Na robu pameti

Janez Posedi je te dni eden najbolj izpostavljenih sindikalistov v državi. Je vodja pogajalske skupine tistega dela sindikatov javnega sektorja, ki trmasto zavrača vladno namero o zamrznitvi plač.
Posedi ni profesionalni sindikalist. Z vlado se pogaja brezplačno. Po poklicu je veterinar, zaposlen je na inštitutu veterinarske fakultete kot vodja enote za parazitologijo. Njegova osnovna bruto plača je 2479 evrov ali približno 1600 evrov neto. Če bi vlada do konca izvedla plačno reformo, bi na mesec dobil dodatnih 194 evrov bruto. Priznava, da je znesek visok, ne razume pa, zakaj bi se mu moral odpovedati. »Še kljub temu bi bil podcenjen glede na druge, primerljive poklice. Država zaradi tega gotovo ne bi propadla. Tudi Grčija se v težavah ni znašla zaradi prebohotnega in preplačanega javnega sektorja, ampak ker za vojsko zapravi toliko kot Nemčija in Francija skupaj. Grška vojska je ena najdražjih na svetu.«
OK. Država bi nedvomno veliko prihranila, če ne bi kupovala pušk, tankov in oklepnikov. To pa ne pomeni, da je masa za plače javnih uslužbencev drobiž in da jo je v času krize mogoče povečevati brez škode. Kar se zdi majhen korak za Posedija in preostalih 159 tisoč javnih uslužbencev, je lahko usoden korak za državni proračun. Za plače javnega sektorja gre približno štiri milijarde evrov ali kar 40 odstotkov vseh proračunskih odhodkov. Če bi vlada izpolnila vsa pričakovanja sindikatov javnega sektorja, bi morala k temu dodati še približno 440 milijonov evrov, kar je toliko, kot letos skupaj znašata proračuna ministrstev za notranje in zunanje zadeve, dvakrat toliko, kot znaša proračun ministrstva za kulturo, in kar petkrat toliko, kot znaša proračun ministrstva za zdravje. Samo za izplačilo preostalih dveh četrtin za odpravo plačnih nesorazmerij bi potrebovala dvesto milijonov (vsaka četrtina bi maso plač v javnem sektorju povečala za 2,5 odstotka ali sto milijonov), pri čemer je treba vedeti, da bi morali v proračunu toliko višjo maso zagotavljati vsako leto.
Posedi vztrajno ponavlja, da gre za dolg države do zaposlenih v javnem sektorju. A pri tem pozablja, da je bila ta zaveza dana v čisto drugačnem času, v času debelih krav. S plačno reformo načeloma ni nič narobe. Mnogi, celo premier Borut Pahor, v njej ne vidijo utelešenja vsega zla. Ko se je leta 2008 sprejemala kolektivna pogodba za javni sektor, je bila gospodarska rast 6,3-odstotna, zato po mnenju Pahorja nihče ne more s prstom kazati na bivšega ministra Gregorja Viranta, ki je poskušal upravičeno popraviti nekatera plačna nesorazmerja v javnem sektorju. Problem je, da se je takoj zatem v globalni ekonomiji začel proces kršenja gospodarske aktivnosti in treba je bilo ukrepati. »Zamrznitev plač je pravičen ukrep, s katerim bodo javni uslužbenci delili breme krize z realnim sektorjem,« pravi Pahor. Lidija Apohal Vučkovič, vodja sektorja za družbeno blaginjo in socialni razvoj na uradu vlade za makroekonomske analize in razvoj, je že pred časom izjavila, da bi bilo problem s plačami javnega sektorja zelo nekorektno pripisati bivšemu ministru Virantu. »Prepričana sem, da bi danes pri plačah javnega sektorja imeli enak ali še večji problem, tudi če ne bi šli v reformo. Zato da smo v reformo lahko šli, smo rast plač v javnem sektorju načrtno zadrževali vse od leta 2002, zato so od takrat dalje rasle bistveno počasneje kot plače v zasebnem sektorju. Če tega ne bi bilo, bi plače ves čas rasle in bi bile danes verjetno na višji ravni, kot so zdaj, ko smo izvedli prvi dve četrtini dviga, ki je predviden z reformo. Vsa ta leta bi namreč morali izvajati splošne uskladitve, in to najmanj v višini uskladitve plač v zasebnem sektorju.« Po mnenju ekonomista Jožeta Mencingerja ne gre za to, ali ima vlada prav, ko kljub napovedani stavki Posedijeve skupine sindikatov vztraja pri zamrznitvi plač v javnem sektorju, pač pa za to, da denarja dejansko nima. »Zato ji kaj drugega kot prelaganje obljub v prihodnje in zamrznitev plač ne ostane.« Alternative preprosto ni. Mogoče je sicer na dolgo in široko polemizirati o tem, ali je vlada izbrala pravo pot za dosego cilja. V državi, ki prisega na socialni dialog, verjetno res ni normalno, da vlada del reprezentativnih sindikatov zaobide z zakonsko zanko, pa čeprav ti sindikati zastopajo manjšino vseh zaposlenih v javnem sektorju. Tako kot tudi ne drži, da je 40 odstotkov zaposlenih v javnem sektorju večina, pa čeprav to zapišeš v zakon. 40 odstotkov je lahko večina le v avtoritarnih režimih, kjer je tudi mogoče, da edini kandidat na volitvah doseže magičnih 105 odstotkov.
