Podjetniški pogrebniki

»Ta teden se mi skoraj meša. Še en teden bo zelo hud, potem bo pa samo hudo. Ostal sem brez polovice dopusta, ampak to pač spada zraven. Za tak projekt se je treba tudi prilagoditi. Dva tedna sta minila, pa se ne spomnim, kdaj sta minila,« začne pogovor Grega Erman, predsednik društva stečajnih upraviteljev Slovenije, ki mu je sodišče nedavno dodelilo položaj stečajnega upravitelja v družbi Prevent Avtomobilski deli. »Ampak to so izjemni primeri. To spada v 5 ali celo zgolj 2 odstotka stečajev, ki zahtevajo tak angažma in osebno prisotnost, saj navadno ta ni ves čas nujna.«

Nagrade

V Sloveniji je v evidenci ministrstva za pravosodje, ki podeljuje licence, za zdaj vpisanih 108 stečajnih upraviteljev. Še januarja jih je bilo le 95. Kriza, si lahko mislimo, je tudi priložnost za stečajne upravitelje, ki se jim sicer v zadnjem času dogaja to, kar se dogaja zdravnikom, pravi Erman. »Nekaj ekstremnih nagrad je vrglo slabo luč na vse upravitelje.« In spremembe zakonodaje, ki so sledile javnemu razburjenju, so njihove nagrade precej oklestile. Nagrada sicer po mnenju stečajnega upravitelja Tomaža Kosa sploh ni primeren izraz. »To je plačilo za opravljeno delo. Med trajanjem postopka ne dobimo nobenih finančnih sredstev.« Nobene plače. Kot pravi Kos, se zdaj, kar se tiče »nagrajevanja«, še prepletata nova in stara zakonodaja, tako da si upravitelj iz večjih starih stečajev še lahko obeta zaslužek. »Po novi zakonodaji pa se ta posel čedalje manj splača. Sploh za mlajše stečajne upravitelje je vprašanje, ali se bodo s tem lahko poklicno ukvarjali.« Zveni absurdno. Skupna višina nagrade je omejena na 80 tisoč evrov, to pa je vse prej kot malo denarja. A tudi Erman mu pritrjuje. Prvič, poudarja, je nagrada sestavljena iz treh delov - za groba začetna dela, za preizkus terjatev in za unovčenje premoženja. Nagrada je po delih omejena na 10, 20 in 50 tisoč evrov. »V Sloveniji, razen razvpitega stečaja IUV, ne poznam stečajnega postopka, ki bi brez zadržka izpolnjeval pogoje za maksimalno nagrado pri vseh treh kategorijah. Tudi Prevent verjetno ne bo tak primer,« pravi Erman. Po njegovih besedah je višina zaslužka stečajnega upravitelja zelo relativna. »Direktor Preventa je z mesečno plačo dobil toliko, kolikor bom jaz dobil za pet mesecev dela za pripravo otvoritvenega poročila. Če seveda moj zaslužek primerjate z minimalno plačo, je to masten zaslužek, če pogledate povprečno delo, ki ga ima s stečajnim postopkom upravitelj, pa ni veliko.« Sploh pa, poudarja, se ne zgodi ravno vsak dan, da bi lahko v stečajnem postopku računal na kaj več kot na minimalno nagrado. Teh je kar 80 do 90 odstotkov. »Za povprečen stečaj lahko pričakujem plačilo 3000 evrov. V primerjavi z delom, ki ga lahko opravljam sicer, je to zelo slabo plačilo.«
Povprečen upravitelj, pojasnjuje, lahko z normalnim delom pričakuje od 25 do 30 tisoč evrov bruto nagrad na leto. »Ali je 2000 evrov na mesec dobra ali slaba plača, pa je spet relativno.« Za ta znesek je treba na leto začeti najmanj 15 novih stečajev, skupaj s starimi, ki še tečejo, pa ima upravitelj v povprečju odprtih od 20 do 30 postopkov. »To pa je že število stečajnih postopkov, ki jih je zelo težko obvladovati, če jih je samo desetina bolj kot minimalno zahtevnih. To pomeni, da je treba imeti vsaj eno tajnico in pisarno, in takrat je 25 tisoč evrov nič. Lahko imate srečo in naletite na večji stečaj, ampak samo od tega je zelo težko živeti.« Večina stečajnih upraviteljev sočasno opravlja še drugo službo. Veliko je odvetnikov, računovodij ipd.
Ali to torej pomeni, da je poklic stečajnega upravitelja ogrožen in da bo njihovo število začelo počasi upadati? »Stečajne postopke sem začel voditi pred 15 leti,« pravi Erman. »Ko sem začel, so mi starejši upravitelji rekli, da sem glavne stvari že zamudil, da so oni 'pokasirali', kar je bilo mogoče 'pokasirati', mi pa bomo garali za majhen denar. Zdaj sami enako govorimo mlajšim kolegom. Vedno se bo našlo dovolj mladih, da bodo nadomestili starejše.« Višji zaslužek je dejansko precej odvisen od sreče. Sodišča stečajne upravitelje imenujejo po vnaprej določenem seznamu. Vsak nov stečaj dobi naslednji na seznamu. Tomaža Kosa moti, da med merili za izbiro ni tudi sposobnost stečajnega upravitelja. »Zgodi se, da neizkušeni upravitelji dobijo res težke in odgovorne primere, lahko imajo težave in povzročijo škodo. Sama licenca še ne pomeni, da je upravitelj sposoben za vse. Po zdaj veljavnem zakonu morajo upravitelji sicer imeti dve leti delovnih izkušenj, preden jim lahko dodelijo najtežje stečaje, vendar bo upravitelj po dveh letih končal enega do dva lažja postopka, to pa pomeni, da še vedno ne bo dovolj izkušen.« Izpit za stečajnega upravitelja je sicer po njegovih besedah zelo zahteven, težji od pravosodnega izpita, a teoretično znanje v praksi pogosto ne pomaga dovolj.

