2. 9. 2010 | Mladina 35
»Črni vrt« za samostojnost
Tako kot je na Kosovu začela razpadati Jugoslavija, je v Gorskem Karabahu začela razpadati Sovjetska zveza. Pa si tudi na Kavkazu lahko obetajo »balkanske« rešitve?
Mamik in Babik, mož in žena, sta simbol Gorskega Karabaha. Kip brez podnožja ponazarja gorjansko trdoživost.
© Flickr.com
Po objavi sicer pravno nezavezujočega mnenja Meddržavnega sodišča Združenih narodov v Haagu, da je bila odločitev skupščine Kosova o razglasitvi samostojnosti Kosova v skladu z mednarodnim pravom - mnenje je zahtevala Srbija, upajoč na odločitev, da »enostranska razglasitev samostojnosti« Kosova ni skladna z mednarodnim pravom -, se je upanje narodov, ki so nezadovoljni s svojim položajem v večnacionalnih državah, okrepilo. To še posebej velja za ljudstva na južnem Kavkazu, kjer je nekdanje sovjetsko vodstvo pred skoraj stoletjem risalo meje med narodi sovjetskega prostranstva v skladu s svojimi pragmatičnimi potrebami, ne pa po merilih etničnega zaokroževanja v okviru sovjetskih republik. Zato so pomembni deli narodov ostali v republikah z večinsko drugim narodom, kulturno in religiozno včasih antagonističnim in tudi odkrito sovražnim, kar se je pokazalo po razpadu Sovjetske zveze. Kot gobe po dežju so iz nekdanjih sovjetskih republik nastale nove države, ki imajo znotraj svojih meja pomembne korpuse nezadovoljnih pripadnikov nacionalnih manjšin. Zato se danes, več kot dvajset let po nastanku novih držav na južnem Kavkazu, režimi spopadajo z mogočnim separatističnim gibanjem, saj sta denimo dve enklavi v Gruziji ob podpori Rusije povsem neodvisni od gruzijske oblasti.
Podobno je v Gorskem Karabahu, armenski enklavi, ki se globoko zajeda v ozemlje Azerbajdžana. Armensko prebivalstvo je po osamosvojitvi Azerbajdžana v devetdesetih letih razglasilo samostojnost Gorskega Karabaha in ob pomoči armenske vojske nagnalo azerbajdžansko oblast in prebivalstvo iz pokrajine. Dogajanje v Gorskem Karabahu spominja na srbsko-kosovsko zgodbo nasilnega menjavanja oblastnikov, eksodusov in rušenja mest ter vasi. Po odhodu azerbajdžanskih oblasti iz Gorskega Karabaha je Armencem, ob pomoči matične države, uspelo deželo obnoviti, vzpostaviti oblast s parlamentom in vlado. Pravzaprav ima Gorski Karabah vse atribute države, razen mednarodnega priznanja. In seveda nemirne meje z Azerbajdžanom, ob kateri se 20 tisoč do zob oboroženih vojakov gleda prek puškinih cevi. Tako kot so nekoč srbski politiki grozili, da bodo tudi z orožjem, če bo treba, vrnili Kosovo Srbiji, danes azerbajdžanski grozijo z vojsko, če ne bo uspela mirna integracija Gorskega Karabaha v Azerbajdžan.
V Gorski Karabah danes ni mogoče priti iz Azerbajdžana. V Stepanakert, glavno mesto pokrajine, vodi vijugasta cesta, vzpenjajoča se prek visokih gorovij vzhodne Armenije, ki jo ločijo od »gorskih bratov« v Karabahu. Cesta, za Gorski Karabah edini vstop v svet, je polna vozil ob vsaki uri dneva in v vseh letnih časih. Že sama napoveduje, da je na njenem koncu dežela »gorjanov«. Prevod imena Karabah v Črni vrt slikovito ponazarja vso pestrost krščanske dežele, ki si jo lasti muslimanski Azerbajdžan. V deželo in njena mesta je treba najprej skozi mejni prehod, ki je v resnici štirikilometrski koridor z imenom Berdzor (Laçin). Leži v tamponski in varnostni coni, ki se razprostira okrog celotnega Karabaha, od leta 1994 pa jo nadzoruje armenska vojska, da bi preprečila azerbajdžanske napade v notranjosti Karabaha. Cesta na varnostnem območju je z obeh strani obdana z visoko bodečo žico, tik za njo pa so minska polja.
