George Monbiot, pisatelj, novinar in aktivist

George Monbiot je v življenju počel in še počne veliko stvari. Bil je raziskovalni novinar, ki so ga v Keniji po okužbi z malarijo že razglasili za klinično mrtvega, gostujoči profesor na Oxfordu, radijski producent na BBC-ju, je politični aktivist, ki si prizadeva za aretacijo nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira zaradi zločinov proti človečnosti, pa tudi pisec več knjig o vladavini korporacij. Danes je najbolj znan kot redni tedenski kolumnist časnika Guardian in velik zagovornik odločnega ukrepanja proti podnebnim spremembam. V knjigi Vročina (angl. Heat), katere prevod je predstavljal v Sloveniji, trdi, da je mogoče že z danes znanimi tehnologijami dovolj zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in tako preprečiti pregrevanje planeta. Pri založbi Krtina ga opisujejo kot »enega svetovno najvplivnejših radikalnih mislecev«.

Ste oster nasprotnik uporabe letal, sploh za krajše razdalje, zato ste se tudi v Ljubljano pripeljali z vlakom. Koliko časa ste potrebovali za pot?

Do Benetk z vlakom, nato pa z avtobusom do Ljubljane. Trajalo je 24 ur. Bilo bi super, če me ne bi na vlaku pogrizle posteljne stenice.

Je težko udejanjati svoje besede?

Včasih res. Z vlakom sem šel tudi v Koebenhavn, na podnebni vrh. Za vozovnico sem plačal 480 funtov. Prijatelj je potoval z letalom in plačal 24 funtov. Kot pogosto pravijo odvetniki - načelnost je neredko zelo draga.

Kaj je najtežje pri vašem prizadevanju za zmanjšanje osebnih izpustov?

Vsekakor odrekanje letenju. V mlajših letih, še preden sem imel razlog za razmišljanje o vplivu letenja na okolje, sem veliko potoval po nekaterih najzanimivejših delih sveta. Žal mi je za ljudi, ki so dandanes mladi in ki si upravičeno želijo potovati na različne konce sveta. Včasih bi jih k temu spodbujal, saj se tako naučiš veliko več o sebi in svetu, vendar je tu neprijetno in nesrečno dejstvo izpustov toplogrednih plinov, zaradi česar je letenje postalo moralno sporno.

V vaši knjigi je prav letenje edini od obravnavanih segmentov, pri katerem ste ugotovili, da z uvajanjem danes znanih tehnologij ne bi bilo mogoče zadovoljivo zmanjšati izpustov toplogrednih plinov, torej je edina rešitev občutno zmanjšanje števila letov. Je torej letalski promet najteže rešljiv problem?

Tehnološko vsekakor. Alternative kerozinu, ki so bile predlagane do zdaj - biogoriva, vodik -, so v ekološkem smislu še veliko hujše od kerozina. Temeljni problem v celotnem prometnem sektorju je ta, da hitreje ko potujete, več goriva porabljate. Letenje ni posebej neučinkovit način transporta, omogoča nam premagovanje veliko večjih razdalj kot drugi načini, a rezultat tega je, da lahko z enim letom prispevamo toliko izpustov ogljikovega dioksida kot sicer vse leto. Druga možnost je, da potujemo počasneje, kot to počnem sam, da potujemo manj pogosto ali pa se začnemo ozirati po nekoliko »divjih« alternativah, kot so cepelini, ki pa imajo seveda precej tehnoloških slabosti.

Če je letenje najteže nadomestiti, kateri družbeni segment je najlaže prilagoditi?

Na vseh področjih je potrebno veliko dela. Tehnološko pa je to zagotovo drugačna proizvodnja električne energije. Neverjetno, koliko prahu se dviguje v zvezi s proizvodnjo elektrike, ko pa je v realnosti to daleč najpreprosteje rešljiv problem. Elektriko lahko proizvajate z oslom, ki poganja kolo. Da se razumemo, to ni moj predlog, samo pokazati želim, da je proizvodnja elektrike zelo preprosta. Le nekaj se mora obračati. Pri fotonapetostnih modulih ne potrebujete niti tega.