Omejena motivacija

Po Ermanovem mnenju je nagrajevanje tudi precej nestimulativno. Manjka recimo nagrada za nadaljevanje proizvodnje med stečajnim postopkom. V Preventu na primer proizvodnja teče, saj so hale polne medfaznih izdelkov. »Če jih ne predelate, jih boste morali vreči stran, ker jih ni komu prodati, kvečjemu boste plačali še stroške odvoza ali uničenja. Če pa te izdelke dokončate, počistite zaloge in jih tako na najboljši možni način unovčite, poleg tega v proizvodnji ne ostane nič, prav tako se poveča stečajna masa.« A to je precej odvisno zgolj od dobre volje stečajnega upravitelja. »Če bi bil to 'nepomemben' stečaj, bi odpustil delavce, izpraznil proizvodnjo, prodal premoženje in zadevo zaključil. Tu pa to ne gre,« še pravi Erman. Sporna se mu zdi tudi zgornja meja pri nagradi za unovčitev premoženja, ki je 50 tisoč evrov. To mejo bo sicer, napoveduje, doseglo kvečjemu pet stečajev na leto, glede na krizo in slabo prodajo premoženja verjetno še kaj manj. »A ko bo enkrat upravitelj dosegel zgornjo mejo, se bo lahko nehal truditi in preostanek postopka izpeljal po liniji najmanjšega odpora, saj bo delal zastonj.«
Razprava o prihodnji ureditvi nagrad stečajnim upraviteljem še ni končana, poudarjajo na ministrstvu za pravosodje. Po besedah direktorice direktorata za zakonodajo s področja pravosodja Andreje Lang bodo dokončne in konkretne predloge o višini nagrad oblikovali na podlagi izhodišč, ki jih bo pripravila pristojna delovna skupina. Pravosodni minister Aleš Zalar jo je imenoval decembra lani. Poudarja pa, da so bile nekatere nagrade stečajnim upraviteljem pred lansko spremembo pravilnika o nagradah previsoke, nerealne. Sodu je izbila dno nagrada stečajni upraviteljici Industrije usnja Vrhnika Nataši Gibičar Toš, ki ji je sodišče dodelilo kar 190 tisoč evrov. Kot sicer opozarja Erman, je bila nagrada v IUV odmerjena popolnoma skladno s takrat veljavnimi pravili.

Malo lepih trenutkov

Zapiranje podjetij in pošiljanje zaposlenih na zavod za zaposlovanje ne more biti ravno izpolnjujoče delo. Ko stečajni upravitelj potrka na vrata podjetja, so ga le redko kje veseli. »Lahko si postavljen v položaj, ko moraš odmisliti vsa čustva in delati kot stroj, sicer te usoda ljudi lahko spravi v obup,« pravi Erman. »Danes sem imel zbore delavcev v Preventu. Stopiti pred več sto zaposlenih ni nekaj, kar bi človek počel iz lastnega veselja. In ti ljudje so prepričani, da si jih prišel reševat, ne pa pokopavat.«
Tudi varnost ni nekaj, kar bi bilo za stečajnega upravitelja samoumevno. »Grožnje so bile, ne samo meni, ampak vsej moji družini. Srečeval sem se s fizičnimi grožnjami, vame so metali stole, me zaprli v pisarno ... Bili so tudi dnevi, ko sem zjutraj gledal pred hišo, ali me kdo čaka,« se spominja Erman. »Pa ne v kakšnem velikem stečaju, da bi grozili delavci, ampak predvsem v stečajih, ki so bili začeti proti volji lastnika ali direktorja, kjer so stečaj dosegli upniki in je bilo treba precej na silo prevzeti premoženje in postopek speljati v skladu z zakonom.«

Zlata doba

Je torej stečajnim upraviteljem z gospodarsko krizo res padla sekira v med? Res živijo v zlati dobi? Če vprašate stečajne upravitelje, niti ne. »Če je zlata doba to, da imamo veliko stečajev, ne vem, ali je res, ker glede na sedanje plačilo ni možnosti visokih zaslužkov. Dela pa je ogromno, z novo zakonodajo bistveno več kot nekoč. Zlata doba je bila v začetku 90. let, ko so šla v stečaj velika podjetja z ogromnim premoženjem brez lastnikov, ki bi izvajali močan nadzor. Do leta 1994 je veljal še jugoslovanski zakon, ki je poleg nagrade predvideval še mesečno plačilo za stečajnega upravitelja. In nihče sploh ni želel končati stečaja,« pravi Erman.
Sicer pa stečajev, če odmislimo osebne stečaje, katerih število naglo narašča, niti ni toliko več. Lani so ugotovili celo upad stečajev glede na leto poprej. Tudi letos po Ermanovih besedah številka ni bistveno višja. »Vedno sta bila na leto približno dva večja stečaja, vedno je bilo nekaj odmevnih prisilnih poravnav. V zadnjem času se zadeve res nekoliko koncentrirajo - Vegrad, Prevent, Alpos, MIP, LTH ... - zato je videti, da se je število povečalo. Morda je več velikih stečajev, kar se tiče skupnega števila, pa število ni bistveno večje.« Slaba tolažba.