pa je film izšel tudi na DVD formatu v prestižno opremljeni izdaji, ki je bila prav tako v hipu razgrabljena. Zanimanje za film režiserke Mie
Engberg je bilo orjaško in zaradi navala publike sta bili organizirani še dve izredni premieri, prodaja devedejev pa je že v prvem tednu povrnila vse produkcijske stroške filma. Lepo, toda kaj storiti, če država tvojih vizij ne subvencionira, ti pa vse-eno želiš posneti film, s katerim bi Slovenijo postavil na trdoerotični zemljevid sveta?
Obstaja koncept, ki je v filmskem svetu zabave za odrasle postal že svojevrstna institucija, pri nas in v naši neposredni bližini pa še ni bil testiran. Koncept se imenuje Porn Week, v bistvu pa gre za tematsko srečanje, ki zajema celo vrsto dogodkov in se odvija na različnih koncih sveta. Porn Week ali porno teden je v prvi vrsti prizorišče snemanja profesionalnega pornografskega filma, zasnovano kot počitnice za ljubitelje in ljubiteljice te zvrsti, ki se želijo v živo seznaniti s poklicnimi skrivnostmi obrti nastajanja filmov za odrasle in pri tem iz prve roke preveriti, kaj se med snemanjem dogaja v zakulisju. Obenem gre za ekskluzivno žanrsko doživetje tako za nastopajoče kot za publiko, ki je na snemanjih ves čas prisotna. Poleg tega Porn Week ponuja vrsto priložnosti za avdicije nadebudnih amaterjev in amaterk, ki bi se hoteli v odraslem šovbiznisu preizkusiti pred ali za kamero.
Ideja o porno tednu se je pred kakimi desetimi leti porodila Davu Westu, vodji službe za direktni marketing iz Los Angelesa. Izračunal je, da bi z dobrim ducatom obiskovalcev, ki bi plačali pristojbino za tako ali drugačno sodelovanje, lahko pokrili stroške produkcije filma. Navdušen nad zamislijo je poklical svojega škotskega bratranca Gazzmana, ki je vrsto let sodeloval z britanskimi televizijami, v svet industrije za odrasle pa je vstopil s serijo dokumentarcev o odraslem šovbiznisu, ki jih je posnel za BBC. In realizacija je stekla. Porno tedna se lahko udeležijo vsi svobodomiselni ljudje brez predsodkov, ki so za teden druženja na ekskluzivni lokaciji in v izbrani družbi pripravljeni odšteti 2.200 evrov, pri čemer stroški poti in nastanitve niso vključeni. »Vsem gostom razložimo, da Porn Week ni zastonjski fuk za vse in da ne gre za noben gang bang. Od vseh pričakujemo, da bodo upoštevali pravila in spoštovali meje, ki jih v tako svobodomiselno zasnovanem okolju ni prav veliko, tako kot ni tistih, ki bi jih prestopali,« razlaga Dave.
Ker bi bila navedena tarifa ter teden dni dopusta za domače udeležence vsaj na začetku prevelik zalogaj, je Porn Week za slovenske razmere postal Stojanov porno vikend, Zavod za kulturo pornografije 69 pa ga je med 28. in 30. majem organiziral kot tri dni spoznavanja zakulisja profesionalnega porno seta iz prve roke in tri dni gurmanskih užitkov v kraškem okolju, ob morskih specialitetah, teranu, pršutu in roštiljadi na čisto pravi nudistični plaži na prostem.
Prvi Stojanov porno vikend je bil organiziran v privlačnem ambientu luksuznega wellness centra Sun Garden v Majcnih pri Sežani, prvem registriranem svinger klubu v Sloveniji. Hedonistični konec tedna je bil na voljo za 390 EUR po osebi, cena pa je vključevala kotizacijo za predavanja in inštrukcije, ekskluzivno pogostitev, hrano, pijačo in dve nočitvi z zajtrkom v bližnjem hotelu. Druženje je bilo v prvi vrsti namenjeno tridnevni produkciji prvega slovenskega profesionalnega visokoproračunskega filma za odrasle z naslovom Hiša nasprot' sonca, ki je nastal v sodelovanju s snemalcem in sorežiserjem Gregorjem Hvastjo. Hvastja je v HD tehniki v treh dneh in brez omembe vrednih zapletov posnel sedem scen, od tega štiri zunanje, obenem pa je nastajal tudi material za dokumentarec o snemanju, za katerega sem bil ob režiji filma zadolžen pisec teh vrstic. Zasedba pred kamero je bila zvezdniška, s trenutno najbolj nagrajevano evropsko trdoerotično divo Tarro White na čelu, za dodano vrednost filma pa bo poskrbel trdoerotični nastop slovenskega debitanta Mihe Mlinška, ki pod umetniškim imenom Mike Givers za razliko od vseh dosedanjih nadebudnežev pred kamero ni odpovedal.
Hiša nasprot' sonca s proračunom 11.000 evrov, za katero je (kot je za posvečene razvidno iz naslova) glasbeno podlago prispeval neumorni Peter Lovšin, med drugim pionir uporabne pornografske znanosti že za časa Jugoslavije, se trenutno tiska v nakladi 20.000 izvodov, kar je absolutno najvišja naklada za film te zvrsti v Sloveniji. Projekt bo premierno predstavljen 10. septembra v ljubljanskem Kinu Šiška, predstavitve pa se bo udeležila celotna produkcijska ekipa skupaj s Tarro White in sodelujočimi na projektu.
Seveda bodo vabljeni tudi predstavniki Filmskega sklada republike Slovenije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.