To je res, vendar je zagotavljanje zadostne količine elektrike iz čistih virov za zdaj še problematično.

No ja. Morda, vendar problem ni tehnološki ali ekonomski, temveč političen. Na splošno velja, da čim večji je projekt, cenejši bo na enoto. Prav zato je nemška in britanska politika spodbujanja ljudi, naj na svoje domove namestijo fotonapetostne module, tako nora.

Podoben sistem spodbud, z zagotovljenimi odkupnimi cenami proizvedene električne energije iz obnovljivih virov, imamo tudi v Sloveniji ...

Gre za noro neracionalno porabo sredstev. Samo poglejte zneske. V Veliki Britaniji boste za kilovatno uro, ki jo proizvede velika vetrna elektrarna, dobili 4,5 penija, kar je precej. Za kilovatno uro, proizvedeno s fotonapetostnim modulom na strehi domače hiše, pa boste dobili kar 41 penijev. Torej je takšna proizvodnja elektrike devetkrat manj učinkovita. Za vsak funt, ki ga plačujemo lastnikom malih fotonapetostnih elektrarn, bi lahko proizvedli devetkrat toliko električne energije. In ker so finančna sredstva omejena prav tako, kot so omejeni naravni viri, je treba za trajnostni razvoj upoštevati trajnostno porabo naravnih in tudi finančnih virov.

Subvencije naj bi bile namenjene prav temu, da bi se industrija obnovljivih virov lahko razvijala in s tehnološkim razvojem sčasoma postala stroškovno učinkovitejša.

Dejansko pa je učinek ravno nasproten. V Veliki Britaniji je sistem naravnan tako, da se bo zagotovljena odkupna cena z leti zniževala. To pomeni veliko spodbudo za vlaganje v fotonapetostne module takoj, za vlaganje v trenutne, »stare« tehnologije. Sploh pa bodo naši trgi, na območju Evropske unije, ne glede na to, koliko denarja zmečemo vanje, v primerjavi s trgi bliže ekvatorju, kjer je sonce najmočnejše, tako majhni, da nikoli ne bomo zmogli prispevati velikega deleža k tehnološkemu napredku. Sonce bi morali izkoriščati v Južni Kaliforniji, severni Afriki ... To bo poganjalo trg.

Torej bi po vašem mnenju proizvodnja elektrike morala ostati centralizirana, le vire bi morali zamenjati?

Ljudje večinoma živijo v okoljih, kjer sonce ni premočno, kjer veter ni premočan, torej v krajih z nizko okoljsko energijo. Jasno, ni najprijetneje živeti sredi puščave, sredi oceana. Živimo v okoljih, ki so za proizvodnjo elektrike iz okoljskih virov najslabša. Morali bi jo torej proizvajati tam, kjer je potencial največji, in jo dostavljati tja, kjer živimo. Ni resnega argumenta, ne v smislu virov ne v smislu finančnih sredstev, za proizvodnjo elektrike v bližini naših domov. Ekonomija obsega je tako stroškovno učinkovita, da postane razdalja brezpredmetna.

Ampak pri tem se spet pojavi vprašanje energetske odvisnosti od drugih držav.

Energetska odvisnost je mit. Težko si je predstavljati katerokoli državo, izjema so države na Bližnjem vzhodu, ki lahko računa na energetsko neodvisnost. Vsi uvažajo od vseh drugih. In več ko je povezav, stabilnejša je oskrba z energijo. Dejansko je energetska neodvisnost najbolj nestabilna ureditev, ker se v težavah z lastnimi viri nimate na koga obrniti. Energetska odvisnost je nacionalistični mit, ki je pogosto pravzaprav ksenofobičen in ki je prav tako neumen, kot so bili številni nacionalistični miti v preteklosti.

Če mogoče še ne veste, v zadnjem času v Sloveniji poteka burna razprava o načrtih za gradnjo novega bloka termoelektrarne na premog v Šoštanju, ki naj bi nadomestil starejše, odslužene bloke. Mislim, da vem, kakšen bo vaš odgovor, pa vendar, kaj menite o tem?

