»Barack Obama je zgolj marketinški trik«

Jello Biafra, idejni vodja in pevec nekdanjega legendarnega pankerskega benda Dead Kennedys iz San Francisca, trenutno nastopa po Evropi s svojo novo glasbeno skupino The Guantanamo School of Medicine; slovenskemu občinstvu so to sredo predstavili svoj prvi in doslej edini album Audacity of Hype. Urbani slovar besedo ''hype'' prevaja kot »premeteno marketinško potezo pri trženju nekega produkta, ki naj bi ga vsi morali imeti«. Tu gre jasno za repliko na slogan, s katerim je v predvolilni kampanji nastopal aktualni predsednik Barack Obama, in sicer Audacity of Hope, Pogum za upanje. Biafra tudi z najnovejšo zasedbo ostaja zvest hardocore punk glasbi ter brezkompromisnim uporniškim in družbenokritičnim sporočilom, ki odsevajo svinčeno težo sedanjega časa. Kot ugotavlja Biafra, se Amerika pod Obamo ni spremenila na bolje in »fašistična, korporacijska mašinerija« koraka naprej, novim zmagam naproti. Njihove zmage pa so vedno naš poraz, opozarja.

Kaj vas je pahnilo v politični aktivizem, v katerem tudi skozi glasbo vztrajate že štiri desetletja?

> Mislim, da sem bil do neke mere politično osveščen že kot otrok, kajti s svojimi starši sem se v nasprotju z večino ameriških, ki jih je strah tega, pogovarjal o svetovnih političnih dogodkih in problemih. V hiši smo imeli vedno prižgan televizor. Gledal sem, kako je zrastel Berlinski zid in na nacionalni televiziji sem celo v živo videl, kako so ustrelili domnevnega Kennedyjevega atentatorja Harryja Leeja Oswalda. Takrat sem imel pet let. Ko so bili v Alabami rasni nemiri in ko so se dogajale podobne stvari, moji starši niso preklopili na Disneyjev kanal, temveč so se z nami pogovarjali in že zelo kmalu sem razumel, zakaj je rasizem slab, kaj je državna korupcija ... To so bili politično zelo napeti časi, veliko stvari se je dogajalo. Ko sem študiral na Univerzi v Koloradu, je v tamkajšnje mesto Boulder s 30.000 prebivalci neko poletje prišlo 20.000 hipijev zaradi nekih posterjev v San Franciscu: »Gremo vsi v Boulder!« Takrat so bili hipiji in hipijevstvo nekaj, česar naj bi se bali, meni pa so se zdeli zabavni in v resnici so name naredili močan vtis. V zraku je bilo veliko uporništva in mislim, da me je to bolj radikaliziralo od mojih staršev. Tu je bila seveda še muzika. Vedno me je privlačila ta divja, ekstremna oblika rock''n''roll glasbe. To sta bili ti dve moji glavni strasti v mladosti, ki sta odločujoče vplivali na vse moje življenje.

Kako so se vsa ta gibanja spreminjala od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes?

