Bodoča internetna milijonarja

Pred tremi leti sta takrat 26-letni Andraž Tori in 25-letni Boštjan Špetič ustanovila podjetje Zemanta. Prva stranka je bila RTV Slovenija, za katero sta izdelala storitev Odprti kop, ki omogoča jezikovno iskanje zanimivih izjav v videoarhivih oddaj in njihovo enostavno citiranje na blogih. A sta kmalu ugotovila, da je potencial tehnologije, ki jo ponujata, bistveno večji, predvsem pa bistveno preširok za slovenski trg. Začela sta se ozirati za tujimi investitorji in v razmeroma kratkem času jima je uspelo nabrati za več kot milijon evrov sredstev, ki so jih v zameno za deleže v podjetju prispevali skladi tveganega kapitala. In nista se več ozirala nazaj. Po dobrih dveh letih od finančne injekcije je podjetje Zemanta s svojim istoimenskim izdelkom med blogerji že dodobra razširjeno in uveljavljeno. Naslednji korak je ustvarjanje dobička.
Kaj ponuja Zemanta? Pripomoček za bloganje. Avtor bloga napiše besedilo, ki ga želi objaviti, Zemanta mu na podlagi zapisanega predlaga vsebine, ki bi njegov zapis obogatile, na primer slike, zanimive povezave na podobne članke, dodatne podatke, avtor pa se nato sam odloči, kaj od predlaganega bo tudi dejansko uporabil.

Če rečem, da sta naredila program, ki »googla« namesto uporabnika, bosta užaljena?

> Špetič: Ne, to je kar standarden opis.
> Tori: V bistvu gre tako vsebinsko kot tehnološko za to, da se tehnologije, ki jih sicer uporabljamo samo za iskanje, kot na primer Google, pripeljejo še v proces pisanja. Kaj lahko računalnik naredi za nas, medtem ko mi ustvarjamo neko vsebino? Poišče nam zanimive slike, povezave do člankov drugih avtorjev o isti temi ... To je tehnološko podobno iskanju, vendar hkrati nekje čisto drugje.
> Špetič: Kar se uporabnika tiče, je izkušnja točno taka, kot bi računalnik googlal namesto njega. S to razliko, da Zemanta za iskanje vsebin ne uporablja Googla, ampak svojo vzporedno bazo podatkov.

Kaj sploh je Zemanta? Je to program, aplikacija?

> Tori: Storitev. Zemanta je storitev, ki pomaga ustvarjalcu, medtem ko piše vsebino za internet. Pisanje je hitrejše, lažje, hkrati pa ga morda osvetli še s kakšnim dodatnim podatkom. To je prva storitev na spletu do zdaj, ki je usmerjena samo v pomoč piscem.

Uporabljate semantično tehnologijo, kar naj bi pomenilo, da Zemanta ne prepozna le ključnih besed, temveč tudi kontekst besedila. Kako to deluje? Ko napišem neko besedilo, kaj išče Zemanta v njem?

> Tori: Recimo, da smo napisali besedilo o Strateškem forumu na Bledu. Ker ste napisali »Bled«, vam ponudimo sliko prelepega Blejskega jezera, gradu, otoka ... Pišete o svoji udeležbi na nekem dogodku, mi vam ponudimo dva članka, ki prav tako opisujeta isti dogodek. Če je bila tema dogodka pomanjkanje pitne vode, predlagamo članek iz kakšne ugledne revije na to temo, itd.
> Špetič: To postane zares zanimivo, ko gremo za raven globlje v besedilo. Zemanta lahko prepozna, da tako strateški forum kot pomanjkanje pitne vode spadata v kontekst reševanja svetovnih problemov, in na tej podlagi ponudi še dodatne vsebine.
> Tori: To je morda laže razložiti za besedo »Apple«. Lahko govorimo o računalniškem podjetju ali o sadju, Zemanta pa iz konteksta zazna, na katerega od obeh pomenov se besedilo nanaša. Iz tega izhaja tudi asociativno razmišljanje. Če na primer v besedilu omenimo Apple, Google in Android, vam bo računalnik morda predlagal tudi kakšen članek o iPhonu.