Menim, da gre za katastrofalen načrt. Preprosto si ne moremo privoščiti, da bi še naprej kurili premog, saj je to najbolj umazano gorivo, kar smo jih kdaj uporabljali. Ne samo zaradi izpustov ogljikovega dioksida. Za gorivo naj bi uporabljali rjavi premog, kajne?

Ne, lignit.

(Zgrožen nasmeh.) Okoljske posledice tega je težko opisati. Imate eno najlepših, najčistejših in okoljsko najbolj neokrnjenih držav v Evropi. Balzam za nekoga, ki prihaja iz Velike Britanije. Da bi še naprej kurili lignit, je huda skrunitev tega, kar imate. Kot sem rekel, ne gre zgolj za ogljikov dioksid, temveč za celotno paleto onesnaževal, med katerimi so tudi radioaktivni delci. Kurjenje premoga, še posebej lignita, proizvede več radioaktivnega onesnaženja kakor jedrske elektrarne. In to samo kot dodatek vsem drugim onesnaževalom. Ne delajte tega.

S tem naj bi rešili nekaj tisoč delovnih mest v bližnjem rudniku, poleg tega naj bi bil novi blok precej učinkovitejši od blokov, ki naj bi jih nadomestil.

To samo kaže, kako neučinkoviti so sedanji bloki. Seveda so delovna mesta vedno pomembna, vendar je ogromno zaposlitvenih priložnosti pri izkoriščanju obnovljivih virov energije in varčevanju z energijo. Odločitve, ki jih vlade sprejmejo danes, jih bodo preganjale še nekaj desetletij, zato je treba danes ravnati pravilno. Potrebujemo trajnostno ekonomijo, v okoljskem in finančnem smislu, seveda pa tudi, kar zadeva delovna mesta. Kmalu bodo postale takšne elektrarne ekonomsko, politično in pravno nesprejemljive. Vložili boste veliko denarja v tehnologijo, ki je kmalu ne boste smeli več izrabljati.

Eden velikih generatorjev izpustov toplogrednih plinov so tudi oborožene sile, vojske. Te hkrati porabijo velikanske količine finančnih sredstev, ki bi jih lahko koristneje porabili. Si lahko predstavljate oblikovanje do okolja prijaznejših vojsk?

To me spomni na družbo British Aerospace, največjega britanskega izdelovalca orožja. Pred kratkim so iz te družbe sporočili, da so izdelali linijo »zelenega« orožja. (Smeh.) Nekako se mi ne zdijo prepričljivi. V uradnem dokumentu britanskega obrambnega ministrstva je zapisano, da Veliki Britaniji danes ali v prihodnje ne grozi nikakršna realna strateška nevarnost. Zakaj potem potrebujemo oborožene sile? Da odhajajo v tujino in povzročajo težave. Samo za to jih uporabljamo. Res je, obstajajo dejansko koristne mirovne misije, ampak zanje bi potrebovali majhen delež sil, ki jih imamo, mogoče petino. Tudi če bi se v prihodnosti pojavila kakšna strateška grožnja, nam orožje, ki ga imamo danes, ne bi koristilo. Strateške grožnje, ne govorim o nekaj piratih, ampak o velikem spopadu med velikimi silami, se ne pojavijo iz nič. Pripravljajo se dolgo časa. Tako jih lahko pravočasno zaznate, kot smo jih v času pred drugo svetovno vojno. Takrat lahko poženete program oboroževanja. ZDA so svojo vojsko pripravile na spopad s silami osi v nekaj mesecih. Vzdrževanje tako velikih oboroženih sil v nedogled pomeni metanje denarja skozi okno, obstaja pa izključno zaradi neracionalnih razlogov, kot so patriotizem, nacionalni ponos in ksenofobija. Praktičnih razlogov ni.

Opozarjate, da lahko povečevanje energetske učinkovitosti dejansko vodi v večjo porabo energije. Lahko pojasnite?

