9. 9. 2010 | Mladina 36
Na robu pameti
Javne finance preprosto ne prenesejo dviga plač v javnem sektorju
Predsednik vlade Borut Pahor in ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs. Pahor zagotavlja, da je zamrznitev plač začasen ukrep in da bodo vse obljube sindikatom javnega sektorja izpolnjene, ko bo kriza odpravljena.
© Borut Peterlin
Janez Posedi je te dni eden najbolj izpostavljenih sindikalistov v državi. Je vodja pogajalske skupine tistega dela sindikatov javnega sektorja, ki trmasto zavrača vladno namero o zamrznitvi plač.
Posedi ni profesionalni sindikalist. Z vlado se pogaja brezplačno. Po poklicu je veterinar, zaposlen je na inštitutu veterinarske fakultete kot vodja enote za parazitologijo. Njegova osnovna bruto plača je 2479 evrov ali približno 1600 evrov neto. Če bi vlada do konca izvedla plačno reformo, bi na mesec dobil dodatnih 194 evrov bruto. Priznava, da je znesek visok, ne razume pa, zakaj bi se mu moral odpovedati. »Še kljub temu bi bil podcenjen glede na druge, primerljive poklice. Država zaradi tega gotovo ne bi propadla. Tudi Grčija se v težavah ni znašla zaradi prebohotnega in preplačanega javnega sektorja, ampak ker za vojsko zapravi toliko kot Nemčija in Francija skupaj. Grška vojska je ena najdražjih na svetu.«
OK. Država bi nedvomno veliko prihranila, če ne bi kupovala pušk, tankov in oklepnikov. To pa ne pomeni, da je masa za plače javnih uslužbencev drobiž in da jo je v času krize mogoče povečevati brez škode. Kar se zdi majhen korak za Posedija in preostalih 159 tisoč javnih uslužbencev, je lahko usoden korak za državni proračun. Za plače javnega sektorja gre približno štiri milijarde evrov ali kar 40 odstotkov vseh proračunskih odhodkov. Če bi vlada izpolnila vsa pričakovanja sindikatov javnega sektorja, bi morala k temu dodati še približno 440 milijonov evrov, kar je toliko, kot letos skupaj znašata proračuna ministrstev za notranje in zunanje zadeve, dvakrat toliko, kot znaša proračun ministrstva za kulturo, in kar petkrat toliko, kot znaša proračun ministrstva za zdravje. Samo za izplačilo preostalih dveh četrtin za odpravo plačnih nesorazmerij bi potrebovala dvesto milijonov (vsaka četrtina bi maso plač v javnem sektorju povečala za 2,5 odstotka ali sto milijonov), pri čemer je treba vedeti, da bi morali v proračunu toliko višjo maso zagotavljati vsako leto.
Posedi vztrajno ponavlja, da gre za dolg države do zaposlenih v javnem sektorju. A pri tem pozablja, da je bila ta zaveza dana v čisto drugačnem času, v času debelih krav. S plačno reformo načeloma ni nič narobe. Mnogi, celo premier Borut Pahor, v njej ne vidijo utelešenja vsega zla. Ko se je leta 2008 sprejemala kolektivna pogodba za javni sektor, je bila gospodarska rast 6,3-odstotna, zato po mnenju Pahorja nihče ne more s prstom kazati na bivšega ministra Gregorja Viranta, ki je poskušal upravičeno popraviti nekatera plačna nesorazmerja v javnem sektorju. Problem je, da se je takoj zatem v globalni ekonomiji začel proces kršenja gospodarske aktivnosti in treba je bilo ukrepati. »Zamrznitev plač je pravičen ukrep, s katerim bodo javni uslužbenci delili breme krize z realnim sektorjem,« pravi Pahor. Lidija Apohal Vučkovič, vodja sektorja za družbeno blaginjo in socialni razvoj na uradu vlade za makroekonomske analize in razvoj, je že pred časom izjavila, da bi bilo problem s plačami javnega sektorja zelo nekorektno pripisati bivšemu ministru Virantu. »Prepričana sem, da bi danes pri plačah javnega sektorja imeli enak ali še večji problem, tudi če ne bi šli v reformo. Zato da smo v reformo lahko šli, smo rast plač v javnem sektorju načrtno zadrževali vse od leta 2002, zato so od takrat dalje rasle bistveno počasneje kot plače v zasebnem sektorju. Če tega ne bi bilo, bi plače ves čas rasle in bi bile danes verjetno na višji ravni, kot so zdaj, ko smo izvedli prvi dve četrtini dviga, ki je predviden z reformo. Vsa ta leta bi namreč morali izvajati splošne uskladitve, in to najmanj v višini uskladitve plač v zasebnem sektorju.« Po mnenju ekonomista Jožeta Mencingerja ne gre za to, ali ima vlada prav, ko kljub napovedani stavki Posedijeve skupine sindikatov vztraja pri zamrznitvi plač v javnem sektorju, pač pa za to, da denarja dejansko nima. »Zato ji kaj drugega kot prelaganje obljub v prihodnje in zamrznitev plač ne ostane.« Alternative preprosto ni. Mogoče je sicer na dolgo in široko polemizirati o tem, ali je vlada izbrala pravo pot za dosego cilja. V državi, ki prisega na socialni dialog, verjetno res ni normalno, da vlada del reprezentativnih sindikatov zaobide z zakonsko zanko, pa čeprav ti sindikati zastopajo manjšino vseh zaposlenih v javnem sektorju. Tako kot tudi ne drži, da je 40 odstotkov zaposlenih v javnem sektorju večina, pa čeprav to zapišeš v zakon. 40 odstotkov je lahko večina le v avtoritarnih režimih, kjer je tudi mogoče, da edini kandidat na volitvah doseže magičnih 105 odstotkov.
