16. 9. 2010 | Mladina 37 | Svet
Na poti demokracije ali avtoritarne islamske države
So evropski voditelji ob pohvali ustavnih sprememb v Turčiji preslišali opozorila o možni islamizaciji turške družbe in države?
V nedeljo, na zadnji dan štiridnevnega praznika eid al-fitr (praznika žrtvovanja), ki ga muslimani praznujejo ob koncu ramadana, je 58 odstotkov turških volivcev na referendumu potrdilo sveženj ustavnih reform, ki naj bi pomenile napredek v demokratizaciji Turčije, zadevajo pa predvsem spremembe v sodstvu in zmanjšujejo vpliv vojske na družbeno dogajanje. Referenduma se je udeležilo 77 odstotkov od okoli 50 milijonov volilnih upravičencev, kar daje turškemu premieru Recepu Tayyipu Erdoganu in njegovi Stranki za pravičnost in razvoj (AKP) široko podporo za pripravo celovite ustavne reforme države. To je napovedal v nagovoru po referendumu, ko je vse stranke pozval k skupnemu oblikovanju nove ustave: »Proces demokratizacije države je za vsakogar; pravice in svoboščine pripadajo vsem. Vladavina prava pripada vsem - vsi državljani so zmagali na ta večer.«
Bistvo sedanjega svežnja 26 ustavnih sprememb je v uveljavitvi demokratičnih ustanov v državi skladno z načeli parlamentarne demokracije. Tako bo imel po novem turški parlament več besede pri imenovanju sodnikov ustavnega sodišča in tudi več moči pri imenovanju članov vrhovnega sveta sodnikov in tožilcev. Turčija pa bo na zahtevo zahoda dobila tudi varuha človekovih pravic. Druge spremembe so namenjene pozitivni diskriminaciji ranljivih skupin (posebej otrok, starejših in invalidov), pravici do ustanavljanja delavskih sindikatov in kolektivnim pogajanjem o plačah javnih uslužbencev.
Pravi udarec pa so ustavne spremembe namenile vojski, ki velja za varuha idejne dediščine Kemala Atatürka, očeta sodobne Turčije. Moč vojske se v politiki in v državi zmanjšuje. Po novem vojaška sodišča ne bodo več mogla soditi civilistom, civilna sodišča pa bodo lahko sodila vojaškim poveljnikom, če bi pripravljali vojaški udar. Sedanja ustavna reforma namreč nadomešča polvojaško ustavo iz leta 1982, kar je Erdogan še posebej poudarjal, kajti zanj so rezultati referenduma »poraz vojaškega udara 12. septembra 1980. Izgubili so tisti, ki podpirajo državne udare«.
Analitiki poudarjajo, da so na referendumu potrjene ustavne spremembe pomemben obračun s preteklostjo Turčije, ki jo zaznamujejo državni udari in konflikt med sekularnim in religioznim načelom pri upravljanju države. Zaradi njih se bodo morda znašli na sodišču 93-letni Kenan Evren, vodja vojaškega udara v letu 1980, in tudi upokojena generala turške vojske, Hilmi Ozkok in Ilker Basburg, ki sta v prejšnjem desetletju zaradi afer v vojski politično povsem oslabila njeno moč. Toda po drugi strani je treba dodati, da je prav turška vojska doslej varovala sekularnost turške države in pridobitve procesa sekularizacije turške družbe, ki so nastale z reformami Kemala Atatürka v revoluciji leta 1923, ko je v Turčiji odpravil atribute islamske države. Turčijo je reformiral in približal zahodnim demokracijam. Erdogan, nekdanji carigrajski župan in od leta 2003 turški premier, pa je pripadnik islamske doktrine. »Termin 'zmerni islam' je grd in žaljiv; ni 'zmernega islama'. Islam je islam,« je nedavno dejal, čeprav svojo vero predstavlja kot »moderni konservatizem«, kar naj bi dišalo po vzorcu evropskih ljudskih strank.
Toda njegovi politični nasprotniki in avtonomni misleci opozarjajo na nevarnost, da bo Erdogan, če ne bo v resnici prišlo do poglabljanja demokracije, politično po novem tako močan, da lahko popelje razvoj na pot islamizacije države. To mu očita tudi Kemal Kilicdaroglu, od nedavna vodja glavne opozicijske sekularne Republikanske ljudske stranke, politične naslednice Atatürkove dediščine. Paradoksalno je namreč, da je Erdoganova vlada ob napovedi ustavnih sprememb pred dvema letoma poskušala umakniti prepoved študentkam na univerzi, da ne smejo nositi muslimanskih naglavnih rut, ki velja že od Atatürkovih reform v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Kritiki očitajo Erdoganu tudi, da je vzel iz svežnja zahtev EU le tisto, kar mu ustreza, da bi zmanjšal moč svojima dvema največjima sekularnima nasprotnikoma: sodiščem in vojski, ki veljata za »varuha sekularne Turčije«. Vrhovno sodišče je bilo še leta 2008 pred odločitvijo o prepovedi njegove Stranke za pravičnost in razvoj zaradi antisekularizma. Sicer pa je ta stranka storila vse, da bi, kljub protestom nevladnih organizacij, z desetodstotnim volilnim pragom onemogočila kurdski manjšini izvolitev njenih predstavnikov v parlament. Reševanje kurdskega zapleta v prihodnje pa je pravzaprav test o tem, kako resno misli Erdogan z demokratizacijo države in ali mu bo uspelo končati tri desetletja dolg boj kurdskega naroda, ki šteje 14 milijonov pripadnikov, za svoje pravice v Turčiji. Kurdi so večinoma bojkotirali nedeljski referendum. »Glavni uspeh bojkota volitev na jugovzhodu je pomemben,« je za časnik Times dejal Andrew Finkel, avtor knjige: Turčija: Kaj moramo vsi vedeti, kajti, »če bo zagotovil, da bi Kurdi imeli pred zakonom enake pravice kot Turki, bi odstranil le formalno diskriminacijo in potegnil črto v pesku rekoč, da tako ravnajo demokratične države. Tudi to bi bil napredek za Turčijo.« Zdaj bo sicer Erdogan imel moč in dovolj manevrskega prostora za pogajanja s Kurdi, ki pa njegovi stranki ne zaupajo.
Evropski voditelji so pozdravili turške ustavne reforme na poti v konsolidacijo liberalne demokracije v državi, namesto demokracije, kjer je imela zadnjo besedo še vedno vojaška elita. Toda opozorila, da je v širši sliki dogajanja v Turčiji možno tudi poglobljeno religiozno-sekularno neskladje, kar lahko Erdogan izkoristi za avtokratsko vladanje in morda uveljavljanje prvin islamske države, niso odveč. Pomembno pa je, da tokratne ustavne spremembe v Turčiji, po desetletjih vojaških udarov, prvič potekajo brez nasilja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.