To je tako imenovani Khazzoom-Brooksov postulat. Deluje na makroekonomski ravni. Poudarjam, gre samo za postulat, ki zagotovo ne deluje v vseh primerih. Pravi pa, da če na prostem trgu povečate učinkovitost nekega energetsko potratnega industrijskega procesa in s tem znižate stroške energije na enoto proizvoda, postane ta industrija zanimivejša za vlagatelje. Zaradi tega se denar prelije iz drugih delov gospodarstva v energetsko intenzivnejše panoge, to pa v celoti povzroči povečanje porabe energije. V gospodarstvu z učinkovitim sistemom trgovanja z izpusti - ne govorim o evropskem, temveč o dejansko učinkovitem sistemu - se to ne bi zgodilo. A ta postulat kaže, da na prostem trgu brez omejitev tehnološke rešitve brez političnih rešitev ne delujejo.

Kaj se je zgodilo z bojem proti podnebnim spremembam po propadlem vrhu v Koebenhavnu. Kam je izginil zagon in kaj bo po vašem potrebno za vnovično obuditev teh prizadevanj?

Ni dvoma, da je bil storjen velik korak nazaj. Vsi smo predvidevali, da z izidom ne bomo zadovoljni, nihče ni pričakoval veliko, vendar smo bili kljub skromnim pričakovanjem razočarani. Slabšega izida si ne bi mogel predstavljati. Če bi se vsi podpisali na prazen list papirja, bi bilo to bolje od sporazuma, ki smo ga dobili, saj bi tako vsaj vedeli, s čim imamo opravka. Dobili pa smo lažni sporazum, v katerem so se sporazumeli o ničemer. Ni vreden nič več od praznega lista papirja, čeprav se trudi zbujati tak vtis. Po vrhu so nas mirili, češ vse bo v redu, čez eno leto se bomo spet zbrali v Cancunu v Mehiki in se dogovorili. Vendar je katerikoli politični proces, ko enkrat izgubi zagon, zelo zelo težko obuditi. Potrebujemo dovolj vlad, ki bi bile resnično pripravljene spremeniti tok dogodkov. Za zdaj jih ni na spregled. Ni pomembno, katere vlade bi to bile, pomembno je, da bi bile pripravljene ukrepati. Potrebujemo več Maldivov.

Kaj pa vpliv na zagon okoljevarstvenega gibanja?

Tudi ta je bil precej slab. Hkrati so pospešek dobili zanikovalci podnebnih sprememb. Ne bi rekel, da smo izgubili srčnost, vsekakor pa smo izgubili samozavest. In trajalo bo kar nekaj časa, da si jo povrnemo. Zdi se mi, da so nas svetovni voditelji pustili na cedilu. Razen Savdske Arabije so prav vsi v Koebenhavnu trdili, da si želijo rešitve problema. Slišati je bilo pripravljenost za ukrepanje, kakršne na prejšnjih podnebnih srečanjih od večine še nisem slišal, narejenega pa je bilo precej manj.

Kako veliko vlogo je po vašem igrala tako imenovana afera ClimateGate? Je imela kakršenkoli vpliv na končni izid?

Menim, da ne. Savdska Arabija je bila edina, ki je to izkoristila. Druge vlade so vse po vrsti trdile, da to na njihovo stališče ni vplivalo. In verjamem jim. V vsakem primeru bi nas razočarale. Iz krogov blizu ameriške demokratske stranke sem izvedel, da so imeli ob propadu pogajanj v Washingtonu praznovanja, ker predsedniku Obami Američanom ni bilo treba sporočiti neprijetne novice. Želeli so si propada pogajanj. Pa ne samo Američani, tudi Kitajci in številne druge velesile. Je bil pa dogodek katastrofalno organiziran. Danci so se izkazali za neverjetno slabe gostitelje.

V kakšnem smislu?

Nič ni delovalo. Delegati so prileteli iz Afrike, seveda precej premalo oblečeni, organizatorji pa so jih pustili deset ur čakati v vrsti za akreditacije pri -15 stopinjah. Nekateri so zaradi mraza omedlevali, pravzaprav je čudež, da ni nihče umrl. Na voljo ni bilo nikakršne medicinske pomoči, ni bilo stranišč, nihče nas ni obveščal o ničemer, pustili so nas čakati kot v sovjetski vrsti za kruh. Vrste so bile dolge več kilometrov.

Verjetno so si vsi zaželeli globalnega segrevanja.

Točno tako. Enega od kitajskih delegatov, ki se je želel prebiti na začetek vrste, so varnostniki celo pretepli. Po mnenju nekaterih je tudi to povzročilo zaostritev kitajskih stališč. Šlo je za precej visokega predstavnika kitajske vlade, ki se je le želel pridružiti svoji delegaciji. Organizatorji dela preprosto ne bi mogli opraviti slabše. Če bi zanikovalcem podnebnih sprememb dali povsem proste roke, ne bi mogli bolje sabotirati dogodka, kot je to uspelo danski vladi.

Po več odkritih napakah v poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC) se veliko govori o tem, da je treba to organizacijo reformirati. Kakšno je vaše mnenje?

Najprej se moramo zavedati, da je IPCC zelo majhna in finančno podhranjena organizacija. Glede na to, kako jo nekateri opisujejo, pa bi si mislili, da bo v kratkem oblikovala svetovno vlado. Letni proračun IPCC-ja je 6 milijonov dolarjev, nekajkrat manj od proračuna povprečnega ameriškega »think-tanka«, ki se ukvarja z zanikovanjem podnebnih sprememb. Predsednik odbora Rajenda Pačauri svoje delo opravlja brezplačno. Gre za disfunkcionalno organizacijo z velikansko nalogo in skoraj ničnim proračunom. Zakaj je taka? Ker so si tako želeli ustanovitelji, vlade. Niso si želeli močne organizacije. Busheva administracija je dajala prednost imenovanju Pačaurija, ker ni podnebni znanstvenik, ker je povezan z industrijo. Zdaj pa se isti ljudje prav zaradi tega pritožujejo.

Bi rekli, da zato, ker je IPCC postal vplivnejši, kot bi si želeli?

Vpliv IPCC-ja je popoln medijski mit. V njem je zaposlenih deset ljudi. Resda tisoče znanstvenikov prispeva svoje znanje, ampak to počno prostovoljno, zunaj svojega delovnega časa in na lastne stroške. Krijejo jim zgolj potne stroške. Približno 5 milijonov iz 6-milijonskega proračuna se porabi za potne stroške. IPCC je res majhen, nima nikakršne moči, obstaja zgolj z namenom združevanja znanosti o podnebnih spremembah. Gre za zelo konservativno organizacijo, saj se morajo v njej vsi o vsem strinjati. O vsem se odločajo s konsenzom, to pomeni, da so v svojih sklepih zelo previdni. Obstajata dva IPCC-ja, eden v medijih, drugi pa v resničnosti, in ne bi se mogla bolj razlikovati.

Kako ste zadovoljni z medijskim spremljanjem problematike podnebnih sprememb?

Nikoli nisem bil zadovoljen s tem, kako so mediji spremljali problematiko podnebnih sprememb, pravzaprav bi lahko rekli, da nasploh nisem zadovoljen z mediji. Po mojem gre za eno najbolj pokvarjenih industrij na svetu. Seveda je na tem področju precej konkurence.
Za lastništvo velike medijske korporacije morate biti milijarder. Interesi milijarderjev pa so diametralno nasprotni interesom preostalega prebivalstva. Naloga urednika medija v lasti milijarderja je interpretirati želje lastnika. Ne nujno na podlagi neposrednih navodil. Če želi obdržati službo, mora sam vedeti, kakšne so te želje. Nato pa predstaviti nekaj, kar je dobro za lastnika, tako, kot da je dobro za celotno državo oziroma za ves svet. Režim cenzure, ki ga uveljavljajo nekatere današnje medijske hiše, je prav tako učinkovit, kot je bil sistem v nekdanjih komunističnih državah. Gre za popolno utišanje nasprotnih mnenj. Na spletnih straneh je sistem še bolj izpopolnjen, saj lahko z vnaprej pripravljenimi komentarji ustvarite iluzijo konsenza o neki temi. Gre za globoko globoko pokvarjeno industrijo in ne mine dan, da me ne bi bilo sram, ker sem povezan z njo.

Splet ima, seveda poleg zelo pozitivne vloge pri obveščanju in ozaveščanju javnosti o podnebnih spremembah, hkrati tudi slabo stran, saj ljudem omogoča protestiranje iz domačih naslanjačev. Bi rekli, da splet ubija aktivizem?

Po mojem da. Po svoje sicer promovira aktivizem in igra pomembno vlogo pri združevanju ljudi, hkrati pa ustvarja lažen vtis sprememb. Veliko ljudi, ki bi v prejšnjih generacijah s svojimi telesi varovali drevesa, sodelovali na protestnih shodih, nadlegovali svoje poslance, danes sedi v dnevnih sobah, cinično komentira zapise na blogih in si misli, da s tem spreminja svet. Pa ga ne. Internet je uporabno orodje. Vendar tega orodja ne uporabljamo za dejansko spodbujanje političnih sprememb. Facebook sam po sebi ne spreminja sveta. Medmrežje samo po sebi tudi ne. Lahko pomaga, a le če ga jemljemo kot dopolnitev dejanskemu aktivizmu, ne pa kot dejanski aktivizem.

Okoljevarstvenik Stewart Brand, dolgoletni urednik Whole Earth Cataloga, v svoji najnovejši knjigi piše, da bi se moralo okoljevarstveno gibanje, če želi iti v korak s časom in se učinkovito spoprijeti s podnebnimi spremembami, odreči nekaterim predsodkom, predvsem do izrabe jedrske energije in do biotehnologije. Kakšno je vaše mnenje?

Včasih sem jedrski energiji zelo nasprotoval. Odkar sem tako zelo vpleten v zgodbo o podnebnih spremembah, pa sem spoznal, da gre za manjše zlo, seveda če bi imeli izbiro. Če bi moral izbirati med jedrsko energijo in kurjenjem premoga, potem bi brez omahovanja izbral jedrsko energijo. Ne morem pa reči, da mi je všeč. Še vedno gojim zelo veliko nezaupanje. Jedrska industrija ima prebogato zgodovino nespoštovanja varnostnih predpisov. Ravno sem se ogreval za jedrsko energijo, ko sem slišal neverjetno zgodbo o italijanski mafijski združbi Ndrangheta. Eden od njenih pomembnih članov je italijanske oblasti obvestil, da je nekaj deset kilometrov od italijanske obale na globini 500 metrov potopljena velika tovorna ladja, naložena s sodi jedrskih odpadkov. Našli so jo točno tam, kjer je sporočil, da je. Povedal pa je, da je to le ena od 42 ladij, ki so jih potopili na enak način. Sicer le tri v Sredozemskem morju, preostale pa ob obali Somalije, ki jo nadzorujejo izključno pirati. Pravzaprav so zdaj ameriške ladje tam zato, da bi piratom preprečile napadanje ladij, ki želijo na območju odvreči strupene odpadke, ne preprečujejo pa tem ladjam, da bi svoje namene uresničile. In zdaj resnično grozljiv del. Če verjamemo Francescu Fontiju, ki je natančno navedel lokacijo ene ladje, so bile vsaj nekatere od 42 potopljenih ladij iz Norveške. Norveška nima jedrskih elektrarn, ima pa raziskovalne reaktorje in radioaktivne odpadke iz medicine. Prav tako ima morda najstrožje okoljevarstvene zakone na svetu. In če gre res za norveške jedrske odpadke, potem ni nič varno. Če Norveška plačuje Ndrangheti, da ob obali Somalije zanjo odlaga radioaktivne odpadke, komu naj potem zaupamo? Je pač 400-krat ceneje plačati mafiji kot pa ustrezno poskrbeti za odpadke.

Pa biotehnologija, predvsem gensko spremenjeni organizmi?

