2. 9. 2010 | Mladina 35 | Družba
Revolucije se zgodijo kot refreni v pesmih
V Izoli in ljubljanskem Kinodvoru se začenja 6. mednarodni filmski festival Kino Otok, alternativa kolosejskemu popkornu in kinematografijam, ki jih pišejo zmagovalci
Pekel
Ste videli Plačance? In A ekipo? Pa Transformerje? To so tipični kolosejski filmi: kratki kadri, amfetaminska montaža, ringelšpilski tempo, koncertna jakost zvoka, verbalni trušč, non-stop šutingi in dirke, ki za sabo puščajo trumo mrtvih in veliko gospodarsko škodo. Ti filmi gledalca tako bombardirajo in izčrpavajo, kot da ni alternative. Čas je, da si malce odpočijete. Alternativa obstaja. Filmi, ki jih bo v Izoli med 8. in 12. septembrom zavrtel 6. mednarodni filmski festival Kino Otok (med 8. in 14. septembrom jih bo gostil tudi ljubljanski Kinodvor), so anti-Plačanci, anti-Transformerji, anti-A. Ti filmi - pretežno tretjesvetovni deprivilegiranci, posneti gverilsko, mikrobudžetno - so vse tisto, kar Plačanci, Transformerji in A ekipa niso: tihi in počasni, spontani in intuitivni, minimalistični in enigmatični, jezni in elegični, antisocialni in solidarni, agrarni in moderni, utopični in distopični, antropološki in etnografski, politični in eliptični, antiprofesionalni in resnobni, z dolgimi, kontemplativnimi kadri, pogosto tako redkobesedni, kot da še vedno žalujejo za izgubljeno nemostjo filma, obenem pa tako realni in realistični, da - v času, ko se izraz realizem uporablja za digitalno simulacijo realnosti - izgledajo halucinantno in irealno. Da bi realnost, ki jo prikazujejo, izgledala realno, jo morajo objeti tako, kot cinefil objame film - z realnostjo in naravo so tako obsedeni, da so videti kot napol gnostični, napol agrarni oznanjevalci vrnitve k realnosti in naravi. Zato ne preseneča, da si za realnost in naravo vzamejo čas. Zato ne preseneča, da nam naravo prikazujejo kot nekaj unikatnega, kot rariteto. Zato ne preseneča, da funkcionirajo kot zadnji kriki narave - in kot zadnji kriki realnosti.
In zato ne preseneča, da je večina izmed teh filmov dokumentarcev, kvazidokumentarcev, nonfiction esejev ali pa igranih filmov s potezami dokumentarca. Ne, nobeden noče biti fikcija: avstrijski doku Totò izčrpno, podrobno, tako rekoč filigransko popiše potovanje dunajskega marginalca, njegovo karizmatično vračanje v rodno Kalabrijo, ne da bi nam ob tem razkril, kdo sploh je to in zakaj se domov vrača tako triumfalno kot kak gangster, ki mu je uspel preboj v Hollywood (okej, če je bil prej nihče, je zdaj vse!), španski esej Naseljena dežela popisuje trip od St. Peterburga do Mongolije, v šrilanški odštekariji Med svetovoma ljudje, ki padajo z neba, zrastejo v drevesa, v švedskem Sidrišču pa osamljena ženska srednjih let, ki živi na hladnem otočku, vsak svoj dan začne z jutranjim skokom v ledeno morje - rutinsko, stoično, otopelo, birokratsko.
Življenje pod kapitalizmom je pač rutina, dolgčas, začarani krog - Švedinja lahko izbira le med tem, kako bo skočila v morje, gola ali oblečena. Kapital in trg trgata medčloveške in družinske vezi - in dislocirana Švedinja je le dopolnilo matere, ki v ruskem Sinku izgine iz življenja najstnika (s čimer ga - v spregi s pretirano zaščitniškim očetom - »prisili«, da ukrade avto umorjenega tajkuna), mlade Švicarke, ki začne v alžirskem Govorilnici sredi puščave izginjati iz življenja svojega moža, in Ide Dalser, ki v eksplozivnem italijanskem filmu Zmagati izgine iz življenja demagoškega, populističnega, tiranskega Benita Mussolinija (s čimer njunega nezakonskega sina »prisili«, da postane prvi impersonator Il Duceja), obenem pa tudi dopolnilo žensk, ki skušajo v malijskem filmu Povej mi, kdo si in egipčanskem filmu Povej mi zgodbo, Šeherezada izginiti iz življenj svojih moških, antiromantičnih ujetnikov tradicije, patriarhalnih fantazij, fundamentalistične sebičnosti in mačizma. Slik teh žensk, ki izginjajo, ne iščite v knjigah, ki jih pišejo zmagovalci, pa tudi ne v zgodovinah, ki jih piše nevidna roka trga.
Ljudje, ki ne volijo
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.