Prestolnica Karabaha šteje 50 tisoč prebivalcev armenskega rodu. Mesto je čisto in v prvem hipu se pokaže kot podoba z razglednice tipične prestolnice manjše države. Na osrednjem trgu si stojita nasproti v vsem blišču štirinadstropna predsedniška palača in palača parlamenta. Tik ob njej je hotel. Obiskovalec prestolnice pa bo kaj kmalu uvidel, da v njej ni tujih veleposlaništev, ne podružnic svetovnih bank in da je mesto brez velikih oglasnih panojev. Globalizacija v Gorski Karabah še ni prišla. Vzdolž ulice, kjer stojijo državniška poslopja, so bolnišnica, šola in vrtec. Novejša stavba ob šoli je namenjena medkulturnemu izobraževanju otrok in mladine. Presenetljivo je, da so ob armenskih napisih, ki označujejo stavbe, še angleški in ob njih imena donatorjev, ki so prispevali denar za gradnjo. Brez donacij bogatih Armencev iz zahodnega sveta ta mala državica s 130 tisoč prebivalci ne bi mogla živeti. Samo 200 milijonov dolarjev, ki jih Karabah vsako leto dobiva od Armenije, ne bi bilo dovolj za delovanje državice, v kateri se je v času Sovjetske zveze prebivalstvo ukvarjalo predvsem s kmetijstvom. To je bilo samozadostno, po organiziranosti in donosnosti pa je prednjačilo vinogradništvo. Vojna je uničila večji del nasadov, vendar je sčasoma trta ponovno vzbrstela. Poleg kmetijstva je nekaj malega rudarstva, kar hitro razvijajoč pa je turizem, saj je Karabah ena izmed zibelk armenske kulture. Nič čudnega torej, če je večina turistov v Karabahu Armencev iz matične države in potomcev Armencev iz zahodnega sveta, ki želijo spoznati svoje nacionalne in kulturne korenine tudi v od sveta izoliranem Gorskem Karabahu.
Četudi se v Karabahu počasi celijo vojne rane in se življenje ureja, kolikor se v takšni enklavi lahko, so sledovi vojne marsikje še vidni. Pretresljiv je pogled na mestece Šuši, nekaj deset kilometrov oddaljeno od prestolnice. To mesto je bilo nekoč ponos Kavkaza, kraj z veličastnimi gledališči, mošejami, cerkvami in šolami. Vanj so lokalni veljaki pošiljali na šolanje svoje otroke, ki so nato nadaljevali kariero v St. Peterburgu. Osemnajst let po vojni so vsi objekti, ki so pričali o multikonfesionalnosti in multietničnosti, v ruševinah. Le katoliška katedrala, simbol krščanstva, ki mu pripadajo Armenci, je obnovljena. Stanovanjski bloki iz časov Sovjetske zveze so v mestu ostali. V enem izmed njih živi učiteljica Julija Gazarjan, begunka iz Mingaçevirja, mesta v osrednjem Azerbajdžanu. V njem so pred razpadom Sovjetske zveze živeli Armenci, Azerbajdžanci, Rusi, Belorusi in Ukrajinci. »Moj oče je delal v hidroelektrarni, hkrati pa je bil uspešen glasbenik. Imeli smo prijateljske odnose z vsemi, ne glede na narodnost. Obiskovali smo se. Nekako pa smo slutili, da bo prišel čas, ko bomo morali zapustiti mesto. Že od leta 1988 je bilo mogoče zaznati diskriminacijo, saj so Azerbajdžanci vse pripadnike drugih narodnosti, predvsem pa Armence, začeli diskriminirati in šikanirati. Kar naenkrat so bili šefi le še Azerbajdžanci. Po vojni v Karabahu je bilo za nas, ki smo živeli v Azerbajdžanu, še huje. Ostala nam je le ena možnost - izselitev, saj so na nas Armence povsod gledali sovražno,« se spominja Julija, ki danes z možem in s sinom živi v Šušiju. »Toda za Armence iz Azerbajdžana je v Armeniji in v Karabahu vsaj poskrbljeno. Zelo slabo pa se godi azerbajdžanskim beguncem iz Armenije. Večina še danes nima stanovanja in je prisiljena živeti v šotorih pri Bakuju. Za vse te ljudi mi je res žal,« še dodaja Julija.
Vojna za Gorski Karabah je zahtevala visok davek. Menda je skoraj milijon ljudi, Azerbajdžancev in Armencev, moralo zapustiti svoje domove in si najti zatočišče v matični državi in pri matičnem narodu. Ne le da v Karabahu danes ni pripadnikov azerbajdžanskega naroda, ampak so uničeni tudi vsi njihovi sledovi. Številne mošeje so zravnali z zemljo, le še pokopališča so ostala. Danes v Gorskem Karabahu oblasti in ljudje niti pomislijo ne, da bi se lahko Azerbajdžanci vrnili na svoje domove. Vojaške grožnje iz Azerbajdžana pa le še krepijo strah med ljudmi in sovraštvo do drugega naroda.
Azerbajdžan vidi v Armencih agresorja, ki jim je z vojno izpulil velik del ozemlja, izgnal njihove ljudi iz domov in zasedel velik del ozemlja okrog Karabaha, tako imenovano »tamponsko cono«, ki nikoli ni pripadala Karabahu. Mostovi zaupanja, ki jih poskuša graditi mednarodna skupnost tudi s skupnim izkoriščanjem vodnega bogastva obeh držav, ne vzdržijo reke sovražnosti. Iz Bakuja nenehno prihajajo zlovešče napovedi o vojaškem zavzetju Gorskega Karabaha. Država namenja za vojsko toliko sredstev na leto kot znaša celoten proračun Armenije. Dve milijardi dolarjev. Za opazovalce napredni azerbajdžanski zunanji minister Elmar Mamadjarov je te dni dejal, da »se bodo pogajanja z Armenijo končala šele, ko bo azerbajdžanska zastava zaplapolala v Kankendi« (to je azerbajdžansko ime za Stepanakert). Grožnje z vnovičnim nasiljem so resne. Letos so azerbajdžanski vojaki nekajkrat vdrli celo v Armenijo. S sabo so menda imeli »vahabitsko propagandno literaturo«. Gre za najradikalnejšo islamsko versko sekto na tem območju. »Če bo Baku v konflikte, ki so bili do sedaj etničnega izvora, vpletel še religijo, je to zelo nevarno početje. Vemo, kako se je končalo drugje na južnem Kavkazu,« je dejal sogovornik v Karabahu, ki je očitno mislil na Čečenijo.
Nekaj pa se vendarle premika. Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev se je lotil dogovarjanja o mirovnem sporazumu za Gorski Karabah. Januarja letos se je pogovarjal z armenskim predsednikom Seržem Sargsjanom in azerbajdžanskim predsednikom Ilhamom Alijevom, vendar niso prišli daleč. Junija so v St. Peterburgu še enkrat namenili dve uri pogovoru s predsednikoma. Pa spet brez otipljivih rezultatov. Prejšnji mesec je Baku in Erevan obiskala ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton. Razmere na meji z Gorskim Karabahom so še zmeraj enake. Azerbajdžan ni umaknil ostrostrelcev z nje.
Karabaške oblasti niso vključene v mirovna pogajanja, ki že od leta 1994 brezplodno potekajo v Minsku. Toda Thomas de Wall, novinar in avtor knjige o konfliktu v Gorskem Karabahu, je junija v Foreign Policy opozoril na skrb zbujajočo »nefleksibilnost karabaških Armencev. Nepopustljivost je bila nekoč njihova retorika, zdaj pa je njihova retorika tako otrdela, da bodo zamudili dobro priložnost za mir, če jim bo ponujen.« Takšen vtis smo dobili tudi v pogovoru z Ašotom Guljanom, predsednikom karabaškega parlamenta, ki nam je na vprašanje o možnosti umika armenske vojske s spornih območij, torej iz »tamponske cone«, odpredaval o logiki mej na južnem Kavkazu. »Vsi tisti, ki pišejo o južnem Kavkazu, morajo razumeti, da smo tukaj priča procesom, ki so se v Evropi zgodili že pred dvema stoletjema. Kavkaz je zamudnik. Toda evropska percepcija mej na Kavkazu ni bistveno drugačna od nekdanje sovjetske. V času Sovjetske zveze so bili ljudje v Evropi prepričani, da meje niso pravično zarisane in da majhna ljudstva nimajo svobode. Vemo, da so bile meje na Kavkazu zarisane tako, da so narode delile, da jih je oblast lažje nadzorovala. Zdaj, ko Sovjetske zveze ni več, se Zahod strinja s krivičnimi mejami med narodi na južnem Kavkazu, kjer tečejo zelo intenzivni procesi nacionalne emancipacije.«
Na to pa opozarja tudi dr. Sargis Gazarjan, strokovnjak za evropsko in kavkaško geopolitiko, ki že vrsto let deluje v Bruslju. Po njegovem je Evropska unija posredno in neposredno podpirala separatistične regije v nekdanji Sovjetski zvezi, tudi Pridnestrovje v Moldovi, in jim namenjala finančna sredstva, če bodo iskale rešitev sporov po mirni poti. Teh sredstev pa Gorski Karabah ni bil deležen, saj je »Azerbajdžan, ki je član vzhodnega partnerstva Evropske unije, prepovedoval kakršnokoli finančno podporo Gorskemu Karabahu. Temu se je Evropska unija uklonila. A to je kratkovidna politika, saj Evropska unija izgublja kredibilnost in moralno moč ter si zmanjšuje možnosti, da bi postala v regiji dejavnik miru, sodelovanja in partnerstva skladno z načeli, ki jih propagira.«
Poleg tega je tudi v Gorskem Karabahu opaziti dva tipa zahodne politike do Kavkaza. ZDA, v nasprotju z Evropsko unijo, neposredno financirajo nekatere humanitarne in socialne projekte. »To je paradoksno, saj je Evropska unija zagovornica tako imenovane ''mehke'' moči in evropske kulturne elite so dolgo kritizirale ameriške zato, ker dajejo prednost ''trdi'' moči, ko gre za iskanje praktičnih rešitev v vsakodnevni politiki. Toda Evropa v ''zakavkaških problemih'' in v svojih odnosih z Azerbajdžanom daje prednost interesom pred vrednotami. Dolgoročno je to izredno nevarno. Verjetno si bo Evropska unija zagotovila energetsko varnost z Azerbajdžanom za prihodnjih dvajset ali trideset let, toda s tem se bo regija antagonizirala, kajti izdana bo azerska civilna družba, ki bi morala biti nosilec sprememb, s katerim bi Azerbajdžan postal demokratična država.«
Oblasti v Bakuju znajo izkoriščati vse nedoslednosti v politiki Evropske unije in njeno dvoličnost, ko njeni interesi povsem preglasijo vrednote. Pogosto je tako tudi z mednarodnim pravom. Mednarodno sodišče Združenih narodov zaradi »specifičnosti kosovskega primera« ne bo »blagoslovilo« odločitve karabaškega parlamenta o neodvisnosti, velike države seveda ne bodo priznale samostojnosti Gorskega Karabaha, saj ta nima ne nafte ne plina. Nekoč določene krivične meje pa ne štejejo. Gorski Karabah in še druga podobna »vroča območja« bodo zato še dolgo konfliktna, poleg interesov bližnjih držav pa se bodo na njih spoprijemali tudi interesi velikih sil. Demokracija, pravičnost in miroljubno sodelovanje, pa tudi pravica do samoodločbe bodo le navidezne vrednote, ki jih niti mednarodno pravo ne more potrditi, kaj šele udejanjiti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.