Sarajevo, mon amour

Jovan Divjak je tisti srbski general, ki je leta 1992 vodil obrambo Sarajeva

Ko se mehki žarki popoldanskega sonca uprejo proti sarajevski Grbavici, je Jovan Divjak gotovo na sedežu združenja Izobraževanje gradi Bosno in Hercegovino. Po navadi je na Dobojski 4 od zgodnjega jutra. Že več kot 16 let skrbi, da bi prišli do temeljite izobrazbe otroci, ki so zaradi vojne ali njenih posledic ostali brez enega od staršev ali celo brez obeh, ali pa iz drugih razlogov nimajo možnosti, da bi se postavili na svoje noge. »Imamo več kot 3500 štipendistov,« pravi ne brez ponosa. »Pogoj pa je, da morajo končati vsako šolsko leto in se vpisati v naslednje. Vmes je tudi 119 romskih otrok. Vsi štipendisti se šolajo v Bosni in Hercegovini, med njimi pa niso le tisti iz Federacije BiH, ampak tudi iz Republike srbske.« Delo za mlade in z mladimi je pravzaprav stalnica v življenju Jovana Divjaka.
Na omarah okrog njega so plišaste igrače - malo povaljane, kot da so padle iz naročja otrokom med begom iz enega zaklonišča v drugega, punčke, medvedki ... Sam pa se posebno rad zagleda v uokvirjeno fotografijo, na kateri je s fantkom v naročju ...
Na obhodu položajev 10. junija 1992 ga je voznik, nekje na Sredreniku, vprašal: »Ste slišali, da je včeraj granata ubila tri otroke?« »S katere strani?« je najprej vprašal Divjak in se potem nekako prebil do hiše. Odškrnil je kletna vrata ... Tam je stala ženska, stara kakšnih 40 let, ki so ji rekli: 'Prišel je naš poveljnik.' Halida, kot je bilo ženski ime, niti jokati ni mogla več. Prejšnji dan, petnajst minut pred eno, je granata ubila dva njena sinova, Mirzo in Fehima, stara 15 in 17 let, poleg njiju pa še njihovo sorodnico Amiro. Deklico je Halida držala v rokah, med prsti so ji polzeli možgani ... Dekličinega očeta je tolažila: 'Vem, da ti je težko. Veš, da sem izgubila oba svoja sinova, ti pa imaš še enega sina.' Kako bi ljudje drugače tolažili drug drugega? »Halida je ostala v bosansko-hercegovski armadi. Srečal sem jo ob koncu leta 1994 in jo mimogrede vprašal, kako je kaj po vsem tistem, kar je doživela. Z optimizmom sem jo nagovoril: 'Zakaj ne bi rodila še kakšnega otroka?' 'Stara sem,' je tedaj rekla Halida. Potem pa je prišel februar 1995, ko se je oglasila v štabu in povedala: 'V drugem stanju sem. Noseča sem.' Vprašal sem, ali bi bil lahko boter. Rodila je 'sedmače', s sedmimi meseci, 7. julija 1995. Ta fotografija je bila narejena, ko je imel fantek tri leta,« se z očitnim ponosom ozre proti zidu, polnemu spominkov. »Več je takšnih primerov,« pravi, kot da bi hotel reči: življenje se ne ustavi. Teče. Teče naprej.
Leta 2004 je pri založbi Buchet/Chastel v zbirki Noir et blanc izšla njegova knjiga Sarajevo - mon amour, kjer so zapisane podobne, za konec 20. stoletja komaj verjetne zgodbe. Jovan Divjak rad omenja l'amour in zavaja naivne novinarke(je), ki so radovedne(i): 'Kje pa ste se tako dobro naučili francosko?' Dvoumno se nasmehne: 'Kje? O li (au lit, v postelji).' Kasneje pa pojasni: 'Au lycée (v gimnaziji, v šolah).'