Ampak kako Zemanta ve, katere so tiste ključne besede?

> Tori: To je pa skrivnost naše tehnologije. Na splošno povedano gre za več načinov. Uporablja neko mešanico pristopov. Na eni strani je ogromna podatkovna zbirka o milijonih znanih stvari na svetu. Kraji, znani ljudje, teme, problem. V besedilu poskuša najti te znane stvari. Potem išče stvari, ki morda niso znane, so pa zaradi stavčne strukture verjetno pomembne. Ko jih najde, poskuša še ugotoviti, kaj te stvari v besedilu pomenijo. Tu spet nastopi algoritem, ki glede na pogostnost besed, ki se nanašajo na posamezno področje, presoja o osrednji tematiki besedila. In ko računalnik na teh več načinov obdela besedilo, pride na koncu do nekakšne destilirane oblike zapisa, iz katerega izbere predloge za dodatke.

Kako je z avtorskimi pravicami pri vsebinah, ki jih Zemanta predlaga blogerju? Ste odgovorni za kršenje avtorskih pravic, če bloger uporabi zaščiteno vsebino, ki ste mu jo predlagali?

> Špetič: Zelo se trudimo, da bi predlagali zgolj stvari, ki jih avtor lahko uporabi, ker je njihova uporaba neomejena, zavedamo pa se, da nismo popolni, tako da za vsako predlagano vsebino vedno predstavimo licenčna pravila. Avtor besedila se mora sam odločiti, ali jo bo uporabil ali ne. Je pa vprašanje avtorskih pravic na internetu precej večji problem, kot si verjetno večina predstavlja.

Je mogoče to selekcijo zlorabiti? Primer: Janez Janša vam plača, da Zemanta blogerjem predlaga samo lepe slike z njegovo podobo.

> Špetič: Dejansko povsem nadzorujemo vsebine, ki jih predlagamo. Hipotetično je torej to povsem možno. Bi pa to uporabniki zelo hitro opazili, tako da kaj takega ni v našem interesu.
> Tori: V teoriji se to sliši lepo, v praksi, tehnološko, pa je to skoraj nemogoče. Ko imaš bazo več milijard slik, hkrati pa jih zajemaš še iz drugih baz, bi za kaj takega potreboval tehnologijo za zaznavanje slik, ki z današnjim znanjem še ni mogoča, da bi lahko ugotovil, katera slika je lepa oziroma nekoga prikaže v lepi luči. Kaj šele, da bi razumel kakšno satirično karikaturo. V tem primeru bi računalnik potreboval celo smisel za humor. Veliko stvari je teoretično možnih, praktično pa zaradi količine informacij in njihove kompleksnosti niso mogoče.

Začetni kapital za podjetje ste dobili pred približno dvema letoma in pol. Kaj ste počeli v tem času?

> Špetič: Pokušali smo spraviti naš izdelek do čim večjega števila ljudi, čim več blogerjev, tako da smo poskušali omogočiti uporabo na čim več platformah. S tehnične plati je to pomenilo razviti 15 različnih podpor za 15 različnih okolij, kjer ljudje blogajo. Na poslovni strani pa smo si prizadevali za integracijo s temi platformami. Da bi postal del uporabnikovega delovnega okolja, ne da bi moral uporabnik za to karkoli narediti, namestiti. Na obeh področjih smo bili precej uspešni. Podpiramo okolja, ki jih uporablja približno 90 odstotkov blogerjev, dogovarjamo se o integraciji s tremi najbolj uglednimi podjetji na blogerskem »trgu«.

Koliko pa imate uporabnikov?

> Tori: Zadnja številka je 36 tisoč. To je še vedno razmeroma majhen delež glede na število vseh blogerjev, zato vidimo še ogromno priložnosti za rast.
Koliko blogerjev, ki se odloči preizkusiti Zemanto, pa potem tudi ostane zvestih uporabnikov?
> Špetič: Uporabniki nam radi pošiljajo evforično zadovoljne maile. Sicer pa jo približno polovica ljudi, ki jo preizkusi, po mesecu dni preneha uporabljati, polovica pa ostane. Če seveda nasploh ne nehajo blogati.