Tudi glede tega imam razloge, da ostajam skeptičen. Če bi gensko spremenjene organizme razvijali izključno za javno dobro, bi bil precej manj sovražen do njih. Vendar je glavno gonilo razvoja, v tem pogledu so gensko spremenjeni organizmi pravzaprav simbolični za vso živilsko industrijo, možnost nadzora nad celotno prehransko verigo, saj so lahko geni in spremljajoči procesi patentno zaščiteni. To pa omogoča korporacijam večji nadzor, kot so ga imele kadarkoli do zdaj. Ljudje so lačni, če nimajo nadzora nad svojo prehransko verigo. Tehnologija, ki korporacijam omogoča povečanje njihovega nadzora, je potencialno nevarna. V teoriji vidim priložnost za številne koristi, ki bi jih lahko prinesle gensko spremenjene rastline, ne samo pri hrani, ampak tudi pri biogorivih, odpornosti proti suši, podnebnim spremembam ... Če genov in tehnologij, ki to omogočajo, ne bi bilo mogoče patentirati, ne bi nikoli povzdignil glasu proti gensko spremenjenim organizmom. Današnja ureditev pa daje lastnikom patentov toliko moči, da se mi zdi to strašljivo.

V knjigi pišete, da vlade ne bodo resno ukrepale proti podnebnim spremembam, dokler jim ne bodo državljani sami pokazali, da so na to pripravljeni. Kako naj jim to pokažejo in ali menite, da bo ta pripravljenost ostala tudi, ko se bo treba zaradi tega deloma odpovedati udobju?

Obstaja nenapisana pogodba med vladami in državljani glede podnebnih sprememb. Vlade vedo, da državljani od njih pričakujemo, da napovedujejo ukrepanje, nato pa napovedi ne uresničijo. To je dogovor. Želimo imeti čisto vest, ne da bi bili prisiljeni v resnične spremembe. In vlade ta dogovor zelo vestno izpolnjujejo. Vem, da v Sloveniji pripravljate zakon o podnebnih spremembah, zelo podoben tistemu, ki smo ga sprejeli v Veliki Britaniji, z zakonsko določenim ciljem zmanjšanja izpustov za 80 odstotkov do leta 2050. Ne razumite me narobe, to se mi zdi dobra poteza, se je pa v Veliki Britaniji že pokazalo, da je v zakonu veliko lukenj, zaradi katerih bo vlada lahko dosegla zapisane cilje, ne da bi izpuste toplogrednih plinov dejansko zmanjšala za obljubljeni odstotek. Najočitnejša luknja so zelo stroge omejitve glede tega, kateri izpusti dejansko »pripadajo« Veliki Britaniji. Izpusti, ki jih uvozimo v obliki uvoženih izdelkov, naglo naraščajo, seveda pa niso vključeni v našo bilanco. To ima dva učinka. Ustvarja zgrešeno sliko o uspešnosti zmanjševanja izpustov, hkrati pa izjemno podcenjuje prispevek proizvodnje in potrošnje k izpustom. Tako torej deluje nenapisana pogodba, državljani pa jo moramo razdreti. Pokazati moramo, da to ni pogodba, ki si je želimo. Da si želimo resničnega ukrepanja, da bi vlade dejansko izvajale tisto, kar obljubljajo. Za to pa morata obe strani narediti zelo veliko. Skupine, ki se z omejitvami samoiniciativno trudijo zmanjšati svoje ogljične odtise, so lahko pri tem zelo učinkovite. Politični voditelji, ki upoštevajo različne omejitve, so večinoma veliko učinkovitejši od tistih, ki se obnašajo hinavsko. Ko ljudje enkrat vidijo, da ste se sami pripravljeni žrtvovati, je veliko verjetneje, da vam bodo sledili. Če ljudje sami pokažejo, da so pripravljeni žrtvovati nekaj udobja, bodo to sprejele tudi vlade.

Kje bo prelomna točka?

Ni ene same prelomne točke. Do takega izrazja sem precej sumničav. Take spremembe se zgodijo postopno, ne naenkrat. Tri mesece po orkanu Katrina bi lahko rekli, da je bila to prelomna točka, ki je ljudem pokazala, kakšna bi utegnila biti prihodnost. Pa se ni spremenilo nič. Po dveh letih so vsi pozabili.