ENERGIJA IN TRAJNOSTNI RAZVOJ

Tradicionalno srečanje Nobelovih nagrajencev in mladih raziskovalcev

Vsako leto mestece Lindau zaživi z Nobelovimi nagrajenci. Letos se jih je zbralo kar 59.

Od 27. junija do 3. julija je v idiličnem mestecu Lindau ob Bodenskem jezeru v Nemčiji potekalo tradicionalno srečanje Nobelovih nagrajencev in mladih raziskovalcev. Zbralo se je 59 Nobelovih nagrajencev, strokovnjakov za fiziologijo ali medicino, kemijo in fiziko. Povabljenih je bilo tudi 675 mladih raziskovalcev iz 68 držav. Srečanje je bilo že 60. po vrsti, prvo je bilo leta 1951. V drugi svetovni vojni poražena Nemčija se je hotela čim prej pridružiti svetovnim tokovom v razvoju znanosti in je po zaslugi filantropa grofa Lennarta Bernadotta že takrat v Lindauu gostila nekatere nemške nobelovce in mlade raziskovalce. Srečanje je kmalu postalo mednarodno in uradni jezik je zdaj angleščina.
Namen srečanja je predvsem neformalno druženje uveljavljenih znanstvenikov in mladih raziskovalcev. Na njem se nobelovci predstavijo s krajšimi predavanji, udeležijo se okroglih miz o različnih temah, v glavnem pa gre za sproščeno izmenjavo mnenj dveh generacij raziskovalcev. Letošnje srečanje je bilo interdisciplinarno in se je ukvarjalo z energijo, trajnostnim razvojem in biomedicino. Mlade raziskovalce, ki so se ga udeležili, je predlagalo 120 akademij znanosti, raziskovalnih inštitutov in univerz z vsega sveta. Na srečanju je bilo 42 odstotkov raziskovalk.
Zadnji dan za udeležence pripravijo izlet z ladjo in obisk otoka Mainau na Bodenskem jezeru. Otok je znan po arboretumu in cvetličnih vrtovih. Izlet je letos dopolnila še okrogla miza »Energija in trajnostni razvoj«. Moderiral jo je znanstveni urednik londonskega časopisa Economist Geoffrey Carr, na njej pa so sodelovali Carlo Rubbia, Nobelov nagrajenec za fiziko (1984) za odkritje subatomskih delcev W- in Z-bozonov, Yuan Tseh Lee, Nobelov nagrajenec za kemijo (1986) za prispevek k poznavanju kemijske dinamike, Hans Joachim Schellnhuber, direktor potsdamskega Inštituta za podnebne raziskave, in Georg Schütte, državni sekretar na nemškem ministrstvu za izobraževanje in znanost. Po krajši predstavitvi so udeleženci okrogle mize odgovarjali na vprašanja mladih raziskovalcev.
Okrogla miza se je začela s krajšimi uvodnimi mislimi. Energija, energetski viri in raba energije so prav zdaj najpomembnejša vprašanja, s katerimi se ukvarja človeštvo. V glavnem imamo opraviti s tremi ločenimi dejavnostmi - kako bomo vzdržno ohranjali energetske vire, kako bomo poskrbeli za uravnotežen in uspešen gospodarski razvoj in kako bomo poskrbeli za biosfero, da bo preživela. To seveda niso samo vprašanja na lokalni ravni, ampak globalna vprašanja. Carlo Rubbia je predstavil podatke, ki kažejo, da bo na Zemlji kmalu 7 milijard prebivalcev, to je desetina vsega dosedanjega človeštva. Število prebivalcev se veča in v povprečju se bo vsakih deset let povečalo za milijardo. Vsi ti ljudje bodo seveda potrebovali tudi dodatno energijo. Zdaj smo družba, ki uporablja fosilna goriva; to je posledica industrijske revolucije pred 150 leti. Vendar bodo naši otroci verjetno dočakali obdobje, ko bo zmanjkalo nafte, zemeljskega plina in urana. Četudi že uporabljamo alternativne vire energije, kot sta energija sonca in vetra, moramo že sedaj razmišljati o rabi sončne in jedrske energije v prihodnosti, verjetno z uporabo drugačnih tehnologij, kot jih poznamo sedaj. To naj bi bilo vodilo trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj naj bi bil razvoj, ki bi zadovoljeval potrebe človeškega rodu, vendar ljudje s svojo sedanjo dejavnostjo ne bi smeli ogroziti možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje takratne potrebe. Trajnostni razvoj naj bi posegel na tri bistvena področja - v gospodarski in socialni razvoj ter varstvo okolja. To naj bi bili trije njegovi glavni stebri. Hans Joachim Schellnhuber je opozoril, da smo sedaj v obdobju razvoja, ki ima