Ali poleg evforičnih pohval dobivate tudi kritike?

> Tori: Ljudje imajo zelo različne pristope k bloganju. Zelo pomagamo tistim, ki poskušajo komentirati stvari, dogodke v svetu, ki so obrnjeni navzven. Tistim blogerjem, ki pišejo izključno o vsebinah, ki se tičejo njih, na primer da objavljajo samo svoje fotografije in opisujejo svoje duševno stanje, pa je z računalniškim asistentom precej težje pomagati. Kritik niti ne dobivamo, nas pa verjetno tak bloger precej hitro izklopi, če ne moremo ponuditi dobre ilustracije njegovega trenutnega duševnega stanja.
> Špetič: Imeli smo tudi blogerja, ki je vsak dan napisal haiku na podlagi slike, ki smo mu jo predlagali. Vztrajal je približno dva meseca.
> Tori: Izkaže se, da ko ponudite neko novo kreativno orodje, se začne uporabljati na načine, ki si jih sami niste niti zamislili.

Kakšna je stopnja natančnosti Zemantinih predlogov? V koliko odstotkih predlogi zadovoljijo uporabnika?

> Tori: Če bi to lahko merili z neko univerzalno enoto, bi bili zelo srečni. Kakovost predlogov je zelo subjektivna.
> Špetič: Poleg tega natančnost predloga ne pomeni vedno tudi uporabnosti predloga. Če bloger uporabi predlog, je bil očitno primeren. In v povprečju uporabijo tri predloge na zapis. Pokažemo pa jim jih kakih sto.
> Tori: Če recimo govorimo o zdravstveni reformi v ZDA, lahko Zemanta predlaga zelo natančen predlog, ki govori o točno tisti stvari, o kateri piše bloger, če pa bo predlagani zapis z napačnega političnega pola, bo bloger zelo nezadovoljen.
> Špetič: Ameriški konservativni blogerji nas redno kritizirajo, da nimamo dovolj konservativnih virov.
> Tori: Pa se trudimo. Samo ni enostavno.

Katere baze podatkov uporabljate?

> Tori: Začnimo z najbolj univerzalno - Wikipedio. MusicBrains pokriva več kot 300 tisoč avtorjev glasbe in njihovih izdelkov, Yahoo Finance pokriva vsa podjetja, ki kotirajo na borzi, CrunchBase pokriva start-up podjetja, Amazon za knjige, IMDB za filme ... Skratka, vsako od teh področij ima po navadi na internetu nekega glavnega igralca, in če je dostop do podatkov prost, to poskušamo čim bolje izkoristiti. Kar se tiče sorodnih zapisov in člankov, pa poskušamo preiskati čim več blogov in spletnih strani medijskih hiš.

Morate z naštetimi bazami podatkov skleniti uradno sodelovanje?

> Špetič: Včasih ja, včasih ne. Pri Wikipedii so vsi podatki javno dostopni. Z Yahoojem Finance pa imamo sklenjeno pogodbo o sodelovanju.

Kdo sploh dela komu uslugo? Oni, ki vam dajo na voljo ogromno bazo podatkov, ali vi, ki jim s predlogi za povezave povečujete število obiskov strani?

> Špetič: To je eno stalno pogajanje. Večji ko je igralec na drugi strani mize, manj interesa ima.
> Tori: Ko si majhen, oni pomagajo tebi, ko zrasteš, ti pomagaš njim.

Vprašanje za milijon dolarjev: Kako tržiti Zemanto? Kje je tu denar?

> Špetič: Prodajamo tako imenovane »promoted recommendations« oziroma promocijske predloge. Za 5 do 10 odstotkov predlogov, ki jih damo, nam je nekdo plačal, da jih, če so relevantni za določeno besedilo, vključimo v nabor predlogov. Ne vemo sicer, kako dobro bo to delovalo, počnemo pa to že eno leto in smo zelo uspešni v tem, da sponzorirane vsebine dejansko hkrati izboljšujejo kakovost predlaganih vsebin za naše uporabnike, omogočajo promocijo za naše stranke in seveda prinašajo denar za nas.

Primer?

> Špetič: Za Yahoo Finance je pomembno, da so najbolj viden in prepoznaven vir za finančne informacije. So konkurenca Googlovemu Financeu, Bloombergu, Reutersu. In za Yahoo Finance je dobro, da blogerji, ki pišejo o financah, kot referenčni vir uporabljajo prav njih. Nam pa je v interesu, da imamo trden stik s ponudnikom teh vsebin, ker lahko s tem uporabnikom zagotovimo kakovostne predloge in nam ni treba iskati podatkov po kopici virov, ki so lahko dvomljivi.
> Tori: Kar mi tržimo, je dostop do blogerjev in njihove pozornosti, vendar pa morajo biti podjetja, ki se vključujejo skozi nas, seveda relevantna za njihove interese.

Dostop do blogerjev pa seveda pomeni dostop do milijonov bralcev njihovih blogov.

> Špetič: Tako je. Vsak bloger napiše nekaj člankov in s tem sproži nekaj pogovorov s svojim občinstvom. In to sploh ne več samo na blogih. Svoje bloge promovirajo na Facebooku, na Twitterju ...

Ali trenutno že poslujete z dobičkom?

> Špetič: Ne še. To je v načrtu za začetek prihodnjega leta. Razumeti morate, da smo začeli ustvarjati prihodke šele konec lanskega leta. Prihodki nam sicer že sedem mesecev lepo naraščajo, v New Yorku smo zaposlili človeka, ki se ukvarja s trženjem, pričakujemo pa, da jih bomo v kratkem po svetu zaposlili še nekaj.

Kakšen pa je potencialni denarni tok?

> Špetič: Ocenjujemo ga na nekaj milijonov dolarjev na mesec, če govorimo samo o angleško govorečem območju. Širše gledano pa se za oglaševanje v našem področju na leto porabi okrog štiri milijarde dolarjev, in ta številka iz leta v leto raste.

Bosta po zaslugi Zemante preskrbljena do konca življenja ali bosta morala razviti še kakšno novost?

> Špetič: Upam, da bodo preskrbljeni vsi, ki delajo v tej sobi. (V ljubljanskih prostorih Zemante, op. a.)
> Tori: Je pa zdravo vedno delati kaj novega. Seveda pa je cilj vseh, da zadeva čim bolje uspe. Treba je vedeti, da gre v tem primeru za investicijo tveganega kapitala, kjer obstaja možnost za dober posel, hkrati pa tudi možnost, da iz vsega skupaj ne bo nič. Smo pa do danes preskočili že kar precej ovir in smo zato vedno bolj optimistični.

Kako »varen« izdelek je Zemanta? Kaj preprečuje velikim igralcem na trgu, da bi razvili konkurenčen izdelek in uporabili svojo moč, da vas izrinejo s tržišča?

> Špetič: Google lahko naredi skoraj karkoli na svetu. Za zdaj svet še ni opazil, da je naša storitev relevantna. Ko bo svet to opazil, bomo že preveč uveljavljeni, da bi nam kdorkoli želel konkurirati, in bo lažje, da nas preprosto kupijo ali vsaj postanejo solastniki.

Kaj so najpogostejše napake, ki se pojavljajo pri delovanju Zemante?

> Tori: Napake lahko razdelimo v dve kategoriji. Prvič - internet je kot Divji zahod. In vedno imaš nekaj odstotkov uporabnikov, ki jim nekaj ne dela in pri najboljši volji zelo zelo redko ugotoviš, kaj je dejansko narobe. Od virusov, antivirusov, drugih zaščit, internetnih nastavitev v podjetju, določen delež uporabnikov bo vedno imel težave. In to je precej velik pritisk. Četudi govorimo samo o odstotku uporabnikov, lahko ta odstotek z rastjo števila uporabnikov hitro postane precej velik, treba pa ga je servisirati. Drugič - kako narediti čim boljše predloge? Tu so potrebne nenehne izboljšave, da uporabnikom ne predlagamo neumnosti, spama itd.
> Špetič: Divji zahod, ki je internet, je res frustrirajoč. Kot direktor si predstavljam, da bi razvijalci morali imeti popoln nadzor nad dogajanjem, vendar je na internetu to nemogoče.

Zakaj ste se odločili za podružnico v New Yorku?

> Špetič: Eden od razlogov je, da je eden od naših ključnih investitorjev iz New Yorka in mu je zelo všeč, če ima vsaj del ekipe blizu sebe. Poslovno bolj pomemben razlog pa je v tem, da je New York svetovna prestolnica medijev in oglaševanja. Tisti, ki imajo za storitve, kot je naša, največje proračune, so locirani v New Yorku. In to celo samo na enem delu Manhattna. Odprtje pisarne v New Yorku je bil gotovo ključen korak v razvoju podjetja. Poleg tega pa je v zadnjem času v New Yorku zelo živahna start-up scena. Podjetniki v New Yorku so se odločili, da bodo v nekaj letih postali resna konkurenca Silicijevi dolini. Ta razvoj gledam že dve leti in je fascinanten.

Kaj pa, kar se tiče dobička, pričakujejo investitorji? Imate rok za začetek pozitivnega poslovanja?

> Tori: Nasprotno. Mi smo povedali investitorju, kdaj lahko pričakuje dobiček. Mi najbolje poznamo podjetje. Povedali smo jim, da lahko z določenim vložkom v določenem času pričakujejo določene rezultate.
> Špetič: Investitor pravzaprav investira v podjetnikovo ambicioznost in računa na to, da tako ali tako ne boš mogel biti pri miru. Podprl pa je že toliko podjetij, da ti lahko resnično pomaga pri ključnih odločitvah.
> Tori: Vedno več slovenskih podjetij se obrača na ameriški trg start-up podjetij. Na sceni »brbota«. Treba je iti ven, v tujino, to je ključno. Niti ne nujno s poslovnim načrtom, pomembno je vsaj za kakšen mesec okusiti tuje okolje, se vrniti in na podlagi pridobljenega znanja nadaljevati delo, za domači ali tuji trg. Pretok idej, pretok možganov je nekaj, kar bi morala Slovenija množično spodbujati.

Premier Pahor ima načrt: Slovenija, nova Silicijeva dolina.

> Tori: Čakamo na konkretne korake.
> Špetič: Smo zelo za in smo pripravljeni pomagati. To ni očitno zgrešena ideja.
> Tori: Treba se je zavedati, da obstaja več različnih tipov podjetij in več različnih pristopov. Kar se tiče novejših, bi bilo včasih za nasvet smiselno vprašati tudi mlajše podjetnike, za starejše pristope pa starejše. Je pa eden večjih hendikepov, ki jih imajo Slovenci, ki se obračajo na Zahod, v tem, da tam ni ravno veliko »naših« ljudi. To pomeni, da ni diaspore, na katero bi se lahko naslonil, ni ustaljenih mrež.
> Špetič: To sicer ni povsem res. Odkar živim v New Yorku, opažam, da Slovencev niti ni tako malo, je pa res, da niso vključeni v mrežo. Ne poznajo se med sabo, imajo nekaj društev, ki nimajo medsebojnih stikov.

Je mogoče, da boste v nekem trenutku ugotovili, da bi bilo vse skupaj precej laže, če bi celotno podjetje preselili v New York?

> Tori: To sicer trenutno ni videti najbolj realna možnost, vendar se nikoli ne ve.
> Špetič: Naš namen je tukaj zadržati razvojni, v New Yorku pa ustvariti prodajni center. Vidimo se kot slovensko podjetje. Če se ravno ne zgodi kaj zelo čudnega s trgom delovne sile, potem nimamo razloga, da bi načrte spreminjali.