> Da bi vam na to vprašanje odgovoril kar se da temeljito, moram začeti s šestdesetimi, kajti takrat so ogromno mladih nanovačili v vietnamsko vojno in ti so se nato vračali v črnih vrečah. Poleg tega je padla maska tudi doma in vsi so se začeli zavedati, kako slab je položaj temnopoltih Američanov, začelo se je širiti tudi zavedanje, da ubijamo svet z onesnaževanjem ter da korporacije in policija niso nujno naši prijatelji. To so bile nekako glavne točke, okrog katerih se je organiziral politični aktivizem. Ko se je vietnamska vojna končala in so bili ljudje že dodobra utrujeni ter naveličani vsega skupaj, so se morali spopasti še z Richardom Nixonom, da bi ga spravili iz Bele hiše, kajti vedelo se je, kakšna pokvarjena baraba je bil. Potem so šle stvari nekako navzdol. Namesto da bi se hipiji in preostali posvetili boju proti korporacijam ter v podporo okolju in človekovim pravicam, so začeli izginjati s prizorišča.
Posledica tega je bila, da so se ljudje začeli organizirati na drugi strani, torej na krščanski skrajni desnici. Ti ljudje so bili zelo jezni na liberalizacijo v družbi, finančno pa so bili zelo dobro podkovani ter organizirani, kar nam je prineslo obdobje Reagana. Takrat in od takrat so ti ljudje poskušali zatreti vse napredne pobude v družbi in način, kako je to potekalo, lahko opišemo kot počasni, izčrpajoč ''coup d''etat'', iz katerega so v končni fazi izšle korporacije kot diktatorji domnevno svobodnega sveta. Sicer niso dosegle vsega, kar so želele, za to so zelo odgovorni množični protesti v Seattlu in pa proti klubu G8 povsod drugod, toda nadaljujejo svojo agendo in imajo pri tem močno politično podporo. Zdaj denimo vidimo, da je predsednik Obama veliko bolj del te igre, kot sem si tudi jaz lahko sprva predstavljal, da bo. Njegova najbolj negativna poteza do sedaj je bila, da ob ameriškem padcu v depresijo ni poskušal rešiti ljudi ter gospodarstva, temveč se je lotil reševanja bank in bogatašev. Kar pomeni, da nas lahko za vogalom čaka še globlja recesija v ZDA, ki bo posledično vplivala tudi na gospodarsko stanje v Sloveniji.

Iz naslova vašega albuma je mogoče sklepati, da imate predsednika Obamo in njegovo politiko za nekakšno marketinško potezo? Za laž?

> Da, absolutno. Isti umetnik, ki je Obami izdelal njegov »Hope« poster, je oblikoval tudi naslovnico našega albuma in se s tem norčeval iz svoje lastne umetnosti. Pri samem naslovu Audacity of Hype gre za sporočilo o tem, kar številni ljudje, ki so verjeli v Obamo, tega novega magičnega voditelja, zdaj začenjajo o njem spoznavati. Obama je bil spretno izveden reklamni trik in njegova predvolilna kampanja je celo prejela nagrade marketinških združenj. Ta njegova »Hope« kampanja je v tekmovanju za najboljše oglaševanje leta 2008 denimo premagala razne McDonald''se in Disneyje ter vse ostale. To nam lahko da misliti.

V pesmi, ki ima naslov »Nikoli se ne bom predal«, pravite: »Ustavili smo Vietnam, dobili državljanske pravice in nove dogovore, zato ker smo imeli bakle v njihovih ritih.« Je to klic k nadaljevanju boja, k novim neposrednim akcijam in nepokorščinam?

> Natanko tako, a sporočilo je lahko tudi širše. Kar se tiče novih dogovorov, se to nanaša tudi na vse te nove programe za blaginjo, državni denar za spodbujanje gospodarske rasti, ki jih je v sklopu svojega New Deala uvedel Franklin Roosevelt, ko se je boril proti depresiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vprašanje je, zakaj je bil pri tem bolj učinkovit, kot je danes Obama? Deloma tudi zato, ker so vsi ti ljudje, ki so vanj položili svoja upanja, nato na cedilu pustili tudi same sebe, ker Obame niso prisilili v to, da bi obljubljene stvari uresničil. Nobenega pritiska niso vršili nanj. Seveda nikoli ni eksplicitno rekel, da hoče imeti resnični socialni zdravstveni sistem, a ljudje so verjeli, da ga zastopa v svoji politiki. Toda morda bi ga celo dobili, če bi bil po vzoru afroameriškega pohoda milijona ljudi na Washington tokrat izveden pohod milijona nezavarovanih ljudi. A to se ni zgodilo in mnogi so zdaj razočarani, ker so nasedli Obamovi marketinški kampanji.
Glavni problem pa je ta, ker so namesto njih začeli zborovati in protestirati samo tisti ljudje, ki so proti temu zdravstvenemu sistemu in katerih voditelje seveda financirajo bogati lobiji farmacevtske industrije. To je privedlo do lažnega vseljudskega gibanja, ki trenutno postaja vse močnejše in nevarnejše; med drugim mu to uspeva tudi zato, ker je deležno velike pozornosti main stream medijev, ki ga predstavljajo kot edino alternativo proti Obami. Jasno, gre za Tea Party, torej ekstremno desničarsko gibanje, ki spominja na rjavosrajčnike in Le Penove ultranacionaliste. Tea Party je organizirani rasizem, okoli njega pa se zbirajo vsi tisti belci, ki so pozabili glasovati leta 2008 in so zdaj jezni, ker imajo ZDA temnopoltega predsednika. Bojijo se, da jim bo odvzel puške in mnogi izmed njih se dejansko na javnih zborovanjih pojavljajo z avtomatskim orožjem. Poleg tega je treba vedeti, da Tea Party na začetku sploh ni bilo gibanje, takšnega so ga ustvarili množični korporacijski mediji, ki so zdaj dosegli to, da so se nanj začele lepiti množice kot vešče na svetilke. Zdaj ima to gibanje dejansko moč; gre za vojsko malih Georgeev Bushev.