V resnici je Divjak diplomant 12. generacije Akademije kopenske vojske v Beogradu (1956-1959), končal je Štabno šolo francoske vojske (1964-1965), nato Poveljniško-štabno šolo v Beogradu (1969-1971) in prav tam tudi Šolo za vojaško in obrambno planiranje (1979-1981).
Od leta 1984 do 1989 je bil poveljnik Teritorialne obrambe vojaškega okrožja Mostar, od leta 1989 do 1991 pa poveljnik Teritorialne obrambe okrožja Sarajevo. Sem so sodili tudi štabi z območij, kjer so živeli povečini Srbi, recimo Sokolac, Han Pijesak, Rogatica, in povečini Hrvati, recimo Fojnica, Vareš, Kiseljak ... vsega skupaj 17 štabov, kar ni bilo brez pomena.
Poveljstvo republiškega štaba TO ga je septembra 1991 za šest mesecev umaknilo s položaja, češ da je občinskemu štabu v Kiseljaku izročil orožje - 120 kosov lahke oborožitve in 20.000 nabojev. Od maja 1990 je namreč po sklepu jugoslovanskega predsedstva veljal ukaz, da se vse orožje TO izroči JLA. Tedaj je bil zvezni sekretar za ljudsko obrambo in hkrati načelnik štaba vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ general Veljko Kadijević (od 15. maja 1988 do 6. januarja 1992). Da je treba izročiti orožje, je zahteval tudi republiški štab na čelu z generalom Dragom Vukosavljevićem. TO Bosne in Hercegovine je tako JLA izročila večino orožja. Ne pa vsega. Jovan Divjak je, namesto da bi pristal v zaporu v Nišu, raje ostal v republiškem štabu TO BiH.
Evropska skupnost je Bosno in Hercegovino priznala 6. aprila 1992. Že 8. aprila 1992 je postal Divjak namestnik poveljnika TO BiH. Ne bi mogli reči, da je življenje odtlej preživljal »au lit«. Med letoma 1993 in 1997 je bil namestnik poveljnika v glavnem štabu Armade BiH. V nesoglasje z nadrejenimi, z bosanskim predsedstvom in s kabinetnimi politiki je prišel kar nekajkrat. Znoj in kri je prelival za l'amour, imenovano Bosna in Hercegovina, seveda sestavljeno iz različnih narodov ali, kot pravimo, multietnično. Kmalu so v medmrežju pisali o njem kot o »the top Serb officer in the Bosnian Army« in dodali: (ne)prilagojeni sin svojega naroda. »Le kaj dela v bosanski armadi to Srbče?« so ga zbadali nasprotniki s položajev na Trebeviću.
Pravkar se je vrnil s poletnega dopusta. Ne iz Dalmacije, niti s črnogorske obale, pač pa z Boračkega jezera, oddaljenega 18 kilometrov od Konjica. In ne predaleč od Sarajeva. Vsakdo si lahko misli, kaj to pomeni. Odkar sta bila pod pritiski Beograda aretirana Ilija Jurišić in Ejup Ganić, je previden. Marca letos je nameraval v Švico. Prijatelji in varnostne službe so mu to odsvetovali. Malo je manjkalo, pa bi ga njegova krajiška trmoglavost pripeljala v zapor. Jovan Divjak, ki je branil Sarajevo od začetka do konca vojne, je na seznamu vojnih zločincev.