omejitve. Hkrati ugotavljamo nekatera dejstva, ki jih preprosto ne smemo prezreti - podnebne spremembe so resničnost, četudi je nekaj skeptikov; leto 2010 bo verjetno najtoplejše leto do sedaj; pojavlja se vedno več vremenskih nevšečnosti itn. Leto 2050 naj bi bilo mejnik, ko naj bi prešli v obdobje nizkoogljične rabe energije. Tako bo prihodnjih 40 let neke vrste prehodno obdobje za znanost, politike in gospodarstvo, ko bo treba poiskati in preigrati številne nove možnosti za učinkovito rabo tudi novih energetskih virov in novih tehnologij. Globalno segrevanje ozračja je dejstvo. Če v prihodnjih 40 letih nočemo globalnega zvišanja temperature na Zemlji za več kot 2 stopinji Celzija, smejo dejavnosti vsakega zemljana povzročiti na leto le 2,5 tone izpustov CO2. Yuan Tseh Lee je poudaril, da je delitev držav na razvite in nerazvite napačna, saj so nekatere države preveč razvite, druge pa še niso dovolj razvite. Zato je treba na globalni ravni poskrbeti za uravnotežen razvoj. Navedel je nekaj podatkov o neenakomernih izpustih toplogrednega plina CO2 (v tonah na prebivalca na leto) za leto 2007: ZDA 19, Avstralija 18, Kanada 17, Tajvan 12, Koreja 10, Velika Britanija 8,6, Japonska 9,7 (Slovenija 7,5), Francija 5,8, Kitajska 4,6 in Brazilija 1,8, Indonezija 1,5, Indija in Bangladeš 0,3. Samo ZDA in Kitajska so leta 2007 prispevale več kot 42 odstotkov h globalnemu izpustu CO2 (Slovenija 0,05 odstotka). Georg Schütte je razložil, zakaj so se vrednote v sodobni industrializirani družbi v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja spremenile in se je v središču dogajanja znašla skrb za varstvo okolja. Tudi sedaj nastaja podoben problem v svetu neenake porazdelitve energetskih rezerv in hitre porabe fosilnih goriv. V prihodnjih 40 letih bomo doživeli velike spremembe, nekatere odločitve pa so nujne že sedaj. Verjetno se moramo osredotočiti na izrabo jedrske energije, uporabo fuzije in obnovljivih virov energije. Hkrati moramo združiti svetovne raziskovalne zmožnosti, državniki pa se morajo o teh vprašanjih odgovorno dogovoriti. Gre za globalno nalogo.
Mladi raziskovalci so po uvodnih besedah postavili nekaj vprašanj in v naslednjih vrsticah so povzeti odgovori nanje.
O zajemanju in skladiščenju CO2 (»sequestration and storage - CCS«). To ni najprimernejša metoda za zmanjševanje izpustov CO2. Zajemanje ne pomeni tudi odstranitve CO2. Verjetno bi morali razmišljati, da bi CO2 kemijsko vezali, recimo na plin vodik, in bi tako pridobili metanol, CH3OH, ki naj bi bil alternativa naftnim derivatom. Če bi se v bodoče že gradile termoelektrarne na premog, naj bi bila tehnologija CCS pri njih že zagotovljena.
O zaupanju javnosti v znanstveno delo. Četudi so naše sedanje dobrine večinoma plod znanstvenih prizadevanj v preteklosti, se javnost odvrača od znanosti in znanstvenikom pogosto ne zaupa. Znanstveniki bi morali pogosteje komunicirati z javnostjo in bi morali biti sposobni ustrezno in kompetentno razložiti posamezne pojave. Globalno segrevanje ozračja je dejstvo - vendar je bilo izrazito težko razložiti, zakaj je potemtakem v Teksasu padel sneg.
O pogonskem gorivu za letala. Ni zelo verjetno, da bo sedanje gorivo zamenjal plin vodik H2, verjetneje je, da bodo to sintetična tekoča goriva, kot sta metanol in etanol.
O globalnem segrevanju ozračja. Da bi bolje razumeli ta podnebni pojav, bi se morali posvetiti npr. dogodkom izpred 2,6 milijona let - kaj je bil vzrok ledenih dob in kako je planet Zemlja izšel iz ledene dobe. Verjetno je to tudi tema za bodočo Nobelovo nagrado.
O recikliranju in čebelah. Zgledovati bi se morali po naravi, ki je sama po sebi odlična pri recikliranju. Toda človeštvo je pregrobo izkoriščalo naravne vire in sedaj se narava na to odziva. Pri recikliranju bi se morali zgledovati po Nemčiji in privzeti koncept »od zibelke do zibelke« (cradle to cradle). Že Albert Einstein je dejal: Če čebel na Zemlji ne bo več, ostanejo ljudem še štiri leta življenja.
Kako javnost prepričati, naj spremeni ustaljene navade, povezane z rabo energije? Za to obstaja več rešitev - ustrezna komunikacija z javnostjo, konzultacije, prepričevanje, izobraževanje, varčevalne sheme, ekonomske spodbude, davčne olajšave, denarna pomoč, subvencije in seveda tudi temu primerna zakonodaja in regulativa.
O hrani in vodi. Obstajajo izračuni, da bi s tretjino sedanje obdelovalne zemlje prehranili tudi do 12 milijard ljudi. Vodo bi lahko pridobivali z razsoljevanjem, vendar bi morali pri tem uporabljati večinoma sončno energijo. V zraku je precej vlage, ki bi jo lahko izkoriščali za pridobivanje pitne vode.
O električnih avtomobilih. Lastništvo avtomobila je neke vrste statusni simbol, vendar avtomobil dejansko potrebuješ le dvakrat na leto - v času počitnic. Če bi bil zagotovljen organiziran, drugačen sistem, bi si lahko avtomobil sposodil ali uporabljal javna prevozna sredstva. Električni avtomobil ima omejen doseg in se lahko uporablja le v urbanem okolju. Težava je zmogljivost baterij. Poudarek bi moral biti na javnih prevoznih sredstvih.
O hlajenju planeta Zemlje. Paul Crutzen meni, da je geoinženiring zaradi stranskih učinkov res le skrajni izhod. Je zagovornik zmanjšanja izpustov CO2.
O fuzijskem reaktorju. Projekt fuzijskega reaktorja (zlitje jeder) ITER, kot napovedujejo, naj bi ob ogromnem financiranju zaživel leta 2019, Carlo Rubbia je napovedal, da leta 2060. Vendar gre samo za drugačno rabo jedrske energije. Rubbia meni, da bi boljše in cenejše učinke dosegli s fizijo (razcepom jeder) elementa torija. Za pridobitev gigavata energije na leto se porabi le tona torija v primerjavi z 200 tonami urana. Prednost jedrskega reaktorja na torij je v tem, da torija ne morete izkoristiti za izdelavo atomske bombe in tudi nesreč, kakršna je bila tista v Černobilu, ne bi bilo, hkrati pa je neprimerno manj jedrskih odpadkov. Torija je na Zemlji tri- do petkrat več kot urana.
O financiranju znanosti. Mnenje enega izmed mladih znanstvenikov je bilo: če bi med znanstvenike razdelili 100 milijard dolarjev, bi to zelo hitro spodbudilo številna zelo zanimiva odkritja. Seveda je ta znesek neprimerno manjši od stroškov vojne v Iraku. Za primer je navedel razvoj atomske bombe, za katero so potrebovali le tri leta.
O novem ekonomskem sistemu. Gre za dolgoročnejše spremembe v razmišljanju, pri katerem naj bi upoštevali tudi trajnostni razvoj, ne zgolj preprosto ekonomsko rešitev »zvišaj davek na izpuste CO2 in izpusti se bodo zmanjšali«. Georg Schütte je pojasnil, da v EU razmišljajo o novem kazalcu gospodarske rasti, ki bi dolgoročno upošteval tudi prizadevanja za trajnostni razvoj.
Če povzamem: v prihodnjih 40 letih nas čakajo velike spremembe v osnovnih tehnoloških postopkih, poudarjena bo skrb za okolje in to bo povzročilo velike spremembe v gospodarstvu. Seveda se moramo zavedati tudi tega, da spremembe ne potekajo spontano. Če hočemo spremembe, moramo vanje vlagati. Ocenjena vrednost sredstev za znanstvene raziskave za učinkovit trajnostni razvoj naj bi bila 0,1 odstotka GDP. Če bi zanje namenili 2 odstotka GDP, bi se že lahko ustrezno ukrepalo proti globalnemu segrevanju. Vendarle živimo v globaliziranem svetu in pojavila se bo tudi pobuda za globalno vladanje in globalno dogovarjanje. Navsezadnje bi bilo primerno, da bi imeli v parlamentih poleg ženskih kvot še, recimo, 10 odstotkov sedežev namenjenih mladim ljudem, ki bi delali za blaginjo bodočih rodov. Brez dvoma velja izrek Na mladih svet stoji, le mladi pa bodo ta svet dejansko spreminjali. To so bile tudi sklepne besede letošnje okrogle mize o energiji na otoku Mainau. Vsi prisotni Nobelovi nagrajenci in 675 izbranih mladih raziskovalcev so jih pospremili s ploskanjem.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Spletna Mladina na Facebooku

@SpletnaMladina na Twitterju