Pahorjevi vladi je seveda mogoče očitati, da je navkljub svarilom podcenila javnofinančne učinke plačne reforme, tako kot je tudi podcenila dolžino in globino recesije. Zdaj že bivši gospodarski minister Matej Lahovnik je že v mandatu Janševe vlade plačno reformo ocenil na 600 milijonov, a mu poznejši sopotniki v vladi dolgo niso verjeli. Gotovo je tudi, da bi vlada sindikate lažje motivirala k zategovanju pasu, če bi jim dala zgled. Sindikati v resnici nimajo razloga, da bi bili uvidevni, ko pa premier varčuje pri kavicah, hkrati pa vlada čez noč najde proračunski denar za drage prostore nacionalnega preiskovalnega urada. Ko je Pahor izvedel, da se Posedi ukvarja s strateškim zatiranjem parazitov, mu je rekel, da ima zanimiv poklic za te čase. »V javnosti je velikokrat slišati, da javni sektor živi na račun drugih, da je torej parazit. To bi držalo v primeru, da od javnega sektorja ne bi bilo nobene koristi. Definicija parazita je namreč, da gostitelj od njega nima koristi oz. da mu povzroča škodo. Če ta kriterij ni izpolnjen, gre za eno od oblik sožitja. Za javne uslužbence težko rečem, da od njih ni nobene koristi,« pravi Posedi in dodaja: »Ni res, da se javni uslužbenci v času krize nočemo žrtvovati. Dvakrat smo pristali na odložitev odprave plačnih nesorazmerij. Ko pa je vlada prišla še tretjič, smo podvomili, ali je res že videti luč na koncu tunela, o kateri govori Pahor in zaradi katere bi bili pripravljeni še malo stisniti. Luč na koncu tunela je lahko tudi luč nasproti vozečega vozila. Če bi me kdo uspel prepričati, da se bo zaradi tega gospodarstvo lažje zagnalo in da bodo ljudje na splošno bolje prenašali krizo, bi še malo potrpeli. Ampak vlada ni navedla nobenega resnega argumenta, razen da ekonomska situacija izpolnitve obljube ne dopušča. To je zgodba, ki bo državo še tepla.« Zakaj? »Zato ker marca 2011 padejo vse omejitve za zaposlovanje v starih članicah EU. Edine članice, ki še imajo omejitve, so Italija, Nemčija, Avstrija in Velika Britanija. Imajo sicer izjeme za sezonske delavce, ampak načeloma dostop tujih delavcev kontrolirajo. Z marcem prihodnje leto pa vse ovire odpadejo in pretok delovne sile bo povsem prost.« Posledica tega naj bi bil množičen odliv Slovencev na zahod, v države, kjer bodo za enako delo plačani boljše. »V UKC Ljubljana imate ljudi, ki znajo vzdrževati vrhunsko diagnostično opremo, in ti inženirji se bodo zlahka zapeljali na delo v Celovec ali kam drugam. Če pri nas ne bomo razmislili o plačah v javnem sektorju, bomo imeli dolgoročno velike težave z zagotavljanjem kadra.« Mogoče bi popolnoma prost pretok ljudi res moral skrbeti vlado, a težko si je predstavljati, da bi službo v Avstriji lahko dobil kar vsak javni uslužbenec, ne glede na področje, ki ga obvlada. Nekako si je težko predstavljati, da bi osnovnošolska učiteljica slovenščine lahko učila v drugi državi. Država brez medicinskih sester, zdravnikov, policistov, učiteljev, carinikov, sodnikov, gasilcev, veterinarjev in vseh ostalih javnih uslužbencev gotovo ne more funkcionirati. A enako tudi velja, da ne more v nedogled živeti prek svojih zmožnosti in na kredit. Lahko bi torej tudi rekli, da vsaj tokrat končni cilj vlade, to pa so vzdržne javne finance, opravičuje morda neposrečeno izbiro sredstev. Podatki so kruti.

Drastičen padec davčnih prihodkov

Če bi vlada v celoti popustila sindikatom javnega sektorja, bi proračunski primanjkljaj v prihodnjem letu precej presegel šest odstotkov bruto domačega proizvoda. Razen seveda, če ne bi vlada močno porezala nekaterih drugih proračunskih postavk, na primer investicij. Slovenske javne finance so sicer v boljšem stanju kot javne finance nekaterih drugih evropskih držav, na primer Grčije, Španije ali Irske, a so daleč od briljantnih. Zaradi gospodarske krize so se občutno zmanjšali davčni prilivi, zlasti davek od dohodka pravnih oseb, kar je logično, saj je ta najbolj povezan z gospodarskimi gibanji. Tako se je v prvi polovici letošnjega leta v vse štiri javne blagajne, torej v proračun države, proračune občin, pokojninsko in zdravstveno blagajno, natekla skoraj desetina manj davčnih prihodkov kot v enakem obdobju leta 2008, ko se je gospodarska kriza šele začenjala in zato njenih učinkov še ni bilo zares čutiti. Daleč največji je bil padec pri davku od dohodka pravnih oseb: v prvi polovici leta 2008 se je iz tega naslova v proračun države nateklo 740 milijonov evrov, v enakem obdobju lani skoraj pol manj, v enakem obdobju letos pa skoraj petkrat manj, namreč samo 156 milijonov evrov. V skladu z rebalansom naj bi letos z davkom na dohodek pravnih oseb zbrali 443 milijonov evrov. Ker se je v prvi polovici leta natekla komaj dobra tretjina načrtovanega, je vprašanje, ali ne bo potreben še en rebalans. Mag. Alenka Bratušek, ki na ministrstvu za finance vodi direktorat za proračun, ocenjuje, da te potrebe ne bo in da plan še vedno lahko dosežejo. Dinamika proračunskih prihodkov namreč po mesecih ni enaka. To še zlasti velja za davek od dohodka pravnih oseb in dohodnino, saj so prilivi teh dveh davkov v prvih mesecih leta praviloma slabši kot proti koncu leta. »Gibanje davčnih prihodkov je še vedno v skladu s tem, kar je načrtovano v rebalansu.«
Glede na to, da je čedalje več podjetij na robu propada, nekatera pa so ta rob že prestopila, na primer Mura, Merkur, Prevent in Vegrad, je zanimivo, da se priliv prispevkov za socialno varnost v pokojninsko in zdravstveno blagajno ne zmanjšuje. Celo nasprotno. V prvi polovici letošnjega leta so bili socialni prispevki za 4,9 odstotka višji kot v prvi polovici leta 2008. Razlogov je več. Propadajo predvsem podjetja, ki že v preteklosti niso plačevala socialnih prispevkov. Poleg tega gre za podjetja z razmeroma nizkimi povprečnimi plačami, zato je učinek njihovega propada na javne finance majhen. Upoštevati pa je še treba, da se prispevki za socialno varnost plačujejo tudi od nadomestil za brezposelne in da nekatera podjetja, na primer Mura in Prevent, po stečaju znova zaposlujejo.
Poglejmo še, kaj se je do zdaj zgodilo z maso za plače javnega sektorja. V prvi polovici letošnjega leta je šlo za plače javnega sektorja približno toliko kot v enakem lanskem obdobju. Je pa toliko večji razkorak v primerjavi s prvo polovico leta 2008, saj se je masa za plače od takrat povečala za 15,4 odstotka. Do tega skoka je prišlo zaradi izplačila prvih dveh četrtin za odpravo plačnih nesorazmerij, a ne samo zaradi tega. Pomenljiv je podatek, da so občine v prvi polovici letošnjega leta za plače svojih zaposlenih porabile sedem odstotkov več kot v enakem obdobju lani in skoraj petino več kot v enakem obdobju predlani. Tak skok je mogoče razložiti samo z dejstvom, da so kljub recesiji na novo zaposlovale. To potrjujejo tudi podatki Ajpesa. Samo v prvi polovici letošnjega leta se je število zaposlenih v občinah povečalo za 155 ali dobre tri odstotke.
Končni seštevek vseh prihodkov in odhodkov je porazen. Štiri javne blagajne so v prvi polovici letošnjega leta pridelale 1,37 milijarde evrov primanjkljaja, kar je skoraj četrtino več od primanjkljaja v enakem lanskem obdobju. Še bistveno bolj boleča je primerjava s prvo polovico leta 2008, kajti takrat je bila skupna bilanca vseh štirih blagajn pozitivna, presežek pa je znašal 193,5 milijona evrov. Kriza je daleč najbolj prizadela državni proračun, precej manj pokojninsko in zdravstveno blagajno, še najmanj pa občinske proračune. V primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami primanjkljaj slovenskega proračuna sicer ni zelo visok, vsaj ne za te krizne čase. Lani smo bili s 5,5-odstotnim proračunskim primanjkljajem na 15. mestu v EU, medtem ko je bil povprečni primanjkljaj sedemindvajseterice 6,8-odstoten. Slovenija tudi ni med najbolj zadolženimi evropskimi državami. Po podatkih evropskega statističnega urada je slovenski javni dolg ob koncu letošnjega prvega četrtletja znašal 38,1 odstotka BDP-ja, kar je krepko pod povprečjem EU. Tudi če k temu prištejemo za okoli štiri milijarde evrov državnih jamstev Darsu in Slovenskim železnicam, smo še vedno pri slabih 50 odstotkih BDP-ja, kar je še vedno pod mejo, ki jo glede javnega dolga določajo maastrichtska pravila. Bolj kot višina javnega dolga skrb zbuja dinamika zadolževanja. Sodimo namreč med države, ki jim je javni dolg v času recesije najhitreje naraščal, čeprav resda predvsem zaradi protikriznih ukrepov. Eden od razlogov za višjo zadolžitev proračuna je na primer bil, da so se ta sredstva vezala v bankah in so se tako zagotovili krediti podjetjem. Statistika kaže, da se je Slovenija lani na novo zadolžila za osupljivih 4,7 milijarde evrov ali 2350 evrov na prebivalca, skupni dolg proračuna pa je presegel 11 milijard. Posebej dramatično se je v lanskem letu poslabšal delež dolga v BDP-ju, in sicer je z 19,3 odstotka v letu 2008 poskočil na 31,8 odstotka. Bolj so se v tem času zadolževale le Irska, Grčija, Litva, Latvija in Velika Britanija.
Ker je država proračunski primanjkljaj že lani pokrivala predvsem z novim zadolževanjem, se to močno pozna pri odhodkih za obresti. Letos bo šlo za obresti 478,7 milijona evrov ali skoraj pol več kot lani, ko je šlo v ta namen 326,4 milijona evrov proračunskih sredstev. Poenostavljeno to pomeni, da bomo letos za obresti plačali skoraj toliko, kot znaša proračun ministrstva za obrambo.

Črni scenarij

Če vlada ne bo resno zarezala v javno porabo, tako kot to počno vlade drugih evropskih držav, se nam to lahko še krepko maščuje, najbolj boleče s padcem bonitetne ocene države, kar bi podražilo naše zadolževanje na tujih finančnih trgih, poglobilo krizo in še povečalo armado brezposelnih. Posledice bi čutili vsi, najbolj pa zaposleni v zasebnem sektorju. Pomenljive so naslednje številke: v Sloveniji je 750 tisoč upokojencev, skoraj sto tisoč brezposelnih, 159 tisoč zaposlenih v javnem sektorju in samo 460 tisoč zaposlenih v podjetjih. Ker je zaradi gospodarske krize tretjina podjetij na robu stečaja in jih le tretjina ustvarja dobiček in dodano vrednost, v resnici samo 150 tisoč ljudi preživlja vse ostale prebivalce v državi. »Skrb vzbujajoče je, da je v Sloveniji vse manj tistih, ki ustvarjajo dodano vrednost, in vse več tistih, ki od prvih živijo,« pravi Franci Pliberšek, lastnik in generalni direktor podjetja MIK Celje. Povprečna bruto plača v javnem sektorju je že zdaj za dobro tretjino višja od povprečne bruto plače v zasebnem sektorju, z izvedbo preostalega dela plačne reforme pa bi se ta prepad še povečal, po izračunih vladnega urada za makroekonomske zadeve in razvoj bi se do leta 2013 povečal celo na 35,9-odstotka, seveda v prid javnega sektorja. Slovenija je glede tega prepada nekakšno evropsko čudo. Po razmerju med plačami v javnem in zasebnem sektorju nas namreč prehiteva le Ciper in nekaj manjših nekdanjih komunističnih držav, v državah razvite Evrope, kakršni sta Nemčija in Norveška, pa so povprečne plače v javnem sektorju le za malenkost višje od plač v zasebnem sektorju ali pa so celo nižje. Lahko bi sicer rekli, da pri nas za tako velik prepad niso krive previsoke plače v javnem sektorju, pač pa prenizke plače v podjetjih, toda to bi bilo zavajajoče. Glede na trenutno stanje slovenskega gospodarstva plače preprosto ne morejo biti višje, ker bi bilo to samomorilsko.
Naše gospodarstvo je daleč od tistega izpred krize. Res je, da Slovenija od letošnjega drugega četrtletja uradno ni več v recesiji in da se proizvodnja in izvoz povečujeta, vendar tako ekonomisti kot gospodarstveniki opozarjajo, da so razmere še zelo negotove. »Statistični podatki res kažejo boljšo sliko, vendar posebnega razloga za navdušenje ni in ga tudi v prihodnjih mesecih ne bo,« je prepričan Samo Hribar Milič iz Gospodarske zbornice. »Na domačem trgu, kjer slovensko gospodarstvo ustvari 70 odstotkov vseh prihodkov, je bistveno manj naložb, javna naročila pa so se praktično prepolovila. Dobički podjetij so manjši, plačilni pogoji so težji, vse to pa podjetja sili v odpuščanje. Izjemno kritične so razmere v gradbeništvu in dvanajstih dejavnostih, ki so z njim povezane. Strah je torej upravičen!« Po njegovem se zamrznitvi plač v javnem sektorju preprosto ni mogoče izogniti, vendar se mu to še ne zdi dovolj. Število zaposlenih v javnem sektorju je treba zmanjšati, predvsem pa je treba delo javnih uslužbencev racionalizirati. Slovenski gospodarstveniki se najbolj bojijo, da bo krčenje javnih financ ostalo zgolj pri besedah, gospodarstvo pa bo še bolj obremenjeno in zaradi tega manj konkurenčno. »Zaposleni v javnem sektorju morajo razumeti, da ne gre za to, da bi jim kdo kaj jemal. Gre za to, da država nima kje vzeti, da bi izpolnila vse zakonsko predpisane obveznosti. Denarja ni in izdatke je treba zmanjšati, to je edina pot,« je za Finance izjavil Marjan Mačkošek iz podjetja Štore Steel.
Čas za izgovore se je iztekel. Tudi druge evropske države zaradi luknje v javnih financah krepko zategujejo pas javnim uslužbencem. Tako je Grčija plače zaposlenim v javnem sektorju zamrznila za tri leta, Španija jih je znižala za pet odstotkov, Italija napoveduje, da bo v naslednjih treh letih plače zaposlenim v javnem sektorju zamrznila, plače ministrov in poslancev pa zmanjšala za deset odstotkov. Portugalska namerava za pet odstotkov zmanjšati plače najbolje plačanim v javnem sektorju. Nemčija namerava v obrambnem sistemu v prihodnjih štirih letih odpustiti 40 tisoč uslužbencev, državno uradništvo pa skrčiti za več kot 10 tisoč zaposlenih, močno izdatke javnega sektorja zmanjšuje tudi Velika Britanija. Britanski premier David Cameron pa je pred dnevi celo izjavil, da ti rezi ne bodo samo začasni.