Ne streljaj! To je njegov znameniti ukaz iz Dobrovoljačke ulice v Sarajevu 3. maja 1992. Dan pred tem je bil lep sončen dan, to v sarajevskem žargonu pomeni začetek največjih napadov JLA na - do tedaj - glavno mesto Bosne in Hercegovine. Topniški minometni ogenj s Trebevića, z Vrac, Nedžarićev, Lapišnice, s Poljin in od drugod se je vsul na najranljivejše dele mesta: na predsedstvo in skupščino BiH, mestno skupščino, trgovsko središče Hepok, na ekonomsko šolo, TV-oddajnik na Humu, Energoinvest, železniško postajo ... Mesto je gorelo. Še danes se Jovan Divjak sprašuje, ali so v Beogradu in Republiki srbski namenoma načrtovali napad na dan, ko Alije Izetbegovića ni bilo v Sarajevu. Tudi Armada BiH je bila tedaj še vedno TO BiH, neoborožena, težkega orožja ni imela. JLA, ki je v odsotnosti predsednika države nameravala izpeljati državni udar in prevzeti oblast, se je približala predsedstvu na 200 metrov z dvema terenskima voziloma Pinzgauer. Sledili so jima transporterji in tanki. Toda protioklepne enote Armade BiH (TO BiH) so uničile pinzgauerja, preostala vozila JLA so se vrnila v Nedžariće in Lukavico. Tam so istega dne na letališču zajeli predsednika predsedstva Alijo Izetbegovića. Naslednji dan, 3. maja 1992, so Izetbegovića zamenjali za generala Milutina Kukanjca.
Temu je sledila zadeva Dobrovoljačka ulica, s katero si zdaj Beograd in Republika srbska prizadevata odvrniti pozornost od procesa v Haagu proti Radovanu Karadžiću, češ Bošnjaki so streljali sami nase in nanje. Jovan Divjak je ne enkrat opisal dogodek: »Kolona vozil z Izetbegovićem se je pri mostu Čobanja nepredvideno ustavila. Nisem vedel, zakaj, in tako sem odgovoril tudi predsedniku. Ko sem se pogovarjal z njim, je nekdo streljal vzdolž kolone. Sam sem poveljeval z 'Ne streljaj'. V bojih, v katerih so bili udeleženi pripadniki TO, rezervne enote policije, pripadniki Patriotske lige, Zelenih baretk, je JLA izgubila sedem vojakov in častnikov. Kolona je čez približno pol ure krenila naprej, transporter z Izetbegovićem proti predsedstvu BiH, Kukanjca pa so odpeljali proti Lukavici. Kdo je streljal, naj ugotovi sodišče. Televizija je večkrat prikazala posnetek dogodka.«
»Nisem vedel,« pravi Jovan Divjak, ki pravkar končuje knjigo z naslovom Ne streljaj, »da bodo 2. in 3. maja 1992 izbruhnili tako siloviti spopadi. V začetku aprila 1992 so Srbi, ki so bili v bosanskem parlamentu in policiji, zapuščali mesto in odhajali na Pale. To so pojasnjevali s tem, da ne želijo večinske muslimanske oblasti. To ni bilo dobro znamenje,« se spominja Divjak.
Po njegovem je bilo zapuščanje parlamenta le eno izmed dejanj v spletu priprav na napad na Bosno in Hercegovino, ki so trajale nekaj let. Že od ustanovitve Srbske demokratske stranke (SDS) leta 1991 je bilo jasno, da je v igri ideja ustvarjanja velike Srbije. Znane so Karadžićeve besede, ki jih je izrekel oktobra 1991 pred sejo parlamenta BiH, ko je govoril z Momčilom Mandićem: »Sarajevo bo izginilo v nekaj dneh, v njem bo 5000 mrtvih. V enem mesecu Muslimanov v Bosni in Hercegovini ne bo več, zmanjšalo se bo tudi število Srbov, pridobili pa bodo edino Hrvati, ki bodo obdržali svoje občine.« Pogovor je potekal sedem mesecev po dogovoru med Tuđmanom in Miloševićem v Karađorđevu. Karadžićev razglas občinskim in regionalnim odborom SDS 15. avgusta 1991 je vseboval navodila za tajno, šifrirano komunikacijo, pa tudi smernice za delo odborom SDS. To so bile konkretne priprave na vojno. V vsakem krajevnem odboru naj bi bil po en človek odgovoren, da ima na zvezi deset do dvajset hiš. Sledili so tako imenovana SAO-izolacija, ustanovitev skupščine srbskega naroda in plebiscit ... Nato je bil 19. decembra 1991 ustanovljen krizni štab ...

Kaj je bilo po vašem mnenju, mnenju visokega častnika, razlog za razpad Jugoslavije?

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči