Znanost, dekla gospodarstva

Leta 2007 je vrata odprla Fakulteta za uporabne družboslovne študije, visokošolska ustanova, ki je nastala v času, ko je politika mislila, da bo liberalizacija visokošolskega trga prinesla izboljšave visokošolskega sistema. Danes je v Sloveniji kar 15 samostojnih visokošolskih zavodov in 15 visokih šol. Zanimivo je ime omenjene fakultete. Na njej naj bi se ukvarjali z »uporabnimi družboslovnimi študiji«. Ime institucije namiguje, da obstajajo tudi druge družboslovne vede, neuporabne, tiste, ki jih poučujejo na drugih fakultetah. V nekaj letih pa se je svetla prihodnost nove samostojne fakultete spremenila. Fakulteta, ki je bila pobudnica razvoja zasebnega visokega šolstva v Sloveniji, se je po dveh letih odločila, da bi raje vstopila v zavetje javne Univerze na Primorskem. In je zaprosila za vključitev.
Na inflacijo zasebnih visokošolskih ustanov sedanja vlada gleda drugače, kot je gledala prejšnja. V osnutku nacionalnega programa visokega šolstva, ki ga je pred dnevi predstavilo ministrstvo Gregorja Golobiča, je med drugim zapisano, da je »število visokošolskih zavodov in študijskih programov v zadnjih letih bistveno naraslo. Nastalo je veliko dislociranih enot visokošolskih zavodov. Novi samostojni visokošolski zavodi ponujajo predvsem programe družboslovnih smeri. Značilno je, da večina visokošolskih zavodov ponuja podobne programe, ki ne kažejo večje raznolikosti.« Neoliberalistične ideje, ki jih je v polje visokega šolstva poskušala vpeljati prejšnja vlada, niso izboljšale kakovosti slovenskih fakultet in univerz.

Majhen nesporazum

A tudi ta vlada ima težave z visokim šolstvom, z raziskovalci in s študenti. Zadnji spor, za katerega ministrstvo trdi, da je bil zgolj nesporazum, je povezan s sofinanciranjem doktorskega študija.
Za kaj gre? Država sofinancira doktorski študij nekaterim študentom. Že več let se septembra nikoli natančno ne ve, koliko bo kakšen program sofinanciran, zato se doktorski študenti jeseni v programe vpisujejo s tresočo roko, saj jim niti na fakultetah, niti na univerzi in niti na ministrstvu ne znajo povedati, ali bodo za leto študija plačali nekaj sto ali nekaj tisoč evrov. Letos poleti pa se je zdelo, da bo država v celoti opustila financiranje doktorskega študija. Potem je zadnji dan avgusta ministrstvo za visoko šolstvo sklicalo tiskovno konferenco, na kateri je pojasnilo, da se bo doktorski študij financiral po novi inovativni shemi. Ta, če posplošimo, predvideva, da bodo sofinancirani samo tisti programi, ki bodo v okvir doktorskega študija vključili raziskovalno delo v povezavi z gospodarstvom ali z vnaprej predpisanimi 17 tematskimi področji, ki jih je določilo ministrstvo. Med akademiki, predvsem med humanisti s Filozofske fakultete, je završalo.
Odbor za obrambo visokega šolstva in raziskovalnega dela, ad hoc iniciativa, je objavil peticijo, v kateri je ministrstvo obtožil komercializacije znanosti in »političnega podrejanja vsebine akademskega študija aktualnopolitičnim in kratkoročnim ekonomskim interesom«. Peticijo sta med drugimi podpisala tudi dr. Rudi Rizman in dr. Rastko Močnik. »Takšen upor je nastal zaradi dezinformacij, pa tudi zato, ker s tem, kako bo videti nova shema financiranja, očitno niso bili dobro seznanjeni vsi referati po fakultetah, čeprav smo shemo natančneje usklajevali z univerzami že od julija, z njo pa so bile prvič seznanjene maja. Kasneje, ko smo shemo uskladili, smo tudi z ministrstva poskušali obveščati javnost v celoti. Torej tista področja, ki so navedena v shemi, nikakor niso področja za raziskovalne teme, gre za širok nabor znanj. Same univerze so nam zagotovile, da se pod temi vsebinami najde prav vsako znanstvenoraziskovalno delo,« nesporazum danes pojasnjuje Janja Komljenovič, ministrova svetovalka. »Pri tej shemi gre za sredstva evropskega socialnega strukturnega sklada, kar določa tudi vsebino sheme in namene, zakaj se lahko sredstva porabijo. Zato so bile tudi zamude, saj smo se dolgo usklajevali s službo vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter z univerzami.«
A nezaupanje je ostalo. Prvi podpisnik peticije dr. Marko Marinčič pravi, da ne gre za nesporazum, saj je bil izhodiščni problem zelo jasen. »Nekoliko konkretnejše informacije o 'inovativni' shemi so bile objavljene šele po izteku roka za vpis v doktorske programe, potem ko so se morali študenti vanje že vpisati. Filozofska fakulteta je na primer že poleti začela pošiljati pogodbe s polno šolnino in račune za prvi obrok, ki je bil glede na lansko leto podvojen. Ker država ni dovolj hitro povedala, kakšen bo novi način sofinanciranja doktorskega študija, je s tem posredno spodbujala šolninski pohlep tudi na tistih fakultetah, ki so sofinanciranje prej imele. Ministrstvo sicer trdi, da so se o shemi z univerzo pogovarjali že od maja, a očitno so ti pogovori potekali mimo nekaterih ključnih organov. Nikogar ni skrbelo, da bo plačilna sposobnost študentov nadomestila vsa druga selekcijska sita. Predvsem pa o tej 'brezbrižnosti' profesorji nismo bili niti obveščeni.«
Na ministrstvu trdijo, da je bila sporna shema sofinanciranja pripravljena v dogovoru z univerzami. Zanimivo pa je, da je rektor ljubljanske univerze dr. Radovan Stanislav Pejovnik v avgustovskem pismu ministrstvu zapisal, da v shemo, če je to edina oblika sofinanciranja doktorskega študija, univerza ne more privoliti. Saj se »nova shema osredotoča le na povezave doktorskega študija z gospodarstvom, ne pa na doktorski študij, katerega osrednji namen je razvoj znanosti in pridobivanje novega znanja, kar je osrednja naloga univerze na tej stopnji študija«. Kasneje je ministrstvo pobude univerze očitno sprejelo.

Veliko večji nesporazum

Ob vprašanju financiranja doktorskih študentov se je med nekaterimi znanstveniki in ministrstvom odprla stara fronta. Na eni strani so zagovorniki ideje, da lahko država - trg posega v univerze, na drugi pa zagovorniki tega, da je znanost nad državo in zunaj nje. Ta fronta ne sega samo v čas prejšnje vlade, ki je v visokošolski sistem poskušala uvesti tržne zakonitosti, pač pa je bitka med enim in drugim polom dolgotrajnejša. Že Kant je pisal o Spopadu univerz in o tem, katere fakultete so lahko v službi države in katera - namreč filozofska - naj bo popolnoma svobodna pri svojem premišljevanju.
Tudi ideja o uporabnih znanostih in onih, ki naj bi bile neuporabne, je del tega konflikta. »Problem uporabne znanosti se zastavlja v družboslovju in humanistiki, pa tudi, to se pogosto pozablja, v naravoslovju. Če govorimo o uporabnosti družboslovja in humanistike, to pomeni, da ju je treba spraviti pod ideološki nadzor, da se onemogočijo družbenokritične analize in da se raziskovalci spreminjajo v administrativno-podporno osebje, ki pomaga upravičiti politične projekte,« o tej delitvi razmišlja raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Maja Breznik. »Že danes je raziskovalna politika popolnoma ideološka. Daleč od prave analize vzrokov za konflikte, ki se pojavljajo v družbi. Gre za uporabnost, ki je v resnici ideološka cenzura. Pred leti si je na razpisu eden izmed visoko ocenjenih projektov za nalogo postavil, da bo dokazal, da je kapitalizem najpravičnejši družbeni sistem.« Neuporabna, kritična znanost je, nasprotno, nujna, da spoznamo, v kakšnem družbenem okolju živimo, in da iščemo rešitve, kako priti iz krize. »Problemi, o katerih danes govorijo ekonomisti, pravzaprav niso ekonomski, temveč so problemi širše družbene narave. Pa ne gre samo za družboslovje. Kolega, ki se ukvarja s fiziko, je pripovedoval, da je bila teoretska fizika včasih eden izmed temeljnih študijskih predmetov, danes pa je izbirni predmet. A v laboratorij ne moremo spustiti ljudi brez teoretičnega znanja, še manj verjetno v jedrsko elektrarno.« Že danes se ponekod financiranje gospodarstva prek znanstvenih projektov uporablja za zelo nenavadne namene. Recimo za pripravljanje spletnih strani podjetij in za sofinanciranje pisarn.
Največ obtožb v zvezi s tem, da država skuša ustvarjati uporabne znanosti, da lahko te služijo trgu, so sprožila izhodišča za nacionalni raziskovalni in inovacijski program, ki določa novo raziskovalno politiko države za prihodnjih deset let. V programu je veliko besed o trgu, novih poslovnih modelih, dodani vrednosti, uporabnosti, podjetništvu, malo manj pa o znanosti. Za osnutek je dr. Igor Ž. Žagar zapisal, da takšne smernice ustvarjajo fahidiotizem. »Znanje in izobrazba sta odveč, vse, kar je danes potrebno, je priučljivo.« Podobno misli tudi Močnik, ki pravi, da se za spornimi izhodišči skriva širiši politični program. Zaradi takšnih načel bi lahko znanost postala tehnološki servis gospodarstva. V članku za Sobotno prilogo je Močnik zapisal, da je treba logiko obrniti. »Ne izključiti znanosti v korist tehnologije, temveč razvijati znanost zaradi znanosti in za podlago tehnologiji; ne podrediti znanosti gospodarstvu, temveč z znanostjo usmerjati produkcijske procese.«
Znanost seveda ne more biti samozadostna, brez povezave z zunanjim svetom, zaprta v svoj stolp, a prav tako ne sme biti dekla gospodarstva ali trga ali kakršnekoli ideologije. »O slonokoščenem stolpu znanosti govorijo tisti, ki želijo znanost spremeniti v pomožno dejavnost gospodarstva in jo podrediti doseganju večje gospodarske učinkovitosti in povečevanju profitov. Ne gre za konflikt med tehnoznanostjo, ki je ustrežljiva do gospodarstva, in znanostjo, ki naj bi bila sama sebi zadostna. Avtorji novih visokošolskih in raziskovalnih programov preprosto ne morejo razumeti, da med znanostjo kot produkcijo novega znanja in inovacijami ni linearne povezave. Odpraviti želijo znanost, ki se ukvarja s temeljnimi znanstvenimi spoznanji, na podlagi katerih je šele mogoče razvijati inovacije. Kot je dejal francoski ekonomist Daniel Cohen - elektrike niso izumili tako, da so poskušali izboljšati svečo, temveč so morali najprej odkriti elektriko,« kritikom in ideologom uporabnosti odgovarja Maja Breznik.

Nove politehnike

Gre torej za spopad dveh konceptov, enega, ki verjame, da je vse, kar je povezano s kakršnokoli intrumentalizacijo, zelo škodljivo, in drugega, ki pravi, da je pravi namen znanosti primarno povečanje gospodarske rasti (in šele potem družba blaginje). A ta prepir je prazen - notranja napetost je vgrajena v univerzitetni sistem in ministrstvo, ki pač izvaja znanstveno politiko, je ne more eliminirati. Njegova naloga je mediacija. Na ministrstvu pravijo, da bodo kritike, ki so namenjene programu raziskovalne in inovativne dejavnosti, slišali. Prepir se vseskozi vrti le okoli osnutka, na podlagi katerega bodo oblikovana izhodišča, ki se bodo še preverila v javni razpravi.
A ministrstvo hkrati pripravlja še en, prav tako obsežen nacionalni program. Ta je povezan s prihodnostjo visokega šolstva v Sloveniji. In tudi ti predlogi so zelo radikalni. Ministrstvo med drugim predlaga zapiranje strokovnih šol in uvajanje politehnik. »Po sedanji zamisli naj bi dolgoročno nastale avtonomne univerze, katerih temeljno poslanstvo je proizvajanje novega znanja, na drugi strani pa bodo obstajale politehnike, ki bodo bolj povezane z gospodarstvom. Že zdaj obstajata dve vrsti študijskih programov, univerzitetni in strokovni, a vse analize kažejo, da se oba programa danes povsem nekonstruktivno prepletata. Z ustanovitvijo politehnik pa bo drugače. Vendar ne bo šlo za neprimerno strogo ločitev teorije in prakse. Tudi univerzitetni študijski programi ne bodo zagotavljali samo splošnih generičnih teoretičnih kompetenc, dajali bodo celovito izobrazbo. Podobno kot bo nekaj prostora za teoretična znanja tudi na politehnikah,« pojasnjuje Komljenovičeva. Pa gre tudi tukaj za podrejanje znanosti gospodarstvu? Po predvidevanjih ministrstva naj bi se v prihodnjih letih postopoma približno polovica študentov odločila, da se bo raje posvetila praksi, gospodarstvu, veščinam in ne teoriji in teoretskim spoznanjem. »Priznam - gre tudi za prilagajanje trgu dela, a ta prilagajanja so zmerna, nikakor pa ni res, da se bo visoko šolstvo podredilo zahtevam gospodarstva. Nasprotno, ko na ministrstvu govorimo o visokošolskem sistemu, vseskozi še posebej poudarjamo vse vloge visokega šolstva v družbi. In zaposljivost ter trg sta le dve izmed njih. Druge so opolnomočenje državljanov, aktivno državljanstvo in celovit razvoj skupnosti.«
Politehnike niso izum slovenskega ministrstva. Poznajo jih v Nemčiji, Avstriji, tudi na Finskem. V nekaterih državah pa je drugače. Politehnike so v sedemdesetih letih uvedli v Veliki Britaniji, a so jih kasneje opustili, spremenili tako, da si lahko študenti na njih pridobijo tudi univerzitetno izobrazbo. »Ne vem, ali bi lahko ustanovitev politehnike skrčil zgolj na vprašanje, ali so politehnike izraz želje po okrepitvi vloge kapitala. Finci so jih ustanovili takrat, ko so jih Angleži odpravili, in pri Fincih je bilo to v povezavi s prenovo celotne poklicne vertikale v izobraževanju - namena sta bila okrepitev kakovosti poklicnega izobraževanja in izenačitev kakovosti (tudi pravičnosti) poklicnega izobraževanja. Angleži pa so z ukinitvijo ravno tako želeli povečati kakovost izobraževanja na terciarni stopnji,« pravi dr. Klara Skubic Ermenc, ki na Filozofski fakulteti poučuje primerjalno pedagogiko. Ermenčeva opozarja še na nekaj drugega, vsa bolonjska logika je za zdaj temeljila na odpravi dvojnega sistema, sistema vzporednih šol, recimo politehnik in univerz. »Nisem prepričana, da Slovenija potrebuje politehnike, in ne razumem povsem razlogov za njihovo nastajanje - vemo, da je v našem sistemu močno prisotna težnja po preoblikovanju visokošolskih programov v univerzitetne, poleg tega tudi višje šole med uporabniki nimajo velikega ugleda. Po mojem bi bilo treba najprej urediti izjemno slabe razmere na univerzah, jih finančno, kadrovsko, nekatere tudi prostorsko okrepiti; rešiti hude težave, ki jih je proizvedla bolonjska reforma, in še in še,« pravi Ermenčeva. Pri politehnikah se najprej postavlja vprašanje kakovosti. »Vprašanje je, ali bodo politehnike v teh razmerah zmožne oblikovati kakovostne programe, katerih kakovost bi prepoznali potencialni študenti in delodajalci, ki bi tudi imele dovolj dobro usposobljenega kadra in ki bi pritegnile študente glede na njihov interes in ne glede na maturitetne rezultate. Razen če se univerze želijo 'znebiti' slabih študentov, država pa hoče ohranjati socialni mir (blažiti pritiske mladih na visokošolski prostor, reševati vprašanje brezposelnosti) in priti do všečne statistike za mednarodno javnost.«
Ustanavljanje politehnik se zdi nesmiselno tudi Močniku. »Res je, da je na sedanjih univerzah veliko neuniverzitetnih programov, ki so le za produkcijo znanja, so strokovni in ne univerzitetni. Zato bi bilo dobro, da se ta razlika vpelje. A pozor, država ne sme ustvarjati drugorazrednih šol, hkrati pa je treba vedeti, da je École Polytechnique, ki jo je ustanovil Napoleon, danes ena od najboljših francoskih šol. Toda politehnike v Sloveniji nikakor ne bi smele biti vezane na slovensko gospodarstvo, ki je, kot vemo, odvisno od multinacionalk. Slovensko gospodarstvo ni sposobno dolgoročnega načrtovanja in za šole bi bila katastrofa, če bi bile odvisne od njega.« Močniku se zdi nevaren tudi ves program prihodnosti visokega šolstva, ki je, vsaj na prvi pogled, do znanosti »prijaznejši« kot tisti, ki govori o inovacijah in prilagajanju gospodarstvu. A to je vtis. »Gre za isti problem, za isto polje, osnutek o visokem šolstvu je samo bolj blago napisan kot nacionalni program za inovacije. Gre za popolnoma enak projekt - zadaj je želja po podreditvi intelektualne produkcije perifernemu gospodarstvu.«
»Kadarkoli so v igri veliki ukrepi, velike spremembe, se hkrati odpira veliko vprašanj. Vsak lahko najde kakšno točko, s katero se ne bo strinjal, saj je program zelo kompleksen in obsega zelo široko področje. Nerazumno bi bilo pričakovati, da ne bi bilo kritik,« o vseh kritikah pravi Komljenovičeva. Gotovo bodo poleg že omenjenih eno od kritičnih osti prispevali tudi samostojni visokošolski zavodi. Če bodo ustanovljene politehnike, se bo spremenil status samostojnih zavodov, ali bodo postali politehnike ali se bodo morali združiti v univerze ali pa bodo nehali obstajati.
Na začetku oktobra bo velika razprava o prihodnosti visokega šolstva. Na njej bodo sodelovali predstavniki odbora za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela, pa tudi minister Gregor Golobič. In vprašanje je, kaj se bo nazadnje zgodilo s programskimi osnutki, ki jih tako velikopotezno pripravljajo na ministrstvu.