Pahorjevi vladi je seveda mogoče očitati, da je navkljub svarilom podcenila javnofinančne učinke plačne reforme, tako kot je tudi podcenila dolžino in globino recesije. Zdaj že bivši gospodarski minister Matej Lahovnik je že v mandatu Janševe vlade plačno reformo ocenil na 600 milijonov, a mu poznejši sopotniki v vladi dolgo niso verjeli. Gotovo je tudi, da bi vlada sindikate lažje motivirala k zategovanju pasu, če bi jim dala zgled. Sindikati v resnici nimajo razloga, da bi bili uvidevni, ko pa premier varčuje pri kavicah, hkrati pa vlada čez noč najde proračunski denar za drage prostore nacionalnega preiskovalnega urada. Ko je Pahor izvedel, da se Posedi ukvarja s strateškim zatiranjem parazitov, mu je rekel, da ima zanimiv poklic za te čase. »V javnosti je velikokrat slišati, da javni sektor živi na račun drugih, da je torej parazit. To bi držalo v primeru, da od javnega sektorja ne bi bilo nobene koristi. Definicija parazita je namreč, da gostitelj od njega nima koristi oz. da mu povzroča škodo. Če ta kriterij ni izpolnjen, gre za eno od oblik sožitja. Za javne uslužbence težko rečem, da od njih ni nobene koristi,« pravi Posedi in dodaja: »Ni res, da se javni uslužbenci v času krize nočemo žrtvovati. Dvakrat smo pristali na odložitev odprave plačnih nesorazmerij. Ko pa je vlada prišla še tretjič, smo podvomili, ali je res že videti luč na koncu tunela, o kateri govori Pahor in zaradi katere bi bili pripravljeni še malo stisniti. Luč na koncu tunela je lahko tudi luč nasproti vozečega vozila. Če bi me kdo uspel prepričati, da se bo zaradi tega gospodarstvo lažje zagnalo in da bodo ljudje na splošno bolje prenašali krizo, bi še malo potrpeli. Ampak vlada ni navedla nobenega resnega argumenta, razen da ekonomska situacija izpolnitve obljube ne dopušča. To je zgodba, ki bo državo še tepla.« Zakaj? »Zato ker marca 2011 padejo vse omejitve za zaposlovanje v starih članicah EU. Edine članice, ki še imajo omejitve, so Italija, Nemčija, Avstrija in Velika Britanija. Imajo sicer izjeme za sezonske delavce, ampak načeloma dostop tujih delavcev kontrolirajo. Z marcem prihodnje leto pa vse ovire odpadejo in pretok delovne sile bo povsem prost.« Posledica tega naj bi bil množičen odliv Slovencev na zahod, v države, kjer bodo za enako delo plačani boljše. »V UKC Ljubljana imate ljudi, ki znajo vzdrževati vrhunsko diagnostično opremo, in ti inženirji se bodo zlahka zapeljali na delo v Celovec ali kam drugam. Če pri nas ne bomo razmislili o plačah v javnem sektorju, bomo imeli dolgoročno velike težave z zagotavljanjem kadra.« Mogoče bi popolnoma prost pretok ljudi res moral skrbeti vlado, a težko si je predstavljati, da bi službo v Avstriji lahko dobil kar vsak javni uslužbenec, ne glede na področje, ki ga obvlada. Nekako si je težko predstavljati, da bi osnovnošolska učiteljica slovenščine lahko učila v drugi državi. Država brez medicinskih sester, zdravnikov, policistov, učiteljev, carinikov, sodnikov, gasilcev, veterinarjev in vseh ostalih javnih uslužbencev gotovo ne more funkcionirati. A enako tudi velja, da ne more v nedogled živeti prek svojih zmožnosti in na kredit. Lahko bi torej tudi rekli, da vsaj tokrat končni cilj vlade, to pa so vzdržne javne finance, opravičuje morda neposrečeno izbiro sredstev. Podatki so kruti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.