Ampak kako je možno, da je Tea Party s tisto Sarah Palin über alles zdaj na videz edino gibanje proti Obamovi politiki?

> Da, ključen izraz tukaj je »na videz«. Kdo namreč odloča, kaj je vidno in kaj ne? Velike korporacije, ki obvladujejo medije, in prav ti so še edini, ki jih imamo pri nas, z izjemo spletnih blogov, ki pa v glavnem prepričujejo že prepričane. Treba je premisliti o nujnih spremembah tudi v blogosferi. Kar se tiče velikih korporacijskih medijev, pa mislim, da se ljudje v Evropi vključno s tistimi, ki so nekoč živeli v komunizmu, sploh ne zavedajo, kako zelo cenzurirani in nadzorovani so ameriški mediji, in posledično, kako zelo malo ve povprečni Američan o čemerkoli. Poleg tega so naše šole finančno izčrpane tudi zato, ker so si ljudje vbili v glavo, da bi morali plačati čim manj ali nič davkov, kar je tudi glavna platforma članov Tea Party. Da so ti ljudje zdaj predstavljani kot edina politična alternativa, me neizmerno jezi in sprašujem se, kje bi bila Amerika danes, če bi bila Zelena stranka ter njen vodja Ralph Nader deležna takšne medijske podpore. Vendar mediji o njej ne poročajo, kot ne poročajo o iraških veteranih proti vojni, o naravovarstvenih gibanjih itd.
Zadnji zbor Tea Party, ki je bil v Washingtonu, je bil res srhljiv in je spominjal na majhen Nürnberg, sklical pa ga je tisti televizijski lunatik Glenn Beck, ki je profesionalni nestrpnež za plačo četrt milijona dolarjev na leto in je celo videti kot produkt idealne Hitlerjeve mladeži. Medijski mogotec Rupert Murdoch in njegova televizijska postaja Fox ga seveda potiskata naprej, čeprav ljudje pozabljajo, da je bila prav CNN tista, ki mu je prva dala svojo oddajo. Poleg Becka je seveda nastopila tudi Sarah Palin. Pri tem shodu je bilo še najbolj šokantno to, da je potekal na obletnico govora »I have a dream« Martina Luthra Kinga in celo na istem mestu pred Lincolnovim spomenikom, ki so ga ob tokratni priložnosti zakrili s črno zaveso, da bi ljudje lahko videli le Becka ter Palinovo. Beck s svojimi medijskimi nastopi, ki so polni besa in sovražnosti, spominja na Miloševića s konca osemdesetih let, Palinova pa bo na politični sceni še dolgo časa in pomeni grožnjo Ameriki in svetu še naslednjih 30 let. Ženska je zelo učinkovita pred kamerami, zna brati s teleprompterja in točno ve, kdaj mora kaj reči. Na koga nas to spominja? Na Ronalda Reagana seveda in njegovega pravega naslednika so tudi iskali ves ta čas. Vmes je resda bil George Bush, ki je prav tako znal nastopati pred kamerami in zmagoval v televizijskih debatah, ker je bil bolj všečen. Naša politika namreč spominja na Cartoon Network. A Sarah Palin je boljša od njega in utegne biti naslednji Reagan. Korporacije namreč vedo, da potrebujejo nekoga, ki bo znal igrati predsednika na televiziji, in vse bodo imele pod svojim nadzorom. Z Bushem niso imeli pretirane sreče, ker je bil toliko neumen, da je dejansko verjel, da je predsednik. Pri Palinovi sicer lahko vidimo tudi to, da ni še pripravljena na svoj veliki trenutek, še vedno jo ''marinirajo'' in zato tudi nastopa skupaj z ljudmi, kot je Beck. Učijo jo.

Predstavljate nam zelo grozno vizijo prihodnosti. Mislite, da se res ne da nič storiti, da bi se ustavilo ljudi, kot je Palinova? Se v javnem, medijskem prostoru res nič ne da storiti? To vendarle sprašujem človeka, ki mu pripisujejo avtorstvo slogana »Ne sovražite medijev, postanite mediji«.

> Ja, in še vedno v to verjamem, menim namreč, da bi morali biti vsi čim bolj aktivni na tem področju. Toda imate ljudi, ki ničesar ne verjamejo korporacijskim medijem, verjamejo pa vsemu, kar preberejo na internetu. Moramo biti pametnejši od tega in imeti vklopljene radarje za prepoznavanje sranja. Toda ja, navsezadnje moram reči, da sem zelo pesimističen zaradi vsega skupaj, saj sem v zadnjih štirih desetletjih videl, kako se Amerika vedno bolj spreminja v neko disney-jevsko, fašistično državo, korporacijsko hobotnico. Ljudje so morda bolj svobodni pri nas, kot so bili Jugoslovani pod Titom, toda vseeno temu ne moremo reči svoboda.
Nič nimam proti pogumu za upanje, upanje je različno od optimizma, ni namreč treba biti optimist, da imaš upanje. To poskušam tudi povedati v pesmi Ne bom se vdal; namreč da kot posamezniki lahko naredimo že precej, če le nismo del problema. Moramo se odklopiti od korporacij in jih zajebavati nazaj, kolikor se le da. Že to, da pazimo, kako in kje zapravljamo svoj denar, je korak v pravo smer. Denimo podpiranje majhnih trgovin namesto veleblagovnic. Ne strinjam se z ljudmi, ki mi govorijo, da je edina rešitev anarhizem in da jebeš volitve. Ne! Pomembno je voliti, ravno tako, kot je pomembno paziti, kje puščamo svoj denar. Ob tem je seveda jasno, da ne moremo povsem ubežati temu korporacijskemu sistemu, kot je to poskušal tisti nori Unabomber, ki je iz svoje kleti napovedal vojno korporacijam, pošiljal naokrog pisemske bombe ter ubijal ljudi samo zato, ker nobena ženska ni hotela spati z njim. Morajo biti boljši načini od tega.

Na spletu se pojavljajo neki namigi v vašem imenu, da razmišljate o predsedniški kandidaturi leta 2012 kot kandidat Zelene stranke, s katero ste povezani že vrsto let. Možnosti za zmago jasno nimate, a zanima me, če vas bomo vsaj lahko videli razpravljati s Sarah Palin? V preteklosti ste v javnih soočenjih znali dobro pometati z ljudmi njenega kalibra.

> (Smeh) Dvomim. Tudi če bi res kandidiral, ne bodo nikoli dopustili kandidatu Zelene stranke sodelovati v teh predvolilnih soočenjih na televiziji. Leta 2000 so denimo aretirali ljudi, ki so demonstrirali ob tovrstnih debatah, ker vanje ni bil vabljen Ralph Nader. Celo njemu so grozili, da ga bodo aretirali, že če bo samo sedel med občinstvom. Ta soočenja med republikanci in demokrati so zelo nadzorovana in velikokrat je vnaprej določeno, o čem se sme in o čem se ne sme razpravljati. Ljudem sta vedno ponujeni le dve možnosti, možnost A in B, in če jim nobena od njiju ne ustreza, potem volijo manjše zlo. V naši državi približno vse poteka na tej osnovi, osnovi lažnih odločitev.
Tako da ne, nimam nobenih takšnih ambicij, niti nisem še videl teh spletnih strani, na katerih me priporočajo kot kandidata. Je pa res, da tiste kampanje za kandidaturo za župana San Francisca leta 1979 tudi nisem načrtoval, preprosto zgodila se je, tako da najbrž res nikoli ne veš ...

Zdaj s svojim bendom The Guantanamo Shool of Medicine nastopate po Evropi. S kakšnimi sporočili nagovarjate evropsko občinstvo?

> Vsa sporočila so bolj ali manj zapisana v pesmih, ki jih morate poslušati in si ustvariti svoje mnenje, tako da nekih posebnih dodatnih sporočil na odru nimam. Poleg tega se ne vrednotim za anarhista, libertarca, socialista, z zadevami se so-očam posamično, od primera do primera. Zgodilo se je tudi, da sem v San Franciscu ob kakšnih političnih vprašanjih volil konservativno, denimo na referendumu glede prepovedi orožja. Čeprav sem proti njemu in se zavedam, koliko orožja imajo doma Američani in kako noro je to vse skupaj, sem vseeno obkrožil, da nasprotujem prepovedi, ker sem obenem vedel, da bi vrhovno sodišče na koncu tako ali tako spodbilo zakon, za sodne postopke pa bi bilo zapravljenih na sto tisoče dolarjev davkoplačevalskega denarja. Ko vseeno spregovorim na odru, se moje misli in besede vedno vrtijo okrog človekovih pravic, ljudem pa tudi sporočam, da se moramo vsi boriti proti ameriškemu sistemu, saj ta vpliva na ves svet. Skupno moramo opozarjati tudi na vojne zločine proti človeštvu in pa mučenje, ki poteka tudi pod Obamovo administracijo. Naši očetje in dedki so se borili proti tem stvarem, ko so šli v vojno proti nacistom, zdaj pa ugotavljamo, da ZDA zagrešijo enake zločine, čeprav resda v manjšem obsegu. Če ne bomo temu aktivno nasprotovali, potem bodo stvari v prihodnosti samo še slabše in prihajalo bo do vedno novih Miloševićev ter pokolov, kakršen se je zgodil v Srebrenici.

Se to sporočilo skriva tudi v imenu vašega benda: Guantanamo School of Medicine? Na spletu je najti več razlag, a kdo bi vedel, katera je prava oziroma kredibilna.

> Da, kot sem že dejal, je treba biti pazljiv pri teh stvareh, radar proti sranju mora biti vedno vklopljen. V bistvu je ime benda sporočilo oziroma nekakšen opomin, da Amerika muči ljudi in da ima protipravno zaprtih cel kup političnih zapornikov v najrazličnejših koncentracijskih taboriščih. Veliko krvi je na naših rokah, vključno z mojimi. Vsakič ko pridem na oder, vem, da so tudi moje dlani krvave, ker sem ameriški davkoplačevalec. Gre za vojno proti terorizmu, ki jo tudi Obama noče končati, noče pripeljati domov vseh naših vojakov ter postaviti ljudi iz Busheve administracije na sodišče zaradi zločinov proti človeštvu. Za to gre. Eksperimenti na ljudeh niso zgodovina in niso le stvar neke nacistične preteklosti ter njihovih takratnih taborišč. Ne vem, če veste, toda tudi v Guantanamu potekajo psihološki in drugi eksperimenti na ljudeh, ne seveda na isti ravni kot v času nacizma, toda se dogajajo. In to je še en vojni zločin. Glavno sporočilo, ki ga poudarjamo tudi z imenom benda, je, da je treba pomagati Američanom pri ustavitvi zločinov zoper človeštvo, ki jih izvaja administracija v Washingtonu, saj bi se v prihodnosti lahko zgodili tudi vam.