16. 9. 2010 | Mladina 34 | Družba
Strupena gora pred našim nosom
Kakih petdeset obubožanih Palestincev, ki za nekaj evrov na dan med odpadki iščejo pločevinke in plastenke, se ne izpostavlja le nevarnosti kapljičnih okužb, temveč se pogosto zbodejo z uporabljenimi injekcijskimi iglami, ki jih na divje odlagališče dovažajo iz bližnjih bolnišnic
Kaj se zgodi, če neka država nima nikakršnega načrta za ravnanje z odpadki, nobene strategije v zvezi z odpadkih sploh, in kaj se zgodi, če je ta država na Bližnjem vzhodu, ob obalah Sredozemskega morja? Zgodi se kup smeti, za katerega se niti državi, še manj pa mestu, v katerem zraste, ne sanja, kako se ga znebiti. Ne le da mestne oblasti kupa niso sposobne varno odstraniti, ta sčasoma postane kraj »organiziranega odvoza« vseh vrst odpadkov. Širi se neznosen smrad, v morje se vsak dan posedajo velike količine najrazličnejših nevarnih odpadkov in odplak, nasičenih s strupenimi plini in težkimi kovinami, okužijo se vodotoki, veter in ptiči raznašajo nesnago daleč naokoli, prebivalstvo začne zbolevati.
V libanonskem mestu Saida (Sidon), 40 kilometrov južno od prestolnice Bejrut, mestu z 200 tisoč prebivalci, mestu na območju, ki naj bi bilo poseljeno že vsaj osem tisoč let, je v času izraelske zasedbe južnega Libanona (od leta 1982) začel rasti kup smeti, ki danes meri že kakih 50 krat 400 metrov. Domačini ga imenujejo kar gora, djebel. Ribič Hasan Mohamad Čaban se spominja začetkov tega divjega odlagališča: »Sprva so ljudje na tem mestu odlagali le pločevino in pnevmatike, nekaj malega so zmetali v morje.« V času zasedbe, ko odpadkov ni bilo mogoče odvažati drugam, je začela nastajati gora in zdaj se dviga že skoraj 40 metrov nad morje, v njej pa je po mnenju nekaterih že blizu 800 tisoč kubičnih metrov odpadkov. Seveda se jih ob tem, ko z buldožerji na »planoti« pripravljajo prostor za nove in nove pošiljke odpadkov, vse več poseda v morje. Ribiči in gostinci niso oškodovani zgolj zaradi pobega jat rib, s katerimi je bilo priobalno morje nekoč bogato, na odprto morje, kjer morajo ribiči zdaj ribariti, saj jim ob obalah ribiške mreže trgajo odpadki, temveč tudi zato, ker turistom v restavracijah s pogledom na kup smeti, ki se pne nad morjem tik ob slikovitem starem pristanu, ribje jedi kajpak ne teknejo. Neki nizozemski »turist«, ki z družino vsako leto vsaj za tri tedne »pobegne« v Libanon, saj se je kot študent okužil z njegovo kulturno raznorodnostjo, tam namreč razmeroma složno sobivajo šiiti, suniti, katoliki in pripadniki vzhodne katoliške cerkve, maroniti, blagim podnebjem in prijaznostjo prebivalcev, tretje največje mesto v državi pozna skoraj kot svoj žep. Saido je prvič obiskal v začetku osemdesetih let, v mesto se je potem vračal vsakih nekaj let in, tako kot drugi, zaznal naraščajoče opuščanje ribištva med starejšimi ribiči, ki so prej desetletja z ribolovom preživljali družine. Ko jih je ponovno obiskal, so posedali naokoli in se, čeprav so, ker so zgledni muslimani, še vedno petkrat na dan molili, vdali ravnodušju - in alkoholu.
Številni mlajši prebivalci mesta, cele družine, pa se zastrupljajo z »zdravili«: vse večjo težavo pomenijo bolezni dihal, alergije in astma pri otrocih. Iznajdljivi zasebni zdravniki, ki so v bližini gore, v domnevni skrbi za prebivalstvo, že pred leti odprli bolnišnice, tako že najmlajšim, če seveda starši plačajo za to, predpisujejo zdravila, ki so v razvitem svetu namenjena le odraslim. Res je, da s streh svojih bolnišnic, le lučaj oddaljenih od »gore prekletstva« in s pogledom nanjo, zahodne medije opozarjajo, da so priče katastrofi, ki prebivalstva ne ogroža le v zdravstvenem, temveč tudi v gospodarskem in družbenem smislu. Hkrati pa je res tudi, da se Mohamed Hamdan, eden od petdesetih obubožanih Palestincev, ki na djebelu zbirajo pločevinke in plastenke, da bi jim jih morda uspelo prodati podjetjem za predelavo surovin, za nekaj evrov celodnevnega dela na peklenski vročini in v neznosnem smradu, vsak dan ne izpostavlja le tveganju vseh mogočih kapljičnih okužb, temveč tudi neposrednemu tveganju vboda z okuženimi injekcijskimi iglami, ki so jih uporabili prav zdravniki iz omenjenih bolnišnic.
Nekdanji župan mesta je v nekem intervjuju pojasnjeval, da rešitev nastalega položaja ne bo lahka, saj naj bi z odvozom odpadkov na eno lokacijo »šiitom pred nos pripeljali sunitske odpadke«, na drugo »sunitske pred nos katolikov« ali nasprotno, stvar naj bi bila zato preprosto nerešljiva.
Čeprav se v skupni akvatorij še kar posedajo kupi odpadkov in zlivajo hektolitri strupenih odplak, se v sredozemskih državah lahko še naprej pretvarjamo, da se nas saidske težave ne tičejo. Priznanje statusa sredozemske države od mednarodne skupnosti v okviru reševanja mejnega vprašanja s Hrvaško nedvoumno zahteva tudi Slovenija. A statusi, kot vemo, ne zagotavljajo le pravic; mimogrede, odpadke in sledi mikroorganizmov iz Saide so raziskovalci že našli v obalnih vodah Turčije, Cipra, južne Italije in Albanije. Skoraj vsakomur se je v poletnih mesecih že zgodilo, da se je med plavanjem ob obalah »domačega« morja zapletel v plastično vrečko. Te z bližnjega kopnega ni nujno prinesel veter, morda je z morskimi tokovi pripotovala prav iz Saide.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.